Včasih sem bil prepričan, da je podjetništvo karierna rešitev za prav vsakogar. Ni je boljše »zmagam – zmagaš« situacije za posameznika in družbeno okolje, kot je podjetništvo. Posameznik ima aktivno možnost samoaktualizacije, izbire sodelavcev okoli sebe, ustvarjanja dodane vrednosti, osebnostnega razvoja, moči nad svojem življenjem, bistveno več svobode, večji finančni potencial ipd., okolje pa ima od tega nova delovna mesta, nove rešitve oziroma produkte, polnejšo davčno blagajno, bolj dinamično gospodarstvo, višjo gospodarsko rast ipd. Tako posameznik, kot tudi okolje prosperirata, ko cvetijo uspešne podjetniške aktivnosti.
Danes razumem, da je podjetništvo le za majhno peščico ljudi. Res je, da postaja startup podjetništvo vedno bolj v trendu in vedno bolj zaželen stil življenja, vendar eno je medijski trend, drugo pa realno življenje. Enako, kot gre na tisoče ljudi v Hollywood, da bi postali igralci ali na tisoče ljudi v Milano, da bi se sprehajali po modnih stezah, pa ne smemo pozabiti še na tisoče garažnih bendov, ki upajo na slavo, na koncu uspe le peščici. Vsi ostali pa slej kot prej spoznajo, da življenjski slog mogoče ni tako briljanten, kot so si predstavljali, ali da je cena previsoka, mogoče pa, da za želeno kariero sploh niso rojeni. In življenje v startup podjetju je vse prej kot briljantno, pa naj se še tako dobro sliši imeti svoje podjetje.
Ne glede na to, da podjetništvo ni za vsakogar, pa se strinjam, da mora vsak poskusiti, mogoče celo večkrat v življenju, če je iz pravega testa za podjetništvo. Četudi ugotovi, da mu tak življenjski slog ne ustreza in je stres prevelik, je prav, da vsak razvije čim več pozitivnih lastnosti podjetnika ter jih integrira v proaktivno notranje podjetništvo. Notranje podjetništvo je nujno povsod, tudi v državni upravi. Je pa vseeno bistvena razlika med tem, ali uspeš kot podjetnik, ali si samo podjeten.
Poglejmo si 10 razlogov zakaj podjetništvo ni za vsakega. Večina razlogov izhaja iz karakterja, vrednot in kompetentnosti posameznika, vse našteto pa je nadgradljivo, kar pomeni, da če ima nekdo močno voljo, verjetno na koncu le lahko odkrije v sebi podjetnika. Vprašanje je le, kako močna je volja, kako jasni so cilji, trdna vztrajnosti in nenazadnje tudi od tega, če smo pripravljeni plačati ceno; ta pa ni nizka, ne v času, ne v energiji. Vendar ne življenje, kaj šele podjetništvo, nista za reve in šibak karakter. Pojdimo sedaj na omenjenih deset razlogov.
Nezdrava količina dela – Na prvem mestu je zagotovo nezdrava količina dela. Vse uspešne podjetnike, ki jih poznam, so (ali so bili) deloholiki. Sploh v prvih nekaj letih, ko postavljamo podjetje, je količina dela tako izjemno velika, da ogroža celo zdravje. Če posameznik nima deloholičnih osebnih vrednot in ni pripravljen na trdo vsakodnevno delo več let, bo težko uspel v podjetništvu. Pri tem seveda ne govorimo o popoldanski obrti za dodatni prihodek, vendar o tem, da postavimo resno podjetje, z več zaposlenimi.
Nezdrava količina dela pomeni tudi, da moraš znati skrbno postaviti prioritete in se znebiti vseh nepotrebnih distraktorjev. Karakter podjetnika je velikokrat prežet z radovednostjo, kar pa pomeni, da bi se podjetnik ukvarjal z nešteto stvarmi. Vendar je osredotočenost ena ključnih strategij uspeha v podjetništvu, sploh ko imamo omejene resurse.
Glede na to, da poslovno okolje postaja vse bolj dinamično in kompleksno, pa je nujno, da je v veliko količino dela všteto dovolj fleksibilno in agilno gibanje po trgu, glede na povratne informacije. Tako ni nezdrava zgolj količina dela, vendar je zahtevana tudi izjemna psihološka prožnost, ki omogoča hiter preskok iz enega področja dela na drugo področje.
Resnično moraš začeti uporabljati možgane – Vedno več podjetij, ki se povzpnejo na listo tistih svetovno najuspešnejših, temelji na znanju z visoko dodano vrednostjo. Možnosti uspeha v klasičnih panogah se zmanjšujejo, dvigujejo pa se nove panoge, ki temeljijo na intelektualnem delu, kreativnosti in ustvarjalnosti. Zagotovo je še vedno možno uspeti tudi v klasičnih panogah, vendar zopet z inovativnostjo ter novimi pristopi. Klasične panoge potrebujejo prevetritev, novejše panoge so same po sebi veter.
Vse to pomeni, da mora podjetnik v današnjem času znati uporabljati možgane. Večina ljudi še bere ne, kaj šele, da bi proizvajali novo znanje in ustvarjali. Žal bo brez znanja vedno težje v prihodnosti, tako v podjetništvu, kot tudi na večini drugih delovnih mest. Veliko večjo verjetnost uspeha v poslovnem okolju imajo tako podjetniki, ki znajo uporabljati analitični um in svoj kreativni potencial.
Moraš biti najboljši na svojem področju – Največ uspešnih podjetnikov ima določeno domensko znanje. Verjetnost uspeha v podjetništvu se poveča, če smo top v določeni disciplini, sploh če gre za tehnološko področje. Bolj, kot poznamo področje, lažje zaznamo priložnosti, analiziramo trende, imamo močnejšo socialno mrežo ipd. Najuspešnejši podjetniki so ali sami top na določenem področju ali najdejo ljudi, ki izstopajo.
Predpogoj, da lahko postaneš najboljši na svojem področju pa je neizmerna strast do tega področja. Takšno strast žal uspe odkriti malo ljudem. Večina se raje kar išče celo življenje. Tisti, ki pa najdejo svojo strast, ta vodi k temu, da preberejo vse knjige na dotičnem področju, spoznajo ključne ljudi v panogi, začnejo ustvarjati znanje, postajajo avtoriteta ipd. Potem posledično pridejo še prave priložnosti za inovacije in podjetnost.
Vsak dan je čustveni vrtiljak – Poleg močno potrebne intelektualne komponente je v sodobnem podjetništvu nujna tudi čustvena stabilnost. Vsak dan v startup podjetju je čustven vrtiljak. Vsak dan doživiš vsaj tri uspehe in tri neuspehe. Bolj, kot smo čustveno labilni, bolj nas te nihaji odnesejo, s tem pa odnesejo tudi energijo, ki jo nujno potrebujemo za druge stvari.
Ključni problem je seveda v tem, ker mora biti podjetnik s srcem pri stvari, da živi svojo strast, srce pa pomeni čustveno angažiranost. Ko smo enkrat čustveno vpleteni, pa težko ostajamo ravnodušni. Zato je za sodobne podjetnike nujno, da čim bolj obvladujejo sebe in obe plati medalje – ena plat je uporaba čustev, ko ustvarjamo, druga uporaba razuma, ko premagujemo izzive.
Večina ljudi te niti približno ne razume – Kot uspešen podjetnik običajno počneš stvari, ki jih drugi ne razumejo, potem pa še živiš povsem drugačen življenjski stil; od tega, da delaš cele dneve, vlagaš vase, se izobražuješ, živiš proaktivno in polno življenje… Tako te večina ljudi ne razume in se z njimi tudi težko pogovarjaš o poslu in življenju. Iste ptice letajo v skupaj in zato se tudi podjetniki največkrat družijo s podjetniki; pomanjkanje časa pa botruje k temu, da je takšnega druženja bolj malo.
Najboljša rešitev je, da ima podjetnik ekipo soustanoviteljev, s katerimi se resnično razume, imajo enake vrednote ter stremijo k isti viziji. Potem je življenje podjetnika bistveno lažje. Splošna množica pa redko razume podjetnika. Pred uspehom, ne razumejo, zakaj se tako muči, izpostavlja in plava proti toku, po uspehu pa vse prepisujejo sreči, vezam in poznanstvom. Ljudi najbolj boli, ko v drugih uspešnih vidijo svoj nerealiziran potencial. Če je to nekdo v reviji, na drugem kontinentu, ni problema, ko pa je to sosed, se čustva povsem spremenijo. Klošar ne zavida milijonarju, vendar klošarju, ki ima eno steklenico več od njega. Tako se mora podjetnik bolj potruditi od ostalih, da najde krog ljudi, ki mu ustreza. Je pa potem vrednost tega kroga toliko večja in močnejša.
Na vrhu je samotno, vsak nekaj hoče od tebe – Naslednji psihološki izziv je trdna in stabilna hrbtenica. V poslu ni prijateljstva in pri denarju se vse konča. Najbolj osnovna različica tega izziva je, da se mora znati podjetnik dobro pogajati; resnično dobro pogajati. Dobavitelji želji višje cene, kupci nižje cene in boljše produkte, zaposleni manj delati in večje plače, investitorji boljši rezultat pod črto, javnost več družbene odgovornosti ipd. Podjetnik mora imeti jasno vizijo in trdno hrbtenico, da doseže svoj cilj, drugače ga drugi pohrustajo za malico. Večina ljudi pa se sploh ne želi pogajati, raje zbežijo in se skrijejo, ker se pogajati ni lahko, je pa nujno.
Če gremo še korak naprej, je skoraj ni podjetniške zgodbe o uspehu (v tem primer uspeh enačimo z veliko denarja na kupu), kjer se ne bi pokazala človeška narava vpletenih v svoji najbolj gnili obliki; pa naj bo to izkoriščanje, kraja, goljufanje ipd. Ko so enkrat v igri večje številke denarja, podjetnik plava z morskimi psi in se druži s hijenami. To pa pomeni, da mora biti podjetnik tudi sam oster kot britev (a pošten in z integriteto), drugače bo zopet hitro malica drugim.
Videl sem že nešteto zgodb in situacij, tudi pri sebi, ko sem naivno mislil, da je poslovni svet bolj prijazen, kot je v resnici. In res je prijazen in lep, vse dokler ne pride do finančnih transakcij. Ko pride do teh pa se zadeve obrnejo na glavo. Takrat so pred prijateljstvom pogodbe, izpolnjeni pogoji, dejanske koristi ipd. Prijateljstvo v poslu, ki bi bilo identično prijateljstvu v zasebnem življenju ne obstaja – v smislu medsebojne pomoči in naslanjanja rame. In prav je tako, drugače se ne bi nikoli vedlo, kdo pije in kdo plača. Vsekakor pa lahko vedno poslujemo načelno, spoštljivo in korektno. Ne smemo pa predpostavljati, da tako poslujejo vsi.
Nekateri res mislijo, da je potrebno uspešne je**t – Nekatera okolja so bolj naklonjena podjetništvu, druga manj. Slovensko okolje ni najbolj naklonjeno podjetnim ljudem in tistim, ki izstopajo, kar pa pomeni še dodaten pritisk. Mučiš se, da plavaš proti toku, narediš nekaj velikega in izjemnega, potem pa ko pričakuješ medaljo okolice, dobiš polena pod noge. Sicer se pravi podjetnik ne obremenjuje preveč s tem, kaj si mislijo drugi, vseeno pa pritisk okolja zahteva še toliko bolj trdno hrbtenico; predvsem pa delovanje iz pravih dolgoročnih motivov, ki so notranje (samoaktualizacija…) in ne zunanje narave (potrditve, medalje ipd.).
Večina stvari bo šla narobe – Murphy je eden najboljših prijateljev podjetništva. Tako gredo v poslu stvari, ki smo jih predvideli narobe, poleg teh pa še tisoče drugih. Podjetnik mora biti posledično rojen reševalec problemov. Večina ljudi pa se raje vrti v krogih, se pritožujejo nad svojimi problemi, ne naredijo pa nič konkretnega; čakajo na zunanjo rešitev. Veliko lažje je namreč jamrati, kot se konkretno lotiti iskanja in implementiranja rešitev. Podjetništvo je torej zgolj za tiste, ki se hitro in izvršno lotijo reševanja problemov, ki jih v podjetništvu vsakodnevno kar mrgoli.
Denarja kar ne bo in ne bo od nikoder – Žal je tako, da večina ljudi ne zna ravnati z denarjem; zato so tudi slabi podjetniki. Pri nas to do krize vse to ni bilo tako očitno, danes postaja jasno, da Slovenci še posebno ne znamo z denarjem. V podjetništvu je zgolj vprašanje časa, kdaj se bo podjetniška pot končala, če nismo resnično mojstri upravljanja z denarjem (ali imamo v ekipi nekoga, ki to obvlada).
Podjetnik mora biti izjemen, tako na strani zagotavljanja prihodkov, kot tudi na strani kontrole stroškov. V naši najgloblji psihi so zasidrani vzorci in prepričanja o denarju in z njimi moramo dobro razčistiti, da smo pozitivno naravnani, drugače nam v podjetništvu težko uspe. Če se ne počutimo udobno z milijoni evrov, bomo slej kot prej sabotirali svoj podjetniški uspeh, ki vedno s seboj prinaša tudi finančni uspeh.
Konkurenca komaj čaka, da ti iztrga srce – Plavanje z morskimi psi se ne dogaja zgolj v okviru deležnikov podjetja, še agresivnejši morski psi so v obliki konkurence. Ta preži na vsakem koraku, da ti odgrizne nogo ali iztrga srce. To pomeni, da v podjetništvu ni spanja na lovorikah, ni spanja na preteklih uspehih, neprestano se je potrebno razvijati, inovirati in osebnostno rasti. Lenoba pa je žal zapisana v naših genih in če ne moremo preko te, bomo težko uspešni v podjetništvu. Malo ljudi pa obvlada samega sebe do te mere, da z lahkoto pokosi z lenobo. Pravi podjetniki to znajo.
Ne bo ti uspelo v prvo, drugo, tretje… – Najbolj boleča stvar podjetništva je, da daš lahko vse od sebe, vse tvegaš, pa se karte uspeha ne zložijo, kot bi se morale. In propadeš. Padeš po tleh in se »razlepiš« kot palačinka. Na vsako uspešno podjetje je tisoče takih, ki propadejo. Tudi življenjska doba uspešnih podjetij je vse krajša. To pa pomeni, da moraš biti kot podjetnik izjemno vztrajen, predvsem pa pripravljen vedno znova vstati, ko se spotakneš. Takrat, ko vlada občutek, da se ti vsi smejijo in da si izgubil vse, znova začneš počasi vstajati. Malo je ljudi, ki imajo tako veliko psihološkega kapitala.
Na koncu mamica/očka ne bosta nič bolj ponosna – Podjetništva se moramo lotevati iz pravih motivov. Pravi motivi pa so tisti, ki izhajajo iz našega bistva, ustvarjalnega potenciala, želje po samoaktualizaciji. Pogosto pa takšno pravo bistvo žal zamenjajo notranji kompleksi in notranja trenja. Verjamem celo, da se največjih kariernih ciljev ljudje lotevajo ravno zaradi notranjih trenj in napetosti, z namenom dokazovanja svojim staršem, okolju, tešenju smrtnih grehov in podobno.
Vendar na tej poti mora podjetnik slej kot prej odkriti druge motive; motive, ki so veliko bolj pristni in čisti. Takrat se podjetnik veliko lažje sooča z neuspehom, ki ga je v podjetništvu veliko, obenem pa neprimerno bolj spoštuje pot, kot cilj. Ko delujemo iz pravih motivov bolečine neuspeha ni, ker niso več tako pomembna realizirana pričakovanja, temveč je v ospredju izkušnja in življenjsko poslanstvo. To ne pomeni, da podjetnik postane bolj mehak in popustljiv do sebe ali drugih, še vedno velja vse prej našteto, pomeni le, da vse to počne iz povsem drugačnih razlogov.
Če pride do takšne tranzicije in posamezniku uspe, pogosto življenje po tem posveti dobrodelnosti in spreminjanju sveta na bolje z ustvarjenim bogastvom. Veliko je visokotehnoloških podjetnikov in investitorjev, ki nato svoje uspehe pretvorijo v tovrstne dobrodelne aktivnosti. V primeru, da ne pride do omenjene tranzicije, pa iščemo več in več zunanjih potrditev, kar vodi k temu, da tečemo hitreje in hitreje, dokler se ne iztečemo; notranjega zadovoljstva pa kar od nikoder. Mogoče smo tudi v tem primeru lahko uspešni podjetniki, vendar nam na koncu prav nič ne pomaga, če cel svet pridobimo, svoje življenje pa pogubimo.
Podjetništvo torej ni za vsakega; zgolj za tiste, ki so pravi mazohisti. Končna nagrada, če nam uspe, je res izjemna, vendar pa je vseeno cena tako velika, da je večina ljudi ni pripravljena plačati. Nenazadnje pa tudi velja pravilo, da če bi bili lahko v življenju vsi podjetniki, kdo bi bil potem zaposlen.
Prav je, da vsak pri sebi poskusi in se prepriča, ali je iz pravega testa za podjetnika, drugače pa najde drugo pot, kako se samoaktualizirati; teh je namreč neskončno. Vse kar počnemo v življenju je prav, če le tako čutimo.