Vse na svetu ima svoj točno določen življenjski cikel. Na to pogosto pozabljamo, je pa ključnega pomena, ko govorimo o prihodnosti. Gledano z oči podjetnika, vsak produkt oziroma storitev ima določen življenjski cikel, nenazadnje tudi samo podjetje. Nekoliko širše gledano pa ima v našem življenju enak cikel tudi partnerstvo, prijateljstvo, dobrine, ki jih posedujemo itn.
Življenjski cikel je sicer za različne stvari različno dolg, v večini primerov pa ima povsem enake faze. Prva faza je začetek, rojstvo, razodevanje, manifestacija neke nove energije. Za začetkom sledi vzpon, razvoj, rast oziroma širjenje energije. Na neki točki pa se tudi rast konča in takrat življenjski cikel doseže svoj vrhunec, plato. Sledi faza upadanja, krčenja in nato konec, razkroj oziroma smrt.
Življenjski cikel pa nam povzroča kar nekaj problemov. Prvi problem je ta, da se mu ljudje običajno zaradi svoje lenobe izjemno želimo izogniti. To močno spodbujajo tudi filmi, marketinške zgodbe itn. Tipični primer je na primer zaljubljenost ali pa poroka. Enkrat nekaj naredimo in pričakujemo, da bo trajalo to celo življenje (tudi če nehamo vlagati energijo). Zaljubimo se in pričakujemo da bo to trajalo večno. Ali pa na primer, imamo proizvod, ki se prodaja kot vroče žemljice in pričakujemo, da se bo to večno dogajalo. Zaspimo na lovorikah.
V življenju pa stvari ne potekajo tako. Osnovno načelo je, da stvarem, katerim posvečamo pozornost (na pravilen način) rastejo in stvarem, katerim ne posvečamo pozornosti začnejo padati. Druge poti ni, ali rastemo, ali padamo. V katero smer gremo, pa je odvisno od nas samih. In nenazadnje tudi če bi zgolj neprestano rasli, nas čaka nekoč nekje konec. Evolucija neizprosno skrbi za razvoj, za postopno spreminjanje v popolnejše, bolj dovršene oblike. Element evolucije pa je torek tudi (dokončni) konec, katerega namen je, da se naredi prostor za nekaj svežega, novega, verjetno boljšega.
Torej, ko se rodi nova energija in ko se ta razvija, se je smiselno zavedati, da ima ta energija svoj življenjski cikel, na katerega pa lahko vplivamo. Če upoštevamo, da je življenjski cikel krivulja, lahko na njeno obliko vplivamo s posvečanjem naše energije in seveda na kakšen način to energijo posvečamo. V odnosih na primer je bolj smotrn način, če posvečanje energije pomeni zabavanje in smeh z nekom, kot pa prepiranje. Raziskave so potrdile, da je močna korelacija med zadovoljstvom v partnerstvu in tem, koliko časa skupaj preživimo ter na kakšen način. Način, ki ga izberemo, pa je odvisen od naših kompetenc, torej znanja, izkušenj, večin, vrednot in stališč.
Ko govorimo o vplivanju na življenjski cikel, pa je potrebno izpostaviti še eno stvar, ki pa je v večini najbolj relevantna na osebnih področjih. Izkazalo se je, da imamo največji vpliv, če se ne obremenjujemo s preteklostjo, ampak se iz nje zgolj učimo. Gledamo in delujemo pa predvsem dolgoročno, obenem pa se tudi zavedamo, da je točka moči samo v sedanjem trenutku. Torej v vsakem trenutku damo vse od sebe in na ta način pravilno fokusiramo posvečanje svoje energije. S tem pa se pravilno oblikuje tudi prihodnost.
Od začetne faze preidemo k fazi rasti. Hitrejša kot je rast, bolj trdno morajo biti postavljeni temelji. Postavljanje stolpnice na temeljih za majhno hišo že v osnovi nakazuje, da se bo stolpnica slej kot prej porušila. V odnosih to pomeni, da hitreje, kot se poglabljamo v odnos, bolj moramo biti zreli, kot osebnost oziroma rasti skupaj z odnosom. Hitreje kot raste naše podjetje, hitrejša je tudi zahtevana od podjetnika poslovna in osebnostna rast. Če pride do nenadzorovane rasti, s katero se podjetnik ali manager ne zna soočiti, gre zopet za stolpnico na majavih tleh.
Drugače pa je rast tisti najpomembnejši del, kjer pridobivamo nova znanja, veščine in izkušnje, osebnostno napredujemo in se samoaktualiziramo. Običajno je ta rast najhitrejša v interakciji z drugimi ljudmi, kolektivnem delu, izmenjavi mnenj, znanj in piljenju socialnih veščin. Rast je torej ključna za vsakega posameznika. In kot je rekel eden izmed mojih prijateljev, na koncu je vse minljivo, s seboj vzameš le tisto, kar je v tebi, toliko, kolikor si osebnostno zrasel.
Za fazo rasti pa bi izpostavil še dve pomembni dejstvi. Prvo dejstvo je, da običajno rastemo v zahtevnih situacijah, če karikiram, v trenutkih, ko nam po čelu teče znoj ali po licu solze. Težja kot je situacija, skozi katero gremo, bolj osebnostno zrastemo (kar ne ubije, krepi). Drugo dejstvo pa je to, da ima tudi rast svoje cikle. Ni to navpična krivulja navzgor, ampak je vijugasta krivulja sestavljena iz mnogo vzponov in padcev. Bistveno pa je, da ima ta vijugasta krivulja naklon rasti, ki kaže našo rast in doseganje naših osebnih ali poslovnih ciljev.
Na koncu pa pridemo do vrhunca in nato upadanja oziroma konca. Tukaj pa se zadeve nekoliko zakomplicirajo. Gledano z stališča osebnega razvoja, če se celotno življenje razvijamo in rastemo, lahko fazo upadanja izjemno skrajšamo. Enako velja za odnos z nekom, kjer fazo upadanja lahko verjetno celo eliminiramo (ne pa mikro-ciklov znotraj tendence). Za podjetnika, ki svoje proizvode ali storitve neprestano izboljšuje ali uvaja nove, podjetje pa na neki toči prepusti otrokom, mogoče sploh ne doživi faze upadanja podjetja. V glavnem, ne želim tu preveč zakomplicirati zadeve, kar želim izpostaviti je, da enostavno vsaka stvar ima svoj konec, če ga dočakamo ali pa ne (tudi življenje na zemlji se bo nekoč končalo, vsaj v tej obliki, kot je sedaj). Zagotovo pa je fazo upadanja pri večini stvareh smiselno čim bolj skrajšati.
Konec pa je poglavje povsem zase. Kot omenjeno je namen konca običajno, da naredi prostor za nekaj novega. Konec lahko spremlja ali bolečina ali izguba, lahko pa tudi veselje in radost. Odvisno, kaj se je končalo, zakaj in kako. Za konec velja tudi tehtni pregovor, da čas celi rani in to “celjenje” ima tudi svojo življenjsko krivuljo, ki jo moramo upoštevati. Še večje poglavje zase pa je konec konec. Tega se ljudje bojimo oziroma nam znova in znova pred oči postavlja vprašanje, kaj je smisel življenja in zakaj smo tu na svetu.
Ko govorimo o koncu koncu imamo kar nekaj teorij, ki pravijo, da je to le prehodno stanje in ne zares konec. Na primer nebesa, reinkarnacija in podobne teorije. Nekatere govorijo o temu, da v enem življenju nekaj narediš, potem te pa čaka neko stanje večne sreče v nekem drugem svetu. Drugi to povežejo v milejši obliki prek karme in reinkarnacije kar z enakim svetom. Obstaja še veliko drugih teorij, ampak namen tega dela objave ni, da potrdi ali zavrne katero koli teorijo, zgolj da se poudari veličina, pomembnost in nenazadnje mističnost te točke v zadnji fazi.
Če dodobra ozavestimo to, da ima vse svoj cikel nam to v življenju lahko zelo pomaga pri razvoju, prav tako pa v podjetništvu. Prvo je, da se zavedamo, da kot omenjeno ta krivulja ni ravna ampak vijugasta in da nas čakajo pri risanju te krivulje različni vzponi in padci. Ne smemo se bati napredovati počasi, vendar le tega, da se ustavimo. In po dežju vedno sije sonce.
Vir: Center za razvoj novih izdelkov
Druga pomembna lekcija pa je, da je smiselno popravljati streho, ko še sije sonce in ne potem, ko že doživimo nevihto. Se pravi tako osebno, kot tudi v podjetništvu se od nas zahteva neprestan razvoj in napredovanje. Če danes nek proizvod uspeva, to ne bo trajalo večno. In če želimo močno podaljšati življenjsko krivuljo celotnega podjetja, moramo dodobra predvideti tudi krivuljo naših proizvodov in storitev ter kako jih bomo izboljševali ali uvajali nove. Rast, rast, rast in ne spanje na lovorikah je bistveno zavedanje ob poznavanju ciklov in krivulj, ki te cikle spremljajo. To pa ne velja le za naše podjetje, ampak za vsa področja življenja.
