Zavist je zagotovo ena najslabših nacionalnih karakteristik Slovencev, ki je na nek način že kar pregovorna. Pri zavisti gre preprosto za občutek izjemnega nezadovoljstva, ker ima nekdo nekaj, kar bi želeli imeti tudi mi sami. Destruktivno moč zavisti poudarja že kategorizacija le te med sedem smrtnih grehov. Zavist je seveda primitivno čustvo in kot čustvo ima nek svoj primarni namen; to potrjuje tudi dejstvo, da zavist lahko opazimo že pri otrocih, se pravi, da gre za nek ostanek čustvenega evolucijskega mehanizma; ki ga mogoče sploh ne potrebujemo več, vsaj v primeru, če smo našli globlji smisel življenja, kot je to, da postanemo alfa samec/samica in čim bolj širimo svoje gene.
Čustva so ojačevalci delovanja. So bistveno starejša kot razum in zato tudi toliko močnejša, oziroma bolj zakoreninjena v nas. Kot ojačevalci delovanja imajo namen, da nas hitreje in bolj učinkovito spravijo v akcijo. S tem je poskrbljeno za večjo verjetnost preživetja, razvoj posameznika in celotne vrste ipd. Namreč večina odločitev in najmočnejših motivov ljudi za delovanje izvira ravno iz njihovih čustev v določenem obdobju. Pri tem so čustva lahko »pull«, kot na primer zaljubljenost, kar pomeni, da se gibljemo proti osebnim užitkom, ali pa »push«, kamor spada tudi zavist, katere namen je, da nas porine stran od bolečine (da nekaj nimamo).
Zavist se sproži ob izpolnjenih dveh pogojih. Najprej potrebujemo osebo, s katero se primerjamo. Oseba je običajno nekdo, ki nam je bolj ali manj blizu tako v odnosu, kot tudi geografsko (prijatelj, sošolec, znanec, sodelavec, sosed ipd.). Potem mora ta oseba imeti nekaj (zunanji vir, kot je na primer denar, status, razmerje ipd.), za kar smo prepričani, da nam bolj pripada, kot tej osebi. Tako običajno tudi poznamo kontekst, kako je oseba prišla »nepravično« do predmeta zavidanja. Ključno pa je oblikovano stališče, da si mi iz pač nekega razloga (ker smo »boljši« človek, smo vložili več truda, imamo več sposobnosti ipd.), bolj zaslužimo predmet zavisti, kot nekdo drug.
Pri tem je izjemno pomembna še ena karakteristika zavisti. Brezdomec ne zavida milijonarju. Brezdomec zavida kolegu brezdomcu, ki ima eno steklenico več, kot on sam. Zaposleni redko zavida šefu. Veliko bolj ga prevzamejo čustva zavisti, ko se pogovarja s sodelavcem, ki ima za kakšen evro večjo plačo. Ključno za zbujene resnično močne občutke zavist je, da moramo osebo bolj ali manj dobro poznati in imeti z njo neko aktivno interakcijo (blizu, pogosto), saj težko čutimo resno močno zavist do nekoga, ki je na drugem koncu sveta ali ga vidimo enkrat letno. Pri tem so raziskave pokazale, da moški bolj zavidajo moškim (predvsem za statusne nazive in položaje), ženske pa ženskam, predvsem zunanji izgled. Finančno stanje pa je pogost predmet zavidanja obeh spolov.
Sedaj lahko nekoliko bolj detajlno razmišljamo, kakšna bi bila smiselna vloga zavisti. Vloga zavisti je, da v življenju lažje identificiramo, kaj si želimo, potem pa smo tudi bolj motivirani, da si to izborimo; če smo dovolj duhovno zreli na način, da ne škodujemo drugim. Raziskave so potrdile, da nas zavist bistveno bolj osredotoči in poveča našo sposobnost organiziranja informacij. Tako kot vsaka stvar, lahko tudi zavist obrnemo sebi v prid ali pa si z njo delamo veliko čustveno in življenjsko škodo. Enako kot si z ognjem lahko skuhamo večerjo, ali pa se opečemo. Pomembno je, da najdemo tisto mejo, do katere lahko gremo in ta je točka, ko začnemo škoditi sebi in drugim.
Kombinacija zavisti, nizke ravni zavesti, odzivnega vedenja in neobvladovanja samega sebe vodi v to, da z zavistjo povzročamo izjemno veliko trpljenja na svetu; sebi in drugim. In na tem nivoju se žal večina ljudi tudi »spopada« z zavistjo. Pustijo, da uničuje njihovo notranjost in ljudi okoli sebe. Kako?
Z občutkom zavisti lahko naredimo troje. Lahko tudi mi začnemo trdo delati, da pridemo do želenega predmeta ali situacije, ki jo nekomu drugemu zavidamo. Lahko racionaliziramo zavist in ugotovimo, da predmet zavisti sploh ni del našega bistva in da ne potrebujemo tega zunanjega vira, da se počutimo vredne. Izločimo primerjanje in pozdravimo svoj ranjeni ego. Lahko pa poskušamo poskrbeti, da oseba, ki ji zavidamo, izgubi predmet zavidanja. Mogoče celo zgolj samo »molimo« k temu. In ko se to res zgodi, zavist zamenjajo občutki zadovoljstva.
Če že jaz nimam krave, naj še sosedu crkne. To je seveda najslabši možni rezultat za vse. Sosed nima krave. Mi nimamo krave. Vsakič, ko smo srečali soseda, ko je še imel kravo, smo imeli pokvarjen dan; koliko nekih pokvarjenih dni, zgolj zaradi krave. Nenazadnje pa naš odnos s sosedom, nekom, ki je v našem življenju bolj ali manj vsak dan, ne more ravno cveteti, ne pred, ne po crknjeni kravi. Se pravi popolnoma »zgubim – zgubiš« situacija za vse.
Jasno je, da situacija, ki sproža zavist vključuje osebo in predmet zavisti. Če oseba izgubi predmet, nismo naredili nič, samo škodo. Če se oseba preseli na drugi konec sveta, da ne sproža naših negativnih čustev, zopet nismo naredili nič, le izgubili potencialnega prijatelja. In slej kot prej se bo našla druga oseba, ki bo sprožala enaka negativna čustva. Edina smotrna rešitev je, da se »odrešimo« odzivnega vedenja in obvladujemo svoje občutke zavisti.
Namreč z odzivnim vedenjem je marsikatera situacija le »gumb«, ki na ravni podzavesti sproži zavistna čustva znotraj nas in že začnemo greniti dan sebi in drugim. V mislih, besedah in dejanjih. Vidimo soseda, se spomnimo na njegovo kravo, energija je blokirana in razvoj odnosa do soseda ter kakovosti našega dneva je že na napačni poti – »kolnemo«, zakaj je življenje tako nepošteno, da ima sosed kravo.
Z namenom, da lahko začnemo lažje obvladovati zavist, si poglejmo poenostavljeno zanko takšnega odzivnega vedenja.
Znajdemo se v določeni situaciji s specifičnimi okoliščinami in ljudmi. Zbir vseh informacij, ki jih procesiramo skozi naša čutila, sprožajo določene misli, te misli pa točno določena čustva. Misli in čustva se sprožajo na podlagi subjektivnega zemljevida realnosti, ki je osnova za našo interpretacijo določenega dogodka. Interpretacija, ki sproža zavist ima seveda kontekst nepoštenega življenja in je že v osnovi napačna.
Tako ima naš subjektivni zemljevid realnosti mnoge napake, ki vodijo v napačne interpretacije. Na primer, če so nam starši neprestano govorili »pazi«, ko je šel mimo pes, je velika verjetnost, da bomo imeli vedno nelagoden občutek, tudi v starosti, ko bomo srečali psa. To so napake v subjektivnem zemljevidu realnosti, saj v resnici niso vsi psi nevarni. Enako je, če imamo v mladosti slabo izkušnjo s kakšnim psom. Še več, takšne napake lahko izvirajo celo iz daljne zgodovine, ko smo bili še v džungli; tako nam je na primer strah pred kačami zelo hitro vzbujen. In nenazadnje sploh ni potrebno, da nam je kdo z besedami vcepil napake v subjektivni zemljevid realnosti, lahko smo zgolj z opazovanjem prevzeli določeno vedenje; v smislu jabolko ne pade daleč od drevesa.
Napake v subjektivnem zemljevidu realnosti in nepoznavanje teh napak, je glavni vzrok negativnega outputa zavisti. Zakaj je zavist napaka? Tako, kot nas strah pred psi lahko drži v čustveni kletki, ki nam preprečuje, da se na primer bolj povežemo z naravo, prejemamo ljubezen od živali ipd., nas zavist lahko drži stran od lastnega napredka, srečnejšega in mirnejšega življenja, boljšega odločanja ipd.
Glede na to, da je zavist nasprotje dobrodelnosti, darovanja, dobrotljivosti, povezovanja, veselja za srečo drugega, dobrega srca, vse to pa je vir duhovnega načina življenja, zavist ne mora prinašati v naša življenja nič svetlega. Saj seješ zgolj to, kar žanješ. Vse, kar prispeva k dolgoročni nižji kakovosti življenja na podlagi lastnih »odzivnih« odločitev, ki so posledica negativnih čustvenih stanj, so napake v subjektivnem zemljevidu realnosti.
Tako zbujeno negativno čustveno stanje ima redko ustrezno korelacijo z realno situacijo. Nekomu ni nekaj dano zgolj z razlogom, da mi tega nimamo in da nas življenje »jezi«. Stvari so ljudem dane z namenom (orodje za osebnostno rast) ali za to, ker so se za njih borili. Lahko bi rekli, da se ob občutkih zavisti obnašamo povsem iracionalno, saj si situacijo interpretiramo na ravni človeka iz jame, ko je potreboval zavist, da je lažje postal alfa samec. Anomalija zavisti v sodobnem času pa lahko nastane še iz tisoče drugih razlogov – kolektivne zavesti naroda, primarne ali sekundarne socializacije ter nenazadnje pomanjkanja moči, da nadzorujemo svoj um in sprejemamo odločitve v skladu s svojim bistvom.
Tako je torej verjetnost, da smo tudi sami zavistni, če je zavist nacionalna karakteristika, toliko večja; ker je bil zavisten že oče, pa ded, pa praded, pa v medijih zaznamo konotacijo zavisti ipd. Nekatere napake v subjektivnem zemljevidu realnosti so pač posledica tega, kje smo bili rojeni, ne zgolj v smislu staršev, vendar kar celotnega naroda. Torej je ključno, da se še toliko bolj posvetimo orodjem, kako se soočiti z zavistjo; in izkoreninimo negativne posledice, ki jih zavist lahko prinese.
Prvi korak do osebne osvoboditve je, da razvijamo sposobnosti obvladovanja zavisti. Vsakič, ko se ta sproži, jo racionaliziramo in zamenjamo z občutki hvaležnosti, dobrote, veselja za srečo drugih, notranjega nasmeha ipd. Pozitivne misli, so misli povezovanja, negativne misli so misli ločevanja, primerjanja z drugimi, odvzemanja in egoizma. V vsakem trenutku imamo moč, da negativne misli zamenjamo s pozitivnimi, če le vsaj malo obvladujemo svoj um. Negativne misli pustimo, da minejo, nato pa si pomagamo s pozitivnimi afirmacijami.
Popolna pot do osebne osvoboditve pa je ta, da popravimo svoj subjektivni zemljevid realnosti do te mere, da se občutki zavisti sploh več ne sprožajo. To lahko dosežemo le takrat, ko ugotovimo, da smo vsi na svetu eno, kar pomeni, da je tudi za nas dobro, če imajo drugi več od nas ter da je edini pravi smisel v življenju, da tekmujemo le sami s seboj (in ne z drugimi), spremljamo lastni napredek, smo hvaležni za svoje izhodišče in poskušamo realizirati svoje bistvo. Ko živiš svoj bistvo in se samoaktualiziraš, enostavno nimaš česa zavidati drugim.
Večkrat, kot čutiš zavist, dlje si od osebnega poslanstva, bistva in poti, ki jo moraš živeti. Dlje si sam od sebe. Na začetku poti nam zavist lahko izjemno pomaga, da bolje razumemo sami sebe, naše želje in hotenja. Ko smo v nekem trenutku zavistni, si moramo odkrito priznati, da si sami želimo to, kar ima nekdo drug; in to spremeniti v naš cilj, če gre res za del našega bistva. V naslednjem trenutku pa moramo uporabiti zavist, kot gorivo, da nam pomaga doseči to, kar si želimo. Če z zavistjo previdno ravnamo, gre lahko za močno orodje.
Zavist moramo postaviti v pravi kontekst tudi z vidika možnosti. To je, da nam ni potrebno vzeti točno tiste stvari, ki jo nekomu zavidamo, kar bi lahko vodilo v takšno ali drugačno obliko nasilja, vendar, da najdemo podobno zadevo, ki nam osebno še bistveno bolj ustreza. Ko si enkrat postavimo jasni cilj, moramo najti lastno pot do tega cilja, ki pa je vedno edinstvena. Na svetu je v večini dovolj dobrin za vse, če smo le dovolj skromni.
Če na primer komu zavidamo partnerja, moramo ugotoviti, kakšne so karakteristike te osebe, ki jo zavidamo nekomu drugemu, potem pa se moramo zavedati, da pri 7 milijardah ljudi, lahko zagotovo najdemo partnerja, ki nam še bistveno bolj ustreza. S tem, ko nekomu nekaj zavidamo lahko ugotovimo le, da se na določenem področju življenja premalo trudimo in zavist je smerokaz, kje moramo začeti bistveno hitreje rasti. Enako vlogo ima strah, gre za smerokaze potrebe po osebnostni rasti.
Tako, kot na partnerskem, velja enako tudi na drugih področjih, možnosti do cilja, ki je trudi predmet zavisti je nešteto – samo vi sami z lastnim trudom lahko pridete do lepo grajenega in zdravega telesa. Pri vseh milijardah evrov, ki krožijo po svetu, je samo na vas, da si ustvarite majhen delček, ki bo pripadal vam in vam omogočal realizacijo vaših materialnih ciljev. Samo vi ste tisti, ki lahko postanete slavni, srečni, duhovno razviti, karizmatični, ugledni, oziroma kar koli si že želite. Ne glede na to, kaj ima sosed.
Ko enkrat postavimo zavist v pravi okvir, to je, da gre za smerokaz in ojačevalca delovanja (dodatna motivacija) je nujno, da nevtraliziramo tudi čustva do osebe, do katere čutimo zavist. Četudi se nam zavist včasih zdi »upravičena«. Pač življenje ni pošteno in enim je dano več, drugim manj na različnih področjih. To še ne pomeni, da imamo pravico gojiti negativna čustva do nekoga, ker ima nekaj, kar sami nimamo. Kaj naj se oseba predmetu zavisti odpove, ker smo mi zavistni. Seveda da ne.
Kako lahko nevtraliziramo čustva? Zelo enostavno. Vsakič, ko nas prežame misel, ki sproži zavistne občutke, zadevo racionaliziramo in obrnemo naša čustva na glavo – s pozitivnimi mislimi, to so mislimi povezovanja. Rečemo si lahko, ta oseba si pa resnično to zasluži. Privoščim ji. Prav je, da ima srečo. Oseba mi je poslana v življenje z namenom, ali da vem, kaj si tudi sam želim, ali da se naučim, kako lahko do tega pridem ipd. Običajno je to potrebno ponoviti večkrat, znova in znova. Vsakič, ko se sprožijo negativne misli in s tem čustva zavisti, zamenjamo negativne misli s pozitivnimi, obenem pa tudi zamenjamo negativna čustva s pozitivnimi; lahko začnemo z notranjim nasmehom. Potem počasi čustva zavisti izginjajo.
Za povrh je zelo korsitno, da imamo izjemno dobro postavljene cilje. Če imamo postavljen jasen cilj, da bomo dosegli nekaj, kar ima tudi »sosed« in se za to vsak dan borimo, bomo težko občutili zavist, ker bomo vedli, da je zgolj vprašanje časa, kdaj bomo tudi sami to dosegli. Vse skupaj je še toliko lažje, če razumemo, da je čas ustvarjen zato, da se vse stvari ne zgodijo naenkrat, vendar moramo prehoditi pot polno lekcij, ki nas bodo naredile močnejše; prav tako se stvari zgodijo, ko je za njih čas in prav nič hitreje.
Končni cilj pa je, da zavist popolnoma izkoreninimo; da pridemo do točke, ko zavisti, kot orodja sploh več ne potrebujemo. Se popolnoma osvobodimo. Rešimo okov primerjanja z drugimi. To, kot že omenjeno lahko naredimo le, če imamo center na sebi. Na lastnem napredku. Na svojem bistvu. In zaupamo vase, v svoje sposobnosti ter verjamemo, da se nam bodo v življenju dogajale lepe stvari; to pomeni odsotnost negativnih misli. Okov zavisti se lahko rešimo le takrat, ko smo na poti lastne samoaktualizacije. Ko gradimo življenjsko potovanje na svojem bistvu in na svoji edinstvenosti.
Ko živimo svoje bistvo napolnjeno z močjo poslanstva, na poti iskrene samoaktualizacije proti jasni viziji življenja, in ko spoznamo svojo edinstvenost na tem svetu, zavist ne more obstajati več; saj imamo največ, kar je možno v življenju imeti. In na drugi strani, dlje, kot smo od svojega bistva, manj kot aktivno delamo na realizaciji svojega potenciala, večkrat nas prežemajo občutki zavisti; takrat smo bližje živalskemu in daleč stran od božjega v nas.
Za konec si poglejmo še eno zelo popularno zgodbo, ki govori o zavisti.
Dva zaposlena v veliki korporaciji sta se odpravila na malico. Na poti do trgovine sta šla mimo drage restavracije, kjer si je vodstvo te korporacije ravno privoščilo razkošno kosilo. Eden od zaposlenih je rekel: »Poglej te tepce, ki jedo v tej dragi restavraciji«. Drugi je odgovoril: »Všeč mi je, da jedo v tej dragi restavraciji, ker nekega dne, bom tudi sam jedel tam.«
Brez občutka zavisti ste svobodni in imate celotni svet na dlani. Z zavistjo, nariše črto v pesek, ki je ne boste nikoli prestopili; nikoli prišli do vašega bistva, do vašega potenciala, do samoaktualizacije, do obilja, do nasmejanega življenja.
Če ste Slovenec(-ka) obstaja velika verjetnost, da imate probleme z zavistjo. Opazujte se in identificirajte, kako močno z zavistjo povzročate škodo sebi in drugim. Potem pa začnite bolj in bolj obvladovati zavist. Vsakič, ko jo začutite, zamenjajte negativne misli z mislimi povezovanja, čustva zavisti pa z bolj pozitivnimi čustvi. Ostanke zavisti pa raje izkoristite v smeri motivacije, da boste lažje dosegli svoje cilje in realizirali svoj potencial. Pri tem ne smete pasti v zanko projekcije. Namreč redko kdo si bo pripisal lastnost zavistneža, z lahkoto pa bo takšno lastnost pripisal sosedu. Vendar začeti moramo delati na sebi.
Izvor slovenske zavisti je verjetno dolgoletna hlapčevska mentaliteta, ki ni imela dostopa do obilja, razvoja lastne osebnosti in možnosti sodelovanja in medsebojnega podpiranja, ker je bilo to gospodarju nevarno. Vendar čas je, da se naučimo biti Slovenci novodobni gospodarji, kjer ni prostora za zavist in kjer drug drugega podpiramo v drugačnosti, edinstvenosti ter pri realizaciji svojih talentov.
Namreč gospodar v družbi znanja si lahko le, če slediš poti lastne samoaktualizacije, kjer pa kot smo že ugotovili, zavist ne mora obstajati.
Zato vsak dan sledite poti razvoja lastne zavesti, da boste nekoč prišli do točke, ko zavisti sploh ne boste več občutili. Takrat se boste osvobodili močnih okov živalskega sveta. Boste svobodni in živeli bolj polno življenje. Nenazadnje pa se bodo od vas učili vaši otroci in njihovi otroci in od njih vsi prihodnji rodovi. Če vi izkoreninite zavist iz vašega življenja, ne boste prispevali zgolj k lepšemu življenju vas samih in vaše okolice, temveč tudi k svetlejši prihodnosti celotnega naroda.
