Poslovna (r)evolucija

  • Fokus – ostrina, ki je pogoj za poslovni in osebni uspeh

    Sedem let sem potreboval, da sem dodobra spoznam pomembnost fokusa, pa še sedaj lahko rečem, da velikokrat podcenjujem njegovo moč. Najboljši praktični primer, ki ponazarja pomembnost fokusa je, da na lep sončni dan vzamemo list papirja in povečevalno steklo ter nato sončne žarke s povečevalnim steklom fokusiramo na list papirja. Verjetno vsi vemo, kaj se bo zgodilo.

    Resnično se fokusirati na eno stvar pa je običajno zelo težko, še posebno če smo ustvarjalni, radovedni in bi radi počeli več stvari hkrati. S tem ni nič narobe, vendar se moramo zavedati, da je malo verjetnosti, da se bodo stvari odvijale tako hitro in uspešno, kot bi se, če bi bili fokusirani zgolj na en sam projekt.

    Iz lastnih izkušenj lahko povem, da sem bil od začetka popolnoma nefokusiran. Počel sem nešteto stvari hkrati, sprejel sem vsako zadevo oziroma delo, ki se mi je vsaj malo smiselno itd. To je bilo obdobje, ko sem se dejansko še zelo iskal in nisem vedel kaj bi počel v življenju (ustvarjalnost, podjetništvo, psihologija, management, organizacija itd.). Pozitivno je bilo to, da sem spoznaval različne stvari, ljudi, pridobival nova znanja in se aktivno učil. Negativna stvar pa je bila seveda ta, da iz nobenega projekta ni nastalo nič večjega, saj ni bilo fokusa.

    Po nekaj letih sem ugotovil, da tako ne bo šlo več in da je potrebno narediti korak dlje in vsaj malo nastaviti ostrino delovanja. Tako sem prišel do točke, ko sem se delno fokusiral na en projekt (podjetništvo, Ljubljanski univerzitetni inkubator), obenem pa sem počel še druge projekte. Zgodilo se je seveda to, da je projekt na katerega sem bil delno fokusiran odlično uspeval, ostali projekti, pri katerih pa ni bilo povsem nič fokusa, pa so zelo šepali – roki niso bili doseženi, veliko projektov se ni izpeljalo do konca itd.

    Problem pri tem je, da če imaš en projekt na katerega si fokusiran in za ta projekt delaš od 9 do 10 ur na dan, za ostale projekte pa porabiš preostanek dneva, ne ostane nič časa za izobraževanje, zdravje in ostala področja življenja. Torej si daleč od ravnovesja, žaga se ne brusi in slej ko prej prideš do točke, ko začne šepati tudi projekt, na katerega si fokusiran. Poleg tega težko biješ bitko na več frontah. Če gre pri nekem popoldanskem projektu kaj narobe in je potrebno zadevo krizno reševati (kar je seveda vedno potrebno), trpijo tudi ostali projekti.

    Sedaj sem v fazi, ko se vedno bolj fokusiram in se skušam izogibati temu, da svojo energijo usmerjam na več koncev in se tako izgublja. Sicer ni vedno tako enostavno, še posebno če si po naravi zelo radovedna osebnost. Problem pri fokusiranju je tudi ta, da te fokus ne sme omejiti pri izobraževanju, osebni rast, spoznavanju novih stvari, vendar nam mora biti fokus obenem tudi motivator, da se spravimo v ravnovesje in poskrbimo za vsa področja življenja.

    In kako je s fokusom v podjetništvu. Najboljše zadevo predstavita kar dva primera:

    Predstavljajte si podjetniški tim, štirih članov. Tim ima jasno vizijo, kaj želi doseči – zgraditi podjetje s 100 zaposlenimi osebami in 5 mio € prihodkov v 3 letih. Vsak član tima živi zgolj za gradnjo tega podjetja, zjutraj vstane z mislijo na podjetje, zvečer gre spat z mislijo na podjetje in skozi cel dan z veseljem ustvarja in gradi podjetje. Vsak član ima »no matter what« odnos do dela in je pripravljen premagati čisto vsako oviro, ki pride na pot. Obenem člani izkoriščajo sinergije tima, vsak se pili na svojem področju, prenaša svoje znanje na druge in stremi zgolj k temu, da ustvarja.

    Na drugi strani si predstavljajte nekoga, ki ima dobro poslovno idejo. Sicer še študira, kar mu vzame nekaj ur na dan, poleg tega deluje v študentski organizaciji, kar mu vzame še nekaj dodatnih ur na teden, prav tako je član še nekega drugega društva, kjer se srečuje s prijatelji nekajkrat tedensko. Želi imeti tudi nekaj denarja, zato dela še kot tajnica 20 ur na teden. Nekaj prijateljem je omenil idejo in jo nameravajo realizirati, vendar ob tem, da imajo tudi oni druge stvari in opravke. Vsak bo posvetil nekaj ur na dan k realizaciji ideje, torej toliko kolikor bo ostalo časa.

    Na koga bi stavili vi?

    Nekako sem ugotovil, da si glede fokusa lahko privoščimo naslednje zadeve, če želimo biti uspešni v tem, kar delamo in ohranjati svoje življenje vsaj blizu ravnovesja:

    • Redno študiramo in zraven opravljamo polovično ali redno službo (odvisno od fakultete) ali imamo poleg študija še lasten popoldanski posel. Vendar to pomeni zgolj to tvoje, brez tedenskih študentskih zabav itd.
    • Redno delamo v službi in sodelujemo še pri enem projektu, s tem, da ima ta projekt vodjo ali direktorja, ki je fokusiran zgolj na ta projekt (in to nismo mi sami, ker imamo že službo). Prav tako lahko redno delamo in imamo svoj popoldanski lastni posel, ki nam prinaša dodatni denar.
    • Če nameravamo zgraditi resno in veliko podjetje, pa mora biti naš fokus zgolj na podjetju. Vendar, ker moramo seveda zaslužiti tudi nekaj denarja, je od začetka smiselno, da imamo službo in začnemo podjetje kot popoldanski posel, na eni točki pa pustimo službo, če se izkaže naša poslovna ideja za priložnost in se posvetimo gradnji podjetja.
    • Lahko smo fokusirani na to, da smo defokusirani, širimo svoja obzorja, spoznavamo ljudi, se izobražujemo, sodelujemo na več projektih itd., vendar pri tem nismo vodja nobenega projekta, sodelujemo zgolj kot člani tima ali svetovalci. Tukaj moramo paziti, da imamo jasen pritok denarja in da pri vseh projektih naredimo to, kar smo se dogovorili.
    • Enostavno se ne ukvarjamo s tem. :)

    Najboljša rešitev za vse, ki radi počnemo več stvari pa je verjetno naslednja. Za leto, dve, tri ali več se fokusiraš na en projekt, dokler ga pripelješ do faze, ko je ustaljen denarni tok, imaš prve zaposlene, nato pa zaposliš direktorja, ki vodi posle in uresničuje nadaljnjo vizijo, sam pa deluješ kot lastnik. Ko prideš do te točke, se lotiš novega projekta, na katerega si zopet fokusiran, dokler ga ne pripelješ do te točke itd.

    Oziroma še boljše, ko zgradiš prvo, veliko podjetje in imaš finančni kapital ter ostale vire (dostop do kadrov, infrastrukturo itd.), uresničuješ svoje ideje in ideje drugih, kot po tekočem traku. Obenem pa nisi obremenjen, katera ideja bo dejansko uspela in katera ne.

  • Vlečni konji, ki se s prihodnostjo spoprimejo tako, da jo ustvarjajo

    Veliko je faktorjev, ki vplivajo na to, ali bo realizirana vizija oziroma ali bodo doseženi zastavljeni cilji v sklopu določenega projekta/podjetja, zagotovo pa je eden faktor, ki je daleč najpomembnejši. To je tim oziroma vodja tima, ki nosi odgovornost za celotni projekt.

    Z vsakim projektom, ki se ga lotim, sodelujem pri njem ali pa ga zgolj spremljam, vedno znova ugotavljam, da je vodja tima dejansko najbolj pomemben faktor. Če za projektom stoji odločni vodja, s pravim odnosom do dela in ima za seboj člane tima, ki močno verjamejo v skupno vizijo, potem ima projekt veliko boljše možnosti za uspeh.

    Prva stvar, ki jo mora imeti vodja tima je zagotovo vizija, se pravi, kaj želi zgraditi in kako veliko je tisto, kar bo ustvaril iz nič. Tista prava vizija mora biti tako jasna in velika, da ko si podjetnik predstavlja svoje podjetje v prihodnosti, dobi kurjo polt, vse kocine mu gredo pokonci, obenem pa ga zagrabi neverjetno navdušenje in val kreativne energije.

    Za tem pa je v tem kontekstu pomembno le še to, kaj je podjetnik pripravljen narediti, da bo to vizijo realiziral. Prva ključna zadeva je »no matter what« odnos do realizacije vizije. Se pravi, da je podjetnik (ali vodja projekta) pripravljen narediti vse, da bo ta vizija realizirana. Se soočiti z vsakim problemom, z vsako težavo in preskočiti vse ovire. Pomembni elementi »no matter what« odnosa so fokus, vztrajnost in fleksibilnost.

    Te posameznike se lahko primerja z vlečnimi konji, ki vztrajno vlečejo voz s težkimi hlodi, seveda v globokem snegu in po možnosti še celo v klanec. Vlečni konji, ki imajo samo en cilj pred seboj in dokler tega cilja ne dosežejo, se ne vdajo. Železna volja, vztrajnost, fokus, ciljna usmerjenost – iz minute v minuto, iz ure v uro, iz dneva v dan.

    Podjetniki, ki imajo vizijo, ki jo napaja želja po ustvarjanju in »no matter what« odnos do dela, so posamezniki, ki se spoprijemajo s prihodnostjo tako, da jo ustvarjajo. Se ne ubadajo s tem, kakšna bo prihodnost, ampak jo kreirajo sami in so pomemben del le-te.

    Najboljši »vlečni konji« pa so tisti, ki se ob delu še smejijo, imajo pozitivno energijo in uživajo v tem, da ustvarjajo stvari iz nič. Stvari, ki se drugim zdijo nemogoče. Ko srečam človeka, ki je takšen »vlečni konj« z dobrim projektom ali dobrim poslovnim načrtom, takoj vem, da je projekt obsojen na popoln uspeh.

  • Najpogostejši razlogi, zakaj se ljudje podajo v podjetništvo

    V splošnem poznamo »pull« (v podjetništvo nas nekaj potegne) in »push« motive (v podjetništvo se podamo iz nuje), ki posameznika pripeljejo do tega, da se poda na podjetniško pot. Pri tem je statistika pokazala, da so običajno »pull« motivi dolgoročno veliko bolj učinkoviti od »push« motivov. To statistično dejstvo poudarja predvsem to, da je v podjetništvu zelo pomembna sama odločitev posameznika, da bo uspei v podjetništvu, običajno pa je za »pull« motivi tudi znanje z višjo dodano vrednostjo.

    Najpogostejši »pull« motivi so naslednji:

    • »Natural born entrepreneurs« – enostavno že od majhnega razmišljamo o tem, da se ne bomo zaposlili ampak bomo ustvarjali nova delovna mesta. Ne glede na ceno, to slej kot prej tudi uresničimo.
    • Priložnost – naenkrat zaznamo priložnost z velikim potencialom in se odločimo, da bomo to priložnost enostavno izkoristili.
    • Osebni dosežki – na podjetniško pot nas žene zaradi osebnih dosežkov, da se dokažemo sebi in drugim.
    • Omejitve v službi – v službi pogosto predlagamo dobre ideje, ki pa jih nadrejeni ne razumejo in jih zato ne moremo ali ne smemo integrirati v poslovanje. Tako enostavno odpremo svoje podjetje z enako dejavnostjo, a boljšimi idejami.
    • Samoaktualizacija – podjetništvo nam omogoča, da počnemo tiste stvari, ki nas veselijo, kadar se mi to odločimo in na način, ki nam ustreza. Tako lahko hitreje pridemo do uresničitve samega sebe.
    • Denar in finančna neodvisnost – dejstvo je, da z gradnjo podjetja gradimo tudi intelektualno lastnino, ki nam lahko prinaša visoke finančne nagrade, posledično pa to intelektualno lastnino lahko tudi prodamo.
    • Uresničitev lastne ideje – eden izmed najpogostejših »pull« motivov je tudi ta, da pridemo do dobre ideje in jo enostavno želimo realizirati.

    Večino motivov zgoraj nakazuje tudi na to, da imajo podjetniki močni ego, ki se izraža skozi njihovo delovanje.

    Na drugi strani so »push« motivi, pri čemer najpogostejše najdemo:

    • Brezposelnost – oseba je dolgo časa brezposelna in tako se odloči, da se preizkusi na podjetniški poti, če ji mogoče uspe.
    • Nenadna izguba službe – nepričakovano posameznik izgubi službo in se zato odloči, da se dokaže v svetu podjetništva.
    • Nezadovoljstvo v sedanji službi – posameznik v sedanji službi ni zadovoljen, ne najde pa nobene boljše ponudbe, zato se poda v svet podjetništva.

    Ne glede na motiv je podjetništvo zagotovo zelo pozitivna izkušnja. Vendar v začetku tukaj nikakor niso smiselne nepremišljene ali hitre odločitve. Statistika nam namreč ni v prid, saj devet od desetih podjetij v petih letih propade. Ko pa se odločimo za podjetništvo je najmanj kar lahko naredimo to, da eliminiramo najpogostejše razloge zaradi katerih podjetja propadajo. In seveda napišemo dober poslovni načrt.

  • Pet poti do finančnega bogastva in kvadrant denarnega toka

    Eden izmed motivov, zakaj se odločiti za podjetništvo je lahko studi finančni motiv. Oziroma, če zadevo pogledamo še z drugega zornega kota, v primeru, da želimo resnično finančno obogateti (recimo, da finančna svoboda pomeni, da nam ni potrebno več delati v življenju) je najboljša pot do tega podjetništvo. To potrjuje tudi statistika. Ta namreč kaže, da so bogati prišli do svojega premoženja na naslednje načine (podatki so navedeni za ZDA):

    1. Podjetništvo (okoli 75% ljudi) – posamezniki, ki se lotijo svojega lastnega podjetja, zgradijo svojo lastno korporacijo in nato obogatijo.
    2. Senior management (okoli 10%) – ljudje, ki so bili dolgo časa v eni izmed korporacij, se vzpenjajo po korporativni lestvici do sedeža v upravi in zaradi zvestobe podjetju in svojih sposobnosti dobijo velike materialne nagrade.
    3. Specialisti na svojih področjih (okoli 10%) – to so zdravniki, odvetniki, računovodje itn., ki delujejo na nekem specifičnem področju in ker je tako usposobljenih malo ljudi, so zato odlično plačani.
    4. Prodajalci (okoli 5%) – posamezniki, ki so pripravljeni sprejeti tveganje, da so plačani zgolj od prodaje. Nekaterim se to obrestuje do te mere, da obogatijo, saj če si dober prodajalec lahko zaslužiš ogromno denarja, nekateri pa ne zaslužijo nič.
    5. Ostalo (zanemarljiv procent) – seveda so še druge poti, kako obogateti, kot so na primer trgovanje na borzah, poroka, dedovanje itd., vendar je odstotek ljudi, ki obogatijo na ta način najmanjši.

    Torej podjetništvo je na prvem mestu in največja verjetnost, da obogatimo ali da smo finančno priskrbljeni je, da zgradimo svoje lastno podjetje in ga na koncu prodamo (ali pa tudi ne). Če gremo še korak dalje, finančni strokovnjak Robert Kiyosaki je predstavil kvadrant denarnega toka, kjer opisuje štiri različne vrste možnosti, kako lahko posameznik pride do prihodka in kakšne možnosti ima, da nato obogati. Ker gre za kvadrant, imamo seveda štiri polja, vsako polje pa zastopa svojo filozofijo in način služenja denarja. Levo zgoraj so zaposleni (E – empolyed), levo spodaj samozaposleni (S – selfemployed, small business), desno zgoraj podjetniki (B – big business) in desno spodaj investitorji (I – investors).

    V prvem kvadrantu so zaposleni (E), katerih glavni motiv je dobra in varna služba, po možnosti z veliko bonitetami. Glavni motiv ljudi, ki se nahajajo v tem kvadratu je varnost. Imajo aktivne prihodke, to pomeni, da svoj čas menjajo za denar. Seveda lahko posameznik dela le določeno število ur na dan in le z določeno produktivnostjo, tako da je tovrsten prihodek zelo omejen. Glavno dejstvo, ki se ga je potrebno tu zavedati je, da nobeden še ni resnično obogatel od plače. Oziroma povedano v šali, kot je rekel Erazem B. Pintar, plačo vam lahko zapravi žena v enem dnevu. Edini način, da postanemo finančno svobodni na ta način je, da se zanašamo na obrestno obrestni račun in dolgo časovno obdobje. Če se discipliniramo, odpovedujemo in že zelo mladi začnemo varčevati določeno vsoto, smo lahko na koncu po dolgem časovnem obdobju zelo presenečeni nad številko na varčevalnem računu. Ampak ta pot je dolgoročno zelo trnjeva in tvegana, še posebno če našo varnost na stara leta prepustimo nihanjem na borzah.

    Drugi tip služenja denarja je samozaposlitev (S). Motiv ljudi v tem kvadrantu je svoboda (ampak ne finančna, temveč pred šefon), v njem pa se največkrat nahajajo eksperti (odvetniki, svetovalci, »freelancerji«…), ki sicer nimajo šefa nad glavo, vendar še vedno služijo denar le na podlagi svojega dela in plače, ki si jo izplačajo. Običajno so prihodki teh ljudi zelo visoki, materialno so odlično pozicionirani, največji problem pa je ta, da jim primanjkuje časa. Ker so sami za vse, tako za svoje delo, kot tudi za administracijo, prodajo, komunikacijo, vodenje podjetja itn., jim ne ostaja veliko časa zase, svoj lastni razvoj, družino in »brušenje žage«. Običajno je to najtežji kvadrant od vseh, saj se ljudje pogosto izčrpajo po parih letih delovanja, postanejo nezadovoljni, osebno in poslovni življenje pa se prav tako začne podirati. Zagotovo je samozaposlitev prvi pravi korak k podjetništvu, ampak bistveno je, da se kmalu naučimo zaposlovati druge in jim delegirati delo. To je pravi prehod iz obrtništva v podjetništvo.

    Torej oba zgoraj opisana tipa se nahajata na levi strani, vir prihodkov je zgolj plača oziroma aktivni prihodki (denar priteče, če zanj zamenjamo svoj čas). Če želimo biti finančno svobodni, pa se moram premakniti na desno stran. Ta stran omogoča tudi pasivne in portfeljske prihodke, za katere nam ni potrebno aktivno delati.

    Tretji kvadrant zastopa podjetništvo (B) oziroma izgradnja velikega poslovnega sistema. V osnovi poznamo tri vrste poslovnih sistemov. Prva vrsta so franšize. To so poslovni sistemi, ki so jih postavili že drugi, mi sami pa kupimo »priročnik«, kjer je vse do potankosti napisano kako ta poslovni sistem deluje in na podlagi tega znanja tudi sami postavimo ta poslovni sistem. Slabost franšiz je ta, da so načeloma relativno drage, pri nas v Sloveniji še niti ne tako razširjenje. Za tiste, ki nimajo denarja za nakup franšize so alternativa tako imenovani direktni distribucijski sistemi (mrežni marketing). Pri teh sistemih z minimalnim vložkom dobimo nek asortiment izdelkov in storitev ter celotno znanje kako jih tržiti, plačani pa smo zgolj od provizije. Tudi te sistemi niso pri nas zelo razširjeni, dosti pa jih je tudi na slabem glasu. Tretja opcija pa je izgradnja lastnega poslovnega sistema. Najtežja pot, a je na koncu tudi nagrada toliko večja, prav v vseh pogledih.

    Izgradnja lastnega poslovnega sistema je torej tisto pravo podjetništvo, ki omogoča, da človek počne stvari, ki ga veselijo, samoaktualizacijo in nenazadnje tudi končno finančno nagrado, ki prinaša svobodo. Pri tem naj takoj omenim, da redko slišimo za zgodbe o uspehih, če je bil denar glavni motiv za vstop v podjetniški svet. Motivi, ki so bolj pogosti pri uspešnih podjetnikih so ravno samoaktualizacija, polepšanje sveta, izziv ali izkoristek priložnosti. Denar pride kot posledica, v tem kar delamo pa moramo vsekakor uživati.

    Pri pravem podjetništvu gre za intelektualno lastnino, ki nam prinaša denarni tok, na koncu pa jo lahko tudi prodamo in s tem pridemo do velike žetve. Test, ali imamo pravi, velik posel je, da gremo na potovanje za eno leto in ko pridemo nazaj, mora biti naše podjetje še večje in rasti v skladu z zastavljenimi načrti. Ko to dosežemo, se iz kvadranta samozaposlenih premaknemo v kvadrant pravega podjetništva.

    Izziv tega kvadranta pa je, da nam statistika ni v prid. Kaže namreč, da devet podjetij od desetih propade. Torej v najslabšem primeru se lahko zgodi tudi to, da moramo zgraditi devet podjetji, ki nam propadejo, da pridemo do zgodbe o uspehu, ki poplača celotni pretekli trud.

    In na koncu, v četrtem kvadrantu, imamo še investitorje (I), ki prejemajo dohodke na podlagi izgradnje lastnega portfelja, ki ustreza njihovemu investitorskemu psihološkemu profilu. Prejemajo pasivne prihodke (tiste za katere nam ni potrebno delati) iz ustvarjanja donosov, prejemanja dividend itd. Vendar za uspešno investiranje potrebujemo veliko časa in denarja ter predvsem veliko znanja. Zato je ta kvadrant redko takoj dostopen vsakomur, direkten vstop pa pogosto tudi zelo tvegan. Glavna aktivnost v tem kvadrantu je ponavadi ravno kupovanje in prodajanje lastniških deležev, kar zahteva znanje o tem, kako perspektivno je podjetje in pravilno napoved, kaj se bo z njim dogajalo v prihodnosti. Da pridemo do tega znanja pa je najboljše, če kakšno uspešno podjetje ustvarimo tudi sami.

    Če si dobro ogledamo kvadrante, je smiselna pot povsem jasna. Najprej smo običajno zaposleni, nato samozaposleni, nato zgradimo svoj veliki posel in na koncu začnemo (lahko vzporedno) še investirati. Končni cilj je, da imamo več pasivnih prihodkov, kot pa stroškov. Šele takrat postanemo resnično finančno svobodni. In pri tem moramo imeti vedno v mislih: “Lahka pot običajno s časom postane težka in težka pot na dolgi rok običajno postane lahka.” Zato je potrebno razmišljati dolgoročno.

  • Lepe ženske, vodilne funkcije, lobiranje in milijoni evrov

    Prejšnji teden smo imeli v okviru Ljubljanskega univerzitetnega inkubatorja svetovalno mesto na sejmu Svetla kariera, ki ga je organiziralo podjetje, ki ima v lasti portal zaposlitev.net. Še posebno dobro je bil pripravljen izobraževalni del sejma, sicer pa je bil sejem na žalost bolj slabo obiskan. Tako sem poslušal tudi nekaj predavanj in spodaj zopet pošiljam kratek povzetek najzanimivejših predavanj in svoje mnenje. Predavanja, ki sem jih poslušal so bila:

    • Smiljan Mori: Prebudite milijonarja v sebi
    • Miloš Čirič: Povečajmo svojo moč vplivanja z oblikovanjem osebnih mrež
    • Okrogla miza: Žiga Debeljak, predsednik uprave Merkator d.d., Metka Wachter, Krka Kozmetika
    • Slovenska misice: Nataša Pinoza – Miss Universe Slovenija 2006, Tanja Adamič – Miss Haeaiian Tropic 2003, Manca Zver – Miss revije Ona 2005, Naslov predavanja: Jasna vizija in karierna pot

    Pa pojdimo v akcijo…

    Smiljan Mori: Prebudite milijonarja v sebi

    Prvo predavanje, ki sem ga poslušal, je bilo od Smiljana Morija. Mnenja o njemu so zelo različna, dejstvo pa je, da mu vsa področja življenja zelo dobro uspevajo. Ima uspešno izobraževalno podjetje s področja osebnostne rasti in pa eno najmočnejših finančnih podjetji v Sloveniji, ki je močno še predvsem na štajerskem. Njegov poslovni model je relativno dobro oblikovan, nekaj besed o tem je tudi v nadaljevanju. Veliko sem slišal tudi o njegovem življenju in kolikor vem dosega izjemne uspehe tudi na drugih področjih (zdravje, družina itd.). No, pa poglejmo, kaj je povedal na Svetli karieri.

    Smiljan Mori je najprej izpostavil, da je razlika med uspešnimi in neuspešnimi zelo majhna. Razliko pa določa predvsem to kaj mi mislimo o sebi oziroma kakšno podobo imamo o sebi. Torej bistvena je samopodoba, ki pa je sestavljena iz prepričanj.

    In prepričanja vplivajo tudi na to, kakšno je naše stanje na našem tekočem računu. Torej, zakaj se nam dogaja, da ne zaslužimo dovolj denarja ali pa ga zaslužimo dovolj, potem pa vsega »zaružimo«? Zato, ker imamo take miselne vzorce, da ga ali ne znamo zaslužiti dovolj, ali pa smo programirani, da nam spolzi skozi prste. Te vzorce običajno dobimo od staršev, saj pogovori o denarju, ko si nekaj zaželimo največkrat vsebujejo naslednje stavke: Misliš, da denar na drevju rase, misliš da imam službo predsednika itd. To kakšne vzorce smo podedovali od staršev glede denarja močno vpliva na to, kakšno bo naše finančno stanje.

    S slabimi in škodlijivi prepričanji sebe ne vidimo, kot nekoga, ki ima veliko denarja in tako najdemo naslednje izgovore:

    • Denar ni vse.
    • Denar ni pomemben.
    • Zdravje je največje bogastvo (zakaj potem ne skrbite za svoje zdravje?).
    • Itd.

    Pri vsem tem je zelo problematičen stavek »to že vem«. To je stavek, ki naredi največ ljudi neumnih, revnih in bolnih. Če določene stvari ne delaš, ne moraš reči da jih poznaš. Poglejte na vaš tekoči račun, pa boste videli, koliko dejansko veste o denarju, pravi Mori.

    Vedno se moramo zavedati tudi, da je 80% v glavi, torej je psihologija, le 20% pa prispeva tehnika.

    Sicer pa je res, da denar ni vse in da ni vse v denarju. Denar ni edini merilec in kazalec uspešnosti, je le eden izmed kriterijev uspešnosti posameznika. Torej, kaj bi morali ljudje narediti, da bi imeli več denarja: Spremeniti prepričanje, da podzavestno verjamejo v svoje cilje (in si te seveda tudi postaviti)! In na enak način naj bi lahko izboljšali tudi ostala področja življenja.

    Smiljan Mori je podal tudi nekaj napotkov, kako ta škodljiva prepričanja spremeniti. Vse se začne v misli, torej pri odgovoru na vprašanje »kje jaz sebe vidim«? Torej pri sebi moramo razčistiti, kje se vidimo čez 5 let od danes naprej na vseh področjih življenja (kariera, denar, čustva, odnosi, zdravje itd.). Tam, kjer se vidite, tam boste tudi končali.

    Če nič ne spremeniš, se ne bo nič spremenilo. In najprej moraš spremeniti način razmišljanja. Kar seješ, to tudi žanješ. Za konec je Smiljan Mori poudaril še, da ne pripisujte denarju prevelik pomen, ampak ne tudi premajhnega, temveč ravno toliko, kot ostalim področjem življenja.

    Za konec lahko rečem še to, da ne glede na to, kakšno je vaše mnenje o Agenciji Smiljan Mori, priznati je potrebno, da se neverjetno dobro tržijo.

    Pred začetkom predavanja je na oder prišlo več punc, ki so plesale na pop glasbo in ploskale. S tem so pritegnili pozornost vseh obiskovalcev sejma. Nato je nekdo napovedal Smiljana Morija in povedal skoraj celotni CV in vse njegove uspehe. S tem mu je neverjetno zvišal vrednost, saj če bi predavatelj to sam povedal o sebi ne bi bilo to tako učinkovito. Vseskozi pa so bili med publiko sodelavci predavatelja, ki so z različnimi mehanizmi komunicirali z obiskovalci.

    Naj omenim še naslednje prodajne pristope, ki so jih uporabili:

    • Bila je nagradna igra, s katero so izbrali podatke o udeležencih za kasnejše informiranje
    • Promovirali in prodajali so svoje knjige in avdio programe
    • Udeleženci so Imel možnost brezplačnega finančnega svetovanja
    • Udeleženci so lahko dobili 50% popusta za daljši seminar, ki je v bližnji prihodnosti

    Torej, marketing resnično obvladajo.

    Miloš Čirič: Povečajmo svojo moč vplivanja z oblikovanjem osebnih mrež

    Drugo predavanje, ki sem ga poslušal je bilo predavanje slovenskega lobista Miloša Čiriča. Njegovo predavanje sem sicer že slišal, vendar ga je bilo vsekakor dobro slišati še enkrat, saj je resnično odlično.

    Najprej je Miloš Čirič izpostavil pomembnost proaktivnega pristopa k grajenju svoje mreže poznanstev (socialnega kapitala). Kamor koli že pridimo, je smiselno, da najdemo osebo, ki se nam zdi najbolj interesantna in spregovorimo s to osebo (to ni nujno nam najbližja oseba). Ko spregovorimo s to osebo, najdemo nekaj kar nas povezuje (skupni interesi, znanje itd.) in gradimo na tem. Ne iščemo razlik, temveč iščemo enakosti z drugimi.

    Zelo pomemben je tudi prvi vtis, če ne najpomembnejši. To se kaže tudi pri temu, ko zamenjamo službo. Ko dobite novo službo, so najbolj kritični prvi trije meseci, saj vas takrat vsi ocenjujejo. Največje probleme boste imeli, če ste takrat preveč pametni. To je čas, ko morate spraševati, poslušati itd.

    Najbolj koristna stvar, ki sem jo slišal je bila naslednja: “Za uspeh je karakter najbolj pomembna stvar. Osebnostne lastnosti bodo definirale vaš karierni razvoj. Te pa lahko razvijamo le v coni neudobja. Torej, če želite napredovati, morate iti v področje stresa.”

    Ključni problem današnjega časa je zaupanje. Da z nekom vzpostavimo odnos in nato zaupanje, moramo upoštevati tri elemente:

    • Korist – Če ne znate nekomu razložiti, kaj ima lahko od vas, bo njegov interes veliko manjši. Da pa nekomu lahko predstavimo njegovo korist, moramo pritegniti njegovo pozornost. Šele ko dejansko pritegnemo pozornost, lahko začnete s to osebo govoriti. Pozornost lahko pritegnemo na tri načine:
      • Neobičajna gesta – žvižg ali pa se na primer začneš slačiti;
      • Vpliv lepote – kaj imamo oblečeno, kakšna je naša karizna, kako se smejimo itn. (1/3 se neprestano smehlja – te so v neverjetni prednost (Zoran Jankovič), 1/3 izredno dobro zgledajo, ko se nasmejijo (Janez Janša); 1/3 ljudi tudi ko se nasmejijo izgledajo zelo žalostno (Janez Drnovšek).
      • Osebni interesi – če znamo pri nekomu prebrati njegove interese in na ta način vzbudimo pozornost.
    • Kredibilnost – Poznamo dve vrsti kredibilnosti. Primarna kridibilnost je, kaj ljudje vedo o tebi, še preden te srečajo. Nato je sekundarna kredibilnost, ki jo vzpostavimo z grajenjem odnosov.
    • Ali si na moji strani? – Nekateri ljudje, bi se odlično razumeli, vendar se pač zaradi širših interesov ne morejo.

    Pri mreženju se je potrebno zavedati tudi zakon reciprocitete, ki pravi, da če nekomu nekaj naredimo, nam bo ta človek želel vrniti to uslugo. To naj bi poznale vse civilizacije. Ko želimo izpostaviti, da smo naredili nekaj za nekoga, je najbolje, da mu rečemo: »Vem, da če bi bil jaz v podobni situaciji, bi tudi ti to naredil zame«. S tem si zagotovimo, da nam bo usluga dejansko tudi povrnjena.

    Miloš Čirič je nato izpostavil vprašanje prelomne točke. Vprašanje interesov je kompleksna zadeva, ki je sestavljena vsaj iz treh elementov in sicer:

    • Uresničljivosti – ali je nekaj dejansko možno izvesti,
    • sprejemljivosti – ali je to družbeno sprejemljivo in
    • nalezljivosti – kdo to reče, kakšna je njegova avtoriteta v družbi itn.

    Omenjeno so bili tudi trije najpogostejši stili prepričevanja. Te so:

    1. Prisila – ki najbolj ne funkcinira, oziroma v zelo redkih primerih
    2. Racionalni pristop – predvidevaš, da je pred tabo inteligentna oseba, za katero predvidevaš, da bo s tvojimi informacijami, razmišljala enako kot ti. Raziskave so pokazale, da je rezultat tovrstnega stila skoraj enak prisili. Z argumenti, ne boste prepričali nobenega.
    3. Pristop grajenja odnosov, ki je najbolj učinkovit.

    Za konec je predavatelj podal tudi osebna vodila Billa Montgomery-ja, ki zagotovo vodijo do povečanje mreže poznanstev:

    1. Empatija
    2. Grajenje odnosa in zaupanja s ključnimi osebami
    3. Iniciativa in kreativnost (ne čakati, da drugi pridejo k vam)

    Okrogla miza: Žiga Debeljak, Metka Wachter

    Tretji dogodek, ki sem se ga udeležil je bila okrogla miza z Žigo Debeljakom, predsednikom uprave Mercatorja in Metko Wachter, ki je na noge postavila Krka Kozmetiko. V nadaljevanju je nekaj ključnih točk, ki sta jih izpostavila gosta.

    Vsak človek lahko izrazi svojo kariero, če se je pripravljen izobraževati, trdo delati in pokazati svoje ambicije. Uspeh in kariera sta kot vrtnica, lep cvet a z veliko trnja. Pri tem je pomemben predvsem optimizem.

    Ko začenjaš svoj posel najprej potrebuješ izhodiščno idejo. Nato se z idejo se zbudiš, cel dan preživiš z idejo in greš spati z idejo. Zraven pa potrebuješ toliko vztrajnosti, da idejo realiziraš, pripelješ do tega, da imaš v rokah sam izdelek in ga nato tudi prodaš.

    Pomemben je timski pristop, večje kot je podjetje, manj posameznik lahko naredi. Zato je potrebno zgraditi dober tim. In v timu je potrebno odpraviti osebnostne lastnosti posameznikov, ki motijo timsko delo in sinergijo med timom. Pri tem se je potrebno zavedati, da tima ne moreš kupiti, lahko ga samo vzgojiš.

    Največji izziv pri posamezniku je najti ravnotežje med družino in poslovnim življenjem. Prej kot ga najdeš bolj si uspešen in tvoja kakovost življenja je na dolgi rok veliko boljša. Ponavadi je v družini tudi zelo težko, da oba starša delata kariero, običajno mora eden držati tri vogale v hiši, eden pa gradi kariero.

    Uspešen menedžer mora imeti najprej rad svoje zaposlene, nato kupce, predvsem pa podjetje, oziroma izdelek, kateri ga mora navduševati in mora biti menedžer zaljubljen vanj.

    Če vas zanima stroka, se izpilite in postanite strokovnjak, če vas zanima splošno managment, pojdite na kakšne vodilne funkcije, da se naučite voditi ljudi. Največkrat managerjem manjkajo izkušnje, kako ravnati v čisto življenjskih situacijah. In to lahko pride le s kilometrino, zato se je čim prej potrebno podati v praktični svet in pridobivati izkušnje.

    Veljaš toliko kot si plačan, pohvale in zahvale so zgolj postranske stvari. Sicer je pohvala pomembna, ampak pomembno je tudi plačilo. Kombinacija obojega pa je najpomembnejša. Kot najbolj pomembna pri nagrajevanju, pa se je pokazala relativna razlika plačila v nekem oddelku. Sebe primerjamo z ljudmi, ki so na enakih položajih. In če nekomu naredimo krivico pri plačilu, lahko naredimo nezadovoljnega zaposlenega. In deset zadovoljnih zaposlenih vam ne mora narediti toliko koristi, kolikor lahko naredi en sam škode. Zato se je z vsakim posebno potrebno pogovoriti, kakšna so njegova pričakovanja in kakšen karierni razvoj želi. Ponavadi pa se izkaže, da večina ljudi, ki je nezadovoljnih, ostanejo skozi čas nezadovoljni, ne glede na plačilo, ki ga prejmejo.

    Za konec je bilo poudarjeno tudi, da je pri gradnji uspešne kariere potreben tudi pogum.

    Slovenska misice: Nataša Pinoza – Miss Universe Slovenija 2006, Tanja Adamič – Miss Haeaiian Tropic 2003, Manca Zver – Miss revije Ona 2005, Naslov predavanja: Jasna vizija in karierna pot

    Misice so povedale, da jim je naziv odprl kar nekaj vrat, tako v poslovnem svetu, kot tudi v manekenskih vodah. To predvsem v smislu, da lažje prideš do kakšnega projekta. Takoj zatem je bil poudarjen stereotip, da naj bi bile misice brez pameti, kar pa naj ne bi bilo res.

    Manca Zver je tudi izpostavila, da je lahko postati slaven, največji problem pa je ohraniti to harmonijo slave. Pri tem moraš dokazati, da nisi zgolj lutka, vendar da imaš svojo lastno hrbtenico. Tako samo lepota naj ne bi bila dovolj, potrebuješ še pozitivno energijo ter lepo notranjost, ki se odraža v zunanjosti.

    Sicer sem šel brez kakršnih koli predsodkov na dogodek, vendar je bil dokaj dolgočasen. Predavanje je poslušalo okoli pet ljudi in vsakih deset minut je nekdo odšel. Ne bi pa nič sodil, ker punc dejansko ne poznam in bi bilo vse skupaj brez smisla.

  • Kako zgraditi uspešno kariero oziroma kako biti zaposljiv v 21. stoletju?

    Predvčerajšnjim smo imeli v okviru Ljubljanskega univerzitetnega inkubatorja delavnico, kako zgraditi uspešno kariero oziroma kako biti zaposljiv v 21. stoletju. Predavateljica je bila Sara Brezigar iz podjetja Uspeh d.o.o., ki je lastnik blagovne znamke Panta Rei. Danes sem dobil v “Inbox” veliko pohval, da je bilo predavanje odlično, s čimer se povsem strinjam.

    Najprej smo si pogledali definicijo, kaj sploh pomeni job (angleška beseda za službo). No, to je kratica za Just Over Broke. Torej, če želimo biti finančno svobodni in uspešni, moramo biti proaktivni in se načrtno lotiti osebne rasti in razvoja lastne kariere. Pri tem se je potrebno tudi zavedati, da moraš sam poskrbeti za svojo kariero, namreč nihče drug ne bo.

    Dobro izhodišče za gradnjo kariere je, da si pogledamo, kaj sploh določa stopnjo naše zaposljivosti. To so naslednji elementi:

    • Osnovno premoženje posameznika, ki ga sestavljajo
      • Znanja (računalniška, tuji jeziki, vozniški izpit, prenosljiva znanja, mehka znanja – vodenje, komunikacija itn.)
      • Veščine (Pisno in ustno komuniciranje, spretnost reševanja težav, kreativno in inovativne razmišljanje, visoka produktivnost)
      • Osebnostne lastnosti in vedenje (zanesljivost, odgovornost, pozitiven odnos do dela)
    • Veščine trženja in snovanja lastnega razvoja (vedeti moraš kaj hočeš početi in kam hočeš iti – vizija, poslanstvo, cilji itn.)
    • Veščine predstavljanja (prodaja, nastop itn.)

    Ko opredelimo našo stopnjo zaposljivosti in naredimo načrt razvoja, se moramo vprašati, kolikšna je vrednost našega dela v eni uri za podjetje v katerem delamo? To je temeljno izhodišče, kako daleč bo posameznik prišel v podjetju ter kako se bo razvijala njegova kariera.

    Zelo zanimivo je tudi dejstvo, ki ga je potrdilo več raziskav, da je 80% našega uspeha na določenemu delovnem mestu odvisno od tega kakšen je naš odnos do dela in le 20% od tega, kakšna so naša znanja in veščine. Raziskave so pokazale tudi, da imajo najuspešnejši posamezniki naslednje osebnostne karakteristike, znanja ter veščine:

    • So »Risk taker«-ji
    • Pogum
    • Imajo jasno vizijo
    • Delavnost
    • Proaktivno iskanje rešitev
    • Radi imajo svoje delo
    • Strast
    • Se ne predajo
    • So motivirani
    • Determiniranost, odločenost
    • Ciljna usmerjenost

    Na predavanju smo slišali tudi dve zanimivi zgodbici. Prva zgodbica je o nesrečnem medvedku, ki gre nekako takole: Medvedek sedi v gozdu in tarna. Pride mimo nekdo in vpraša medvedka, zakaj joka? Medvedek mu odgovori, da sedi na trnju in da se mu je eden izmed trnjev zapičil v tačko. Potem ga ta mimoidoči vpraša, zakaj se ne premakne iz trnja in si odstrani tistega, ki se mu je zapičil. Medvedek odgovori, da to se mu pa ne da, ker ne boli dovolj. Nauk zgodbe je, premaknite se že iz vaše »cone udobja«!

    Druga zgodba govori o starejšem paru, ki ponesreči brcne steklenico in iz te steklenice se prikaže duhec. Duhec se odloči, da vsakemu izpolni eno željo, ker sta ga oba rešila iz steklenice. Žena si zaželi, da bi eno leto potovala po svetu. Trajalo je zgolj trenutek in duhec je ženi realiziral željo. Poleg sebe je imela letalske karte in vse ostalo potrebno za eno leto potovanja. Nato je bil na vrsti mož. Zaželel si je, da bi imel 30 let mlajšo ženo. In »pof«, duhec mu uresniči željo in ga spremeni v 90 letnika. Torej nauk zgodbice je, da moramo biti zelo specifični, kaj si zaželimo.

    Izpostavljena je bila tudi pomembnost tega, da si v življenju postavimo cilje. Zgolj 3% ljudi naj bi imelo napisane svoje cilje. Pri tem je smiselno uporabljati SMART metodo. Ta pravi, da morajo biti vsi naši cilji:

    1. S specific (specifični)
    2. M mesaurable (merljivi)
    3. A ambitios, aligned with our values (ambiciozni in v skladu z našimi vrednotami)
    4. R realistic (realni)
    5. T time bounded (časovno omejeni)

    Pomembno v zvezi s cilji je tudi to, da se zavedamo, da tisti cilj, ki ni zapisan, je brez pomena. Je kot seme, ki ga pustimo vetru, da ga odpihne veter, namesto, da ga posadimo v zemljo.

    Poleg ciljev je ključno tudi to, da imamo razvite delovne navade (work hard) in še toliko bolj pomembno je, da delamo pametno (work smart). Pametno delovanje je povezano predvsem s produktivnostjo, prioritetami itd. Ta koncept je preučeval tudi Parkinson, ki je analiziral način dela ljudi zaposlenih v javni upravi. Ugotovil je, da ljudje dejansko delajo sedem ur tisto, kar bi se dalo narediti v eni sami uri. Torej ugotovil je, da se delo razširi, da bi zapolnilo čas, ki mu ga namenimo. In da se delo skrči, da bi zapolnilo čas, ki mu ga namenimo. Zakon je najbolj viden, ko imamo točno določene roke in smo tako takrat veliko bolj produktivni. Gre za princip produktivnosti, ki vam lahko močno spremeni življenje.

    Če gremo naprej, za vsako stvar, ki jo počnemo, se je smiselno vprašati tudi dve zelo pomembni vprašanji. Prvo vprašanje je, kako bo to kar počnemo danes, izgledalo na CV-ju čez 10 let in drugo, kakšen je naš moto pri delu? Z motom »Nikoli me ne morejo tako malo plačati, kolikor slabo lahko delam« zagotovo ne pridemo daleč.

    Tekla je beseda tudi o tem, kako zadržati ključne kadre v podjetju. Vsako podjetje mora imeti najprej razčiščeno, kateri so ključni kadri in kateri niso ključni kadri v podjetju. Za tiste kadre, ki niso ključni, ti je vseeno, če gredo, pač najdeš nove. Najbolj varna strategija v Sloveniji, da obdržiš dobre kadre je, da jih preprosto kupiš. Ampak to je zgolj kratkoročna rešitev, saj ko podjetja pade v krizo, kadri gredo in te pustijo na cedilu. Druga strategija je lastništvo, problem tega pa je, da se lahko s partnerji začneš kregati. Zelo dobra rešitev je delitev dobička, ki ga nekdo pripelje v podjetje.

    Omenjeno je bilo tudi interno podjetništvo v podjetju, ki je vedno bolj pomembno. Zaposleni, ki se obnaša kot podjetnik na svojem delovnem mestu, ima veliko večje možnosti napredovanja. To podjetnost se pogosto pogreša pri vodjih oddelka, ki bolj ali manj managirajo in optimitirajo, redko pa ustvarjajo, kreirajo, pridejo z novimi idejami.

    Za konec pa je bilo še poudarjeno, da je bistvo uspeha v implementaciji. Torej ključno vprašanje je, kaj boste naredili sedaj, ko ste to slišali (prebrali) vse to. Zavedajte se, da je na svetu ogromno briljantnih ljudi, ki niso naredili nič. In ogromno ne toliko genialnih ljudi, ki so naredili zelo velike in izjemne stvari.