Danes je zadnji dan v mesecu juliju. Slednjo besedo izrečemo v življenju neštetokrat, le malokrat pa pomislimo, komu v čast se ta mesec imenuje. No, če pa le pomislimo na to, skoraj vsak od nas ve, da gre za enega največjih vodij vseh časov in najbolj poznano osebnost antičnega Rima Gaj-a Julij-a Cezar-ja, ki je Rimsko republiko spremenil v Rimski imperij.
Poleg meseca julija se po njem imenujejo tudi Julijske Alpe, vladarski naslov cesar, prav tako pa Cezarjeva šifra, ki je ena najbolj znanih in preprostih šifer za kodiranje vojaških in drugih sporočil, ki so zahtevale tajnost pred sovražniki. Gaj Julij Cezar je bil rimski politik, zgodovinar, predvsem pa odlični vojskovodja in strateg. Rodil se je 13. Julija 100 pr. n. št. in umrl zaradi 23 vbodnih ran 15. Marca leta 44. pr. n. št., torej pri starosti 56 let.
Cezar je bil izjemno ambiciozen in je celo življenje živel zgolj za idejo, da naredi Rim daleč največjo svetovno silo, ki dominira celemu svetu, sam pa je edini na vrhu te mogočne inštitucije, kot diktator. Zavedal se je, da svojo vizijo lahko uresniči le na en sam način in sicer, da ga vzljubi rimsko ljudstvo in da pridobi svojo lastno vojsko, ki jo ne more nihče premagati.
Gaj Julij Cezar
Velika osebnostna prednost Cezarja je bila ta, da ni bil neučakan in da je imel pred seboj vedno jasen cilj, za katerega je po vseh svojih močeh delal in dneva v dan. Pri 33 letih, ko si je Aleksander Veliki že podjarmil cel svet, je bil Julij Cezar šele na najnižji uradniški funkciji, kot kvestor. To naj bi ga sicer močno zbodlo (celo do joka), ko se je nekoč zagledal v kip Aleksandra in preučeval njegovo delovanje, vendar ga ni oviralo pri njegovem nadaljnjem napredovanju.
Zelo hitro je napredoval po uradniških funkcijah, najprej je postal edil, ki je skrbel za zabavanje ljudstva, torej je skrbel za »kruha in iger«. Nato pa je napredoval še do funkcije vrhovnega svečenika, pontifex maximus, s čimer je postal zaščitnik rimskih običajev. S tema funkcijama se je prikupil ljudstvu, ki ga je močno vzljubilo. Še prej pa je izkoristil smrt svoje prve žene, da se je ljudstvu pokazal tudi kot ljubeč in čustven človek. Potreboval je le še svojo vojsko, prav tako pa se je moral rešiti dolgov, saj je bil izjemno zadolžen zaradi prirejanja vseh iger, s katerimi si je večal ugled med ljudstvom.
Zanj je bilo prelomno, ko je v 39. letu starosti postal guverner in je prevzel upravljanje današnje Španije. Od takrat naprej je prekršil marsikateri zakon in začel z ambicioznimi vojaškimi pohodi, ki so bili strateški koraki do realizacije njegove velike vizije. Povezal se je s Krasom, ki mu je posojal denar in z vojskovodjem Gnejem Popejem ter z njuno pomočjo pri svojih 40. letih postal eden izmed konzulov, najvišji uradnik v Rimski republiki. Skupaj so ustanovili tudi triumvirat, zvezo treh mož, s čimer pa se je zamajal temelj Rimske republike.
Julij Cezar je bil odlični strateg in da je okrepil svoje vezi med zaveznikoma, je svojo hčerko Julijo poročil s Pompejem. Takojšen viden rezultat triumvirata je bil ta, da je Julij Cezar dobil poveljstvo v provincah Galije, s tem pa tudi štiri legije (ena legija je štela 4.800 profesionalnih in težko oboroženih vojakov). Tako je Cezar začel s svojim osemletnim vojaškim pohodom, s katerim si je podjarmil Galce in Germane, obenem pa skoraj podvojil velikost Rimskega imperija.
Najbolj znana bitka Julija Cezarja z Galci je bitka proti upornikom, ki jih je vodil Vercingetoriks. Njegovo ime pomeni zmagovalec v stotih bitkah. To je bil zadnji in največji upor, ki se je končal s padcem Alesije in tako je bila Galija že drugič povsem osvojena in tokrat tudi v celoti pokorjena. Cezar se je izkazal za odličnega stratega, saj je premagal številčnejše Galce, Vercingetoriks pa se je pustil zasužnjiti, kasneje pa so ga tudi ubili v ječi.
Vercingetoriks
V svojih pohodih si je Julij Cezar podjarmil okoli 800 plemen, zavzel več kot 830 mest in ubil okoli 1 milijon ljudi. Prav toliko pa jih je tudi poslal v suženjstvo. Boji so bili odločilni v prid Rimljanov zaradi izjemnega vodje in stratega Julija Cezarja, organiziranosti, izkušenj, izurjene, bolj oborožene in vdane vojske ter zaradi hitrosti premikanja vojske in taktične zrelosti njenih legatov in častnikov.
Po velikih zmagah Cezarja v Galiji se je vnela državljanska vojska. Cezar je imel namreč v Rimu veliko nasprotnikov, po smrti Krasa v vojaških spopadih pa je kot njegov največji nasprotnik ostal zgolj Pompej, na strani katerega je bil tudi senat. Pri Farsalosu je Cezar Pompeja tudi dokončno premagal, kljub temu, da je imel slednji številčnejšo vojsko. Pomepej je pobegnil v Egipt, kjer pa so ga rimski plačanci usmrtili.
Gnej Pompej
Julij Cezar je šel za njim v Egipt, nevedoč da je Pompej mrtev, in ko so mu pokazali Pompejevo glavo kot darilo, se je odločil, da bo našel storilce in jih kaznoval. Zaveznike Pompeja pa je povsem oprostil. V Egiptu pa se je zaljubil v Kleopatro in ji pomagal pri boju za oblast z njenim bratom Ptolemajem XIII. Kleopatra je tudi Cezarju rodila sina, ki mu je bilo ime Cezarion, kasneje pa ga je dal ubiti Avgust, naslednik Cezarja.
Seveda se je v Egiptu vnela tudi vojna, ki so jo zanetili egipčanski nasprotniki Cezarja. V tej vojni pa je zgorela tudi znamenita aleksandrijska knjižnica. Kasneje je dal Cezar v Rimu zgraditi še večjo knjižnico, kot znak, da je dosegel še več, kot Makedonec Aleksander Veliki. Za tem je bilo še več uporov, predvsem s strani njegovih rimskih nasprotnikov. Največji upor je bil, ko sta sinova Pompeja zbrala veliko vojsko, vendar pa je Cezar vse upore uspešno zatrl. To je bila njegova zadnja bitka, kjer je pripomnil, da se je vedno boril za zmago, tokrat pa prvikrat za svoje življenje.
Nato so Cezarja v Rimu izvolili za dosmrtnega diktatorja. Vendar je bil Cezar take narave, da ni hotel uživati v sadovih preteklega dela, ampak si je vedno znova želel velikih dejanj in slave. Zato je načrtoval novi veliki bojni pohod proti vzhodu, ki naj bi trajal tri leta, s tem pa naj bi dokončno utrdil meje Rimskega imperija. Do takrat pa se je posvečal birokratskim zadevam in naredil nekaj ključnih reform ter izgradil nekaj izjemnih gradenj v samem centru Rima.
Vendar je nadaljnje načrte Cezarja prekrižal senat z zaroto, na čelu katere sta bila Kasij in Brut. Slednjega je Cezar tudi pomilostil, ko se mu je ta enkrat že uprl, prav tako pa naj bi ga posvojil, kot lastnega sina, obljubil pa mu je tudi pomemben položaj. Vendar je Senat izgubljal moč, branil svoje interese, prav tako pa so se bali, da bi Cezar postal tudi monarh, zato so se odločili, da skujejo zaroto. Cezar je to slutil, sam pa je bil prepričan, da je potomec bogov, same Venere in da so bogovi na njegovi strani, da ga ščitijo in ga bodo podpirali v nadaljnjih pogumnih podvigih, kot so ga dosedaj.
Mark Junij Brut
In tako naj bi Bogovi poslali tudi več znamenj. Namreč bolj ko se je bližal dan zarote, več naj bi bilo teh znamenj, ki so napovedovala Cezarju nesrečo. Na nebu naj bi se pojavljala nenavadna svetloba, na forum pa so se spuščale ptice, ki so napovedovale nesrečo. Ko je Cezar žrtvoval žival, je izginilo srce žrtvene živali.
Nek vedež je Cezarju svetoval, naj se varuje marčevih id, ki bodo potekale 15. marca. Noč pred usodnim dnem naj bi se tudi takratni Cezarjevi ženi sanjalo, da v naročju drži mrtvega moža. Na dan marčevih id naj bi se Cezar na poti v Senat ustavil pri vedežu, ki ga je opozoril in mu posmehljivo rekel: »Marčeve ide so prišle.«. Vedež mu je tiho odvrnil: »Prišle, a ne prešle.«.
V Senatu so Cezarja umorili, podlegel je 23 ranam, ki so mu jih Senatorji odprli z bodali. Naslednji dan je Brut govoril na Forumu. Senat je pripravil pomilostitev zarotnikov in ljudstvo je to odobravalo. Vendar, ko pa so prinesli zmrcvarjeno Cezarjevo truplo in ko so odprli njegovo oporoko, v kateri je vsakemu meščanu zapustil določeno vsoto, je ljudstvo ponorelo in iz miz napravilo grmado ter sežgalo truplo. Nekateri so iz grmade pobrali bakle in začeli zažigati hiše zarotnikov, nekaj so jih celo ubili.
Glavna zarotnika Brut in Kasij sta zbežala, vendar sta bila kasneje premagana pod Oktavijanom in Markom Antonijem. Nobeden od morilcev Cezarja ga ni preživel za več ko 3 leta in nobeden izmed njih ni umrl naravne smrti. Veliko jih je storilo samomor z istim nožem, kot so zadali smrtne rane Cezarju. Takoj po njegovi smrti pa se je začela 15 letna državljanska vojna, v kateri je na koncu zmagal Oktavijan, pranečak v katerem je Cezar videl pravega naslednika.
Oktavijan, Mark Antonij in Lepid so namreč sklenili drugi triumvirat, iz katerega je bil kmalu izgnan Lepid, ker se je ustrašil večanja moči Oktavijana. Mark Antonij se je v Egiptu zaljubil v Kleopatro, kar pa je bil tudi povod, da ga je Oktavijan napadel in na koncu tudi zmagal. Mark Antonij in Kleopatra sta naredila samomor in tako je Gaj Oktavijan postal edini rimski vladar. Po sto letih vojn in padcu republike se je začelo 200 let trajajoče obdobje miru, prav tako pa razcvet Rimskega imperija.
Drugače pa je bil Cezar izjemen vizionar, živel je zgolj za eno idejo, odlikoval ga je tudi izjemen pogum. Njegovi vojaki so ga občudovali, ker se je boril ob njih in bil vedno v prvih vrstah ter reskiral svoje življenje. Bolnim je prepuščal ležišča, jedel enako hrano kot ostali vojaki in vedno s primernimi besedami navdušil, da so mu sledili. Bil je izjemen strateg, tako vojaško kot tudi politično. Imel je odlične govorniške spretnosti, prav tako pa je znal skrivati tudi svoje občutke, predvsem jezo in skrb. Verjel je vase in v svojo usodo, v katero ni nikoli podvomil.
Obenem pa je bil Cezar tudi izjemni uživač, ki si je privoščil nešteto moških in ženskih teles. Prav tako ga je mučila božjast, jezila ga je tudi plešavost. Kljub vsemu pa je skrbel, da je imel vedno zdravo telo, napeto kot tetiva in da mu užitki niso zameglili ciljev ter velike vizije za katero je bil rojen. Nekateri njegovi najbolj znani izreki so bili:
- Kocka je padla. (Alea iacta est) – Ob tem ko je 10. januarja 49 pr. n. št. prečkal Rubikon in se s tem podal v državljansko vojno.
- Tudi ti, Brutus? (Et tu, mi Brute?) – Ko je med svojimi morilci zagledal lastnega posvojenca.
- Prišel, videl, zmagal. (Veni, vidi, vici) – Ko je zlahka zadušil upor v Pontu in to sporočil v Rim.
Še nekaj drugih citatov:
- Strahopetci umrerjo velikokrat prej, preden dočakajo dejansko smrt.
- Izkušnje so najpomembnejši učitelj.
- Raje sem prvi na vasi, kot drugi v Rimu.
- Bolj ljubim čast, kot pa se bojim smrti.
- Če moraš prekršiti zakon, ga prekrši zgolj, če s tem posegaš po moči. Drugače pa se raje zadrži.
- Bolje je ustvarjati, kot pa se učiti. Ustvarjanje je esenca življenja.
Za konec naj omenim še, kaj je bila slaba stran tega najbolj znanega Rimljana. Če izrečemo ime Cezar običajno pomislimo na mogočnega človeka in če izrečemo ime Hitler, se bo naš obraz spačil od groze. Vendar pa je Cezar pobil na tisoče ljudi, izvedel genocid nad Galci in po principu cilj opravičuje sredstva realiziral svoje vizije, ki so zahtevale izjemne žrtve. Enako velja za Aleksandra Velikega, Napoleona, Hanibala, Ahila in druge velike vojskovodje, ki so se zapisali v zgodovino. Na srečo je prišel čas, ko lahko naredimo izjemne stvari, brez tega, da je potrebno prelivati kri.
Viri in nadaljnje branje:
- Wikipedia – slo
- Wikipedia – eng
- Svarog – Gaj Julij Cezar
- Projektna naloga (pdf)
- Knjiga: Max Gallo: Julij Cezar
- Film: Julij Cezar (2002)
