Vsakemu od nas je podarjen svoj Avatar. Konstrukcija avatarjev je generalno gledano med seboj bolj ali manj podobna, vsak avatar pa ima določene specifike, od izgleda, fizičnih prednosti, šibkosti posameznih organov itn. Vsak človeški avatar ima tudi um, svoja čustva ter dušo, vse skupaj pa omogoča po nekaj prvih letih življenja zavedanje samega sebe. Tako poleg zavesti delujemo iz štirih nivoje energije in sicer fizične, čustvene, mentalne in duhovne.
Vsak avatar ima tudi svoj ego. Na tej točki bi opozoril, da bom v nadaljevanju skušal opredeliti predvsem praktično in uporabno vrednost dojemanja ega, dejstvo pa je, da obstajajo veliko bolj kompleksne, strokovne, znanstvene in zdravstvene obravnave tega koncepta predvsem v sferi psihologije. No, v nadaljevanju predstavljam nekaj verjetno kanček drugačnih razmišljanj…
Ego nam omogoča identiteto v fizičnem svetu skupaj z našim imenom, podobo, odnosi, kariero, najljubšo glasbo, filmom itn. Ego je neke vrste prevleka, ki jo nosi naše bistvo. Ego nam omogoča identiteto, s tem, ko rečemo jaz sem podjetnik, jaz sem… Avatar tako poleg fizičnega razlikovanja od drugih, dobi še notranje razlikovanje.
Ego je središče tistega dela zavesti, ki skrbi za naše vsakdanje življenje. Instrumenti ega so refleksivni razum, notranje čutenje, določen del spomina, občutki in nekateri posredni mehanizmi, ki delujejo preko ega, kot je nagon in del čustev. Ego je usmerjen k zaznavanju in upoštevanju realnega sveta, je razumski del duševnosti in predstavlja zavest o samem sebi. Naloge ega so predvsem preverjanje realnosti, kontrola impulzivnega vedenja, regulacija čustev, presojanje, vzpostavljanje odnosov in procesiranje misli. Prav tako ego omogoča primitivne obrambne funkcije, kot so projekcije in zanikanje, kar je eden izmed izzivov soočenja z egom. Obenem ego omogoča možnost izbire in s tem svobodo posameznika.
Ne smemo pozabiti, da imamo po Freudu poleg ega še superego in id ter da ego ne deluje sam. Superego je tisti, ki omejuje ego. Del teh omejitev je nujnih, ker raven zavesti človeštva še ni dovolj zrela in tako nam ravno določene omejitve (družbena pravila) omogočajo večje sožitje v družbi, velik del teh omejitev pa je naša lastna kletka. Potem je tukaj še id, ki se izraža v potrebi po takojšni zadovoljitvi, predvsem na ravni nagonov. Ego je neprestano razpet med idom in superegom.
Ego velikokrat narobe uporabljamo in beseda ima vsekakor napačen negativen prizvok. Mislimo predvsem na ljudi, ki so egoisti. Gre za nekoliko napačen koncept, pri čemer naj bi močan ego pomeni to, kar si predstavljamo pod egoizmom. Prav tako pri veliko ljudeh, ki se podajo na duhovni razvoj, velikokrat opazimo, da se želijo odreči egu. Tukaj se lahko vsak posameznik hitro zaplete v past, predvsem v prepričanju, da sledi duhovnem razvoju. Čim se počutiš, da si dosegel več kot drugi, ker imaš na primer manjši ego, je to zopet zgolj hranjenje ega. Ego ni izvor naših problemov. Ne moremo sicirati naše biti in potem en del te biti obtožiti, da je kriva za vso naše trpljenje, tekmovalnost, željo po samopotrjevanju itn. Če je vse del božanskega vira, potem je tudi ego božanski.
Prav tako je dejstvo, da se ne moreš odreči nečemu, česar nimaš. Nič ne more biti zavrženo ali premagano, vse je lahko zgolj transformirano in nič drugače kot najprej s sprejemanjem, nato z razumevanjem in na koncu z ljubeznijo. To je edini pravi način, kako se zmagujejo notranje bitke. Tudi z znanstvenega vidika je jasno, da imajo osebe s poškodovanim egom običajno duševne motnje in se ne morejo vključiti v družbeno življenje. Prav je, da svoj ego razvijamo, ne da ga manjšamo.
Na zemljo smo prišli po duhovno izkušnjo na zemeljskem nivoju. Torej kakršno koli ignoriranje zemeljskega nivoja bolj malo prispeva k osebnostnem razvoju. Tudi račune je potrebno nenazadnje plačati. Na tem svetu ne živimo zato, da dobimo nagrado za največjo žrtev ali najbolj ponižno bitje sveta. Ego je vir napredka, tako družbenega, kot tudi osebnega.
Torej ega ne smemo videti kot našega sovražnika, vendar kot našega prijatelja. S tem, ko krepimo svoj ego, je naš avatar vedno bolj zmogljiv in to na vseh omenjenih nivojih. Večja zmogljivost pomeni večji vzvod. S tem je vedno bolj center na nas samih, sicer lahko najprej na egu (da odvržemo navlako), potem pa dejansko na našem bistvu.
Sicer pa je res, da je velik vir naših problemov v življenju premagovanje izzivov, ki jih je družba definirala z našim egom. Na podlagi tega neprestano iščemo določene zunanje potrditve drugih ljudi. S tem zopet živimo ego drugih. Pomemben pečat na našem egu ter posledično samopodobi je pustila stopnja brezpogojne ljubezni, ki smo jo dobili od naših staršev.
Vendar izzivi, ki jih je definirala družba niso močan ego, temveč ranljivost oziroma šibkost našega ega. Šibak ego vodi do popačenih predstav o svetu, sebi in s tem do slabe samopodobe. Bolj kot je razvit ego avatarja v pozitivnem smislu, bolj imamo center na sebi, manj potrebujemo zunanjih potrditev, manj nam je pomembno mnenje drugih ljudi. Običajno je tako, da je pri osebnostnem razvoju naš center najprej vedno močnejši ego, nato pa ta ego skozi razvoj dokončno sprejmemo in se zlije z našim notranjim bistvom. To je seveda doseglo malo zemljanov, eden takšnih je bil na primer Jezus Kristus ali Siddharta. Vendar nobeden od njiju ni imel šibkega avatarja, brez lastne hrbtenice. Ravno nasprotno.
Ego ima tudi pomembno vlogo pri interakciji z družbo. Če smo mi ego, je družba vse razen nas. Ta družba je torej interaktivni odsev nas samih. Družbo lahko spreminjamo samo tako, da spreminjamo sebe. Močnejši, kot je ego, bolj smo spremenili svoj center, boj smo vplivali na zunanji svet, glede na to medsebojno povezavo. Vse se odseva in odraža v vsem. Tako, kot nas definira družba in smo do določene mere produkt okolja, tudi mi definiramo družbo in je ta produkt nas samih, saj smo nenazadnje sestavni del nje. Verjetno je tako, da družba definira naš ego dokler ne dosežemo točke, ko mi z razvojem ega začnemo spreminjati družbo. Na najbolj praktičnem nivoju to pomeni življenje z zgledom.
Vseeno pa nam ego povzroča več izzivov v življenju, poleg prej omenjenega, da moramo z odpravo ranljivosti ega (npr. vsi kompleksi večvrednosti izvirajo iz kompleksov manjvrednosti), se pravi »navlake« iskati pot do našega bistva z razvojem in nato zlitjem ega z našo bit, kar dejansko pomeni trasformacijo in končno odpravo ega. Ne delujemo več iz perspektive Jaz, temveč iz višje instance. Dokler tega ne ozavestimo, se enostavno s tem ne moremo soočiti.
Sicer tudi ego ni nepopoln zgolj zaradi svojih ranljivih točk. Ego prav tako deluje na ravni omejeno obdelanih podatkov iz fizičnega sveta in jih oblikuje v subjektivne percepcijske zemljevide, zato je tudi zmotljiv. Na drugi strani je človeška duša element neskončnega, enega, večnega, a brez možnosti obdelave podatkov. Vendar tudi del duše se izraža preko ega in dokler ne uredimo zemeljskega življenja, težko rasemo in delujemo iz naslova višjih nivojev.
Tretji večji problem je, če našo bit identificiramo izključno ali predvsem z našim egom. Če smo prepričani, da je materialno življenje vse kar imamo, delujemo veliko bolj iz lastnih strahov in željo po fizičnem oziroma materialnem preživetju in varnosti. To, da zgolj center ega prenesemo z materialnega na spiritualno, nam nič ne pomaga. Najprej je potrebno spraviti ego v red, odpraviti njegove ranljivosti in zadovoljiti potrebe z naslova materialnega sveta (ali je to zmanjšanje pričakovanj ali zvišanje sposobnosti), da se lahko podamo višjim ciljem naproti.
Največji problem ega pa je ta, da je nasprotje dejstva povezanosti, torej tega da smo vi povezani v eno skupno bit. Ego nam omogoča individualno fizično izkušnjo na zemlji, ego pričara iluzijo ločenosti od drugih. Vendar mi nismo naš avatar, niti nismo naš ego, ki je zgolj prevleka. To, kar smo v resnici je neke vrste čista energija, ta pa je eno z ostalimi energijami. Na tej točki pridemo do izjemnega miselnega preskoka od izključno individualistične perspektive.
Vendar je povezanost moč opaziti tudi povsem na materialnem nivoju. To, če je nekdo srečen, bogat ali se samoaktualizira na drugem koncu sveta ne pomeni nič slabega za vsa druga živa bitja, prej dobro, ker bo ta oseba verjetno vesela, pozitivna itn. Nasprotno se nam vsako povzročanje nezadovoljstva drugim, slej kot prej vrne, na katerem koli nivoju že, na primer v obliki maščevanja, jeze itn.. Se pravi s tem, ko škodujemo drugim, v bistvu škodujemo sebi in v resnici ne samo na fizičnem nivoju, čeprav se ego tega ne zaveda.
To, da je nekdo uspešen, bogat, zdrav, itn. ni pravi egoizem. Velikokrat pomeni, da ima takšna oseba močan ego, kar ni nič slabega. Kakršno koli obtoževanje je zgolj ranljivost ega tistih, ki obtožujejo. Ignoranca je že zelo na meji, to da si zatiskamo oči je običajno posledica šibkega ega. Pravi egoizem pa je, ko zavestno škodujemo drugim, jim onemogočamo razvoj in delujemo predvsem iz lastnih strahov.
No, tokrat je ego napisal veliko argumentov v prid ega. :)
