Vsak, ki se ukvarja s podjetništvom ali se želi podati na podjetniško pot, slej kot prej naleti na vprašanje, ali je podjetnik tudi manager in obratno. Torej tudi sam sem se kar nekaj časa ukvarjal s tem vprašanjem in končno izoblikoval neko mnenje, kakšna je razlika med njima. Vsekakor gre za povsem različni funkciji, ki pa imata velik skupen presek.
Funkcije, ki obstajajo v podjetju:
- lastniki, ki upravljajo v podjetju (pogosto v začetku podjetniki)
- managerji (agenti), ki ravnajo oziroma vodijo podjetje (uresničujejo organizacijske cilje), najamejo pa jih lastniki
- zaposleni, ki izvajajo naloge, vodijo in usklajujejo jih managerji
Management
Posamezne dele različnega dela v podjetjih opravljajo specialisti. Z večanjem tehnične delitve dela se je seveda povečevala tudi potreba po usklajevanju razdeljenega dela. In ravno usklajevanje je bistvo dela managerjev. Širše management lahko definiramo kot reševanje problemov, ki se nanaša na načrtovanje, organiziranje, vodenje in ocenjevanje razpoložljivih virov za doseganje ciljev, poslanstva in vizije razvoja podjetja.
Peter Drucker je opredelil tri naloge managmenta:
- Uveljavljanje vizije, poslanstva in ciljev podjetja
- Skrb za produktivnost zaposlenih
- Družbena odgovornost in vpliv podjetja
Če naloge razdelimo bolj natančno, so primarne funkcije managmenta naslednje:
- Načrtovanje oz. planiranje (dolgoročno in kratkoročno)
- Analiza poslovanja in predvidevanje okolja, določitev vizije, poslanstva in temeljnih ciljev podjetja v določenem trenutku ter določanje poti za doseganje ciljev.
- Organiziranje
- Oblikovanje organizacijske strukture in oblikovanje kulture v podjetju.
- Vodenje
- Kadrovanje, vodenje, komuniciranje, motiviranje, izobraževanje.
- Nadziranje oziroma kontrola
- Revizija in kontrola delovanja zaposlenih.
Potrebno je poudariti tudi to, da se usklajevanje, odločanje in delegiranje niti ne omenja kot funkcije managementa, saj so te dejavnosti nenehno prisotne v naravi dela managerjev.
Uspešen manager naj bi bil le 5% podjetnika, kot nekoga, ki ima sposobnost odločanja, tveganja in profitiranja in kar 95% managerja, se pravi, da izvaja kontrolo nad ekonomskimi resursi in produkcijskimi odločitvami.
Podjetništvo
Podjetništvo je proces, v katerem podjetniki namenjajo svoj čas in prizadevanje, prevzamejo finančna, psihična in družbena tveganja za ustvarjanje nečesa novega – vrednega in za to prejmejo pripadajoče nagrade v obliki denarja, osebnega zadovoljstva in neodvisnosti.
Definicija podjetništva poudarja štiri elemente:
- Ustvarjalni proces – ustvarjanje nečesa novega, vrednega
- Poslu je potrebno nameniti čas in prizadevanje
- Prevzemanje tveganj
- Nagrada podjetniku, med katerimi je najpomembnejša ponavadi neodvisnost
Torej podjetnik je vizionar, ki ustvarja dodano vrednost z omejenimi resursi. Je človek, ki zazna poslovno priložnost, prevzame odgovornost, finančno tvega, organizira in uresniči potencial ideje na trgu preko svojega podjetja.
In seveda, tako kot je dobro za managerja, da je vsaj malo podjetnika, je dobro tudi za podjetnika, da je ta vsaj malo manager, oziroma osebnostno raste v tej smeri skupaj s podjetjem.
Razlike in podobnosti med managerjem in podjetnikom
Če pogledamo definiciji managerja in podjetnika, lahko rečemo, da so razlike med njima predvsem naslednje razlike:
- Podjetniki postaviji vizijo, poslanstvo in naloge ter poiščejo resurse, ki prispevajo k realizaciji vizije. Managerji so nato učinkoviti in uspešni pri uporabi resursov, da bi dosegli cilje in naloge. Kasneje v nekih točkah lastnikom predstavijo njihovo videnje nadaljnjega razvoja podjetja predvsem z vidika optimizacije poslovanja, ki ga lastniki potrdijo ali pa tudi ne.
- Podjetniki povzročajo spremembe, managerji se prilagajajo spremembam.
- Podjetnik deluje kreativno in uporablja domišljijo, delo managerjev predpostavlja racionalno analiziranje in načrtovanje.
- Podjetnik definira pravila in naloge, ki oblikujejo inštitucijo, managerji delujejo v okviru opredeljenega sistema in organizacije.
- Podjetniki oblikujejo procese na osnovi različnih možnosti, ki jih oblikuje okolje, managerji vodijo procese, tako da upoštevajo vplive okolja.
Torej podjetništvo pomeni delati prave stvari (uspešnost – kaj?), management pa pomeni delati stvari na prav način (učinkovitost – kako?). Če je podjetništvo prodajanje čustev in inoviranje na tem področju, tako da pri odjemalcih skušamo vzbuditi določena razpoloženja in jih od njih delati odvisne, je management povsem razumska funkcija, kjer z različnimi orodji optimiziramo poslovanje neke inštitucije.
Podobnosti med managerjem in podjetnikom lahko iščemo predvsem v osebnostnih lastnostih, veščinah in znanjih, ki jih morata imeti oba, tako uspešen podjetnik kot tudi manager:
- Določeno tehnično znanje oziroma vsaj poznavanje uporabnosti določene tehnologije
- Različna poslovna znanja
- Pripravljenost na vseživljenjsko izobraževanje
- Vodenje oziroma “leadership”
- Motiviranje
- Socialne veščine v najširšem smislu
- Odlične komunikacijske sposobnosti
- Retorika in javno nastopanje
- Osredotočenost na cilje
- Delavnost in vztrajnost
- Itd.
Glavno razliko med podjetniki in managerji pa lahko iščemo v vrednotah. Če je podjetniku pomembna svoboda, kreativnost, ustvarjanje stvari na meji mogočega in podiranje obstoječih vzorcev in ovir (gre za povsem kreativne vrednote), je managerju pomembna predvsem uporaba racionalnih in administrativnih prijemov za doseganje učinkovitosti. Seveda je bistvena razlika tudi ta, da je management zgolj najeta delovna sila na trgu s strani lastnikov, vseeno pa se zdi, da imajo managerji veliko večji ugled v družbi kot podjetniki, ravno ta pa je pogosto tudi “drive” managerjev.
Pot od podjetnika do managerja
Vrednote podjetnika diferencirajo ponavadi že dokaj hitro. Podjetnika žene radovednost, raziskovalni duh, pogovor s pravimi ljudmi in ustvarjanje. Ponavadi podjetnikom ne gre od rok ponavljanje znanja, ampak se sprašujejo zakaj ne bi kar sami ustvarjali novo znanja. Zato pogosto (seveda tudi lahko) podjetniki ne blestijo v šolskih klopeh, predvsem ker se težko podredijo avtoritetam in obstoječim pravilom (jasno se kaže potreba po svobodi).
Njihovo delovanje je pomembno v prvi fazi rasti podjetja, ko so najpomembnejše kreativne vrednote. Jasno se kaže podjetnikova ustvarjalnost in slej kot prej naletijo na pravo osebo, idejo ali pa so osebnostno dovolj zreli, da ustanovijo svoje podjetje (ključni so ideja, tim in diferenciator). S tem postavijo DNA podjetja in s pravili oblikujejo inštitucijo ter njene vrednote. Podjetnik s svojimi izjemnimi retoričnimi sposobnostmi v prvi fazi navduši ljudi, da se mu pridružijo v “core” timu, najde prve odjemalce in po potrebi tudi investitorje. Torej zbere skupaj in angažira resurse za uresničitev njegove vizije.
Iz kreativne faze nato podjetje s časoma preide v izvršno fazo. Besede, ki so bile zapisane v poslovnem načrtu (če je bil seveda ta napisan), je potrebno realizirati, hitro in učinkovito. Podjetje je v zelo hitri rasti, število zaposlenih in odjemalcev se veča, vedno bolj prihaja potreba po managerskih vrednotah in poznavanjih managerskih orodij, vsaka kreativnost v tej fazi je lahko velika ovira.
In ko podjetje zraste do neke točke, ko je blizu svojega maksimuma, preide iz izvršne v administrativno fazo. Tukaj ni več nobene potrebe po kreativnosti, v ospredju so le še povsem racionalna managerska orodja za optimizacijo poslovanja organizacije (TQM, JIT, BSC, Six Sigma, Benchmarking itd.). Sicer je res, da je podjetij, nastalih iz nič, ki pridejo do te faze, zelo zelo malo. In ponavadi se podjetnik, ki je zasnoval tako podjetje, pogosto že posveča novemu podjetniškemu podvigu.
Najbolj problematičen je prehod iz prve v drugo fazo. Pogosto se zgodi, da podjetnik, ki je ustvaril podjetje iz nič, ne more narediti tranzicije temeljev svojega delovanja iz kreativnih vrednot v izvršne. Ko pride do te točke, je za nadaljnjo rast podjetja nujno, da podjetnik najame profesionalni management, ki nato naprej vodi podjetje. To pa je seveda pogosto težko, saj je podjetje podjetnikov “otrok”, ki ga težko prepustiš drugemu. Situacija tu jasno odseva, da je vsak čustven odnos do podjetja lahko usoden, kar pa je lahko reči, veliko težje pa narediti. Seveda pa, če podjetnik uspe dovolj hitro osebnostno rasti v skladu s svojim podjetjem, lahko verjetno postane odličen manager.
Pot od managerja do podjetnika
Klasična pot od managerja do podjetnika je seveda povsem drugačna. Pomembna vrednota managerjev je odličnost in to se dokaj hitro pokaže. Managerji so ponavadi zelo uspešni v okviru formalnega izobraževanja. Z odličnim uspehom pridejo do znanstvenega naziva in če se ne odločijo za akademsko kariero, se običajno zaposlijo v kakšnemu od uspešnih “blue chip-ov”. Pogosto takega človeka korporaciji priporoča kateri od profesorjev na fakulteti, ki vidi v mladem ambicioznem človeku velik potencial.
Nato se začne začne proces “climbing the corporate ladder”. Spoznavanje posameznih oddelkov, specializacija na določenem področju (finance, prodaja itd.) in hitro napredovanje. V tem procesu posameznik spozna vse funkcije v podjetju, razvije nove veščine, pridobi določena znanja, razširi svojo socialno mrežo in si zgradi nek ugled.
Sicer zelo majhen odstotek, ampak vseeno lahko najdemo primere, ko na neki točki situacija pripelje do tega, da manager zapusti korporacijo in ustanovi svoje podjetje. Razloge lahko iščemo v tem, da pride do neke večje potrebe po svobodi, zazna določeno priložnost, ali pa močno verjame v neko idejo, ki mu je ne pustijo integrirati v poslovanje korporacije in zato jo realizira v okviru svojega podjetja. Lastniki imajo namreč vedno zadnjo besedo. Seveda je lahko vso pridobljeno znanje, veščine in socialna mreža velika prednost pri zagonu novega podjetja. Alternativa je lahko tudi, da managment kupi celotno podjetje, kar pa je seveda zelo zahtevno in finančno intenzivno dejanje.
In kdo je bolj kul?
To je vprašanje, na katerega mora odgovoriti vsak sam. Vsekakor bolj kul ni nobeden, vprašanje je, v kakšni vlogi sebe bolj vidimo, oziroma katera pot se nam zdi bolj navdušujoča. Ključ do uspeha, ne glede na pot, je seveda v tem, da v življenju počnemo stvari, ki nas veselijo, uživamo v tem kar počnemo in da smo top v tem kar počnemo. Predpogoj za to je, da damo vedno 120% od sebe, vse ostalo, vključno z osebnim zadovoljstvom in materialno nagrado naj bi prišlo samo.
Za vse to pa je pomembno predvsem, da dobro poznamo samega sebe, svoje vrednote, prirojene sposobnosti, prednosti in slabosti ter da imamo izoblikovano lastno vizijo, kaj želimo početi v življenju, ter seveda strategijo kako bomo to dosegli.
Torej, kaj ste bolj “corporate” ali “startup” tip osebnosti? Sam se lahko vidim kar v obeh vlogah ;)
