Tako, kot je smiselno definirati vizijo podjetja, je slej kot prej smiselno razmisliti o viziji lastnega življenja. Namreč geni podjetja se prav nič ne razlikujejo od temeljev delovanja vsakega človeškega življenja. Zakaj je smiselno razmišljati o viziji življenja pravi rek, da nas bi morala prihodnost skrbeti vse, saj bomo tam preživeli celotni preostanek našega življenja, še bolj bistveno kot to, da ne glede na to ali je to edino življenje, ki ga imamo ali ne, ga verjetno ne želimo zapraviti kar tako.
Prva zadeva, ki jo moramo nujno odpraviti, ko razmišljamo o lastni viziji življenja so strahovi. Najboljše je, da se za nekaj časa zapremo v sobo, lahko tudi za celotni vikend ali celo teden in se soočimo sami s seboj in s svojimi strahovi. Še lažje to naredimo, če smo v povezavi z naravo. Nekje globoko v nas sije bistvo, tisto, kar si res predstavljamo pod pojmom živeti življenje. Vendar pa smo v vseh teh letih dobili toliko plasti vzorcev (dobesedno psiholoških smeti), ki ne resonirajo z našim bistvom. Vse to so ovire, ki privedejo do tega, da izjemno težko pridemo do tega svojega bistva. Primarna socializacija, sekundarna socializacija, vera, politika, pričakovanja, itn. vse to nas odvrača od našega primernega bistva.
Ko se odločimo, da se bomo soočili sami s seboj, je čas za brezmejno sanjarjenje. Kaj bi v življenju počeli, če bi imeli ves denar na svetu? Kaj bi v življenju počeli, če ne bi bilo nobene sodbe in bi bilo vse dovoljeno? V čem resnično uživamo in kaj nas resnično izpolnjuje? Kaj si bomo rekli na smrtni postelji, ko se bomo ozrli v svojo lastno preteklost? Kaj želimo slišati na svojem pogrebu? Kaj moramo početi, da bodo ljudje rekli, ta oseba je rojena za to?
Vsak od nas si želi povsem drugačnih stvari in vsak od nas ima povsem drugačno temeljno vizijo svojega življenja. Prav tako ima vsak od nas povsem drugačne plasti, ki ovirajo, da pride do svojega bistva. In na koncu vsak od nas mora slej kot prej spoznati, kakšna predstava o življenju je tista, ki bo nato z dejanji vodila do tega, da bomo na smrtni postelji rekli, bili smo srečni in bilo je izjemno potovanje. Z veseljem bi šli še enkrat čez vse to.
Seveda ko ugotovimo našo pravo vizijo, to takoj vemo. Nas navdihne, nam predstavlja izziv, dobimo nasmeh na ustnicah, čutimo določeno mero izpopolnjenosti, vidimo kam želimo v življenju, kaj nam predstavlja uresničenje svojih sanj in samoaktualizacijo. Če se le upamo sanjati. Seveda je na drugi strani prava vizija takšna za katero se je potrebno potruditi, izzivati samega sebe ter se ob tem tudi odlično počutimo. Nič velikega ni bilo doseženega brez truda.
Povsem naravno pa je, da se vizija življenja skozi čas tudi spreminja. V sklopu določanja vizije ne vidim smiselnost, da po navodilih nekaterih »self help« gurujev napišemo, kako želimo živeti čez 5, 10, 15 let itn. in za vsako področje točno definirati, kaj se bo dogajalo v tem obdobju. Ker v realnosti se bodo verjetno dogajale povsem druge stvari in to nas na koncu lahko pripelje do velike frustracije. Nujno je, da ohranimo spontanost, fleksibilnost in da sodelujemo s tokom življenja.
Namesto tega enostavno v nekaj stavkih definirajmo, kaj bi resnično izpolnilo naše življenje, ob čem bomo na koncu rekli, uresničili smo kar nam je bilo dano. Vsak od nas nekje globoko ve, kaj je to in običajno izhaja iz talentov, ki so nam dani, področij, ki nas zanimajo ter ljudi, ki nas privlačijo. Če spoznavamo sebe, ugotavljamo kaj nas veseli, tudi vizijo ni težko definirati.
Kot so podlaga za našo vizijo običajno talenti in kompetence ter področja interesa, iz naše vizije nato izhaja tudi naše poslanstvo, vrednote, dolgoročni in kratkoročni cilji ter filozofija pogleda na življenje oziroma sistem naših prepričanj in subjektivna realnost. Za konec pa, kot je rekel Einsten, bolj kot znanje je pomembna domišljija, pa četudi govorimo o viziji lastnega življenja. Najprej si upajte sanjati, nato pa zberite pogum za realizacijo svojih sanj!
