Današnje okolje zahteva neprestano inoviranje in iskanje novih rešitev. Inoviranje je ključno, da lahko tekmujemo na trgu in preživimo na dolgi rok. Poslovne šole (b-schools oz. business schools) ustvarjajo kompetentne administrativne poslovneže, ki so odlični izvrševalci, pri tem pa je velik problem ta, da je enormno pomanjkanje kreativnih ljudi, ki ustvarjajo novo znanje in rešitve ter s tem prinašajo ustrezno dodano vrednost za potencialne potrošnike.
Kreativnost in sposobnost inoviranja ter iskanja novih rešitev so tako vedno bolj iskane sposobnosti na trgu dela, saj iz informacijske dobe prihajamo v ustvarjalno družbo, kot je to opredelil ameriški ekonomist Richard Florida.
Za nastanek ustvarjalne družbe potrebuje okolje doseči tri T-je:
- Talent – merilo je število visoko izobraženih ljudi v nekem okolju.
- Tehnologija – merilo je število patentov v nekem okolju.
- Toleranca – merilo je število gejev v nekem okolju (kot merilo sprejemanja drugačnosti).
Torej vprašanje je, kako spodbuditi ljudi, da bodo bolj ustvarjalni, jim zagotoviti ustrezno okolje in jim predstaviti procese, da bodo spremenili svoje miselne vzorce oziroma naredili miselni preskok. Gre za relativno drugačen “mind-set”, kot ga imajo študentje, ki pridejo iz običajnih “B-Schools”. Odgovor na to je odmevni d.School. Pristop d.School-a k razvoju posameznika je povsem inovativen. Gre za koncept, kjer se uči sposobne in talentirane posameznike, kako kreativno s prototipiranjem reševati probleme v interdisciplinarnih timih. Posledično naj bi ti posamezniki s svojimi rešitvami skrbeli, da je svet vedno boljši in lepši prostor za življenje.
Prva stvar, katero je potrebno razčistiti je ta, da umetnost (art) in dizajn (design) nista eno in isto. Če se umetnost ukvarja zgolj z obliko, se dizajn ukvarja tako z obliko kot tudi z uporabnostjo. Torej pri dizajnu gre za koncepte, način razmišljanja in razumevanja potencialnih potrošnikov. Poleg sexy oblike je naloga dizajna tudi ta, da popestri uporabniško izkušnjo. Dejstvo je, da se lepe stvar prodajajo, človeško oko preferira predvsem estetske elemente in če temu dodamo še noro uporabniško izkušnjo smo zagotovo bližje prodajni uspešnici.
Če zadevo še nekoliko razčlenimo, dizajn naj bi predstavljal povsem nov pogled na reševanje problemov, pri tem pa naj bi obravnaval tri vidike. Prvi vidik je tehnološki vidik, kjer je ključna tehnična izvedljivost. Drugi vidik je poslovni vidik, kjer je ključna ekonomika. In tretji vidik je človeški vidik, kjer je bistvena uporabnost oziroma zaželenost. Presek med vsemi temi tremi vidiki je dizajnerski pristop k reševanju problemov.
Na tem mestu je mogoče smiselno omeniti še eno zadevo. V d.School-u naj bi bilo najboljše delati z dodiplomskimi študenti, ker naj bi bili še neizkušeni in posledično tudi neobremenjeni. Neobremenjenost pa pomeni, da so pripravljeni poizkusiti povsem nove stvari. Pri tem pa je potrebno ločiti tudi dva različna tipa študentov: Podjetniki in top študentje. Top študentje naj bi sprejeli omejitve in naredili vse, da dosežejo najvišje standarde v sklopu teh omejitev, ne glede na to, kako visoki so te standardi in v kateri smeri se nahajajo.
Za razliko podjetniki ne sledijo tem omejitvam, vendar si postavljajo svoje omejitve in svoje standarde. Dvomijo v vse zadeve, živijo po svojih pravilih in ustvarjajo nove proizvode, procese, storitve ali organizacije, ki spreminjajo svet. In d.School naj bi zadovoljeval potrebe ravno tem študentom. Študentje načeloma ne gredo skozi d.School zaradi dizajna, temveč zaradi želje po miselnem preskoku ter zato ker želijo nekoč ustanoviti svoje podjetje. Preko vključitve v ta proces pridobijo zelo pomembno izkušnjo, ki lajša prve korake na podjetniški poti.
Osnovni proces d.School-a je torej iskanje rešitev na določene probleme. Vseskozi se gradi na proizvodu ali storitvi, ki ljudem rešuje točno določen problem oziroma jim pomaga narediti nekaj hitreje ali ceneje. Pri tem je pomembnih več elementov, pri čemer so prav vsi ključni, da je d.School tako edinstvena izkušnja.
Prvi ključni element d.School-a je ta, da se timi v prvi fazi ne osredotočijo na velikost trga in strategijo trženja, kot to učijo poslovne šole, temveč se timi fokusirajo predvsem na samega potrošnika. Pri preučevanju potrošnika pogledajo tudi skozi oči etnografije, ki je veda o materialni, družbeni in duhovni kulturi posameznih ljudstev in narodov. Dodana vrednost etnografije je predvsem ta, da doprinaša globlje razumevanje potrošnikov, kot pa tradicionalna raziskava trga. S tem se razvije empatičnost, ta pa je bistvena, da se lahko vživimo v potrošnika. Svet tako postane vir inspiracije in ustvarjanja. To je gorivo za inoviranje, saj bolj kot smo empatični, bolj smo lahko na ta način inovativni.
Drugi ključni element d.School-a je ta, da je dizajn pot do inoviranja. Prvi korak dizajnerskega pristopa je, kot omenjeno, opazovanje. Preden naj bi se oblikoval proizvod, storitev ali proces, naj bi šli timi, ki delujejo v okviru d.School opazovati ljudi in s tem odkrivali njihove probleme ali potrebe. Bistven del procesa je, da obiščeš svoje potencialne odjemalce v živo, začneš interakcijo z njimi in neprestano zbiraš od njih povratne informacije. Cilj vsega skupaj je vedenjska sprememba ter nov pristop k inoviranju. Na koncu dizajn predstavlja presek med tehničnim, ekonomskim in človeškim vidikom rešitve problema.
Tretji ključni element je interdisciplinarnost, saj se v procesu oblikujejo interdisciplinarne skupine oziroma timi, kjer naj bi bil vsak član ekspert iz svojega področja (oblikovalci, inženirji, tržniki, ekonomisti…). Udeležence d.School-a nato učijo timskega dela. Torej glede na to, da so vsi v procesu že v osnovi veliki ego-ti in jih je potrebno naučiti še, kako naj te ego-ti delajo skupaj. Oblikovanim timom je vedno na voljo strokovna pomoč, profesorji iz različnih področij ter drugi strokovnjaki.
Četrti ključni element je razvoj prototipa za rešitev določenega problema (rapid prototyping). To naj bi bila faza “building to think”. S prototipiranjem se skuša izdelati proizvode, storitve ali procese, ki imajo določeno vidno dodano vrednost in se jih da skomercializirati. Namen prototipa je predvsem ta, da lahko nadalje gradiš na svoji ideji. Ključne so povratne informacije, ki jih dobiš po koncu posamezne faze, nato pa se posvetiš izboljševanju prototipa (ponavljanje). Ker pa lahko prototipiranje postane dokaj drago, je potrebno uporabljati poceni in lahko dostopne materiale, bistveno je torej hitro in poceni prototipiranje. Pri tem se lahko uporabljajo poleg poceni materialov tudi računalniške simulacije, lego kocke in druga orodja. Proces je torej osredotočen predvsem na ustvarjanje in kreiranje.
Na koncu imamo kompleksen, a enostaven proces, ki je sestavljen iz opazovanja ljudi, kot potencialnih potrošnikov, izdelovanja analize, dizajniranja, hitrega grajenja prototipov, ponavljanja in interdisciplinarnega timskega dela. Končna in glavna dodana vrednost procesa je ta, da udeleženci spremenijo svoj pogled na svet in naredijo miselni preskok.
Z d.School-om je začela svetovno znana univerza Stanford (Hasso Plattner Institute of Design), pod vodstvom David-a Kelly-ja, ki je med drugim tudi ustanovitelj dizajn hiše IDEO. Kmalu po uvajanju na Stanfordu so dodano vrednost tovrstnega koncepta zaznale mnoge svetovne univerze in začele s podobnimi koncepti.
Manifest d.School-a na Stanfordu:
Pregledal sem tudi nekaj blogov, kaj pravijo ljudje, ki so obiskovali d.School o izkušnji. Večinoma so zelo pozitivne izkušnje, ki bi jih lahko povzel nekako takole:
Kaj sem se naučil v d.School-u?
- Ne izgubljajte časa – Nima smisla, da izgubljate čas, začnite početi nekaj v čemer ste dobri in predvsem to, kar radi počnete. S tem vam je uspeh zagotovljen.
- Trdo delo – Potrebno je zelo trdo delati, za kakršen koli uspeh. “Be true to your work, and your work will be true to you.” Večina udeležencev d.School-a je pogosto delalo pozno v noč, predvsem zato, ker so verjeli v svojo rešitev.
- Tekmovalnost – Med skupinami, ki rešujejo enake probleme se je razvila neke vrsta naravna tekmovalnost. Posledica te tekmovalnosti je, da se skušaš izogniti napakam in daš vse od sebe. Če ta tekmovalnost vključuje spoštovanje do drugih vključenih v proces, si med seboj zelo pomagaš pri osebnem razvoju in rasti.
- Sprejmi kritike – Bodite odprti do kritik. Kritike naj služijo za izboljšavo proizvoda/storitve/procesa in jih ne smete jemati osebno. Naučiti se je potrebno poslušati in spoštovati mnenja drugih, le tako lahko pridemo do najvišje stopnje razvoja.
- Glejte na stvar drugače – Vedno izzivajte sami sebe ali pa naj vas izzivajo drugi (mentor), da na stvari gledate drugače. Bodite empatični in zmožni menjati perspektive, nikoli ne bodite zadovoljni s svojo prvo rešitvijo. Prva ideja je sicer lahko odlična, vendar če zberete več idej in nato pogledate stvari drugače lahko pridete do nečesa res odličnega.
- Izkusite nove stvari – Zelo pomemben je “learning by doing” pristop. Vedno poskušajte nove stvari, uporabljajte novo programsko opremo, učite se sproti in stremite k novim izkušnjam. Z novimi izkušnjami razvijate sposobnost empatije, ki je osnova čustvene inteligence in razumevanja potrošnika.
- Soočite se s svojimi strahovi – Če hočete doseči nekaj izjemnega, se morate soočiti s svojimi strahovi in se lotiti povsem novih stvari, ki jih prej še nikoli niste počeli. Če redno počnete stvari, ki so vam neprijetne, kmalu postanejo prijetne, vi pa ste daleč ven iz cone udobja. Občutek je fenomenalen.
- Izdelajte stvari – Ideja oziroma skica na papirju ni dovolj. Izdelajte prototip, vzemite pripomočke v roke in začnite graditi. Izvršnost in konkretna realizacija sta zelo pomembni.
- Zabavajte se – Vsi, ki so dali skozi izkušnjo d.School pravijo, da so se pri tem izjemno zabavali. Neverjetno je dejstvo, da za delo ni nujno, da je zgolj delo, ampak je lahko obenem tudi užitek. In to je verjetno najpomembnejši element tovrstnega dela.
- Ljudje, ljudje in še enkrat ljudje – Ključni element učenja, osebne rasti in razvoja idej so ljudje. Poleg tega danes kot posameznik zelo težko uspeš, brez timskega dela skoraj ne gre.
Koncept d.School se mi zdi fenomenalen in verjamem, da je to izkušnja, ki bi jo moral dati skozi vsak študent. Na podlagi udeležbe v procesu lahko oseba naredi pomemben miselni preskok, prav tako pa pridobi pomembne izkušnje, ki koristijo na poti do ustanovitve lastnega podjetja. Obenem pa mislim, da lahko marsikateri podjetnik v svojo organizacijo integrira koncepte d.School-a in s tem doseže veliko večjo raven ustvarjalnosti. Torej ali so B-schools “out” in je prišel čas za d.School?
