Blaz Kos

Psihologija

30 dni cilji fokus metode motivacija navade odločitve Osebna rast plan ravnovesje ročnost spremembe spreminjanje uspeh zdravje

  • Pozitivne afirmacije

    Podobno orodje v popularni psihologiji, kot vizualizacija, so tudi afirmacije. Odgovor je v obeh primerih povsem enak, afirmacije lahko delujejo, več verjetnosti pa je, da ne bodo delovale. Namreč če iščemo v afirmacijah bližnjice, postanemo povsem neracionalni, če pa uporabljamo afirmacije kot orodje za spreminjanje notranjega psihološkega stanja, pa nam lahko koristijo. Mogoče še to, kaj sploh so afirmacije. To so kratki pozitivno naravnani stavki o sebi, ki si jih posameznik določen čas ponavlja v mislih.

    Na žalost velikokrat ljudje afirmacije uporabijo bolj kot bližnjice in tako pridemo do tipične slike naivnega posameznika, ki stoji pred ogledalom in si ponavlja »sem lep in pameten« ob tem pa se ne spremeni nič. Na drugi strani pa nekateri s prodajanjem bližnjic zaslužimo ogromno veliko denarja.

    Najprej si poglejmo primer, zakaj afirmacije na tak način ne delujejo. Vsak lahko naredi naslednji poskus. Najdite nekoga, ki ne zna uporabljati računalnika. Nato pa naj se vsak dan eno uro sedi pred računalnikom in si ponavlja »znam uporabljati računalnik«. Po enem mesecu, naj oseba prižge računalnik ter preverite ali ga res zna uporabljati. Odgovor je seveda jasen.

    Torej, če pričakujemo, da bomo s ponavljanjem določenih stavkov, brez dejanj prišli do nekega nekih veščin, kompetenc ali podobno, se seveda motimo. Namreč s tem bi prekršili osnovni zakon delovanja, to je, da žanjemo tisto, kar sejemo. Rasejo in razvijajo se lahko samo tiste stvari, ki jim posvečamo dovolj pozornosti in energije, pa ne zgolj s ponavljanjem stavkov, temveč predvsem z delovanjem.

    Dodana vrednost afirmacij se tako skriva povsem nekje drugje. Namreč vsak od nas ima neprestano nek notranji dialog. Redko kdo je sposoben ukrotiti svoj um tako daleč, da v notranjosti prevlada praznina miru in ljubezni. Sam sem še daleč od takega stanja, zato je seveda izjemno veliko notranjega dialoga. Seveda, ga skušam čim bolj krotiti. J

    Problem notranjega dialoga pa je ta, da je v večini primerov 90% negativno naravnan. Enkrat, ko začnemo opazovati misli, ki se nam porajajo same od sebe, ugotovimo, da je izjemno veliko takih z negativnim predznakom. Pozitivne misli in pozitivni dialog je dialog miru, ljubezni, povezovanja, ustvarjanja, na drugi strani pa je negativni dialog ravno obratno, to je dialog ločevanja, tekmovanja, kritiziranja, obsojanja ipd.

    Najhuje pri vsem tem je, da se večina negativnega dialoga nanaša prav na nas same. Ko enkrat to ozavestimo, nas lahko postane kar groza. Ne znam tega, to mi pa res ne bo uspelo, kaj zopet počneš ipd. Na miselnem nivoju si počnemo enako, kot če bi se na fizičnem rezali ali poškodovali. Najhujše pa je, če človek dela proti sebi.

    Afirmacije pa so lahko orodje, s katerim si pomagamo disciplinirati naš um. Discipliniramo pa ga tako, da negativne misli počasi spreminjamo v pozitivne misli. Tako skušamo čim več notranjega dialoga ohranjati s pozitivnim predznakom. Več pozitivnih misli vodi do več pozitivnih dejanj, vse to pa do kakovostnejšega življenja.

    Ko identificiramo določeno negativno misel oziroma notranji dialog, ki se ponavlja, ga je seveda dobro spremeniti. Spremenimo pa ga lahko tako, da vsakič, ko se porodi negativna misel, to podkrepimo s pozitivno mislijo. Tako počasi novo stanje postaja del nas, to novo stanje pa nam omogoča lažje delovanje. Veliko »self-help« gurujev se ukvarja z afirmacijami, nekje daleč najbolj domiselna in celostna pri tem pa se mi zdi Louise L. Hay, ki je napisala tudi veliko knjig na temo afirmacij. Knjiga tudi vsebuje primere informacij za določena negativna stanja.

    Vzemimo sedaj prejšnji primer in si poglejmo, kako nam afirmacije pri učenju uporabe računalnika lahko pomagajo. Veliko ljudi, predvsem tistih, ki niso bili rojeni z računalnikom, imajo neke vrste »odpor« do uporabe računalnika. Kot smo ugotovili, ponavljanje afirmacije o tem, da kar naenkrat znam uporabljati računalnik, ne bodo delovale.

    Kako pa si lahko pomagamo z afirmacijami? Posledica odpora do računalnika je seveda notranji dialog. Vsekakor, so računalniki nekaterim bližje in se ga hitreje naučijo, drugim manj. In tistim, ki računalnik ni blizu, imajo običajno tudi negativni dialog glede uporabe računalnika. Se pravi, če omenimo besedo računalnik, se na enkrat sproži negativni notranji dialog.

    Jaz pa že ne znam uporabljati računalnika. Ne zopet računalnik. Računalniki so brez veze. In še bi lahko naštevali. Seveda ta negativni notranji dialog ne prispeva nič kaj pozitivnega k temu, da bi se naučili uporabljati računalnik. Tak negativen notranji dialog, nas pri vsem skupaj zgolj še bolj ovira. In zopet delamo proti sebi.

    Torej z afirmacijami lahko spremenimo negativni notranji dialog v pozitivnega. Ko spremenimo notranji dialog, smo lahko veliko bolj odprti in dovzetni ter imamo pozitivni pristop do učenja uporabe računalnika. Seveda to pomeni, da bomo morali še vedno vložiti veliko energije in truda v učenje, v skladu z zakonom, da dobimo toliko, kolikor vlagamo, vendar nam bo pozitivni notranji dialog omogočil ravno to, da se bomo učenja sploh lotili in s pozitivnim pristopom tudi hitreje napredovali.

    Poleg notranjega dialoga pa tudi besede sestavljajo naš notranji subjektivni zemljevid realnosti. Na primer ob besedi ljubezen se vsakemu od nas prebudijo povsem drugačne predstave in doživljanja. Seveda na podlagi naših preteklih izkušenj, prevzetih prepričanj ipd. Kakor lahko z vizualizacijo spremenimo občutke ob slikovnih predstavah, lahko z afirmacijami spremenimo naše občutke ob besednih predstavah. Če se v nas prebudijo izjemno negativni občutki ob določeni besedi, lahko ravno to spremenimo z afirmacijami. S tem, ko spremenimo občutke ob določeni besedi, pa se spremeni tudi naš odziv, s tem pa naša dejanja, kar pa vodi k drugačnim rezultatom.

    Na koncu pa so afirmacije lahko tudi koristno orodje za discipliniranje uma. Ali ste se kdaj vprašali, kaj je namen molitve? Večina verstev pozna molitve, torej pozitivna besedila, ki jih ponavljamo. Namen molitve je seveda to, da discipliniramo um. Molitve niso prav nič drugega kot daljše afirmacije. S tem, ko nekaj ponavljamo, discipliniramo svoj um.

    Discipliniranje uma pa nam omogoča, da se povežemo sami s seboj, napolnimo svojo notranjost z mirom in ljubeznijo. Na ta način se soočimo z negativnimi vzorci, mislimi in posledično dejanji. Zato je molitev izjemno pomembno orodje doseganja notranjega miru, sploh če znamo molitev uporabljati pozitivno. Tudi meditacija je poglobljena oblika molitve. Osnovno orodje meditacije je ravno to, da v začetnih stopnjah s ponavljanjem določenih stavkov prevzamemo kontrolo nad našim umom.

    Seveda pa tudi pri uporabi afirmacij velja enako pravilo, kot pri vseh ostalih orodij, kot je tudi uporaba računalnika. Moramo biti odprtega duha, da poskusimo različne stvari. Tiste stvari, ki za nas delujejo, je smiselno, da jih v življenju obdržimo, tiste, ki ne, jih zavržemo. Ljudje smo različni in za nekoga nekaj deluje, za nekoga drugega pa pač druga orodja. Pomembno pa je predvsem to, da ne obsojamo, vendar ravno obratno, priporočamo, pomagamo in smo čim bolj konstruktivni.

  • Kreativna vizualizacija

    Eno izmed najbolj razširjenih orodij popularne psihologije je zagotovo vizualizacija. Poleg tega, da je zelo popularno orodje, pa v splošni javnosti obstaja tudi velika skepsa, ali ima vizualizacija sploh lahko pozitivni učinek na naša življenja. Odgovor je da in ne, kateri pa je pravi, pa se skriva v pristopu, kako se praktično lotimo uporabe vizualizacije. Pri tem se moramo vsekakor izogniti vsakega pristopa, ki bazira na marketinških trikih, da ljudje kupujemo in delamo predvsem tiste stvari, ki jih želimo, ne pa tistih, ki jih dejansko rabimo.

    Tako marsikdo zlorablja vizualizacijo v smislu bližnjice, ki ne obstaja. Nekaj v smislu, ti samo poležavaj pred televizijo, si v glavi predstavljaj, kako si lep, bogat, srečen ipd. ter se bo vse to zgodilo samo od sebe, če si boš le dovolj velikokrat to predstavljal. Seveda ljudje izjemno radi kupujemo bližnjice, »pilule«, ki čarobno spremenijo naše življenje čez noč, čeprav globoko v sebi vemo, da takšna pilula ne obstaja. Vendar pa vedno ostaja neko upanje, predvsem zaradi naše lenobe.

    Seveda tako vizualizacija lahko kaj hitro postane predmet posmeha. Namreč če ne drugega, takšen pristop krši osnovno duhovno načelo, ki pravi, da žanješ samo to, kar tudi poseješ. Če kakršno koli miselno dejanje ni podkrepljeno tudi z določenim fizičnim delovanjem, nima nobenega smisla. Namreč nisem še srečal človeka, ki bi prišel do fit postave z gledanjem televizije in s hamburgerjem v roki. Nasprotno, za fit postavo je potrebno vložiti veliko energije, časa, truda in jeklene volje.

    Torej v primeru, da upamo, da si bomo z vizualizacijo spremenili življenje, zgolj tako, da si bomo predstavljali stvari v mislih znova in znova, je odgovor seveda, da ne deluje. Kljub vsemu pa je vizualizacija močno orodje, če ga uporabljamo na pravi način. Namreč gre za orodje, s katerim lahko spreminjamo naše notranje duševne procese, vendar zgolj, če je vse skupaj podkrepljeno še z aktivnim delovanjem. V tem primeru vizualizacija vsekakor deluje in poglejmo si resnico o tem, kako in kaj.

    Z domišljijo in vizualizacijo do razbijanja mej, velikih vizij in novih idej

    Najprej je potrebno omeniti moč naših možganov. Ljudje smo edina živa bitja na zemlji, ki si lahko predstavljamo stvari, še preden so materializirane. Torej v mislih si lahko predstavljamo nekaj, kar v resnici sploh še ne obstaja. To je neverjetna sposobnost, pri čemer gre ravno za vizualizacijo. Zato je Albert Einstein tudi trdil, da je domišljija bolj pomembna od znanja. Namreč vsak od nas ima sposobnost, da si lahko predstavlja še neustvarjeno ter obenem moč, da to tudi ustvari.

    In vse, kar nas obdaja in ni ustvarila mati narava je ustvarila človeška roka. Preden je bilo nekaj ustvarjeno, se je rodilo kot ideja oziroma zamisel v glavi nekoga. Nekdo si je v glavi predstavljal neko rešitev, ki jo je nato materializiral. In to je tudi eno glavno poslanstvo vsakega zemljana, da ustvarja. In vsaka ideja rodi dvakrat, najprej v naši glavi, s pomočjo vizualizacije, nato pa se materializira s pomočjo delovanja.

    Prva neverjetna moč vizualizacije je torej, da z njeno pomočjo pridemo do novih idej. Drugi še pomembnejši vzvod vizualizacije pa je, da lahko vidimo vizijo, še predno je ta realizirana. Nato pa imamo z dejanji tudi moč, da to tudi realiziramo. Samo posamezniki z izjemno močno vizijo, so spremenili svet. Vizija mora biti tako močna, da se postavi nad vse probleme, ki jih srečamo na poti. Vsi problemi morajo postati nepomembni, ko pomislimo na našo veliko vizijo.

    Dober primer je Henry Ford, ki je imel vizijo, da bo avto postal dostopen vsakemu zemljanu. Pred njegovo vizijo je bil avto dostopen izključno najbolj bogatim. In imel je vizijo, da bo celotni planet poseljen z avtomobili. Če se sedaj zunaj ozremo okoli sebe, vidimo, da se je njegova vizija realizirala.

    Tovrstna vizualizacija pa ima še eno veliko prednost. In sicer je to brisanje mej iz naslova omejujočih prepričanj z lastno domišljijo. Če poznamo lucidno sanjanje, ali če se spomnimo kakšnih bolj burnih in nenavadnih sanj, lahko takoj opazimo, da v sanjskem svetu fizikalne meje ne veljajo. Vsekakor zagovarjam dejstvo, da na našem planetu obstajajo fizikalni zakoni in da ni vse mogoče.

    Vendar je marsikatera meja, zgolj meja v naši glavi. In ravno z domišljijo lahko te meje presežemo. Stvari postavimo v drugačen kontekst, kjer z uporabo vizualizacije pridemo do rešitve. Primer sta brata Wright, ki sta živela izključno zato, da bi lahko letela po nebu. Ker človek nima kril, seveda ne more leteti. Vendar sta našla rešitev v napravi in kot prva zemljana videla svet iz ptičje perspektive. Tako lahko z vizualizacijo podirate meje, ki si jih ljudje sami postavljamo in nas velikokrat omejujejo.

    Spreminjanje notranjega duševnega stanja

    Nevrolingvistično programiranje je veda psihoterapije, ki preučuje delovanje naših možganov. Z znanstvenimi poskusi so ugotovili, da ima vsak od nas subjektivni zemljevid realnosti, ki je sestavljen iz različnih zapisov, pri čemer prevladujejo notranje mentalne slike. Te dirigirajo naš odziv na vsako situacijo v realnosti, prav tako pa tvorijo naša prepričanja. Kaj to pomeni? Na primer, dve osebi imate povsem drugačen odziv na srečanje s psom. Ena oseba takoj priteče do psa in ga začne božati, druga se previdno umakne.

    Seveda je oseba, ki se umakne imela v preteklosti neko slabo izkušnjo, ali so ji starši govorili, da jo bo pes ugriznil, zato se ob srečanju s psom prikaže negativna slika, kot varovalni mehanizem preživetja, da se oseba umakne. Pri tem imamo nešteto situacij, kjer sploh ne gre za naše preživetje, vendar negativne mentalne vzorce, ki omejujejo naše življenje in srečo.

    Tako je izjemno uporabna moč vizualizacije ta, da identificiramo naše negativne mentalne vzorce. Pojdite nekaj na samo, povežite se sami s seboj, dobro opazujte svoje odzive nato pa: Živo si predstavljajte, da greste na bankomat preveriti stanje in da imate na vašem računu 100.000€. Potem si predstavljajte, da imate govor pred 10.000 ljudmi. Kot tretje si predstavljajte, da imate popolno fit postavo, z lepo oblikovanimi mišicami. Na koncu si predstavljajte, da imate ob sebi za partnerja nekoga, ki je resnično telesno privlačen in atraktiven.

    Sedaj pa je čas za iskrenost. Ali ste se ob sprožitvi, katere izmed omenjenih predstav, počutili kanček neugodno? Mogoče zgolj kanček, nekje globoko v sebi. Če vzamemo na primer denar in potencialni možni notranji dialog: Jaz pa že ne morem imeti toliko denarja na računu, sem neprestano v minusu. Ali pa, to pa je res veliko denarja, 10.000€ mogoče, več pa ne. Mogoče pa ste zgolj dobili v trebuhu kanček neprijeten občutek.

    Kaj se dogaja? Vsak od nas ima nešteto pridobljenih negativnih vzorcev, ki ga ovirajo, da bi realiziral vse svoje potenciale. Nekje globoko v nas se skrivna iskrena želja, ki je prekrita z balastom negativizma, ki ga pridobimo v primarni in sekundarni socializaciji, preko medijev ipd. Če si nekaj resnično želimo (pozitivnega seveda) in ob tem dobimo slabe občutke, to pomeni, da imamo negativne vzorce, ki jih je potrebno odpraviti.

    Dokler imamo negativno predstavo o določeni stvari, na primer 100.000€ na našem računu sproži val občutkov, kot so, tega si ne zaslužimo, bogati ljudje so pokvarjeni, izhajam iz revne družine ipd., se bomo z vsemi našimi dejanji takšnega stanja pridno izogibali. Torej je verjetnost, da se bo to v našem življenju realizirala nič ali zelo blizu nič.

    Dokler notranje ne verjamemo, da lahko nekaj dosežemo, pač v tej smeri ne bomo delovali. Tudi če bi to dosegli, bi se počutili neugodno in bi kaj hitro poskrbeli, da bi to izgubili. Tako pridemo do najpomembnejšega vzvoda uporabe vizualizacije. S predstavljanjem drugačnih občutkov ob določeni situaciji, namreč lahko spremenimo naše notranje stanje.

    Če si poleg tega, da imamo 100.000€ na računu predstavljamo tudi to, da smo takšne vsote vredni, da se odlično počutimo, če smo bogati ter kako bomo prišli do tega denarja ipd. se bo spremenil naš notranji zemljevid dojemanja realnosti. Šele, ko nekaj notranje sprejmemo, se to lahko tudi materializira, prej pa nikoli. Zato na primer veliko ljudi, ki zadane na lotu bajne vsote, kmalu zopet postanejo revni. Zunanjost je vedno odsev notranjosti.

    Tako pa pridemo do vizualizacije, kot izjemno močnega orodja. Če z vizualizacijo spremenimo naš notranji zemljevid realnosti iz negativnih predstav v pozitivne, se bodo spremenile tudi naše misli, posledično pa naša dejanja, to pa bo vodilo k drugačnemu rezultatu. Se pravi, vizualizacija podkrepljena z dejanji, ki izhajajo iz volje, da bomo naredili nekaj za kakovost svojega življenja, ima lahko neverjetno pozitivni učinek pri doseganju teh ciljev.

    Zato lahko beremo uspešne zgodbe ljudi iz vseh področji, kako so si pomagali z vizualizacijo. Uspešen prodajni sestanek, izjemen nastop pred publiko, zmagovalno odigrana tekma, novo uspešno podjetje in še bi lahko naštevali. Vsak, ki opisuje takšno zgodbo, je ponavljal določen film v svoji glavi, ob čemer se je počutil bolje in bolje, to podkrepil z ustreznimi dejanji ter tako prišel do želenega cilja. To je prava moč vizualizacije.

    Vizualizacija in duhovnost

    Pri vizualizaciji pa lahko zaidemo še v kanček bolj duhovne sfere. Sicer se strinjam, da se tukaj nahajamo na izjemno trhlih temeljih. Vendar moje delovanje bazira na tem, da je potrebno čim več stvari poskusiti ter nato obdržati tiste, ki nam koristijo in delujejo za nas ter opustiti tiste, ki nimajo za nas nobene dodane vrednosti. Prav tako pa se mi zdi moja dolžnost, da te stvari omenim.

    Moja izkušnja bolj iz duhovnega vidika je, da nam ni podana niti ena sama želja, z močjo, da tudi to željo lahko realiziramo. In ko si nekaj dovolj močno želimo, se situacije začnejo odvijati v smeri, da se v našem življenju takšne stvari tudi realizirajo. En del je seveda enostavno razložiti  s prej omenjenimi dejstvi. Ko si nekaj močno želimo in začnemo delovati v tej smeri, naša nova dejanja vodijo k novemu rezultatu.

    Vendar se mi je velikokrat zgodilo, da se je tudi brez dejanj začela spreminjati okolica v smislu, da bi lažje realiziral svojo vizijo. Ne govorim tukaj o nobenih čudežih, vendar o povsem preprostih in praktičnih stvareh. Naj navedem nekaj primerov. Zamislil sem si nov projekt in začel srečevati ljudi, ki so mi pri tem pomagali. Na primer, ko sem se odločil, da bom začel pisati blog in začel delati prve korake v tej smeri, se je marsikaj začelo »odvijati samo od sebe«. Prav tako, vsak od nas, kdaj pomisli na koga po dolgem času in nato sreča to osebo ali dobi klic.

    Po veliko podobni izkušnjah ne verjamem več v naključja. Bliže mi je prepričanje, da nas življenje, vesolje, bog ali kakor koli želite podpira pri naših željah. Če si nekaj resnično želimo in zgolj, če tudi začnemo delovati v tej smeri, nam življenje pomaga, da se stvari začnejo odvijati. Več verjetnosti je, da se srečamo s fortuno. Včasih z novimi izzivi, da postane jasno, ali ni nečesa resnično želimo, včasih pa s tem, da srečamo prave ljudi, pridemo na pravo mesto ob pravem času. Seveda, ko smo pripravljeni, zato pa je potreben čas. Zagotovo pa se nič ne odvije, če ne gremo v akcijo. Samo s trudom, delovanjem in širjenjem pozitivnega, lahko realiziramo vse naše vizije. Če pri tem spreminjamo svet na bolje, smo dosegli pravi duhovni cilj življenja.

  • Maslowa hierarhija potreb

    Pomemben koncept pri načrtovanju osebnostne rasti je poleg na primer mejne koristnosti tudi Maslowa hierarhija potreb. Ta pravi, da med glavnimi kategorijami potreb obstaja hierarhija. Pri tem je pomembno to, da se višje potrebe razvijejo šele, ko so zadovoljene nižje. Se pravi, če se v življenju nahajamo na zadovoljevanju določene ravni potreb, bomo težko prešli na višjo stopnjo. Ko so na določeni stopnji potrebe zadovoljene, lahko preidemo na višjo stopnjo.

    Nižja kot je kategorija potrebe, težje prenašamo stanje nezadovoljenosti, še posebno to velja seveda za fizične potrebe. Dokler fizičnih potreb ne zadovoljimo, sploh ne moremo na višjo raven, saj višjih potreb enostavno ne občutimo.

    Kategorije potreb po Maslowu se delijo na pet glavnih področij:

    • Fiziološke potrebe (hrana, kisik, voda, spanje, seks itn.)
    • Potreba po varnosti (fizični, materialni, čustveni, zdravstveni itn.)
    • Socialne potrebe (pripadnost in ljubezen, prijateljstvo, intimnost)
    • Ugled in samospoštovanje
    • Samoaktualizacija ter nato spiritualne, etične in estetske potrebe

    Hierarhija potreb naj bi pri tem pomembno vplivala na motivacijski mehanizem. Ko je enkrat določena kategorija potreb zadovoljenih, ta ne prispeva več k motivaciji, temveč se motivi za delovanje prenesejo na eno višjo raven. Tako lahko razumemo, zakaj se nekdo, ki se na primer posveča zgolj fizičnemu preživetju ali varnosti težko duhovno razvija.

    Maslowa teorija o hierarhiji potreb ima kar nekaj kritikov, prav tako je bilo dokazano, da v določenih primerih ne velja. Tak primer je v okoliščinah, kot so bile v kontracijskem taborišču. Prav tako je veliko kritik, da je pogled z vidika te teorije preveč poenostavljen, sploh v primeru motivacije in možnosti več izbire.

    Ne glede na to pa je ta teorija pomemben uvid tega, da ljudje pri svojem osebnostnem razvoju ne moremo preskakovati stopnic. Vsekakor lahko pri napredovanju uporabimo vzvod, ki je seveda dvorezen meč, ne moremo pa nobene stopnice preskočiti. Najprej moramo poskrbeti za določene aspekte življenja, da lahko nato delamo na drugih.

    Ko poskrbimo za fizično zadovoljene potrebe, sledi zadovoljevanje drugih potreb. Pri drugih potrebah je že izjemno pomembna mejna koristnost in dokler za posamezno področje ne presežemo območja kritičnega stanja, se težko ustrezno razvijamo. Pri tem moramo gledati na življenje celostno, saj ima eno področje na kritičnem stanju lahko bistveno negativen vpliv na druga področja.

    Zato je pomembno, da se v življenju lotimo najprej tistih področij, ki so za nas najbolj kritična. Izboljšanje teh področij doprinese pozitivni vpliv tudi na vsa ostala področja. Ko so ostala področja izven kritične ravni, preskočimo stopničko više in lahko začnemo zadovoljevati višje potrebe. To pomeni, da je tudi za duhovni razvoj denar pomemben. Prav tako je zdravje pomembno. In dobri odnosi. Ter vse ostale potrebe, ki izhajajo iz štirih nivojev energij. Pri tem na nekaterih področjih lahko delamo sočasno, drugi nam omogočajo, ko jih razvijemo, da gremo na višje nivoje.

  • Trenutek resnice

    Sodeč po oglasih, ki jih skoraj ni mogoče prezreti v družbi sodobnega potrošništva, se kmalu približuje nova serija oddaje Trenutek resnice. Čeprav sem strastni nasprotnik buljenja v televizijo, priznam, da sem si pogledal prvi dve oddaji te psihološke igre (pa še kakšno oddajo, kjer se mi ideja ali koncept zdi briljanten, inovativen ali kakor koli že). Trenutek resnice se mi je zdel zanimiv enostavno zato, ker je ideja o oddaji po eni strani tako podla, po drugi strani pa tako imenitna.

    Najprej stavek ali dva o tem, zakaj je ideja podla. Preprosto zato, ker človek kot moralna žival odvrže svojo moralno masko zgolj za denar, slavo ali karkoli že dobi iz tega. V priznanju resnice, kjer si je drugi ne upajo, vidi svoje sredstvo, pa ne za izboljšavo lastne osebnosti, vendar za dosego materialističnih ciljev. Za dosego spiritualnih ciljev lahko enako naredimo doma pred ogledalom in nagrada je na koncu lahko veliko večja in sicer ne v zunanjih, temveč notranjih virih. Če se vsak večer pred spanjem pogledamo v ogledalo in se iskreno vprašamo, ali smo ponosni na dejanja, ki smo jih naredili v preteklem dnevu, imamo dolgoročno lahko veliko večje koristi, kot če to naredimo na televiziji za denar. Pri tem izključimo možnost, da je za nekatere priznanje na televiziji lahko celo oblika zdravljenja, ali da se jim mogoče celo fino zdi, ko jim ob vsem tem ljudje po navodilih ploskajo.

    Še večja psihološka podlost je v tem, da oddaja omogoča vsem ostalim moralnim živalim, to smo pa vsi ljudje, odličen obrambni mehanizem pred lasno resnico moralne maske. V največji coni udobja, v fotelju s kakšnim nezdravim prigrizkom, se lahko naslajamo nad življenjskimi izzivi drugih ljudi. No, saj če pa ta na televiziji vse to počne, sem pa sam še kar v redu. To je seveda tudi glavna poanta vseh resničnostih oddaj, trač revij in podobno. Izzivi in nesreča drugih omogoča vsakodnevni kratek pobeg iz življenjske realnosti. Ampak, ali res?

    Sedaj pa bolj pomembno, zakaj je ideja briljantna. Zaradi resnice! In ta resnica je preprosta. Vsi smo disfunkcionalni do neke mere, vse družine so disfunkcionalne do neke mere, vsa podjetja so disfunkcionalna do neke mere, vse države so disfunkcionalne do neke mere, celotno človeštvo je disfunkcionalne do neke mere. Seveda je vsaka disfunkcionalnost na katerem koli nivoju socialne tvorbe zgolj odsev disfunkcionalnosti posameznikov. Ljudje/stvari se od daleč vedno zdijo lepše. Ko jih spoznamo pobližje, spoznamo njihove disfunkcionalnosti. Popolnost življenja se skriva ravno v tej nepopolnosti, ravno ta nepopolnost omogoča razvoj, evolucijo itn. Torej na popolno odpravo disfunkcionalnosti lahko kar pozabimo (dobro brez slabega ne obstaja), edino, kar lahko naredimo je, da si ob neprestanem soočanju z njo skozi življenje znamo reči tudi Fuck it! Lahko pa se tej popolni odpravi disfunkcionalnosti skušamo, čim bolj približati, kot je to uspelo Jezusu Kristusu ali Siddharti Gothami.

    Prvo in najbolj pomembno vprašanje pri tem je, zakaj smo vsi disfunkcionalni? Odgovor je tako preprost, po drugi strani pa tako težak in resničen. Zaradi pomanjkanja ljubezni v najširšem pomenu. Vsak, ki se globoko zazre vase, za vsako moralno masko, za vsakim nemoralnim dejanjem, za vsem tem se skriva zgolj preprosto pomanjkanje ljubezni. To je pravi trenutek resnice za celotno človeštvo. Pomanjkanje ljubezni v otroštvu, vse travme ipd. pripeljejo do strahov, obrambnih mehanizmov, zidov, sedmih smrtnih grehov itn. Strahovi pa pripeljejo do potrebe po nadvladi, terorja, pohlepa, bega izven realnosti, kot je tudi ogled oddaje Trenutek resnice itn. Seznam je seveda izjemno dolg.

    Potem imamo še drugo pomembno vprašanje – do kakšne mere je posameznik disfunkcionalen? Nekaterim so pač v določenem življenju, na določenih področjih dani večji izzivi, saj ravno te omogočajo rast. Zato se je smiselno z disfunkcionalnostjo slej kot prej soočiti, večja kot je le-ta. Z namenom, da prekinemo verigo vzorcev, ki se prenašajo iz roda v rod. Bolj kot smo disfunkcionalni, iz bolj disfunkcionalne družine verjetno izhajamo. To pa zgolj zato, ker so tudi vzgojitelji odraščali v disfunkcionalni družini. Ljudje vedno delujemo po nekih vzorcih, ki jih prevzamemo od drugih. Največ teh vzorcev prevzamemo ravno v primarni socializaciji. Največji paradoks ponavaljanja vzorcev je ravno v temu, da zaradi pomanjkanja (brezpogojne) ljubezni imamo nato v življenju sami do drugih zadržke pri izkazovanju le-te, saj se učimo z zgledi, ne z besedami.

    In začnemo lahko edino pri sebi, z delom na svoji lastni osebnosti. To je seveda vseživljenjsko delo, ki se nikoli ne konča. Kidanjem balasta, pod katerim leži naše bistvo. Naša lastna resnica. Ozdravljen ego. Bistvo iz čiste ljubezni. Ljubezni, ki jo lahko vedno delimo z družino, partnerjem, vsemi živimi bitji, odnosu do planeta itn. Na koncu je edino kar šteje, kdo postanemo v notranjosti (ter koliko se pri tem zabavamo). Bolj, kot znamo ljubiti, tudi svoje sovražnike, dlje smo prišli na ravni duhovnega razvoja. Trenutek resnice.

  • Subjektivni zemljevid realnosti

    Fant in punca se na lep sončen dan sprehajata po parku. Nasproti jima pride starejši mož s psom pasme pitbull. Fant se psa izogne skoraj na kilometer in ima ob njem sila neprijetne občutke. Punca z največjo ljubeznijo in veseljem plane na psa, ga začela božati, se z njim igrati itn. Enaka situacija za oba subjekta, povsem drugačen odziv. Razlog za tak drugačen odziv je subjektivni zemljevid realnosti.

    Pri tem se takoj pojavi vprašanje, ali objektivna realnost sploh obstaja, če vsak od nas živi znotraj svoje interpretacije sveta na podlagi katere so odziva in vede po določenih vzorcih. Objektivna realnost naj bi sicer bila tisto, kar je resnica, ne glede na dejstvo, ali to verjamemo ali ne. Tak primer naj bi bila recimo gravitacija. Tudi, če ne vemo za gravitacijo ali vanjo ne verjamemo, naj bi nas ta še vedno držala na zemlji.

    Obstaja veliko različnih teorij in mnenj na to temo, od tega da objektivna realnost kot taka sploh ne obstaja, vendar je zgolj plod subjektivne realnosti, do tega da je objektivna realnost zgolj iluzija ali pa na primer zgolj neke vrste računalniška simulacija, ki nam omogoča izkušnjo v fizičnem svetu. Najbolj verjetna interpretacija je, da je objektivna realnost del fizične realnosti, ki jo doživljamo prav vsi. To je tisti del realnost, ki si jo vsi delimo.

    Vendar kje je meja med realnostjo, ki si jo vsi delimo in tisto, ki je subjektivne narave. Pri tem ne smemo mešati splošne družbene realnosti, ki bolj ali manj izvira iz znanosti, saj ima tudi ta običajno napačne interpretacije fizičnega sveta. Na primer dolgo časa je velik del populacije verjel, da sonce kroži okoli zemlje.

    Torej definiranje objektivne realnosti je velik izziv, ampak recimo da je naloga znanosti, da skuša z razvojem vedno bolj in bolj orisati objektivni zemljevid. Vendar tudi na znanstvenem področju vedno najdemo pripadnike in nasprotnike neke teorije. Pa smo zopet tam. No, sedaj pa pustimo argumente v prid različnim teorijam, saj se objektivne realnosti vsi bolj ali manj dodobra oklepamo in dokler ne ozavestimo subjektivne realnosti, ostaja objektivna realnost bolj ali manj tam, kjer je. Tako se raje posvetimo subjektivni realnosti.

    Naša subjektivna realnost oziroma percepcijska mapa sveta ni enaka kot dejansko ozemlje, se pravi fizični svet kot tak, vendar je zgolj naša lastna percepcija in interpretacija te fizične realnosti. Ta percepcijska mapa se oblikuje z našim razvojem in ima bolj ali manj velika odstopanja od fizične realnosti. Za vsako entiteto, pojav ali izkustvo, ki ga doživimo skozi materialni svet oblikujemo lastno notranjo predstavo, ki dobi svoje mesto v našem percepcijskem zemljevidu.

    Naš avatar doživlja svet in sprejema informacije skozi pet čutil in sicer vid, sluh, voh, okus in dotik, kot pravi teorija nevrolingvističnega programiranja. Preden informacije postanejo del našega modela realnosti, jih filtriramo na podlagi naših notranjih filtrov. Na podlagi teh notranjih filtrov informacijo lahko zbrišemo, popačimo ali posplošimo.

    Brisanje informacij se pojavi, ko smo pozorni zgolj na določen del izkušnje in ne na celoto. Brez brisanja informacij bi naša zavest bila enostavno preobremenjena. Popačenje informacij pomeni, da si informacije na določeni ravni narobe interpretiramo in s tem tudi realnost. Tretja možnost je, da informacijo generaliziramo zgolj na podlagi ene ali nekaj izkušenj.

    Filtri, ki jih pri tem uporabljamo so metaprogrami, to so filtri, ki jih nadenemo na podlagi naših preteklih izkušenj, potem so tu še vrednote in prepričanja, ki so v bistvu posplošitve sveta, naše preteklo vedenje (vzorci), pretekle odločitve ter naši spomini. Tako se oblikuje naša subjektivna mapa realnosti, ki definira naša čustvena stanja, vedenje in s tem odzive na realni svet.

    Če si objektivno realnost vsi delimo v kolikor ta obstaja, je običajno interakcija z drugimi toliko večja in intenzivnejša, kolikor bolj se naše subjektivne realnosti prekrivajo. Zato rečemo, da se družijo ljudje z enakimi prepričanji, vrednostnim sistemom itn. Pogosta področja prekrivanja subjektivne realnosti so vera, kultura, posel, šport, zabava itn. Bolj, kot so naše subjektivne realnosti oddaljene, več energije je potrebno za učinkovito interakcijo, pri čemer ima ključno vlogo učinkovita komunikacija. Tukaj dobi pomembno vlogo empatija, razumevanje, višanje stopnje zavesti itn.

    Naš subjektivni zemljevid realnosti ima tako veliko »napak« in veliko teh napak je omejitev pri naši rasti in razvoju. Obstajata predvsem dve najpogostejši tovrstni napaki. Prva napaka so napačna posploševanja, ki se odražajo v naših prepričanjih. Na primer naše prepričanje, da so bogati ljudje slabi ter naše prepričanje, da mi nismo slabi, bo vodilo k temu, da nikakor ne bomo izvajali aktivnosti ali se odzivali na življenjske situacije tako, da bi postali bogati. Največkrat so takšna prepričanja posledica primarne socializacije, vzorci, ki jih prevzamemo po naših starših.

    Drugi pogost primer so strahovi, ki izhajajo iz napak v subjektivnem zemljevidu, ki izhajajo predvsem iz preteklih izkušenj. Na primer, če se spomnimo zgodbo o psu, je ta v subjektivni realnosti fanta povezan z neko negativno izkušnjo, ki je lahko direktna (npr. ugriz) ali se je izoblikovala na podlagi mnenja avtoritete (starši nam govorijo, pazi se psa, ker te bo lahko ugriznil). Seveda v obeh primerih stvari posplošimo na vse pse, ali določeno pasmo, odvisno do katere mere obstaja neskladnost.

    Namen tega mehanizma je jasen in je omogočal preživetje ter sprožal situacije boj, beg ali mirovanje. Vendar je danes mnogo situacij, kjer nam subjektivna realnost na ta način ne koristi in nas ovira pri nadaljnji rasti in razvoju.

    Pogosto so strahovi in čustvena vznemirjenost smerokazi, v kateri smeri mora napredovati naš osebnostni razvoj. Razlika je v tem, da se strahov običajno zavedamo, čustvena vznemirjenost pa je bolj prikrita. Primer je, če nam nekdo recimo reče, da bi si morali najti boljše partnersko razmerje. Če izjavo inteligentno ignoriramo in nas ne vznemiri obstaja velika verjetnost, da nimamo popačene slike. V nasprotnem primeru, če začnemo vneto zagovarjati, da to ni res, je običajno znak izkrivljenosti subjektivnega zemljevida.

    Največji vpliv na oblikovanje našega subjektivnega zemljevida imajo seveda naše izkušnje, primarna (starši) in sekundarna socializacija ter družba s svojo kulturo. Napake v subjektivnem zemljevidu realnosti so pogosto tudi navlaka, ki jo moramo ozavestiti ter jo počasi skozi življenje odpravljati, da prihajamo do svojega bistva ter našega resničnega poslanstva.

    Tudi mediji na primer imajo zelo pomembno vlogo pri izkrivljanju našega subjektivnega zemljevida realnosti. Namreč možgani slike ter video posnetke nasmejanih, srečnih in veselih ljudi v filmih, oglasih itn. posplošujejo kot objektivno realnost, kar je velika napaka v subjektivnem zemljevidu. Tako je medijska dieta, na primer, da se odrečemo televiziji, trač revijam zelo dobrodošla.

    Poglejmo še bistvo, zakaj je dobro poznati koncept subjektivne realnosti. Če objektivna realnost ne obstaja ali je ta majhni del našega zavedanja sveta, kaj naj počnemo s subjektivno realnostjo in po kakšnem ključu naj jo oblikujemo. Večina ljudi oblikuje subjektivno realnost v veliki meri po merilih neke splošne družbene realnosti, ki jo imamo za objektivno, čeprav ima prav tako ta svoje napake (različne kulture), z odstopanji, ki se v večini nanašajo na primarno in sekundarno socializacijo.

    Vendar je ključno vprašanje pri vsem tem, kako naj oblikujemo našo subjektivno mapa realnosti v tej smeri, ali nam ta subjektivna mapa omogoča boljše odločitve za kakovost našega življenja. Vsak popravek mape naj bi nam omogočal ravno to, da sprejemamo boljše odločitve, kot del svobodne volje, ki nam bodo omogočile razvoj, srečo, samoaktualizacijo in izpolnjeno življenjsko poslanstvo.

    Če določeno prepričanje, teorija ali model realnosti, ki je del našega percepcijskega zemljevida ne prispeva nič k boljši kakovosti našega življenja (ter seveda družbe kot celote glede na medsebojno povezanost), nima dejansko za nas nobene praktične vrednosti.

    Glede na napake v subjektivnem zemljevidu realnosti naj bi vsak od nas težil k identifikaciji in spremembi teh napak. Kot smo definirali so te napake tisti deli percepcijskega zemljevida, ki zavirajo našo rast, razvoj in naše delovanje predvsem s strahovi, omejujočimi prepričanji itn. ter pri tem ne ogrožajo fizično eksistenco našega življenja.

    Sedaj imamo tri možne meta pristope na strateški ravni k umestitvi in spreminjanju subjektivnega zemljevida realnosti:

    Stvari, ki se nam dogajajo v fizičnem svetu so nam namenjene in usojene. Naša fleksibilnost je v subjektivni realnosti in lahko spreminjamo zgolj naš pogled na odvijajoče se življenje. Torej v našem subjektivnem modelu realnosti definiramo ali je kozarec napol poln ali napol prazen. Naša moč ni v planu, ki ga ima za nas življenje, vendar v tem, kako se na posamezne dogodke odzivamo.

    Drugi možno pristop je, da sprememba npr. naših prepričanj v subjektivni percepcijski mapi ne spremeni samega fizičnega sveta, vendar spremeni naše dojemanje sveta do te mere, da se drugače odzivamo na življenjske situacije. To pomeni drugačno vedenje, drugačne aktivnosti, prijatelje itn. Na primer, če smo podedovali večjo vsoto denarja in vmes spremenili svoje prepričanje o bogatih ljudeh, ga ne bomo mogoče takoj zapravili/podaril, da ne bi negativno vplival na našo samopodobo, vendar ga bomo investirali in skušali oplemeniti. Na tem nivoju smo to, kar mislimo.

    Tretji možni pristop pa je, da objektivne realnosti kot take ne priznavamo, oziroma nima za nas nobenega pomena, prav tako dojemamo tudi materialni svet zgolj kot zgoščeno energijo in na podlagi tega lahko s spreminjanjem subjektivne realnosti vplivamo na manifestacijo dogodkov v tej skupni realnosti. Vse, kar se manifestira – ljudje, situacije, itn. je plod naših misli. Na podlagi tega pristopa je nastala svetovna uspešnica Skrivnost. Na tem nivoju se nam v življenju dogaja to, kar manifestiramo s svojimi mislimi in smo prepričani, da se nam bo zgodilo.

    Seveda je možna in veliko verjetno smiselna kombinacija vseh treh pristopov, vsaj za tiste, ki niso preveliki skeptiki in ciniki. Kljub vsemu, če se vse te ideje zdijo nesprejemljive, je to zgolj razhajanje subjektivnih realnosti. Z razumevanjem tega, ja takoj jasno zakaj je v življenju tako pomembna inteligenca in empatija. Oboje nam omogoča širjenje našega subjektivnega modela realnosti.

    To je še eden pomembnih konceptov subjektivnega zemljevida. Ne samo, da je smiselno identificirati napake v našem subjektivnem zemljevidu, prav tako je smiselno naš zemljevid povečevati z različnimi drugimi perspektivami. Tukaj pridemo do holističnih pristopov, vključevanja vseh znanost, duhovnosti itn. ter s tem povečanje kolektivnega razumevanja. Večji, kot je naš subjektivni zemljevid oziroma model realnosti, višja naj bi bila naša raven zavesti.

    Tistega, česar se ne zavedamo, za nas ne obstaja. Zemljevid lahko širimo z lastnim izkustvom, ali empatijo, ki jo doživljamo skozi pogovor, opazovanje drugih ter preko pridobivanja znanja ali doživljanj z uporabo medijev, kot so na primer knjige, učbeniki, filmi itn. Širši in bolj točen (kakovost življenja, ne kaj je objektivni svet!) kot je naš subjektivno zemljevid, širši in bolj točen je družben zemljevid. Širši in bolj točen, kot je družben zemljevid, lepši bo fizična svet ter objektivna realnost, če ta že obstaja.

  • Ego

    Vsakemu od nas je podarjen svoj Avatar. Konstrukcija avatarjev je generalno gledano med seboj bolj ali manj podobna, vsak avatar pa ima določene specifike, od izgleda, fizičnih prednosti, šibkosti posameznih organov itn. Vsak človeški avatar ima tudi um, svoja čustva ter dušo, vse skupaj pa omogoča po nekaj prvih letih življenja zavedanje samega sebe. Tako poleg zavesti delujemo iz štirih nivoje energije in sicer fizične, čustvene, mentalne in duhovne.

    Vsak avatar ima tudi svoj ego. Na tej točki bi opozoril, da bom v nadaljevanju skušal opredeliti predvsem praktično in uporabno vrednost dojemanja ega, dejstvo pa je, da obstajajo veliko bolj kompleksne, strokovne, znanstvene in zdravstvene obravnave tega koncepta predvsem v sferi psihologije. No, v nadaljevanju predstavljam nekaj verjetno kanček drugačnih razmišljanj…

    Ego nam omogoča identiteto v fizičnem svetu skupaj z našim imenom, podobo, odnosi, kariero, najljubšo glasbo, filmom itn. Ego je neke vrste prevleka, ki jo nosi naše bistvo. Ego nam omogoča identiteto, s tem, ko rečemo jaz sem podjetnik, jaz sem… Avatar tako poleg fizičnega razlikovanja od drugih, dobi še notranje razlikovanje.

    Ego je središče tistega dela zavesti, ki skrbi za naše vsakdanje življenje. Instrumenti ega so refleksivni razum, notranje čutenje, določen del spomina, občutki in nekateri posredni mehanizmi, ki delujejo preko ega, kot je nagon in del čustev. Ego je usmerjen k zaznavanju in upoštevanju realnega sveta, je razumski del duševnosti in predstavlja zavest o samem sebi. Naloge ega so predvsem preverjanje realnosti, kontrola impulzivnega vedenja, regulacija čustev, presojanje, vzpostavljanje odnosov in procesiranje misli. Prav tako ego omogoča primitivne obrambne funkcije, kot so projekcije in zanikanje, kar je eden izmed izzivov soočenja z egom. Obenem ego omogoča možnost izbire in s tem svobodo posameznika.

    Ne smemo pozabiti, da imamo po Freudu poleg ega še superego in id ter da ego ne deluje sam. Superego je tisti, ki omejuje ego. Del teh omejitev je nujnih, ker raven zavesti človeštva še ni dovolj zrela in tako nam ravno določene omejitve (družbena pravila) omogočajo večje sožitje v družbi, velik del teh omejitev pa je naša lastna kletka. Potem je tukaj še id, ki se izraža v potrebi po takojšni zadovoljitvi, predvsem na ravni nagonov. Ego je neprestano razpet med idom in superegom.

    Ego velikokrat narobe uporabljamo in beseda ima vsekakor napačen negativen prizvok. Mislimo predvsem na ljudi, ki so egoisti. Gre za nekoliko napačen koncept, pri čemer naj bi močan ego pomeni to, kar si predstavljamo pod egoizmom. Prav tako pri veliko ljudeh, ki se podajo na duhovni razvoj, velikokrat opazimo, da se želijo odreči egu. Tukaj se lahko vsak posameznik hitro zaplete v past, predvsem v prepričanju, da sledi duhovnem razvoju. Čim se počutiš, da si dosegel več kot drugi, ker imaš na primer manjši ego, je to zopet zgolj hranjenje ega. Ego ni izvor naših problemov. Ne moremo sicirati naše biti in potem en del te biti obtožiti, da je kriva za vso naše trpljenje, tekmovalnost, željo po samopotrjevanju itn. Če je vse del božanskega vira, potem je tudi ego božanski.

    Prav tako je dejstvo, da se ne moreš odreči nečemu, česar nimaš. Nič ne more biti zavrženo ali premagano, vse je lahko zgolj transformirano in nič drugače kot najprej s sprejemanjem, nato z razumevanjem in na koncu z ljubeznijo. To je edini pravi način, kako se zmagujejo notranje bitke. Tudi z znanstvenega vidika je jasno, da imajo osebe s poškodovanim egom običajno duševne motnje in se ne morejo vključiti v družbeno življenje. Prav je, da svoj ego razvijamo, ne da ga manjšamo.

    Na zemljo smo prišli po duhovno izkušnjo na zemeljskem nivoju. Torej kakršno koli ignoriranje zemeljskega nivoja bolj malo prispeva k osebnostnem razvoju. Tudi račune je potrebno nenazadnje plačati. Na tem svetu ne živimo zato, da dobimo nagrado za največjo žrtev ali najbolj ponižno bitje sveta. Ego je vir napredka, tako družbenega, kot tudi osebnega.

    Torej ega ne smemo videti kot našega sovražnika, vendar kot našega prijatelja. S tem, ko krepimo svoj ego, je naš avatar vedno bolj zmogljiv in to na vseh omenjenih nivojih. Večja zmogljivost pomeni večji vzvod. S tem je vedno bolj center na nas samih, sicer lahko najprej na egu (da odvržemo navlako), potem pa dejansko na našem bistvu.

    Sicer pa je res, da je velik vir naših problemov v življenju premagovanje izzivov, ki jih je družba definirala z našim egom. Na podlagi tega neprestano iščemo določene zunanje potrditve drugih ljudi. S tem zopet živimo ego drugih. Pomemben pečat na našem egu ter posledično samopodobi je pustila stopnja brezpogojne ljubezni, ki smo jo dobili od naših staršev.

    Vendar izzivi, ki jih je definirala družba niso močan ego, temveč ranljivost oziroma šibkost našega ega. Šibak ego vodi do popačenih predstav o svetu, sebi in s tem do slabe samopodobe. Bolj kot je razvit ego avatarja v pozitivnem smislu, bolj imamo center na sebi, manj potrebujemo zunanjih potrditev, manj nam je pomembno mnenje drugih ljudi. Običajno je tako, da je pri osebnostnem razvoju naš center najprej vedno močnejši ego, nato pa ta ego skozi razvoj dokončno sprejmemo in se zlije z našim notranjim bistvom. To je seveda doseglo malo zemljanov, eden takšnih je bil na primer Jezus Kristus ali Siddharta. Vendar nobeden od njiju ni imel šibkega avatarja, brez lastne hrbtenice. Ravno nasprotno.

    Ego ima tudi pomembno vlogo pri interakciji z družbo. Če smo mi ego, je družba vse razen nas. Ta družba je torej interaktivni odsev nas samih. Družbo lahko spreminjamo samo tako, da spreminjamo sebe. Močnejši, kot je ego, bolj smo spremenili svoj center, boj smo vplivali na zunanji svet, glede na to medsebojno povezavo. Vse se odseva in odraža v vsem. Tako, kot nas definira družba in smo do določene mere produkt okolja, tudi mi definiramo družbo in je ta produkt nas samih, saj smo nenazadnje sestavni del nje. Verjetno je tako, da družba definira naš ego dokler ne dosežemo točke, ko mi z razvojem ega začnemo spreminjati družbo. Na najbolj praktičnem nivoju to pomeni življenje z zgledom.

    Vseeno pa nam ego povzroča več izzivov v življenju, poleg prej omenjenega, da moramo z odpravo ranljivosti ega (npr. vsi kompleksi večvrednosti izvirajo iz kompleksov manjvrednosti), se pravi »navlake« iskati pot do našega bistva z razvojem in nato zlitjem ega z našo bit, kar dejansko pomeni trasformacijo in končno odpravo ega. Ne delujemo več iz perspektive Jaz, temveč iz višje instance. Dokler tega ne ozavestimo, se enostavno s tem ne moremo soočiti.

    Sicer tudi ego ni nepopoln zgolj zaradi svojih ranljivih točk. Ego prav tako deluje na ravni omejeno obdelanih podatkov iz fizičnega sveta in jih oblikuje v subjektivne percepcijske zemljevide, zato je tudi zmotljiv. Na drugi strani je človeška duša element neskončnega, enega, večnega, a brez možnosti obdelave podatkov. Vendar tudi del duše se izraža preko ega in dokler ne uredimo zemeljskega življenja, težko rasemo in delujemo iz naslova višjih nivojev.

    Tretji večji problem je, če našo bit identificiramo izključno ali predvsem z našim egom. Če smo prepričani, da je materialno življenje vse kar imamo, delujemo veliko bolj iz lastnih strahov in željo po fizičnem oziroma materialnem preživetju in varnosti. To, da zgolj center ega prenesemo z materialnega na spiritualno, nam nič ne pomaga. Najprej je potrebno spraviti ego v red, odpraviti njegove ranljivosti in zadovoljiti potrebe z naslova materialnega sveta (ali je to zmanjšanje pričakovanj ali zvišanje sposobnosti), da se lahko podamo višjim ciljem naproti.

    Največji problem ega pa je ta, da je nasprotje dejstva povezanosti, torej tega da smo vi povezani v eno skupno bit. Ego nam omogoča individualno fizično izkušnjo na zemlji, ego pričara iluzijo ločenosti od drugih. Vendar mi nismo naš avatar, niti nismo naš ego, ki je zgolj prevleka. To, kar smo v resnici je neke vrste čista energija, ta pa je eno z ostalimi energijami. Na tej točki pridemo do izjemnega miselnega preskoka od izključno individualistične perspektive.

    Vendar je povezanost moč opaziti tudi povsem na materialnem nivoju. To, če je nekdo srečen, bogat ali se samoaktualizira na drugem koncu sveta ne pomeni nič slabega za vsa druga živa bitja, prej dobro, ker bo ta oseba verjetno vesela, pozitivna itn. Nasprotno se nam vsako povzročanje nezadovoljstva drugim, slej kot prej vrne, na katerem koli nivoju že, na primer v obliki maščevanja, jeze itn.. Se pravi s tem, ko škodujemo drugim, v bistvu škodujemo sebi in v resnici ne samo na fizičnem nivoju, čeprav se ego tega ne zaveda.

    To, da je nekdo uspešen, bogat, zdrav, itn. ni pravi egoizem. Velikokrat pomeni, da ima takšna oseba močan ego, kar ni nič slabega. Kakršno koli obtoževanje je zgolj ranljivost ega tistih, ki obtožujejo. Ignoranca je že zelo na meji, to da si zatiskamo oči je običajno posledica šibkega ega. Pravi egoizem pa je, ko zavestno škodujemo drugim, jim onemogočamo razvoj in delujemo predvsem iz lastnih strahov.

    No, tokrat je ego napisal veliko argumentov v prid ega. :)