Za vsak večji osebnostni ali poslovni dosežek, se je potrebno podati iz cone udobja. Vsak od nas ima na vseh področjih življenja določeno cono, kjer se počuti udobno; to je območje, kjer posameznik povsem obvladuje veliko večino aktivnosti in s tem bolj ali manj tudi situacije. Za razvoj in večanje kompetentnosti je vedno potrebno izven te cone, kar predstavlja običajno velik osebnostni izziv. Podjetništvo je ena izmed aktivnosti, kjer se moramo podati daleč iz cone udobja za daljšo časovno enoto. Znova in znova. Tako podjetništvo predstavlja idealen model za preučevanje, kaj se iz cone udobja dogaja in zakaj se ljudje izven teh meja tako neradi podamo. Ob tem se je seveda tudi smiselno vprašati, kaj so orodja in tehnike, da je tak podvig čim bolj učinkovit oziroma čim manj »boleč«. Nenazdanje pa je moč spoznanj iz podjetništva prenesti tudi na vsa druga področja življenja. Torej vzemimo podjetništvo iz cone udobja pod drobnogled…
Podjetništvo prinaša veliko dobrobiti, tako za posameznika, kot tudi za državo. Na ravni posameznika govorimo predvsem o samoaktualizaciji, realizaciji lastne ideje, delo z ljudmi, ki jih sam izbereš, možnost veliko večjega finančnega zaslužka in podobno. Če se povzpnemo na makro raven, se pravi lokalno, nacionalno ali še širše, pa podjetniki na trg prinašajo nove produkte, odpirajo delovna mesta, polnijo državno blagajno, prispevajo k gospodarski rasti in še bi lahko naštevali. Iz vseh vidikov same pozitivne stvari.
Na drugi strani se pojavlja vprašanje, zakaj se toliko malo ljudi odloča za podjetništvo? Kot omenjeno, povsem enako vprašanje se nanaša tudi na podobne odločitve, ki pomenijo sprehod izven cone udobja za daljši čas. Obstaja veliko raziskav, študij in drugih dokumentov, ki naslavljajo ta problem. Ogromno se vrti okoli infrastrukture, izobraževalnega sistema, davčne politike in podobno. Vse to so zagotovo izjemno pomembni dejavniki, ki lahko spodbujajo ali zavirajo podjetniško aktivnost, kljub vsemu pa je bit problema povsem nekje drugje. V splošnem lahko velikokrat slišimo, da je podjetništvo tvegano in da je to eden izmed razlogov, zakaj se ljudje ne podajajo v podjetništvo. To je vsekakor resnica, si pa to tveganje velikokrat napačno razlagamo. (Če vas podjetništvo ne zanima, lahko podjem zamenjate z nekim velikim osebnim ciljem, ki vam predstavlja velik izziv.)
Izzivi iz cone udobja
Statistično gledano približno 8 od 10 podjetji propade, torej je tveganje, da bomo realizirali zastavljeno vizijo s tega vidika veliko. Sicer najuspešnejši ljudje pravijo, da ne dajo veliko na statistiko, ampak razvijmo misel še nekoliko naprej. Ali je res problem v tem tveganju? Namreč finančno ljudje dostikrat čisto radi tvegamo, če pogledamo uspešnost casinojev, loterij, vlaganja na borzo in drugih rizičnih finančnih odločitev. Tveganje iz tega vidika, se pravi finančnega ter z vidika vložka našega časa ni tak problem, saj ljudje oboje vlagamo tudi v druge aktivnosti, kjer imamo statistično veliko manjše možnosti, da kaj od tega sploh pridobimo.
Na tej točki je potrebno uvesti še eno drugo kategorijo, to je mejna koristnost časa in denarja. Ta pravi, da nam vsaka nadaljnja enota denarja prinese manjšo korist. Če na to pogledamo z druge strani, je zagotovo to, da tvegamo vse svoje premoženje ali večino izjemno tvegano dejanje. Ampak malo je podjetnikov, ki na tak način tvegajo. Povprečen študent z absolventskim stažem nima kaj izgubiti, razen nekaj privarčevanega denarja. Z odprtjem popoldanskega s.p.-je še to ne. Povprečno situirani človek srednjih let, ki mu nekaj tisoč evrov za začetek podjema ne predstavlja nobeno tveganje, še posebno, če z lahkoto dobi zopet novo službo. Vendar se majhen del tako enih, kot drugih omenjenih posameznikov podaja v podjetništvo (kar ni nič nenavadnega). Torej se to tveganje nanaša na povsem druge stvari, ki so veliko globlji sestavni del tega tveganja.
Za razumevanje resničnih zaviralnih faktorjev pri posamezniku, moramo te »tvegane« situacije razdeliti v dve skrajni kategoriji (za plastični prikaz). V prvo kategorijo sodijo stvari, ki jih označujemo kot zabava, pravila igre naj bi bila bolj ali manj znana in delno vzdignjena raven adrenalina nam predstavlja neke vrste poživitev življenja (casino, loto, skok s padalom itn.). Druga kategorija so aktivnosti, ki jih povezujemo s pomembnimi življenjskimi situacijami. Prva karakteristika te kategorije je, da je lahko veliko več možnih posrednih izidov, povezanih situacij in podobno. Gre pravzaprav za sklop močno povezanih potencialnih aktivnosti, kjer vsaka vsebuje določeno raven tveganja, možnih izidov pa je mnogo več, kot smo zmožni logično analizirati itn. To so za vsakega posameznika izjemno stresne situacije.
Primeri takšnih situacij poglej podjetništva so tudi na primer vzpostaviti kontakt z nekom, ki ti je všeč, javno nastopanje, izbira karierne poti ali menjava delovnega mesta in podobno. Torej pri teh življenjskih situacijah govorimo o daljšem obdobju negotovosti. Ljudje imamo radi odgovore na stvari takoj in tam kjer ne poznamo možnih rezultatov, še manj pa izida, je časovno obdobje daljše, to predstavlja za nas velik psihološki napor. Bolj kot govorimo o nekih temeljnih življenjskih situacijah, težje prenašamo to negotovost. Ko govorimo o negotovosti, lahko to takoj povežemo s kompetentnostjo ter zaupanjem samim vase in v lastne sposobnosti. Ob pojavu vrzeli med odgovornostjo in zaupanjem v lastne sposobnosti, se pojavi negotovost, ki pa je tesno povezana s strahom, kot varovalnim mehanizmom, da se ne bi »opekli«. Ljudje v skladu z motivacijskim mehanizmom stremimo k stvarem, ki nam predstavljajo užitek (imamo predstavo, da nam ga prinašajo, ni pa nujno) in se izogibamo stvari, ki nam predstavljajo bolečino.
Sedaj pa vzamemo pod drobnogled situacije, ki vsebujejo tveganje in jih opredeljujemo kot zabavne in tiste, ki se jih običajno po veliki črti izogibamo (daljše obdobje negotovosti). Hitro lahko ugotovimo, da slednje vsebujejo določene ključne elemente, kjer se tudi skriva odgovor, zakaj je tako malo podjetnikov. Prvi element je zagotovo odgovornost ter z odgovornostjo povezano odločanje. Kot je rekel veliki psiholog Siegmnund Freud, večina ljudi si v resnici ne želi svobode, ker svoboda vključuje odgovornost, ljudje pa so prestrašeni odgovornosti. Pri lotu enostavno vplačate srečko, sprejmete tveganje, vendar pri tem nobene dodatne odločitve, predvsem pa ne večje odgovornosti za rezultat (razen mogoče če nismo zastavili večino svojega premoženja). Ljudje imamo različne vodje na različnih ravneh – politika, zdravje, delo itn. zato, da se odločajo namesto nas (in lahko potem kritiziramo njihove odločitve). :)
S tem, ko sprejmemo odgovornost, pridemo tudi do pritiska, ki ga moramo biti zmožni prenašati. Večja kot je odgovornost, večji je pritisk iz vse več strani. Ta pritisk je povezan tako s pričakovanji ljudi, ki so odvisni od naših odločitev, kot tudi z neprestanimi problemi, ki se pojavljajo znova in znova ter na podlagi katerih moramo te odločitve sprejemati. Pritisk je seveda tesno povezan s stresom, vpliv stresa (preko minimalne meje pozitivnega vpliva) na zdravje, odnose, sposobnost odločanja itn. pa je lahko fatalno. Z odgovornostjo in odločitvami se poleg stresa in pritiska izpostavimo še dodatnim elementom, ki spodbujajo to negotovost in tako dobimo začaran krog.
Eden izmed sestavnih delov pritiska in stresa so zavrnitve. S sprejetjem proaktivnega pristopa, odgovornosti in odločitev, pride tudi veliko NE-jev. Ljudje ne maramo zavrnitev, ker lahko bistveno vplivajo na dojemanje lastne vrednosti. Že ob sami zavrnitvi lahko pridemo v nerodno situacijo in nič drugače ni tudi kasneje. Seveda so zavrnitve samo vmesen, povsem naraven korak na poti do doseganja cilja, vendar mislim, da bi bila velika laž, če bi rekli, da so zavrnitve prijetne. Ampak uspešni ljudje se ločijo od ostalih v tem, da počenejo stvari, ki jih ostali nočejo.
Drugi tak velik element je strah pred neuspehom, velikokrat pa tudi strah pred uspehom (ter mnogo drugih strahov). Vsak od nas se bolj ali manj zaveda, da je sestavni del uspeha kopica neuspehov, če jih sploh lahko tako imenujemo. O tem je bilo napisanega že veliko in to je pač del cene, ki jo je potrebno plačati. Zelo pogosto, vendar veliko manj poznan je tudi strah pred uspehom. Ta je tesno povezan predvsem s samopodobo in socialnim pogojevanjem, se pravi kako se bo spremenila percepcija bližnje okolice do posameznika, ko bo ta uspešen. Zelo dober test strahu pred uspehom je, če pomislite na primer, da ste odgovorni za 100 ljudi (če povežemo uspeh z odgovornostjo), ali če recimo pomislite, da vsak mesec zaslužite 20.000€ (če uspeh povežemo s finančnim stanjem).
Še en tak pojav, ki je psihološko zahteven in ima lahko negativen vpliv na podjetništvo je splošno mnenje. S tem, ko se nekdo poda v podjetniške vode, stopi izven povprečja. Povprečje ima vedno tendenco, da tiste, ki odstopajo vleče nazaj. Tako je tudi prav, saj je na nek način s tem svet v ravnovesju, vsak pa ima svojo ustrezno vlogo. Je pa to psihološki izjemno zahtevno, sploh če si navezan na mnenja drugih ljudi. Če prebrskate nekoliko po forumih ali kje drugje na spletu, lahko za vsakega, ki kakor koli odstopa najdete različne, velikokrat neutemeljene kritike, žaljivke, grožnje itn. Pogosto taka dejanja povežemo z zavistjo, ki je mogoče res v dosti primerih del tega, vendar se mi to bolj zdi sestavni del delovanja družbe za voljo prej omenjenega ravnovesja. Vsak pol ima svoj antipol, napetost med njima pa predstavlja razvoj sveta in rast. Brez dvoma imajo pomemben vpliv in vlogo pri tem tudi mediji. Ko govorimo o podjetništvu in medijih, močno upam, da prihajajo časi, ko bodo podjetniki končno prikazani kot nacionalni heroji in ne več kot skoraj kriminalci. Vendar so tudi mediji zgolj samo odsev okolja samega. Vse potreuje svoj čas.
Zadnji tak večji faktor, zakaj ljudje ostajajo v coni udobja in se ne podajajo tudi v podjetništvo je zagotovo tudi udobno življenje. Če nekdo živi skrajno udobno življenje (ni »push« motiva), smatra, da nima nobenega višjega poslanstva oziroma ne obstaja noben drug »pull« motiv, da bi se podal iz cone udobja, je malo verjetnosti, da se bo to tudi zgodilo. Za vsak premik obstaja nek motiv, kar izjemno dobro poznamo kot motivacijo in tudi v podjetništvu ni nič drugače. Vsi posamezniki delujemo na ta način, nihče ni izjema.
Življenje nas velikokrat, običajno to imenujemo (ne)srečne situacije, dobesedno porine iz cone udobja. V drugih primerih imajo posamezniki tako močen »drive«, ki presega seštevek vseh bolečin izven cone udobja. Se mi pa zdi, da je bilo življenje zadnjih 15 let ali celo več v Sloveniji izjemno udobno in zato tudi ni bilo toliko podjetniških aktivnosti. Če ni ne enega, ne drugega, ljudje enostavno stagniramo. Sicer pa lahko rečem, da v zadnjih letih srečujem vedno več podjetnikov, ki se podajajo na podjetniško pot iz motiva po uspehu ali iz kakšnega drugega »pull« motiva, sedanja kriza pa zna biti v nekaterih primerih tudi dober »push« motiv. Toliko o udobnem življenju.
Orodja iz cone udobja
Ko enkrat identificiramo s čim se bomo morali soočiti izven cone udobja, se pojavi še bolj pomembno vprašanje, katera orodja oziroma tehnike so nam na voljo, da se lahko uspešno soočimo z vsemi temi naštetimi izzivi. Seveda obstaja veliko različnih tehnik, zato bi si ogledali nekaj najpogostejših, ki jih uporabljajo uspešni ljudje.
Najbolj uspešni posamezniki iz cone udobja so tisti, ki jih žene goreča želja po realizaciji določene vizije, želja po uspehu, po osebni samoaktualizaciji, torej po tem, da življenje ne bo zaman zapravljeno. Preučevanje takih posameznikov, tudi v najbolj ekstremih situacijah, kot so bila na primer življenja v taboriščih, je pokazalo, da goreči posamezniki dojemajo svoje poslanstvo neprimerljivo večje od problemov s katerimi se soočajo. To pripelje do gorečega vzroka, zakaj so pripravljeni skozi vsako oviro. Kaj predstavlja kakršen koli problem proti večnosti? Torej vsi smo neprimerljivo večji od vsakega problema s katerim se soočamo.
Zgodbo lahko nadaljujemo pri razumevanju percepcijskega zemljevida. Ste se kdaj vprašali, zakaj nekdo, ki vidi psa doživi neizmerni naval ljubezni, ga želi takoj pobožati itn., nekdo drug pa se raje izogne srečanju s psom na metre daleč? Percepcija samega psa in tudi situacija srečanja je povezana s povsem drugačno predstavo, ki prikliče tudi drugačna čustva, s tem odziv in stopnjo stresa. Ne bi se na tej točki poglabljali v izvore ali druge podrobnosti, bistveno je, da identificiramo situacije, ki so za nas resnično čustveno breme in nato delamo na njih. Nekomu upravljanje milijonov ne predstavlja nobenega stresa, neko drug se ob tem zmrazi. Vsak od nas ima neke kritične točke, ki predstavljajo največji izziv iz cone udobja in to so točke, ki jih je potem potrebno počasi osvajati. Za razumevanje percepcijskega zemljevida moramo seveda izjemno dobro poznati sebe, kaj so naše prednosti in kaj slabosti. S tem pa tudi vemo, kaj so naša močna orožja izven cone udobja in kaj so tista področja, kjer nas bo pohod izven cone udobja nekaj naučil. To področje si zasluži povsem svojo objavo, tako da drugič podrobneje o tem. Obstaja tudi nekaj trikov, kako lahko spremenimo leče percepcijskega zemljevida.
Primer menjave leče percepcijskega zemljevida je na primer, da dojemamo posel kot igro in se s tem čustveno distancirajo od samih stresnih situacij. Prav tako posameznih situacij ne jemljemo več smrtno resno. To počen veliko uspešnih poslovnežev in tako gledajo na sprehod iz cone udobja, kot na sicer izjemno resno, vendar še vedno igro, kjer imajo različni akterji, ki tekmujejo med seboj, možnost igrati različne poteze, zmagovalna kombinacija potez pa bo vodila do končnega triumfa. Igranje igre prinese pomembna spoznanja, ki so izkustvo za nadaljnje igranje, prav tako pa večjo kompetentnost posameznika, oziroma dodatna orožja za nove pohode iz cone udobja.
Podobno orodje je tudi, da situacijo s katero se soočamo prenesemo v druge okvire. Zopet se od situacije distanciramo in sicer tako, da se vprašamo, kaj bi v tej situaciji naredil nekdo drug, na primer ekspert v pogajanjih, javnem nastopanju, odločanju itn. To so lahko osebe, ki jih poznamo, smo o njih brali, ali vam kakor koli drugače predstavljajo vzor. Take osebe običajno idealiziramo, obenem pa se čustveno nekoliko distanciramo od situacije, kar nam olajša soočanje s problemi.
Zelo učinkovit pristop k podaji na pot izven cona udobja in soočanja z izzivi je mantra uspešnega Britanskega podjetnika in sicer: »Screw it, just do it!« Bolj kot v začaranem krogu razmišljamo o določeni situaciji, večje čustveno breme nam predstavlja. Veliko ljudi na svetu je, ki radi govorijo in zelo malo tistih, ki se lotijo stvari in jih naredijo. Tone in tone teorije ali razglabljanja in razpredanja je neprimerljivo s kančkom prakse – tako da, just do it! Vseeno velja poudariti, da gre za kombinacijo obojega, znanja in delovanja. Namreč znanje, se pravi izkustvo drugih, ki so se že uspešno podali na določeno področje izven cone udobja in razumevanje dane situacije je največje orožje, če je to povezano tudi z delovanjem. Eno brez drugega lahko predstavlja veliko večjo krivuljo učenja in s tem tudi bolečine.
Ustavimo se še pri eni spremembi percepcijskega zemljevida. Vsak uspešen posameznik, mora slej kot prej spremeniti percepcijo sebe iz žrtve problemov (odzivnost) v proaktivni pristop, torej da postane reševalec problemov (problem solver). Iz cone udobja prihaja problem za problemom in vsa odgovornosti je samo na nas. Zelo pomaga, če v sklopu tega percepiramo, da nam življenje ne pošilja večjih problemov, kot smo jih sposobni rešiti. Druga pomembna percepcija pa je ta, da je potrebno običajno probleme reševati na drugi ravni, kot so nastali. Pri podjetništvu pridejo problemi iz vseh strani – partnerjev, strank, dobaviteljev, okolice itn. in z vsemi se je potrebno soočiti. Ko smo sposobni reševati določen nivo problemov, ne pridemo do »miru«, vendar do problemov še na višji ravni. Tako se ta igra življenja nikoli ne konča.
Na koncu pa pridemo še do treh bistvenih stvari, ki imajo neverjeten vpliv na to, kako uspešni bomo izven cone udobja. Prvi in največji vpliv ima zagotovo življenjski partner. Mnoge raziskave izjemno uspešnih ljudi so pokazale, da je izbira partnerja, ki te podpira, skuša razumeti in pomaga na poti izven cone udobja ključnega pomena. V nasprotnem primeru, če nas partner spodbuja, da ostanemo v coni udobja (velikokrat zaradi lastnih strahov), ima to za posameznika lahko izjemno zaviralni pomen.
Podobno vlogo imajo tudi prijatelji in ljudje, s katerimi se družimo, mogoče tudi svetovalci. Te nas lahko zopet ali spodbujajo in nam stojijo ob strani izven cone udobja, ali pa nas zavirajo. Poleg tega imajo prijatelji lahko ključno vlogo pri soočanju s problemi, tako da se enostavno z njimi pogovorimo. Običajno je tako, da iste ptice letajo skupaj (športniki, znanstveniki, poslovneži…), torej tudi ljudje v našem socialnem krogu premagujejo podobne probleme. Včasih pa tudi drugačen pogled na problem lahko predstavlja pomembno rešitev (znanstvenik pomaga poslovnežu). Vedno smo obkroženi z ljudmi, ki nam lahko pomagajo preko problemov izven cone udobja, samo identificirati jih moramo.
Na koncu je tukaj še šport in rekreacija. V boljši fizični in posledično psihični kondiciji kot smo, lažje se bomo soočili s problemi izven cone udobja. Že dnevno zmerno gibanje, kot je hoja ima lahko neverjetno sproščujoč učinek na vse elemente, ki jih prinesejo izzivi. Tudi o tem je bilo veliko napisanega in znanstveno dokazanega, tako da se ne bi spuščal v podrobnosti. Sam sem to že velikokrat izkusil na svoji koži, vendar na dolžino objave o tem kdaj drugič.
Sinteza dogajanja izven cone udobja torej je, da so za razvoj in rast, napredovanje in uspeh nujni sprehodi iz cone udobja. Ko stopimo izven te cone, se bomo soočili z novimi izzivi, novo ravnjo problemov, ki jih do sedaj nismo poznali. Pred tem se je nujno opremiti z znanjem, vendar mora biti to povezano tudi z delovanjem, saj tako razvijemo povsem nov nivo izkustva (vsak se mora sam enkrat opeči, da spozna vročino ognja). Preveč znanja ima lahko obratni, zaviralni učinek. Tudi ko se podamo z znanjem izven cone udobja, obstaja veliko psiholoških trikov, s katerimi si lahko pomagamo pri rasti, spreminjanju sebe in s tem pri premagovanju problemov. Dokler ne premagamo problemov na določenem nivoju, se bomo soočali z enakimi problemi, ko pa jih razrešimo, se bo naša cona udobja povečala. To pa ne pomeni, da bomo potem brez problemov, vendar se bomo ali sami podali zopet iz cone udobja v še širše daljave, ali nas bo življenje tja slej kot prej samo potisnilo. S tem pa neprestano razvijamo notranje vire, se samoaktualiziramo in živimo življenje. Ni pa vse to individualno delo, saj nam za lažje premagovanje življenje pošilja partnerje, prijatelje, širši socialni krog, knjige, filme in še bi lahko naštevali. Ni lahko, je pa vredno!
