Blaz Kos

Poslovna (r)evolucija

30 dni cilji fokus metode motivacija navade odločitve Osebna rast plan ravnovesje ročnost spremembe spreminjanje uspeh zdravje

  • Vzročni in praktični pristop k podjetništvu

    Ta teden sem naletel na več člankov o tem, kaj dela podjetnike dejansko podjetne. Tako sem naletel na zelo zanimivo teorijo o dveh tipičnih načinih mišljenja (pristopa), ki se pojavljata pri podjetnikih. Prvo je vzročno mišljenje, ki temelji na predvidevanju (»causal reasoning«) in drugo je praktično mišljenju (»effectual reasoning«), ki temelji na takojšnji izvršnosti. Gre za dve vrsti mišljenja, ki si povsem nasprotujeta, obe vrsti pa sta pomembni za uspeh v podjetništvu.

    Tipični primer učenja vzročnega mišljenja so MBA šole in druge podobne akademske inštitucije. Vzročno mišljenje temelji v naprej določenem cilju, načinu dela ter orodjih ter na iskanju optimalne poti, torej najhitrejše, najcenejše in najučinkovitejše alternative za dosego cilja.

    Na drugi strani pa praktično mišljenje ne zahteva v naprej postavljenih ciljev, vendar le določena izhodišča, načine dela in sredstva ter se nato na podlagi le-teh cilji naključno izoblikujejo sami, kot posledica domišljije in inspiracije nosilcev projekta in drugih ljudi, ki so vpleteni v izvedbo.

    Vsaka oseba naj bi dejansko lahko uporabljala obe mišljenji, odvisno od različnih okoliščin v katerih se nahaja. Pokazalo pa se je, da najboljši podjetniki zelo dobro uporabljajo oba načina mišljenja. V začetnih fazah rasti podjetja je v ospredju praktično mišljenje (kreativno-izvršna faza), bolj kot je zrelo podjetje, večja je potreba po vzročnem mišljenju (izvršno-administrativna faza). Veliko podjetnikov pa na žalost ne naredi uspešne tranzicije in takrat se pojavi potreba po zaposlitvi managerja.

    V šolah, kot omenjeno, učijo večinoma vzročno mišljenje. V povezavi s podjetništvom to pomeni povsem sistematični pristop do raziskave trga, izdelave finančnih projekcij, planiranja tima, oblikovanja prototipa in seveda predvidevanja vseh tveganj, ki se bi lahko na poti zgodile. To zahteva planiranje, brez ene same akcije oziroma pogovora s potencialnimi strankami. Uspešni podjetniki pa vedo, da presenečenja na podjetniški poti niso koraki s poti, vendar smerokazi, ki podjetnika usmerjajo v obračanje nepredvidljive prihodnosti v priložnosti.

    Vzročno mišljenje lahko vsebuje komponento kreativnosti, lahko pa tudi ne, praktično mišljenje pa vedno vsebuje to komponento. Poleg kreativne komponente pa praktično mišljenje zahteva tudi bujno domišljijo oziroma vizionarstvo, spontanost, prevzem tveganja in prodajne veščine.

    Podroben pogled procesa delovanja praktičnega mišljenja pokaže, da podjetniki izhajajo iz treh osnovnih izhodišč in sicer kdo so (osebnostne lastnosti), kaj znajo (znanje, veščine) in koga poznajo (socialna mreža). Na podlagi teh treh izhodišč, si podjetniki začnejo zamišljati, kaj bi bilo moč narediti, ustvariti oziroma zgraditi. Pri tem pogosto začnejo v majhnem merilu, s sredstvi, ki so na dosegu roke, brez pretiranega planiranja.

    Z razliko od vzročnega mišljenja, ki temelji na previdnem planiranju in izvršnosti na podlagi narejenega plana, praktično mišljenje temelji na takojšnji in hitri izvršnosti. Plani so dejansko narejeni na podlagi akcije in interakcije z drugimi ljudmi na dnevni osnovi. Bistveno pri praktičnem mišljenju je tudi to, da je vedno skupna vizija članov tima, ki jih drži skupaj in žene po še neodkritih poteh.

    Trije ključni elementi praktičnega mišljenja so tudi te, da ni fokus na pričakovanem donosu, temveč na sprejemljivi zgubi, da ne temelji na analizi konkurenčnosti, temveč strateških partnerstvih in da ne temelji na napovedih, ampak na izkoriščanju posameznih situacij in naključij.

    V praksi to pomeni, da podjetnik, ki ima v mislih nov proizvod ali storitev, ne naredi najprej tradicionalne analize trga, vendar skuša proizvod čim prej komu prodati, pa četudi ta sploh še ni narejen do konca. Fokus je na izvršnosti, na »Just do it!«, na vzpostavitvi strateških partnerjev in čim hitrejši prodaji. Pri tem mora biti popolna fleksibilnost uma, sej se izhodiščna ideja lahko konča kot poslovna priložnost v povsem različnih panogah. To lahko vsekakor povežemo tudi z Darwinovo teorijo, da preživijo najbolj fleksibilni (in najbolj seksi seveda).

    Če zadevo razvijemo nekoliko dlje, lahko rečemo, da je osnovni temelj vzročnega mišljenja ta, da če pravilno napovemo prihodnost, jo lahko kontroliramo. Na drugi strani pa je osnovni temelj praktičnega mišljenja ta, da lahko kontroliramo prihodnost, tudi če je ne napovemo – prihodnost namreč ni zato, da jo napovemo, temveč da jo ustvarimo. Biti na trgu, ki se ga da napovedati je bolj rizično, kot biti na trgu, ki je bolj nepredvidljiv. Pri prvem namreč obstaja vedno možnost, da se bo našel nekdo, ki bo prihodnost napovedal bolj natančno in imel več sredstev.

    Mogoče še povsem praktičen podjetniški prikaz teh dve različnih mišljenj oziroma pristopov. Najbolj slikovit primer je podjetnik, ki si želi odpreti indijsko restavracijo. Vzročni pristop k temu bi bil, da podjetnik naredi analizo trga na območju, kjer želi odpreti restavracijo, naredi segmentacijo trga, na podlagi potencialnih strank opremi restavracijo, angažira potrebna finančna sredstva in človeške vire, nato začne s trženjem in vsakdanjimi operacijami.

    Na drugi strani je poanta praktičnega mišljenja ta, da gre podjetnik takoj v akcijo in izhaja iz tega kdo je, kaj zna in koga pozna. Če je podjetnik v osnovi kuhar in nima denarja bi se zadeve lotil nekako tako: Začel bi sklepati partnerstva z ostalimi eksotičnimi restavracijami, hoditi na sejme in razstave ter tam sklepal dodatna partnerstva, začel s cateringom itn. Nato bi poklical svoje prijatelje in se z njimi dogovoril, da jim za pošteno ceno vsak dan dostavi kosilo. Na podlagi ustnih priporočil bi se mu nato širil posel. Kuhal bi od začetka doma in ko bi z ostalimi storitvami prihranil dovolj denarja, bi se lotil odpiranja restavracije.

    Lahko pa bi se zgodilo tudi, da se kosila ne bi obnesla, podjetnik pa bi ugotovik, da si stranke želijo spoznavati indijsko kulturo ali pa nečesa čisto drugega. Na koncu bi lahko pristal v popolnoma drugi panogi s povsem drugo poslovno priložnostjo.

    In kakšno je moje mnenje glede obeh pristop oziroma načinov razmišljanja. Po mojem mnenju ima res dober podjetnik oboje, ni pa nujno. Lahko se obkroži z ljudmi okoli sebe, ki zapolnjujejo njegovo vrzel. Prav tako ni splošnega pravila, saj je priložnosti in načinov za uspeh neskončno. Vsekakor pa je smiselno ozavestiti, na kakšen način kot podjetniki delujemo.

    V osnovi lahko staviš na določeno paradigmo, angažiraš vsa sredstva, ki so na voljo in se podaš v akcijo. Na drugi strani pa se lahko obračaš na trgu na podlagi tega, od kje prihaja denar in slej kot prej naletiš na priložnost okoli katere je moč zgraditi uspešno podjetje. V obeh primerih pa je presek izvršnost in prodaja. Razvoj podjetniške ideje oziroma poslovne priložnosti ter poslovnega načrta in rast podjetja ni enkratno dejanje, temveč proces, ki od podjetnika zahteva tudi izjemno hitro osebnostno rast.

    Idealen pristop je, kot omenjeno mešanica obeh mišljenj. Podjetnik zazna priložnost, angažira določena sredstva, ki so mu na voljo, se nekaj časa obrača po denarju in kmalu pride do tega, da lahko napove svojo veliko paradigmo. Potem jo secira v detajle preko poslovnega načrta, pridobi zunanje vire financiranja in zajaha val v polni meri. Do sedaj sta bila oba moja podjetniška podviga posledica najprej praktičnega pristopa (prve stranke še preden so bila angažirana vsa potrebna sredstva), nato pa vzročnega mišljenja (pisanje poslovnega načrt itn.). Pri obeh pa se je zalomilo pri desetih najpogostejših razlogih, zakaj podjetja propadajo. Ampak v tretje gre rado. ;)

    V nobenem primeru pa podjetniku ne uide prodaja in izvršnost, fokus; znoj in solze. Torej trdno delo, veliki izzivi in reševanje problemov. Nenazadnje pa, za običajne ljudi namreč velja »I think, therefore I am«, za podjetnike pa »I pitch, therefore I am«. Ne glede na to, kateri pristop vam je bližje, veliko sreče na podjetniški poti.

    Vir: Saras Sarasvathy – What makes entrepreneurs entrepreneurial?, Empirical Investigations of Effectual Logic,

  • Prvi vtis in govorica telesa

    Nekaj dni nazaj sem v neki reviji bral intervju z Zdravkom Župančičem, ki je dobro poznan retorik in tudi vodja lastne šole retorike. Njegova predavanja sem večkrat obiskal, prav tako sem bil na enemu izmed tečajev, ki jih ponuja v okviru šole. Vsekakor je tečaj vreden obiska, saj dobiš marsikateri koristni napotek.

    V sklopu intervjuja pa se mi je zdelo izjemno zanimivo predvsem naslednje. Verjetno vsi dobro poznate zelo popularno pravilo Alberta Melhrabiana, ki pravi, da ima na komunikacijo kar 55% vpliva govorica telesa, 38% ton govora in zgolj 7% besede, ki jih izgovorimo.

    No, vsekakor se zavedam pomembnosti govorice telesa, vendar se mi je vedno zdelo nekoliko pretirano, da bi imela sama vsebina tako minimalen pomen. In v intervjuju Zdravko Zupančič pove, da ima po njihovih izkušnjah vsebina, ki jo povemo okoli 50% vpliva, ostalo pa je govorica telesa. Če zadevo raziščemo bolj natančno, se izkaže, da imajo veliko vlogo v temu, kako velik je ta odstotek okoliščine, v katerih poteka komunikacija.

    S tem sem želel poudariti dve stvari. Prva je ta, da ne glede na to, kolikšen je točen odstotek vpliva govorice telesa v sklopu komunikacije je ta zelo velik in zato je smiselno posvetiti kar nekaj energije v analizo in razvoj naše telesne govorice. Druga pomembna stvar pa se mi zdi ta, da ne verjamemo slepo kar vsem ugotovitvam in napotkom, še posebno tistim ne, ki so brez trdne raziskovalne podlage ali pa so ugotovitve vzete iz konteksta.

    Kljub vsemu, če se vrnemo nazaj na dejstvo, da ima telesna govorica okoli 50% ali celo več vpliva na to, kako nas ljudje zaznavajo, je smiselno pogledati, kaj so elementi pozitivne telesne govorice. Strokovnjaki pravijo, da so nasmeh, sproščenost, spontanost in pozitivna energija tisti glavni elementi, ki prispevajo k pozitivni komunikaciji in pristnim medčloveškim odnosom v komunikaciji.

    Poleg nasmeha naj bi bil pomemben tudi kontakt z očmi, ravno prav močan stisk roke, obleka in naše geste. Če se vrnem na nasvete Zdravka Župančiča, je pomembno v tem kontekstu, predvsem to, da smo pristni, razvijemo povsem svoj stil in da nismo in ne delujemo naučeni. Seveda to ne izvzema tega, da je dobro vaditi, trenirati in načrtno razvijati svoj stil. Tako kot pri ostalih veščinah velja tudi pri komunikaciji modrost »vaja dela mojstra in mojster dela vajo«. Kot zanimivost naj omenim tudi to, da igra pri spolni privlačnosti med dvema človekoma zelo pomembno vlogo telesna govorica.

    Pomembnost telesne govorice pa pripelje še do enega pomembnega elementa komunikacije, ki ga strokovnjaki zelo poudarjajo. To je prvi vtis. Značilnost prvega vtisa je ta, da pride do njega že ob prvem stiku z določeno osebo, ali prvih informacijah, ki jih dobimo o tej osebi. In tako dokaj hitro dobimo lastno kompleksno predstavo o tej osebi, ki ni nujno resnična. Načeloma naj bi veljalo, da si izoblikujemo prvi vtis v času od 30 sekund do 3 minut, ko prvič srečamo to osebo.

    Prav tako je značilnost prvega vtisa ta, da se ohrani in kot učinek predhodnosti še naprej vpliva na oceno določene osebe. In nenazadnje deluje prvi vtis kot pričakovanje, da se bodo naše sodbe o drugi osebi v poznejših srečanjih potrdile. To pomeni, da ob drugem ali vseh kasnejših stikih ne težimo k preoblikovanju in dopolnjevanju slike, ki smo jo dobili na podlagi prvega vtisa, ampak prvi vtis vztraja in ponavadi oblikuje kasnejše interakcije z drugo osebo.

    Torej prvi vtis je pomemben, dejansko pa je vprašanje, koliko je pomemben in koliko lahko vplivamo na to prvotno oceno, ki je mnogokrat do določene mere napačna. Oziroma, če zadevo obrnemo še nekoliko drugače, kolikokrat sami sodimo na podlagi prvega vtisa in ostanemo v kalupu tega vzorca ali misli (pri tem je lahko naš prvi vtis tako preveč negativen, kot tudi pozitiven).

    Meni se je seveda že zgodilo, da sem si ustvaril določen prvi vtis, pa niti nisem dopuščal možnosti, da bi se ta prvi vtis spremenil. In tudi nekajkrat se mi je zgodilo, da sem na podlagi prvega vtisa povsem napačno ocenil osebo. In nenazadnje tudi napačno sem bil že sojen na podlagi prvega vtisa.

    Rešitev je verjetno v tem, da se ne zapremo v kalup na podlagi prve sodbe in damo vsakemu človeku možnost, da se pokaže v svojem bistvu. In na drugi strani, da skrbimo, da je naš prvi vtis v skladu z našo esenco, jazom in karakterjem – v lastnem seksi stilu. Slednje pa velja tudi za medsebojno komunikacijo.

    Kako velik pomen pa prvemu vtisu prepisujete vi?

  • Kako se je najbolj smiselno podati na podjetniško pot?

    Preskok iz študentskega življenja ali pa iz službe direktno v podjetništvo je lahko zelo težavno in naporno, nemalokrat se tudi lahko konča z velikim razočaranjem. Torej vprašanje je, kako se optimalno lotiti preskoka iz trenutne situacije v podjetništvo.

    Optimalno je, da je ta preskok povsem načrten in sistematičen, brez prenaglih odločitev in nepremišljenih korakov. Edina izjema je, če se nam pred nosom pokaže velika priložnost in moramo hitro ukrepati, v skladu z modrostjo »priložnost zamujena, ne vrne se nobena«. Drugače pa, če želimo postati uspešni podjetniki, je ta preskok lahko čisto strateški in nadvse prijeten, navdušujoč in poln izzivov.

    Torej, kako se lotiti podjetništva in kaj potrebujemo za začetek udejstvovanja na podjetniški poti, če nas ne preganja priložnost tisočletja. Prvo je seveda sploh osebna odločitev, da želimo ustvariti lastno podjetje in da bomo sami svoji šefi. Ko temeljito premislimo, če podjetništvo dejansko za nas je, se je smiselno lotiti manjše analize, kaj zahteva podjetništvo in kako mi sovpadamo s temi zahtevami.

    Sicer je res, da ima vsak uspešen podjetnik čisto drugačne osebnostne lastnosti, znanja,  veščine in karakter, a kljub vsemu obstaja nekaj znanj in veščin, ki jih je dobro imeti, če ne že skoraj nujno za uspeh na podjetniški poti. Podjetništvo namreč zahteva izjemno veliko od posameznika in veščine kot so vodenje ljudi, timsko delo, mreženje, prodaja, motiviranje sodelavcev, pogajalske veščine itn. so zelo dobrodošle pri posamezniku, ki želi biti uspešen podjetnik.

    Skupek najpogostejših osebnostnih lastnosti, ki jih imajo podjetniki so tudi te, da imajo radi izzive, so dobri organizatorji, pripravljeni tvegati, so delavni in vztrajni, znajo opaziti in izkoristiti priložnost, so ciljno usmerjeni in osredotočeni na uspeh, imajo dobre komunikacijske sposobnosti, imajo določeno tehnično kot tudi poslovno znanje, predvsem pa so ustvarjalni in predani.

    Dejstvo pa je, da podjetništvo temelji na principu »learning by doing«, torej ni vprašanje, ali vse te veščine in osebnostne lastnosti že imamo. Vprašanje je, ali nas to veseli in če imamo potencial, da vse te veščine razvijemo (načeloma naj bi se dalo razviti prav vsako veščino, še enkrat bistveno vprašanje pa je, ali nas to veseli).

    No, najboljši pristop k ugotavljanju tega je, da namesto televizije zvečer preberemo kakšno knjigo o podjetniških uspehih, preberemo kakšno revijo v povezavi s podjetništvom in se skušamo identificirati s kakšno zgodbo o uspehu, ali pa še bolje, če začutimo izziv, kako bi lahko nekaj naredili boljše in večje.

    Po samoanalizi in ugotovitvi, da smo rojeni za novo podjetniško zgodbo o uspehu, potrebujemo dobro idejo, na kateri bo temeljilo naše podjetje. Sicer absolutno velja, da je veliko več kot ideja pomembna realizacija, vendar kljub temu potrebujemo idejo, kaj bomo počeli, kaj bo naša jedrna kompetenca in kako se bomo identificirali od konkurence, torej kaj bo naš diferenciator.

    Idejo nato razvijemo in preverimo njen potencial preko poslovnega načrta. Pisanje poslovnega načrta ima veliko prednosti, od tega, da analiziramo trg, razmišljamo o poslu iz različnih pogledov, gradimo tim itn. Poslovni načrt podjetnik potrebuje najprej za sebe, potem pa še za vse zunanje potencialne partnerje.

    Skozi proces pisanja poslovnega načrta je eden najpomembnejših elementov tudi ta, da zgradimo uspešen podjetniški tim. Danes v podjetništvu težko uspemo sami, potrebujemo tim ljudi, kateremu zaupamo in je ciljno usmerjen ter pripravljen narediti vse, da se realizira zapisano v poslovnem načrtu. Podjetje so ljudje in tim ustanoviteljev je zagotovo najbolj pomembne del podjetja. Če je urejeno vse v glavi, je urejeno tudi v celem telesu.

    Ko imamo zgrajen ciljno usmerjen tim, potrebujemo še kapital za zaćetek poslovanja podjetja. Vedno pri zaporedju financiranja podjetja pridejo na vrsto najprej 4F, to so founders (ustanovitelji), friends (prijetelji), family (družina) in fools (naivneži). Torej vsi ustanovitelji naj bi dali v podjetje denar, to pa je povsem smiselno, oziroma tudi nujno, kar poudarja tudi rek »put your money where your mouth is«. Kasneje mora podjetnik poskrbeti tudi za tekoče financiranje podjetja, to je lahko z lastniškimi ali dolžniškimi viri.

    Sedaj imamo dobro idejo, poslovni načrt, ciljno usmerjen podjetniški tim ter kapital za začetek, torej kaj še potrebujemo? Veliko energije, navdušenja in vztrajnosti! To so osnove, ki jih je vsekakor smiselno imeti, preden se podamo na podjetniško pot. Po tem se začne akcija in najbolj pomembna stvar izmed vseh je izvršnost!

    Na koncu se pojavi še vprašanje, kdaj povsem prestopiti na podjetniško pot. Osnovni recept na začetku je 8 ur dela za preživetje, 4 ure trdega dela na dan za dolgoročni podjetniški uspeh. Torej samoanalizo lahko naredimo brez problema med tem, ko delamo. Ideje lahko prav tako razvijamo med tem, ko delamo (ali študiramo) in enako velja za poslovni načrt in grajenje tima.

    Ko pa ustanovimo podjetje in dobimo prve stranke, pa podjetje potrebuje svoj fokus. To je najkasneje, ko je nujno, da naredimo prestop. Koliko prej ga bomo naredili, je verjetno odvisno predvsem od tega, koliko zaupamo v svoje sposobnosti. Ampak ko je enkrat prestop narejen, podjetje potrebuje vsaj tri do pet let izjemnega fokusa, truda in odrekanja, da začnemo graditi začetek svoje zgodbe o uspehu.

    Za konec bi podal še dve stvari, o katerih je vredno razmisliti, preden se podamo v podjetništvo. Prva stvar je ta, da si je smiselno najti službo, kjer se učimo o podjetništvu med tem ko služimo (»learn while you earn«). Čisto praktični primer, na primer če želimo odpreti svojo restavracijo, pa o tem nimamo nobenega znanja, je verjetno smiselno, da se za nekaj časa zaposlimo v eni izmed restavracij. Tako bomo spoznali postopke, procese, probleme itn. s katerimi se bomo morali kasneje soočiti tudi sami.

    Drugi vidik pa se navezuje predvsem na to, da veliko število podjetij propade. Torej podjetniškega podviga ne smemo jemati kot življenjske igre na vse ali nič. Za današnji čas je povsem normalno, da vsakih tri do pet let posameznik zamenja službo. Ena služba za celo življenje ni več formula za uspeh. Tako lahko tudi naš podjetniški vidik jemljemo kot segment našega življenjskega kariernega razvoja.

    V primeru, da nam podjetniški podvig po nekaj letih ne uspe, enostavno najdemo neko drugo alternativno, se na primer nekje zaposlimo (zaposlitev bomo zaradi vseh izkušenj verjetno dobili še lažje), nato pa se čez čas ali nekaj let lotimo ponovnega podjetniškega podviga, če se nam bo tako zazdelo. Lahko pa tudi kako drugače gradimo kariero. Pomembno je, da smo povsem fleksibilni in živimo v skladu s svojimi željami, potrebami in zmožnostmi.

    Vendar nenazadnje, če ne poskusimo, ne bomo nikoli vedeli… in če ne streljamo, ne bomo nikoli zadeli!

  • Premikanje zemlje in skrivnost uspešnih

    Arhimed, grški matematik, fizik, izumitelj in še marsikaj se je že več kot 200 let pred našim štetjem zavedal moči vzvoda. Rekel je, dajte mi trdno točko, na kateri bom stal ter dovolj dolg vzvod in premaknil bom Zemljo. Torej moč vzvoda je lahko neverjetno velika, brez uporabe le-tega pa danes posameznik težko postane zelo uspešen.

    Dejstvo je, da imamo vsi na voljo zgolj 24 ur, tako milijonarji, kot tudi berači. Razlika je le v tem, kaj počnemo v teh 24 urah ter kako dobro uporabljamo vzvode za doseganje ciljev. Vsak, ki želi biti uspešen in deluje v tej smeri, kmalu ugotovi, da lahko trdo delaš le določeno število ur na dan. In bistven preskok je, ko preideš iz trdega dela (»working hard«) v premišljeno delo (»working smart«). Ravno to tranzicijo omogočajo prav vzvodi.

    Razumevanje in uporabljanje vzvodov pa pomeni veliko znanja, izkušenj, poskusov, vaje, učenja itn., predvsem pa začetni preskok iz miselnih okvirov, ki je lahko še najtežji. Zato enostavno vprašanje, ki na preprost način ponazarja moč uporabe vzvoda. Ali je nekdo, ki zasluži 1 mio SIT na mesec, od tistega, ki zasluži zgolj 200.000 SIT na mesec, petkrat bolj produktiven? Mogoče dela petkrat več časa na dan? Ali pa je petkrat pametnejši? Seveda je odgovor na vse ne, edina razlika je v tem, da eden bolj spretno uporablja vzvode od drugega.

    Preden si pogledamo nekaj najpogosteje uporabljenih vzvodov, bi omenil še eno pomembno dejstvo. Vsak vzvod je povsem dvorezni meč, s katerim moramo ravnati zelo previdno. Bolj, kot je vzvod močan, bolj nam lahko pomaga na poti k uspehu, a tudi obratno, če ga ne znamo spretno uporabljati. Le z ustreznim znanjem, izkušnjami in s pravilnim pristopom nam vzvod lahko optimalno koristi. Tako pridemo do največjega poznanega vzvoda.

    Največji vzvod na svetu je človekov um v najširšem smislu. Torej znanje, izkušnje, veščine ter miselna naravnanost. Človekov um nas lahko povsem drži v kalupu, coni udobja ali vsakdanji rutini. Lahko pa nas popelje v drzne avanture uživanja vsakdana, odkrivanja sebe in sveta ter novih sadežev, ki bogatijo naš duh. Poleg miselne naravnanosti, so tukaj še kot omenjeno znanje, izkušnje ter veščine. Velikokrat sem že omenil, da je neznanje največje tveganje, kar ga lahko sprejme posameznik.

    Znanja pa je na svetu ogromno, od tega, kako se zdravo prehranjevati, pravilno gojiti rastline, uspeti v podjetništvu, vzgajati otroke, izboljšati seks, pozdraviti bolezni, napisati knjigo itn. Kar vam poželi srce. Sistematični pristop k pridobivanju znanja pa je začetek izkoriščanja tega največjega vzvoda na svetu. Kako začeti? Všeč mi je metoda Steve-a Pavline, ki enostavno vsako leto izberete eno področje, na katerem želi biti ekspert in nato eno leto o tem bere, gleda dokumentarce, prebira revije itn.

    Drugače pa je vzvodov v poslovnem svetu še veliko. V podjetništvu poznamo dva osnovna vzvoda, s katerimi mora znati delati vsak podjetnik. To sta DDL – denar drugih ljudi (banke, tvegani kapital itn.) in pa ČDL – čas drugih ljudi (podjetniški tim, zaposleni, outsourcing itn). Podjetnik, kot posameznik danes relativno težko uspe na trgu. Potrebuje ciljno usmerjen tim, z različnim znanji in izkušnjami, ki ga je podjetnik sposoben voditi. Prav tako je izjemna družbena korist podjetništva ustvarjanje delovnih mest, kar pa za podjetnika pomeni tudi hitrejše doseganje ciljev z zaposlenimi. Denar je tudi odlični vzvod, s katerim podjetnik hitreje doseže zastavljene cilje, tega pa se da kupiti na trgu prav tako kot ostale dobrine, njegova cena pa je obrestna mera in vse ostalo, kar posamezna oblika financiranja potegne za seboj.

    Drugi vzvodi v podjetništvu so lahko na primer oblikovanje ustreznega svetovalnega tima, strateška partnerstva, izobraževanje zaposlenih, blagovna znamka itn. Vzvode dobro pozna tudi finančna industrija, saj večina pravih finančnih strokovnjakov namreč trguje predvsem z uporabo različnih finančnih vzvodov. S tem so potencialni donosi (in tudi izgube) veliko večji.

    Vir: One Minute Millionare

    Vsekakor je smotrno v sklopu strateškega načrtovanja naše prihodnosti ali pa našega podjetja, neprestano razmišljati, kako uporabljati čim več vzvodov na čim boljši način. Trdo delo je namreč zgolj majhen vzvod, ki pa dolgoročno lahko pripelje do izčrpanosti, nezadovoljstva, predvsem pa nekonkurenčnosti s tistimi, ki znajo spretno uporabljati vzvode. Veliko uspehov pri uporabi vzvodov!

  • Pozor! Deset najpogostejših razlogov zakaj podjetja propadajo.

    Preden resno stopimo na podjetniško pot, je smiselno pogledati najpogostejše razloge, zakaj podjetja propadajo in poskrbeti, da obvladujemo vse te dejavnike. Sicer je prav vse seveda nemogoče natančno oceniti ali napovedati, saj gre nenazadnje pri podjetništvu tudi za tveganje, res pa je tudi, da lahko mnogo izmed teh faktorjev obvladujemo – predvsem s pridobivanjem znanja in izkušenj.

    V nadaljevanju niso navedeni faktorji, katere bi podjetnik zgolj preletel in se jim nasmehnil, vendar je smiselno, da se pri vsakem ustavi, pogleda na svojo situacijo z distance in čim bolj natančno oceni, če se tudi sam sooča z nevarnostjo posameznega dejavnika. In če se, je čas za akcijo, se pravi, da se izdela strategija, kako se posamezno tveganje odpravi.

    Nenazadnje je verjetno veliko boljši občutek, če pride do učne lekcije (ali kot drugi temu pravijo neuspeha), da na seznam dodaš kakšen nov razlog – vesel bom, če ga delite z mano med komentarji – kot pa da potrdiš že znane razloge.  Če se sliši še tako racionalno, veliko uspešnih poslovnežev pravi, da je posel zgolj igra in naj niti ne bi bilo tako pomembno, če zmagaš ali zgubiš, vendar kako si igral igro. No, pa si poglejmo teh deset razlogov (vrstni red je naključen), ki so pomemben del te igre:

    1. Pomanjkljiva analiza, pomanjkljivo načrtovanje ter prevelik podjetniški optimizem

    Veliko posameznikov, ki se poda na podjetniško pot, ne najde pravega razmerja med analizo in načrtovanjem ter med instinktom, kdaj enostavno prevzeti tveganje in se lotiti akcije. S preveč analiziranja in načrtovanja lahko pride do »paralize« (analysis – paralysis), ko posameznik ugotovi, da se v končni fazi ni smiselno ničesar lotiti, ker je preveliko tveganje.

    Na drugi strani, pa če ne gre za resnično izjemno poslovno priložnost v določenem trenutku, ko je zahtevano hitro ravnanje in lahko poslovni načrt v 5 minutah narišete na prtiček, je potrebno vsekakor narediti podrobno analizo, oceniti idejo in narediti načrt realizacije vizije. Drugače lahko tečete brezglavo po trgu, dokler vas morski psi ne pojedo.

    Poslovni načrt na 20 do 30 straneh je odlično razmerje med enim in drugim. Veliko podjetnikov ugotovi, da njihova ideja sploh ni tako dobra, ko se za en vikend zaprejo v sobo za računalnik in enostavno zgolj brskajo po internetu, kaj se dogaja na trgu. Po drugi strani pa s pisanjem poslovnega načrta dobite tudi pomembna podjetniška znanja, prav tako pa pridete do dobrih novih poslovnih idej, uskladite tim, itn. Poslovna ideja je proces, prav tako kot pisanje poslovnega načrta (o tem več drugič).

    Torej prvo kot prvo potrebujete dober in realen poslovni načrt!

    2. Nekompetentnost podjetniškega tima in pomanjkanje podjetniškega znanja ter izkušenj

    Sama ideja ni vredna nič. Sam poslovni načrt ni vreden skoraj nič. Veliko pa je vreden ciljno usmerjen podjetniški tim, ki ima v rokah dober poslovni načrt in bo naredil VSE, da ga bo realiziral. Bistveni v podjetništvu so ljudje, in neprimerljivo več je vredna izvršnost, kot pa ideja. Nekatere statistike celo pravijo, da ideja ni vredna več kot 5%.

    Torej, pisal sem že o vlečnih konjih, ki spreminjajo prihodnost. Za vlečnimi konji mora biti tim ljudi, ki ima ustrezno tehnično in poslovno znanje, predvsem pa prav odnos do dela. To so ljudje, ki so se pripravljeni učiti celo življenje, imajo že veliko izkušenj, itn.

    Načeloma naj bi veljalo, da če te nekdo ni navdušil prvič, te tudi nikoli ne bo. In veliko je ljudi, ki ogromno govorijo in zelo malo naredijo. Veliko ljudi sicer je inteligentnih, vendar tavajo in nimajo jasnega fokusa, kaj želijo. Običajno je takim ljudem prelepo in so za podjetja v začetnih fazah rasti lahko usodni (saj je podjetništvo znoj in solze).

    Torej, podjetje potrebuje vodjo, sposoben tim, ki mu podjetnik zaupa, ustrezna podjetniška znanja in izkušnje ter »no matter what« odnos do dela oziroma tisto iskrico v očeh, ki nakazuje, da bo pomagala pri premagovanju vseh ovir, ki jih podjetnik sreča na poti.

    3. Ustanovitelji nimajo enakih vrednot, vizije in pričakovanj

    Tretji pogosti razlog, zakaj podjetja propadajo je, da ustanovitelji ne uskladijo vizije, pričakovanj in vrednot. Najbolj smiselno je, da se to razjasni in uskladi preko pisanja poslovnega načrta. Pri veliko podjetij pride do situacije, ko si eden izmed ustanoviteljev na neki točki želi narediti multinacionalko, drugi ustanovitelj pa bi podjetje ohranil na ravni malega, mogoče celo družinskega podjetja.

    Velikokrat pride do problemov tudi, ko se je potrebno odločiti, kdaj se preneha vse vlagati v rast in se začne žeti sadove tveganja in trdega dela. Torej, ko je na enkratna voljo 10.000€ ali več, ki jih je potrebno ali vložiti v rast, ali izplačati lastnikom, lahko pride do problemov pri odločanju.

    Običajno se ustanovitelji skregajo, ko pride do velikih problemov z nedoseganjem zastavljenih ciljev, ali pa ko gre podjetju predobro in so lastniki zmedeni kako ohraniti nadzor nad rastjo podjetja in pri tem ustrezno upravljati s financami. Ter kdaj se nehati odrekati.

    Bodite z vsemi soustanovitelji usklajeni, kaj je vaša vizija, kaj se od koga pričakuje, kako, koliko in kdaj se predvideva, da bo vsak od ustanoviteljev nagrajen. Nič ne sme imeti višje prioritete, kot je uspeh entitete v skladu s poslovnim načrtom (kjer je tudi to vse zapisano).

    4. Časovno tempiranje

    Na vprašanje, kaj imata skupnega deskanje na vodi in podjetništvo, je odgovor jasen: Časovno tempiranje oziroma »timing«. To je bistveno predvsem pri visokotehnoloških podjetjih oziroma pri prodaji tehnologije na globalnem trgu. Običajno velja, da če boste prehitri, vas bo trg skoraj popolnoma zavrnil, če boste pa prepočasni, boste na trgu pobirali drobtinice. Torej potreben je kirurško natančen »timing«, pri vsem pa ima velik vpliv tudi sreča.

    Sicer pa je pravilno časovno tempiranje na sploh v življenju zelo pomembno. Izbrati pravi trenutek je znanost in prav tako umetnost. Preprost primer je naslednji: Nekdo je zaposlen, ima šefa in si želi povišico. Če je šef dobre volje, je ravno sklenil odličen posel in ga zaposleni vpraša za povišico, je veliko večja verjetnost, da mu jo bo odobril, kot pa če je šef vstal z levo nogo in mu gre že cel dan vse narobe.

    Torej časovno tempiranje je zelo pomembno v vseh življenjskih situacijah. Zahteva izjemno veliko empatije, opazovanja, predvsem pa testiranja in izkušenj, kako se ljudje odzivajo glede na različne čustvene situacije, v katerih se nahajajo.

    Ali znate opazovati življenje okoli sebe (ljudi, trg, razvoj tehnologij itn.) in izbirati prave trenutke?

    5. Slaba kontrola nad financami

    Eden najpogostejših razlogov, zakaj podjetja propadajo je tudi zaradi slabe kontrole nad denarnim tokom. Denar je za podjetje, kot je kri za možgane. Če kri preneha pritekati v možgane, veste kaj se zgodi. Podjetje je neke vrste organizem in zdravost tega organizma kažejo finančni izkazi.

    Problem, ki nastane je, da veliko podjetnikov ne predvidi dobro vseh stroškov, pretirava pa pri prihodkih in kar naenkrat začne zmanjkovati manevrskega prostora. In potem, če še nimaš skrbnega nadzora nad stroški, lahko hitro zaideš v finančne težave. Velika korelacija velja med tem, kako ravnate s svojimi osebnimi financami in med tem, kako boste ravnali s financami v podjetju.

    Bog (ali pa hudič) se skriva v detajlih, torej morate imeti popoln nadzor nad svojimi stroški.

    6. Napačno zastavljen poslovni model

    Poslovni model je pomembna podjetniška kategorija, ki definira širši temelj načina pritoka denarja v podjetje. Vloga poslovnega modela je, da tehnologijo podjetja preliva v novo ekonomsko vrednost. V podjetništvu je zelo pomembno tudi inoviranje na ravni poslovnega modela.

    Poslovni model vključuje vse od segmenta na trgu, ki ga je izbralo podjetje do ponudbe vrednosti in strategije generiranja prihodkov. Načeloma vključuje štiri sklope in sicer vpetost podjetja oziroma »mehko« infrastrukturo, ponudbo, potencialne stranke in finance. Več o samem poslovnem modelu bom pisal v eni izmed naslednjih objav.

    Pomembno je, da podjetnik v sklopu poslovnega načrta zastavi sodoben ali inovativen poslovni model, ki lahko oziroma naj bi predstavljal tudi konkurenčno prednost. Torej pri pisanju poslovnega načrta je smiselno nameniti dovolj pozornosti poslovnemu modelu!

    7. Neustrezni marketing in prodaja ter neustrezna ocena konkurence

    Ena najpomembnejših veščin, ki jih mora obvladati podjetnik je prodaja. Prvo, kar je potrebno ločiti je med marketingom in prodajo. Če zadeve zelo poenostavim, je prodaja veščina, ko nekoga običajno »ena na ena« prepričaš, da nekaj kupi ali pa postane partner, dobavitelj ali kaj drugega. Na drugi strani je marketing orodje, ki nadomešča podjetnika, ker ne more vsakemu potencialnemu kupcu predstaviti osebno svojo odlično ponudbo (na primer podjetnik pošlje 1000 letakov).

    Vendar je tako marketing, kot tudi prodaja znanost, umetnost in veščina. To pa pomeni, da se obeh lahko priučimo oziroma se jih moramo priučiti, če ne spadamo med tistih nekaj srečnežev, ki so s tem že rojeni. Sicer se sliši zadeva relativno enostavna, vendar ni.

    Marketing je načeloma zelo drag in napačna marketinška strategija je lahko pogubna za celotno podjetje. Prav tako je prodaja ena najtežjih veščin (zato je tudi tako malo prodajalcev, katerih rezultati so vezani zgolj na rezultate), saj se mora posameznik naučiti retoričnih sposobnosti, empatije, soočenja z zavrnitvami itd. Poleg tega tako marketing kot tudi prodaja zahtevata veliko energije.

    Sta pa tako marketing kot tudi prodaja eni najpomembnejših aktivnosti v podjetju. Zato je smiselno, da posameznik pridobi čim več izkušenj, čim več testira in izdela temeljito analizo ter kreativen načrt trženja. Velikokrat je smiselno najeti tudi zunanje eksperte in strokovnjake.

    V to kategorijo spada tudi neustrezna ocena konkurence. Na primer stavki kot so: Microsoft je prevelik in prepočasen, da bi predstavljal našo konkurenco. Naše podjetje sploh nima konkurence. Konkurirali bomo z malo nižjo ceno. …običajno pomenijo, da je bila konkurenca narobe ocenjena.

    Trg nima milosti, zato izdelajte temeljito marketinško strategijo, kako boste postali vodilni v panogi in preverite vaše prodajne sposobnosti na trgu!

    8. Slabe strateške odločitve, nefleksibilnost in lokacija

    Dejavnik, ki določa, kje se bomo nahajali v prihodnosti, so naše odločitve. Tako tiste male na prvi pogled nepomembne odločitve, kot tudi pomembne strateške odločitve. Odločitve, kot so na primer izbira lokacije podjetja, poslovnih partnerjev in zaposlenih itn. Pri tem naj omenim še, da kar nekaj analiz poudarja tudi napačno izbiro lokacije kot enega izmed faktorjev zakaj podjetja propadajo. Ampak gremo nazaj na odločitve.

    Dobre odločitve nas bodo pripeljale do dobrih poslovnih rezultatov, slabe odločitve pa seveda do propada podjetja. Najslabše od vsega pa naj bi bilo, če odločitev sploh ne sprejmemo in enostavno zgolj tavamo. Bistveno je, da se v podjetju zavedamo, kdo sprejema poslovne odločitve in kdo tehnološke ter da je oseba, ki sprejema te odločitve resnično kompetentna za tako sprejemanje (in nosi tudi vso odgovornost). Najboljše je, da je oseba svoje dobro odločanje pokazala že v preteklosti.

    Obstaja veliko strategij, kako kategorizirati odločitve ter mehanizmov, ki nam pri odločitvah lahko pomagajo. Vendar na koncu naj bi bil najbolj smotrn instinkt oziroma intuicija. Gre pa zopet za veščino, ki se je lahko priučimo, seveda pa so pomembne tudi izkušnje.

    Sklop pravih strateških odločitev zajema tudi fleksibilnost. Evolucija od nas zahteva, da smo v delovanju fleksibilni. To pa pomeni, da imamo pravilno mentalno naravnanost ter da se ne držimo ustaljenih vzorcev (navada je železna srajca), ki nas omejujejo in dolgoročno vodijo v propad.

    Ali znate sprejemati odločitve in ali ste popolnoma fleksibilni?

    9. Nenadzorovana rast

    Hitra rast podjetja za seboj potegne še kopico izjemno zahtevnih sposobnosti, ki so zahtevane od podjetnika, kot so na primer pridobivanje novih ustreznih kadrov, dobaviteljev in ostalih partnerjev, skrb za pridobitev ustreznih finančnih sredstev za financiranje rasti podjetja, implementacija ustreznega sistema upravljanja in nadzorovanja itd.

    Pri tem razlogu bi poudaril še eno pomembno psihološko dejstvo. Tako kot obstaja strah pred neuspehom, s katerim se sooča večina ljudi, dejansko obstaja tudi strah pred uspehom. To je v situacijah, ko se ne počutimo vrednega vseh velikih uspehov , ki se nam bližajo – zaradi neustrezne samopodobe. Takrat običajno začnemo načrtno uničevati svoje uspehe. Neverjetno neugodna past, ki jo je potrebno zgodaj identificirati in eliminirati.

    Hitra rast podjetja zahteva tudi hitro osebnostno rast podjetnika in podjetniškega tima. Ali ste pripravljeni na vstop med gazele?

    10. Ne pride do podjetniške tranzicije

    S hitro rastjo podjetja je povezan še eden faktor, ki običajno preprečuje optimalno rast podjetja ali ga sili k propadu. To je, ko vodenje podjetja presega sposobnosti podjetnika in bi bilo potrebno v podjetje pripeljati strokovni management. O temeljnih razlikah med podjetnikom in managerjem sem že pisal.

    Če je podjetništvo v začetku ustvarjanje, kršenje pravil in čustveno delovanje, podjetje v rasti slej kot prej pride do točke, ko zahteva optimiziranje delovanja podjetja, torej uvajanje pravil in uporabo zgolj razuma. Se pravi, podjetnik naj bi začel delati prave stvari (poslovna priložnost), nato pa manager na neki točki začne te stvari početi na prav način (optimizacija poslovanja s klasičnimi managerski prijemi).

    Za podjetnika je ta tranzicija običajno zelo težka, predvsem s psihološkega vidika. Čustven odnos do podjetja, ki predstavlja praktično podjetnikovega otroka, običajno preprečuje, da bi podjetnik najel managerja in mu prepustil vodenje podjetja. Tako veliko podjetnikov raje obdrži velikost podjetja na določeni ravni, namesto da bi mu s profesionalnim managementom omogočili še hitrejšo rast in razvoj.

    Ali ste pripravljeni v neki točki prepustiti vodenje svojega podjetja nekomu drugemu (če sami osebnostno ne zrastete dovolj hitro)?

    Osebne izkušnje

    Na lastni koži sem že občutil dejavnike, ki so navedeni pod številkami 1, 2 in 3. Teh napak ne mislim več ponoviti. Trenutno se aktivno učim, da se ne bom soočal še z ostalimi navedenimi težavami, oziroma da ko se bom soočal, da jih bom znal uspešno odpraviti.

    Poznavanje teh faktorjev se mi zdi ključno za vsakega podjetnika in da neprestano v svojem delovanju stremi k temu, da uspešno upravlja s temi tveganji. Je pa seveda pomembno tudi to, da ima podjetnik nekaj sreče. Drugače pa v primeru, da lahko opišete še kakšen svoj dejavnik, ki je botroval k vašim novim izkušnjam, bom zelo vesel, če ga delite z mano.

  • Gaj Julij Cezar, najbolj poznana osebnost antičnega Rima

    Danes je zadnji dan v mesecu juliju. Slednjo besedo izrečemo v življenju neštetokrat, le malokrat pa pomislimo, komu v čast se ta mesec imenuje. No, če pa le pomislimo na to, skoraj vsak od nas ve, da gre za enega največjih vodij vseh časov in najbolj poznano osebnost antičnega Rima Gaj-a Julij-a Cezar-ja, ki je Rimsko republiko spremenil v Rimski imperij.

    Poleg meseca julija se po njem imenujejo tudi Julijske Alpe, vladarski naslov cesar, prav tako pa Cezarjeva šifra, ki je ena najbolj znanih in preprostih šifer za kodiranje vojaških in drugih sporočil, ki so zahtevale tajnost pred sovražniki. Gaj Julij Cezar je bil rimski politik, zgodovinar, predvsem pa odlični vojskovodja in strateg. Rodil se je 13. Julija 100 pr. n. št. in umrl zaradi 23 vbodnih ran 15. Marca leta 44. pr. n. št., torej pri starosti 56 let.

    Cezar je bil izjemno ambiciozen in je celo življenje živel zgolj za idejo, da naredi Rim daleč največjo svetovno silo, ki dominira celemu svetu, sam pa je edini na vrhu te mogočne inštitucije, kot diktator. Zavedal se je, da svojo vizijo lahko uresniči le na en sam način in sicer, da ga vzljubi rimsko ljudstvo in da pridobi svojo lastno vojsko, ki jo ne more nihče premagati.


    Gaj Julij Cezar

    Velika osebnostna prednost Cezarja je bila ta, da ni bil neučakan in da je imel pred seboj vedno jasen cilj, za katerega je po vseh svojih močeh delal in dneva v dan. Pri 33 letih, ko si je Aleksander Veliki že podjarmil cel svet, je bil Julij Cezar šele na najnižji uradniški funkciji, kot kvestor. To naj bi ga sicer močno zbodlo (celo do joka), ko se je nekoč zagledal v kip Aleksandra in preučeval njegovo delovanje, vendar ga ni oviralo pri njegovem nadaljnjem napredovanju.

    Zelo hitro je napredoval po uradniških funkcijah, najprej je postal edil, ki je skrbel za zabavanje ljudstva, torej je skrbel za »kruha in iger«. Nato pa je napredoval še do funkcije vrhovnega svečenika, pontifex maximus, s čimer je postal zaščitnik rimskih običajev. S tema funkcijama se je prikupil ljudstvu, ki ga je močno vzljubilo. Še prej pa je izkoristil smrt svoje prve žene, da se je ljudstvu pokazal tudi kot ljubeč in čustven človek. Potreboval je le še svojo vojsko, prav tako pa se je moral rešiti dolgov, saj je bil izjemno zadolžen zaradi prirejanja vseh iger, s katerimi si je večal ugled med ljudstvom.

    Zanj je bilo prelomno, ko je v 39. letu starosti postal guverner in je prevzel upravljanje današnje Španije. Od takrat naprej je prekršil marsikateri zakon in začel z ambicioznimi vojaškimi pohodi, ki so bili strateški koraki do realizacije njegove velike vizije. Povezal se je s Krasom, ki mu je posojal denar in z vojskovodjem Gnejem Popejem ter z njuno pomočjo pri svojih 40. letih postal eden izmed konzulov, najvišji uradnik v Rimski republiki. Skupaj so ustanovili tudi triumvirat, zvezo treh mož, s čimer pa se je zamajal temelj Rimske republike.

    Julij Cezar je bil odlični strateg in da je okrepil svoje vezi med zaveznikoma, je svojo hčerko Julijo poročil s Pompejem. Takojšen viden rezultat triumvirata je bil ta, da je Julij Cezar dobil poveljstvo v provincah Galije, s tem pa tudi štiri legije (ena legija je štela 4.800 profesionalnih in težko oboroženih vojakov). Tako je Cezar začel s svojim osemletnim vojaškim pohodom, s katerim si je podjarmil Galce in Germane, obenem pa skoraj podvojil velikost Rimskega imperija.

    Najbolj znana bitka Julija Cezarja z Galci je bitka proti upornikom, ki jih je vodil Vercingetoriks. Njegovo ime pomeni zmagovalec v stotih bitkah. To je bil zadnji in največji upor, ki se je končal s padcem Alesije in tako je bila Galija že drugič povsem osvojena in tokrat tudi v celoti pokorjena. Cezar se je izkazal za odličnega stratega, saj je premagal številčnejše Galce, Vercingetoriks pa se je pustil zasužnjiti, kasneje pa so ga tudi ubili v ječi.


    Vercingetoriks

    V svojih pohodih si je Julij Cezar podjarmil okoli 800 plemen, zavzel več kot 830 mest in ubil okoli 1 milijon ljudi. Prav toliko pa jih je tudi poslal v suženjstvo. Boji so bili odločilni v prid Rimljanov zaradi izjemnega vodje in stratega Julija Cezarja, organiziranosti, izkušenj, izurjene, bolj oborožene in vdane vojske ter zaradi hitrosti premikanja vojske in taktične zrelosti njenih legatov in častnikov.

    Po velikih zmagah Cezarja v Galiji se je vnela državljanska vojska. Cezar je imel namreč v Rimu veliko nasprotnikov, po smrti Krasa v vojaških spopadih pa je kot njegov največji nasprotnik ostal zgolj Pompej, na strani katerega je bil tudi senat. Pri Farsalosu je Cezar Pompeja tudi dokončno premagal, kljub temu, da je imel slednji številčnejšo vojsko. Pomepej je pobegnil v Egipt, kjer pa so ga rimski plačanci usmrtili.


    Gnej Pompej

    Julij Cezar je šel za njim v Egipt, nevedoč da je Pompej mrtev, in ko so mu pokazali Pompejevo glavo kot darilo, se je odločil, da bo našel storilce in jih kaznoval. Zaveznike Pompeja pa je povsem oprostil. V Egiptu pa se je zaljubil v Kleopatro in ji pomagal pri boju za oblast z njenim bratom Ptolemajem XIII. Kleopatra je tudi Cezarju rodila sina, ki mu je bilo ime Cezarion, kasneje pa ga je dal ubiti Avgust, naslednik Cezarja.

    Seveda se je v Egiptu vnela tudi vojna, ki so jo zanetili egipčanski nasprotniki Cezarja. V tej vojni pa je zgorela tudi znamenita aleksandrijska knjižnica. Kasneje je dal Cezar v Rimu zgraditi še večjo knjižnico, kot znak, da je dosegel še več, kot Makedonec Aleksander Veliki. Za tem je bilo še več uporov, predvsem s strani njegovih rimskih nasprotnikov. Največji upor je bil, ko sta sinova Pompeja zbrala veliko vojsko, vendar pa je Cezar vse upore uspešno zatrl. To je bila njegova zadnja bitka, kjer je pripomnil, da se je vedno boril za zmago, tokrat pa prvikrat za svoje življenje.

    Nato so Cezarja v Rimu izvolili za dosmrtnega diktatorja. Vendar je bil Cezar take narave, da ni hotel uživati v sadovih preteklega dela, ampak si je vedno znova želel velikih dejanj in slave. Zato je načrtoval novi veliki bojni pohod proti vzhodu, ki naj bi trajal tri leta, s tem pa naj bi dokončno utrdil meje Rimskega imperija. Do takrat pa se je posvečal birokratskim zadevam in naredil nekaj ključnih reform ter izgradil nekaj izjemnih gradenj v samem centru Rima.

    Vendar je nadaljnje načrte Cezarja prekrižal senat z zaroto, na čelu katere sta bila Kasij in Brut. Slednjega je Cezar tudi pomilostil, ko se mu je ta enkrat že uprl, prav tako pa naj bi ga posvojil, kot lastnega sina, obljubil pa mu je tudi pomemben položaj. Vendar je Senat izgubljal moč, branil svoje interese, prav tako pa so se bali, da bi Cezar postal tudi monarh, zato so se odločili, da skujejo zaroto. Cezar je to slutil, sam pa je bil prepričan, da je potomec bogov, same Venere in da so bogovi na njegovi strani, da ga ščitijo in ga bodo podpirali v nadaljnjih pogumnih podvigih, kot so ga dosedaj.


    Mark Junij Brut

    In tako naj bi Bogovi poslali tudi več znamenj. Namreč bolj ko se je bližal dan zarote, več naj bi bilo teh znamenj, ki so napovedovala Cezarju nesrečo. Na nebu naj bi se pojavljala nenavadna svetloba, na forum pa so se spuščale ptice, ki so napovedovale nesrečo. Ko je Cezar žrtvoval žival, je izginilo srce žrtvene živali.

    Nek vedež je Cezarju svetoval, naj se varuje marčevih id, ki bodo potekale 15. marca. Noč pred usodnim dnem naj bi se tudi takratni Cezarjevi ženi sanjalo, da v naročju drži mrtvega moža. Na dan marčevih id naj bi se Cezar na poti v Senat ustavil pri vedežu, ki ga je opozoril in mu posmehljivo rekel: »Marčeve ide so prišle.«. Vedež mu je tiho odvrnil: »Prišle, a ne prešle.«.

    V Senatu so Cezarja umorili, podlegel je 23 ranam, ki so mu jih Senatorji odprli z bodali. Naslednji dan je Brut govoril na Forumu. Senat je pripravil pomilostitev zarotnikov in ljudstvo je to odobravalo. Vendar, ko pa so prinesli zmrcvarjeno Cezarjevo truplo in ko so odprli njegovo oporoko, v kateri je vsakemu meščanu zapustil določeno vsoto, je ljudstvo ponorelo in iz miz napravilo grmado ter sežgalo truplo. Nekateri so iz grmade pobrali bakle in začeli zažigati hiše zarotnikov, nekaj so jih celo ubili.

    Glavna zarotnika Brut in Kasij sta zbežala, vendar sta bila kasneje premagana pod Oktavijanom in Markom Antonijem. Nobeden od morilcev Cezarja ga ni preživel za več ko 3 leta in nobeden izmed njih ni umrl naravne smrti. Veliko jih je storilo samomor z istim nožem, kot so zadali smrtne rane Cezarju. Takoj po njegovi smrti pa se je začela 15 letna državljanska vojna, v kateri je na koncu zmagal Oktavijan, pranečak v katerem je Cezar videl pravega naslednika.

    Oktavijan, Mark Antonij in Lepid so namreč sklenili drugi triumvirat, iz katerega je bil kmalu izgnan Lepid, ker se je ustrašil večanja moči Oktavijana. Mark Antonij se je v Egiptu zaljubil v Kleopatro, kar pa je bil tudi povod, da ga je Oktavijan napadel in na koncu tudi zmagal. Mark Antonij in Kleopatra sta naredila samomor in tako je Gaj Oktavijan postal edini rimski vladar. Po sto letih vojn in padcu republike se je začelo 200 let trajajoče obdobje miru, prav tako pa razcvet Rimskega imperija.

    Drugače pa je bil Cezar izjemen vizionar, živel je zgolj za eno idejo, odlikoval ga je tudi izjemen pogum. Njegovi vojaki so ga občudovali, ker se je boril ob njih in bil vedno v prvih vrstah ter reskiral svoje življenje. Bolnim je prepuščal ležišča, jedel enako hrano kot ostali vojaki in vedno s primernimi besedami navdušil, da so mu sledili. Bil je izjemen strateg, tako vojaško kot tudi politično. Imel je odlične govorniške spretnosti, prav tako pa je znal skrivati tudi svoje občutke, predvsem jezo in skrb. Verjel je vase in v svojo usodo, v katero ni nikoli podvomil.

    Obenem pa je bil Cezar tudi izjemni uživač, ki si je privoščil nešteto moških in ženskih teles. Prav tako ga je mučila božjast, jezila ga je tudi plešavost. Kljub vsemu pa je skrbel, da je imel vedno zdravo telo, napeto kot tetiva in da mu užitki niso zameglili ciljev ter velike vizije za katero je bil rojen. Nekateri njegovi najbolj znani izreki so bili:

    • Kocka je padla. (Alea iacta est) – Ob tem ko je 10. januarja 49 pr. n. št. prečkal Rubikon in se s tem podal v državljansko vojno.
    • Tudi ti, Brutus? (Et tu, mi Brute?) – Ko je med svojimi morilci zagledal lastnega posvojenca.
    • Prišel, videl, zmagal. (Veni, vidi, vici) – Ko je zlahka zadušil upor v Pontu in to sporočil v Rim.

    Še nekaj drugih citatov:

    • Strahopetci umrerjo velikokrat prej, preden dočakajo dejansko smrt.
    • Izkušnje so najpomembnejši učitelj.
    • Raje sem prvi na vasi, kot drugi v Rimu.
    • Bolj ljubim čast, kot pa se bojim smrti.
    • Če moraš prekršiti zakon, ga prekrši zgolj, če s tem posegaš po moči. Drugače pa se raje zadrži.
    • Bolje je ustvarjati, kot pa se učiti. Ustvarjanje je esenca življenja.

    Za konec naj omenim še, kaj je bila slaba stran tega najbolj znanega Rimljana. Če izrečemo ime Cezar običajno pomislimo na mogočnega človeka in če izrečemo ime Hitler, se bo naš obraz spačil od groze. Vendar pa je Cezar pobil na tisoče ljudi, izvedel genocid nad Galci in po principu cilj opravičuje sredstva realiziral svoje vizije, ki so zahtevale izjemne žrtve. Enako velja za Aleksandra Velikega, Napoleona, Hanibala, Ahila in druge velike vojskovodje, ki so se zapisali v zgodovino. Na srečo je prišel čas, ko lahko naredimo izjemne stvari, brez tega, da je potrebno prelivati kri.

    Viri in nadaljnje branje: