To je ena izmed petih objav iz serije Ta nori posel do konca. Čeprav je vsaka objava samostojna enota, priporočam, da začneš z branjem pri uvodnem članku in nato nadaljuješ po objavah po vrsti, saj se vsebina sistematično nadgrajuje.
V neznano nas potiskajo spremembe v tehnologiji (orodja), institucijah (pravila) in vrednotah (norme). Tehnologija zagotavlja orodja. Vrednote zagotavljajo okvir. Institucije zagotavljajo pravila.
Tehnologija se spreminja in se v prihodnje tudi bo spreminjala hitreje, kot lahko katerakoli vlada izdaja predpise za nadzor nad njo. Neustavljivi napredek tehnologij nas sili, da bi bolje razumeli sebe kot ljudi, kot edinstvene posameznike. Pri tem moramo nehati kriviti tehnologijo za različne pojave. Odločitev ne sprejme tehnologija, temveč ljudje. Tehnologija ne ločuje, ločujejo ljudje. Tehnologija je za človeštvo. Tehtnejše vprašanje je, ali je človek za človeštvo ali proti njemu.
Poglejmo si vpliv tehnologije na trge in podjetja. V bistvu podjetja niso nič drugega kot zasebna planska gospodarstva, ki jih namesto denarja usklajuje človek, vladajo pa jim načrti in ne cena. V njih prevladujejo dolgoročne pogodbe, da ni treba nenehno barantati. V informacijski puščavi podjetja izvrstno uspevajo. Toda zdaj vstopamo v informacijsko džunglo, kjer so informacije spet na dosegu roke. Pa smo spet na tržnici, le da je ta zdaj v virtualnem prostoru, v mrežni soseščini. Po zaslugi informacijske tehnologije trgi iz dneva v dan postajajo učinkovitejši. Trgi začenjajo goltati hierarhije – firme in druge organizacije. Hierarhije čudovito delujejo v stabilnih in predvidljivih razmerah. Namesto da bi podjetja vse proizvajala sama, so začela čedalje več stvari kupovati na zunanjih trgih. Namesto vertikalne integracije stopa v ospredje virtualna integracija.
Torej informacijska tehnologija oži čas in prostor. Svet v katerem živimo, se krči. Nimamo več delovnega mesta, temveč delovni prostor in življenjski prostor. Novi priseljenci bodo virtualni in bodo prevzemali službe drugim, ne da bi jih sploh kdaj videli.
Prav tako informacijska tehnologija omogoča popolno transparentnost. Ljudje z dostopom do pomembnih informacij začenjajo kljubovati vsem oblikam avtoritete. Na internetu si lahko mimogrede ustvarite novo osebnost. Lahko ste kdorkoli. Ne morete pa postati nevidni. Nasprotno. Vsi puščamo sledove.
Ljudje z dostopom do ustreznih informacij zdaj izzivajo tiste, katerih zgodovinska prevlada je temeljila na monopolu nad informacijami. Po nekaj urah za računalnikom imajo bolniki vse informacije, kar jih je, toda njihovo znanje je še vedno omejeno.
Velja omeniti tudi pomembnost socialnih mrež. Matclafov zakon, ki pravi, da se uporabnost elektronske mreže eksponentno zvišuje s številom uporabnikov. Vse skupaj je torej dvakrat bolj zabavno, če imamo dva uporabnika namesto enega. Čim več ljudi se pridruži, tem več so vredni naši mobilni telefoni, povezava z internetom ali spletna stran. Ko mreže dosežejo kritično točko eksplodirajo.
Celotnega pomena prelomne zamisli se po navadi ne zavedamo v času, ko se je zamisel uveljavila. Nov izum po navadi ni praktično uporaben, dokler ga ne dopolnimo z izboljšavami in drugimi manjšimi izumi. Nedvoumno je, da bo infostruktura, elektronski živčni sistem podjetja, postala pomembnejša od infrastrukture.
Institucije so pogodbene ureditve, sklopi pogodb, ki povezujejo ljudi v političnih strankah, zakonu, podjetjih, skupinah. Organizacija vam pove, kako naj se vedete. Vse skupaj je zapakirano v prijazen jezik, ampak to je tudi vse.
Institucije so speča osnova našega sveta. Vse so v bistvu družbene strukture, ki jih ustvarjamo, da bi bilo naše življenje bolj stabilno in predvidljivo. Močne in stabilne institucije omejujejo našo svobodo, kar zmanjšuje negotovost. Sicer smo svobodni, vendar znotraj urejenih parametrov, ki jih določajo institucije. Komunizem, na primer, je bil največji institucionalni eksperiment, ki je propadel zaradi naprednih tehnologij in novih vrednot. Kapitalizem na drugi strani ni popoln, vendar je najmanj nepopoln od vsega, česar smo se domislili.
Institucije sicer ne slovijo po ustvarjalnosti, inovativnosti ali podjetnosti, toda kljub temu se spreminjajo. Ker se morajo. V mrežnem svetu, v katerem znanje ni več vezano na določene ljudi in kraje, bo konkurenčna prednost odvisna od najboljših sistemov in institucionalnega okolja. Uspeh bo odvisen od tega, ali bomo ustvarili plodna tla za razvijanje in uporabo znanja, ali bomo imeli okolje, v katerem se lahko zamisli porajajo, preizkušajo, spreminjajo in izkoriščajo.
Veliko je osemdesetletnikov, ki so živeli dolgočasna, neproduktivna življenja, mnogi pa umrejo mladi po burnem in razburljivem življenju. Podobno je s podjetji. Še vedno prevladuje mnenje, da je trajnost nekaj dobrega. To pojasnjuje, zakaj si podjetja gradijo tako velike poslovne stavbe. Vendar je danes povprečna pričakovana življenjska doba vseh firm je 12,5 leta. De Geus meni, da je tolikšna »smrtnost« posledica osredotočenosti managementa na dobiček namesto na človeško skupnost, ki tvori organizacijo. Popravite to napako in odkrili boste vrelec večne mladosti.
Za firme to pomeni, da podjetje postaja podobno kraju »za enkratno uporabo«. Začasnemu taboru za nomadske posameznike, ki v njem prebijejo nekaj časa, potem pa gredo naprej, novim ljudem in izzivom nasproti. Navsezadnje nam je koncept enkratne uporabe čedalje bolj blizu na vseh področjih življenja, Firma s prihodnostjo, pa naj bo dolga ali kratka, mora biti energična in ne trajna. Prvič v zgodovini lahko pričakujemo, da bodo ljudje živeli dlje, kot organizacije za katere delajo.
Vrednote. Odraščamo s celo vrsto predstav. Starejši jim pravijo vrednote in radi povedo mlajšim rodovom, da vrednote propadajo. V resnici se spreminjajo. V dobrem ali slabem, vrednote vplivajo na naše doživljanje dela, tehnologije in ljudi. Vrednote vplivajo na predmete in dejanja. Vrednote so neverjetno močne, povsod prisotne in se od kraja do kraja ter od človeka do človeka močno razlikujejo. Vrednote ustvarjajo enotnost in spore. Toda tudi vrednote se spreminjajo, čeprav zelo zelo počasi.
Na našem koncu sveta je sredi vasi stala cerkev, ki je imela monopol nad lokalnimi vrednotami. Zdaj lahko poleg cerkve najdete še mošejo. Nenehno smo izpostavljeni različnim vrednotam. In v sodobnem svetu si kupujemo odpustke, tako da gledamo prenose dobrodelnih koncertov ali pošljemo nekaj denarja človekoljubnim organizacijam.
Uspeh bo zagotovljen samo tistim, ki se bodo zavedali drugačnih vrednostnih sistemov in jih spoštovali. Konkurenca je sedaj globalna in temelji na vrednotah. Prvič v zgodovini bodo med seboj tekmovali ljudje, ki prihajajo z različnih koncev sveta in imajo deloma različne predstave o tem, kaj je Sokrat opredelile kot »dobro življenje«. Individualisti bodo nastopili proti kolektivistom. Ljudje, ki želijo zmanjšati negotovost, proti tistim, ki negotovost ustvarjajo. Vsi proti vsem.
Tudi motivacija čedalje bolj temelji na vrednotah namesto na denarju. Zdaj zvestobo določajo vrednote. Težava je v tem, da so vrednote bolj kompleksne od samega denarja. Vrednot ni mogoče strniti v izjavo o poslanstvu ali jih lepo natisniti na vizije. In poleg tega si vrednot ni mogoče izmisliti. Ali jih imate ali pa ne. Delali bodo za podjetja, ki bodo ustrezala njihovim vrednotam. Če imajo delo v podjetju pravi pomen in imajo ljudje na voljo svobodo in vire, da uresničujejo svoje zamisli, potem je delo v užitek.
Sklep. Če je znanje osrednjega pomena, potem vsi tekmujemo med seboj. Svoboda je spet v naših rokah. Institucije so nekoč ustvarjale gotovost, zdaj pa je gotovosti čedalje manj. Tehnologija je na svetu zato, da ustvarja priložnosti in učinkovitost, ne pa da nam vzame breme odgovornosti. Na začetku tisočletja se moramo torej sprijazniti, da smo zadolženi za lastno svobodo. Možnost izbire nalaga odgovornost. Odgovornost za svoje zdravje, izobraževanje, kariero, odgovornost za svoje življenje. Čim več priložnosti, tem več odgovornosti imamo kot posamezniki.
Spet so prišli kaotični časi. Težava je v tem, da se človeštvo na negotovost ne odziva najbolje. Spremembe neizbežno vodijo v nemir. Izogibanje negotovosti je del človeške narave. Na primer svetovalčevo poročilo ni nič drugega kot tolažba. Naš spontan odziv na to je drastično omejevanje svobode. Fašistična gibanja dvajsetega stoletja so nastala v času gospodarskih nemirov in negotovosti. Ljudje so vpili po močnih voditeljih, ki bi znali zmanjšati negotovost. Danes tisti, ki se počutje negotovo, vstopajo v politične stranke ali verske sekte. Odrečejo se dvomu. Toda slaba stran je, da se vedno odločamo za kaj, in če to iz življenja odstrani negotovost in dvom, dolgoročno verjetno škodi našemu duševnemu zdravju.
Če se vse nenehno spreminja, je edina stalnica posameznik. In največ, za kar si lahko prizadevate, je jasna slika o samem sebi. V bližnji preteklosti so bile naše vloge vnaprej določene. Cerkev ali podjetja sta imela za nas zgodovinski scenarij. Zdaj ni več tako. Če hočete uspeti v improviziranem gledališču, si morate postavljati vprašanja. Poznati morate sebe in svoje cilje. Edina pot v dobro življenje je jasna opredelitev samega sebe. Zato imajo vodje v vseh organizacijah novo nalogo. Ustvarjati morajo negotovost. Resnični voditelji ljudi izzivajo, ne pa nadzorujejo. Resnični voditelji ljudi osvobajajo.
Viri:
Kjell A Nordstorm, Jonas Riddderstrale: Ta nori posel, GV Založba, 2001
Kjell A Nordstorm, Jonas Riddderstrale: Karaoke kapitalizem, GV Založba, 2004
Kjell A Nordstorm, Jonas Riddderstrale: Ta nori posel do konca, GV Založba, 2008
