Siddharta

Približno desetletje nazaj mi je s strani takrat najboljšega prijatelja v roke prišla srebrna avdio zgoščenka, presneta kar na domačem računalniku, na njej pa je seval rdeč alkoholni napis Siddharta. Brez večjih pričakovanj sem nekaj dni za tem poslušal zgoščenko in glasba me je v trenutku pritegnila, tako domišljijsko filozofka besedila, kot tudi sama dovršena glasba, ki človeka z lahkoto prevzame.

Dandanes je malokdo v Sloveniji, ki ne pozna vele uspešne glasbene skupine z imenom Siddharta. Nenavadno ime pa me je seveda takoj potegnilo tudi k raziskovanju izvora in smiselnosti prevzema. Kmalu mi je v roke prišla knjiga Nobelovega nagrajenca Hermana Hesseja z enakim naslovom. To je bila knjiga, ki sem jo večkrat prebral in mi je odprla neko novo življenjsko perspektivo.

Ob prebiranju knjige pa pot vodi še do tretjega pomembnega člena, ki je vpleten v to ime, sam primarni vir. To je seveda plemič, ki je živel pred stoletji, plemič po imenu Siddharta Gautama, ki je svetu veliko bolj poznan kot Buda (oz. Buddha), utemeljitelj budizma.

Vsi trije nosilci imena, tako davno preminuli človek, ki naj bi doživel razsvetljenje, kot tudi knjiga, ki jo je napisal Nobelov nagrajenec in pa ena najuspešnejših slovenskih glasbenih skupin skrivajo pomembne lekcije, nauke in življenjske izkušnje. Poglejmo si jih nekaj, meni pomembnih, s poudarkom na knjigi.

Plemič Siddharta Gautama Buddha

Danes je budizem eno izmed dvanajstih največjih svetovnih verstev. Na svetu je že več kot 500 milijonov budistov. Budizem naj bi se začel v Indiji v 6. ali 5. stoletju pred našim štetjem, ko je Siddharta (tisti, ki je izpolnil svoj smisel) Gautama dosegel razsvetljenje in tako postal Buddha (prebujeni, razsvetljeni). Sicer je danes v Indiji budizem praktično izumrl, ker ga je izpodrinil hinduizem, se je pa za časa muslimanskih vdorov v 11. stoletju preko Šrilanke razširil v jugovzhodno Azijo. Poznamo več smeri budizma, razširjen pa je od Kitajske, Koreje do Japonske in Tibeta. Zadnjih 200 let je budizem s svojo širitvijo dosegel tudi druge kontinente, pri čemer se posamezniki odločajo za budistično prakso in za pot notranjega razvoja. V nadaljevanju je poudarek predvsem na Siddharti Gautami in njegovem življenju, ne pa toliko na samem budizmu.

Plemič Siddharta Gautama se je rodil okoli 563 pr. n. š. v vasi Lumbini na današnji meji med Indijo in Nepalom, v nižini Terai. Njegova družina je pripadala plemenu Sakya. Člani družine so bile hindujci, njegov oče Suddhodana je bil na čelu manjšega kraljestva, njegova mati Maya, lepa in čista ženska, pa je nekaj dni po rojstvu Siddharte umrla. Tako je zanj skrbela njegova teta Mahaprajapati. Siddharto so vzgajali kot plemiča in bojevnika. V času njegovega odraščanja je mnogo hindujcev iskalo odgovor na vprašanje, zakaj je potrebno toliko trpljenja. Glede na to, da hindujci verjamejo v reinkarnacijo, je bilo to vprašanje še veliko bolj pomembno. Kasneje se je Siddharta Gautama največ posvetil ravno temu vprašanju.

Legenda pravi, da je bilo Siddharti Gautami že v rani mladosti prerokovano, da lahko postane mogočni vladar, vendar le pod pogojem, da se mu prepreči pogled na bolnika, starca, meniha in mrtveca. V nasprotnem primeru, pa naj bi Siddharta Gautama postal sveti mož in romal po svetu. Oče se je zaobljubil, da bo Siddharti preprečil pogled na te štiri podobe, saj si je želel, da raje postane mogočni vladar, kot pa menih.

Tako je Siddharta Gautama užival prijetno ter razkošno vladarjevo življenje in ni poznal temnih plati življenja. Poročil se je s prelepo ženo Yasodharo in z njo imel sina Rahulo. Vendar se je na točki razkošnega in skoraj popolnega življenja v njem začel prebujati dvom o smiselnosti takšne življenjske situacije. Kmalu po tem se mu je med vožnjo v svojem bojnem vozu ustavil pogled na podobi bolnika, starca, meniha in mrtveca. Do takrat ni poznal te temne plati življenja. Tako je pri 29 letih spoznal, da je posvetna sreča minljiva in po pogovoru z menihom sklenil, da gre na pot iskanja. Namreč življenje, ki je prežeto zgolj z užitki, osebnimi koristmi in materialnim fokusom, naj bi postalo kmalu prazno in brez smisla.

V njem se je zbudila močna želja po osvoboditvi in tako se je odločil, da bo zapustil dom in odšel v samoto. Ponoči, ko sta žena in sin spala, se je odpravil in pustil plemiško življenje za seboj. Vodilo ga je v njem goreče prebujeno zavedanje, da se za srečo in radostjo skriva negotovost minljivosti, ki prinaša obup, trpljenje in žalost, zavedanje da se nihče ne more izogniti starosti in smrti, bolezni in bolečini ter zavedanje, da so vsi posvetni užitki minljivi in brez pomena.

Najprej je iskal življenjske nauke pri brahmanskih učiteljih, vendar ker ga te niso zadovoljili, oziroma pripeljali do osebne svobode, je hotel doseči svoj cilj z asketsko vzdržnostjo. Vendar pa ga tudi to ni pripeljalo do razsvetljenja. Ob zgolj nekaj zrnih riža na dan je postal zelo suh in izmučen, zelo blizu smrti, ni pa doživel razsvetljenja. Spoznal je, da pretirano asketstvo ne vodi v svobodo in začel je zopet normalno jesti. Tako je bilo eno njegovih večjih spoznanj v tem obdobju »srednja pot«. Namreč po šestih letih odrekanja in stroge discipline je spoznal, da ga niti življenje v razkošju, niti druga skrajnost, se pravi popolna vzdržnost materialnih in drugih užitkov, ne peljeta k cilju. Tako je začel na stvari gledati nevtralno, da niso niti kot dobre, niti kot slabe. Enako je gledal tudi na sebe.

Izkušnja ga je pripeljala do spoznanja, da človek lahko najde srečo zgolj, ko je onkraj vseh nasprotij, ki se paroma pojavljajo. Namreč srečo vedno spremlja nesreča, dobro vedno spremlja zlo in podobno. Res srečen pa je tisti, ki se osvobodi vseh teh nasprotij.

Pri 35 letih je v 49 dnevni meditaciji pod drevesom dosegel razsvetljenje in tako postal Buddha; razsvetljeni. Ko je sedel pod figovim drevesom, drevesom znanim pod imenom Bodi, se je odločil, da se nikamor ne premakne, dokler mu ne bo vse jasno o življenju.

Bil je tako osredotočen, da je lahko dosegel najtemnejše globine svoje podzavesti. Soočil se je s svojim največjim sovražnikom – demonom Mara, demonom iluzije in ega, ki pa je bil del njega. Mara je imel moč, da je lahko uresničil vsako grozo v umu Siddharte. Najprej je Mara nad Siddharto poslala vojsko demonov, ki so nanj izstrelili goreče puščice. Vendar je Siddharta med letom spremenil goreče puščice v padajoče lotusove cvetove. Potem je Mara skušal speljati Siddharto stran od njegovega iskanja s svojimi petimi hčerami (po drugih virih s trmi sinovi in tremi hčerami). Vsaka hči Mare predstavlja eno stanje duha, ki nas vodi stran od razsvetljenja in sicer ponos, pohlep, strah, nevednost in poželenje. Hčere so predstavljale skušnjave življenja v najpreprostejših oblikah. Toda Siddharta je gledal preko oblik in preko sedanjosti. Tako se Siddharta ne vda skušnjavi in hčere Mare zginejo v zmelji. Globoko spoznanje, da je Mara del njega samega je nadaljna pot do razsvetljenja. Ko se Siddharta na koncu sooči še z egom in iluzijo, doživi razsvetljenje in postane Buddha. Na končni izziv Mare, ki se dotika ravno ega in iluzije se Siddharta v znamenje zavrnitve in delovanja z ljubeznijo z levo roko dotakne zemlje in tako dokončno premaga Maro. Pogosta upodobitev Buddhe med umetniki, je ravno v meditativnem položaju sedeči Siddharta, ki z levo roko kaže navzdol.

Tako je nastopilo razsvetljenje. V tem trenutku je dosegel nirvano in s tem osvoboditev iz kroga reinkarnacije in osvobodite od trpljenja. Nadalje je do svoje smrti in sicer kar 45 let potoval po celotni Indiji ter učil o svoji izkušnji enosti. Kar je izkusil Buddha je povezano in zajeto v Treh splošnih resnicah, v Štirih vzvišenih resnicah, in v Osmero poti.

Tri splošne resnice:

• V življenju ni nič trajnega, vse se spreminja.
• Ljudje nenehno hrepenijo po minljivih stvareh in se nanje navezujejo. Ker ni nič trajnega, nas življenje ne zadovoljuje.
• Ni večne duše in to, kar ljudje imenujejo jaz, je samo skupek spreminjajočih se značilnosti.

Štiri vzvišene resnice (pravilno razumevanje; prvi del osmera poti):

• Vse življenje je trpljenje. Življenje je neprijetno in nikoli ne prinese popolnega zadovoljstva.
• Vzrok trpljenja sta hrepenenje in navezanost. Življenje je vzročno pogojeno in to je vzrok za trpljenje.
• Hrepenenje in navezanost lahko premagamo. Če odpravimo vzrok, lahko odpravimo tudi trpljenje. Osvoboditev je nirvana.
• Premagamo ju z izpolnjevanjem naukov osmere poti. To je plemenita resnica, zdravilna metoda, to je srednja pot.

Osmera poti:

• Pravo razumevanje – imeti pravi odnos do življenja, priznavanje štirih temeljnih resnic;
• Prave vrednote – v sočutju do ljudi, kot so na primer obzirnost in sočustvovanje; oddaljitev od sovraštva;
• Pravo izražanje – pravilno usmerjena beseda, mora izražati smisel; izogibanje jezi, napadalnosti, pretiravanju, lažem in obrekovanju; molk je tudi komunikacija;
• Prava dejanja – pravilno usmerjena dejanja; živeti pošteno in ne škoditi drugim živim bitjem; prepoved umora, kraj in prešuštva;
• Pravi način življenja – pravilno usmerjen način življenja; izogibanje dejanjem, ki bi škodovala drugim (npr. trgovanje z orožjem, mamili);
• Pravo prizadevanje – misli naj bodo pozitivne in dobre, kar pelje razum v zdravo stanje; izogibati se je potrebno zlih stanj;
• Prava razsodnost – umirjanje misli, da se izognemo raztresenosti; skrbno razmišljanje in ne popuščanje željam;
• Prava zbranost duha – pelje k razsvetljenju in nirvani; intenzivna koncentracija pripelje k boljšemu iskanju.

Dokler človek z izkušnjo ne dojame, da je svet minljiv, da ne more prinesti trajnega zadovoljstva, ker je samo tok praznih pojavov, ki se spreminjajo po zakonih karme, toliko časa so vse njegove želje osnovane na napačnih domnevah, ki lahko povzročijo le trenutno srečo ali nesrečo. Ko pa spozna svet tak, kot je in se je osvobodi nevednosti, nima več posvetnih želja, saj točno ve, kako pojavi nastanejo in izginejo in kakšni so vzroki za to. Zanj ni več dobrega ali zlega, ki so ga prej določale njegove sebične želje – vsi pojavi so zanj samo taki, kot so.

Pomemben del filozofije Buddhe je, da je zavračal vsa čaščenja in dogme. Trdil je, da mora vsak človek sam spoznati resnico. To je razvil nadalje v misel, da je vse odvisno od človeka samega, ne od zunanjih vplivov, zato ni pomembno kaj se dogaja zunaj, vendar moramo v sebi najti ustrezne vzgibe.

Buddha je ustanovil meniški red, kateremu se je pridružilo veliko ljudi. Pri sprejemanju ljudi ni delal razlik, sprejemal je tako kralje, kot tudi berače. Po 45 letnem učenju je umrl v mestu Kusinara v starosti okoli 80 let. Zapustil je dobro izdelan nauk – dhammo.

Budizem sprejema ideje nadaljevanju zavesti v naslednje življenje in o karmi, zanika pa obstoj nespremenljive duše ali jaza, se pravi duše kot trajne, enotne biti, zato pa zagovarja misel o neduši ali nejazu, pri kateri sta bivanje in zavestnost mišljena kot nepretrgano se spreminjajoče kombiniranje snovnih in duhovnih lastnosti, ki se v drugačni obliki obnove po smrti.

Večina budistov tudi meni, da je meditacija bistvena metoda za doseganje nirvane. Med meditacijo raziskujemo svoje bistvo in tako lahko dosežemo razumevanje Buddhovega nauka. Meditacija budistov pogosto vključuje tudi osredotočenje na misel o spreminjanju in minljivosti. Prav tako so prepričani, da se morajo ljudje osredotočiti na sedanji trenutek in ne smejo dovoliti, da bi jih zmedle druge moteče misli.

Nekaj izrekov Buddhe:

• Zdravje je največji dar, sreča največje bogastvo, zvestoba pa najboljše razmerje.
• Bodite svoja lastna svetilka.
• Kamor usmerjam svojo pozornost, to živim, to sem jaz.
• Vsak človek je ustvarjalec svojega zdravja ali bolezni.
• Sovraštvo ne preneha s sovraštvom, ampak samo z ljubeznijo – to je večno pravilo.
• Pot je postopna, ni nenadnega prodora do spoznanja.
• Vsako formiranje je minljivo … Kar je minljivo, je podvrženo trpljenju.
• Ni možno odkriti praizvor bitja.
• Ne obstaja prostor, niti v zraku, niti v globinah oceana, niti v jamah, nikjer na celem svetu, kjer bi se človek skril pred svojimi slabimi deli.
• Prenehanje vsakega pohlepa, prenehanje besa, prenehanje iluzije, to se dejansko imenuje Nirvana.
• Stanje pohlepa in stanje jeze vedno spremlja neznanje, ki je prvobitna osnova zla.
• Ničesar ne verjemite, ne glede na to, kje ste prebrali ali kdo je to rekel – tudi če sem jaz to rekel – dokler se ne sklada z vašim razmišljanjem in z vašim zdravim razumom.
• Ne ustavljajte se v preteklosti, ne sanjajte o prihodnosti, osredotočite svoj um na sedanji trenutek.
• Oklepati se jeze je kot prijeti žerjavico z namenom, da bi jo vrgel v nekoga drugega – ti si tisti, ki se opeče.
• Mnogo svetih besed lahko prebereš, mnogo izgovoriš, nič prida ti ne bodo pomagale, če na temelju njih ne boš deloval.
• Ne verjamem v usodo, ki zadene ljudi, ne glede, kako so delovali. Toda verjamem v usodo, ki zadene ljudi, če ne delujejo.
• Ljudje ustvarijo razlike v svojem razumu in potem verjamejo, da so resnične.
• Bolje je premagati sebe, kot zmagati v tisoč bitkah.
• Bolje je dobro potovati, kot prispeti.
• Mir pride od znotraj, ne iščite ga zunaj.
• Samo dve napaki lahko storite na poti do resnice: da ne greste do konca ali da ne pričnete.
• Sam uresniči svojo odrešitev, ne zanašaj se na druge.
• V celem vesolju ne boš našel osebe, ki bi bila bolj potrebna tvoje ljubezni in naklonjenosti kot si jo ti sam.
• Človek naj molči o stvareh, ki jih z besedami ni mogoče izraziti.
• Vse stvari morajo miniti. Vztrajno stremite k svoji odrešitvi.

Herman Hesse: Siddharta

Herrman Hesse je bil nemški književnik, ki se je rodil leta 1877 in umrl 1962. Rojen je bil v misijonarski družini, njegova mati je bila Švicarka, rojena v Indiji. Leta 1911 je tudi potoval v Indijo in ta pot ga je duhovno močno zaznamovala. Kot vnet mirovnik je nasprotoval 1. svetovni vojni. Leta 1946 je prejel Nobelovo nagrado za književnost in sicer za delo Stepni volk.

Osrednja tema pesnitve Siddharta je Hessejeva stalnica, to je težka pot človeka do samega sebe. Pot, ki jo pooseblja junak Siddharta je pot o osebnih bojih človeka v iskanju individualizacije, njegova osamosvojitev in ponovna vključitev v kozmično skupnost biti.

Pomembno dejstvo, ki se ga moramo zavedati ob prebiranju Siddharte je, da Hesse duhovnih odkritij Indije ni zavrgel, ampak jih je v sebi nadgradil in dopolnil s temeljitim študijem kitajskih mislecev. Kot je rekel sam: »Moj svetnik (Siddharta) je sicer indijsko oblečen, njegova modrost pa je bližje Lao Ceju kakor Gotami.«

Za razumevanje nekaterih naukov v nadaljevanju je potrebno poznavanje vsebine knjige, tako da so nauki postavljeni v vsebinski kontekst. Knjiga gre nekako takole: Soimenjak pravega Siddharte Gothame, ki je postal Buddha, se s prijateljem Govindo odreče družini in udobnemu življenju ter odide na pot iskanja samega sebe. Najprej odideta do asketov, kjer se učita odrekanja, veščin meditiranja, mišljenja, postenja in čakanja.

Nato nekega dne do njiju pridejo govorice o Gothami, vzvišenemu, ki je doživel razsvetljenje (tako spoznamo, da gre za dva lika v knjigi, ki doživita razsvetljenje, vsak po svoji poti, en je Hessejev junak Siddharta, drugi Siddharta Gothama, Buda). Siddharta in Govinda zapustita Samane in asketsko življenje in gresta na pot, da bi slišala nauk razsvetljenega. Srečanje z Gothamo je velika prelomnica, saj se Govinda pridruži njegovemu redu, Siddharta pa spozna, da je ta pot do razsvetljenja pot Gothame in ne njegova. Tako se prebudi in končno prisluhne svojemu notranjemu glasu.

Srce ga ponese v mesto, med ljudi otroke, kjer spozna Kamalo, ki ga uči ljubezni. Siddharta kmalu postane dober in bogat trgovec, s tem pa vedno bolj prevzema meščanske navade. Toliko časa preživi med ljudmi otroci, dokler ne pride do skrajne točke nezadovoljstva nad samim sabo, predvsem zaradi vseh meščanskih naslad in užitkov. Torej do točke, kjer se začne gnusiti sam sebi in tako zapusti vse, svoje premoženje, ljubezen ter vse ostalo in se odpravi v gozd. Tam mu celo pride na misel, da bi si vzel svoje življenje.

A kmalu spozna svojo blodnjo in nesmiselnost odločitve, da bi končal svoje življenje. Nato se pridruži brodniku ob reki, kjer se od slednje tudi začne učiti. Ponoven pretres v njegovem življenju predstavlja trenutek, ko ga obišče Kamala z njegovim sinom. Vendar Kamalo piči kača in tako je le še vprašanje časa, kdaj bo umrla. Različnost sina od Siddharte predstavlja znova pomembno lekcijo, ko tudi sam postane človek otrok in navkljub zavesti nespametnega ravnanja želi s svojo ljubeznijo prikleniti sina nase. Ko ta uide nazaj v mesto, Siddharta znova doživi propad, katarzo in pa notranjo napolnitev z novimi spoznanji.

Torej medtem ko pravi Buda na svoji duhovni poti po sedmih letih pod figovcem doseže razsvetljenje, se Siddharta po svojem prebujanju pod figovcem vrne v posvetno življenje. Kakor se mitološki kraljevič odreče družini, prestolu in bogastvi in odide iskat odgovor na to, kaj je sreča in kje, tako se Hessejev junak v prepesnitvah prvotnega mita na začetku zgodbe odpove domu in izročila.

Odpoved udobju in varnosti je prvi pogoj in izhodišče zorenja; vendar se po tem razkolu junak znajde sam s svojo svobodo; sam si mora ustvariti vodilo in merila. Ko spozna, da je bilo iskanje samo tudi že cilj – da je pomen in edini mogoč smisel bivanja sama pot; iskanje samo naj bi tudi že potešilo človeško hrepenenje.

V iskanju cilja Siddhrto najprej pripelje do odkritja, da išče v resnici samega sebe – da mora odkriti resnico o svojem bistvu in da je človekova poglavitna naloga vrnitev k svojemu bistvu, nato pa skrb za njegovo uresničitev – postani to, kar si. Ko se Siddharta končno osvobodi bremena jaza, sledi iskanje vključitve: na koncu najde svoje zbližanje z vsemi bitji stvarstva, v zavesti, da jim je brat in je z ljubeznijo povezan z vsemi stvarmi.

Odlomki iz knjige:

Beg od samega sebe… in nesmiselnost sojenja tistega, kar nisi izkusil…

Kaj je meditiranje? Kaj je zapostavljanje telesa? Kaj je post? Kaj je zadrževanje diha? To je beg pred lastnim jazom, to je kratkotrajno uhajanje mučnemu bivanju v jazu, to je kratkotrajna omamljenost pred bolečino in nesmiselnostjo življenja. Isti beg, isto kratko omamo najde v krčmi volar, kadar popije nekaj skodelic riževega vina ali prevretega kokosovega mleka. Tedaj ne čuti več svojega jaza, tedaj ne čuti več življenjskih bridkosti, tedaj najde kratko omamo.

Vendar se iz blodnje vrne in najde vse po starem; ni postal modrejši, ni deležen spoznanja, ne povzpne se za stopnjo više.

Tega ne vem, nikdar nisem bil pivec; vendar da jaz, Siddharta, v svojih vajah in meditacijah najdem le kratko omamo in da sem prav tako daleč od modrosti in odrešenja kakor otrok v materinem telesu.

Vsak ima svojo pot… čisto vsak ima čisto svojo pot… Siddharta je spoznal, da nauki niso nič, le sam pri sebi se hoče učiti!

Buda je šel svojo pot skromen in v mislih zatopljen, njegov obraz ni bil ne vesel ne žalosten, zdelo se je, da se pri sebi potiho smehlja. Z zastrtim smehljajem, tih, miren malce podoben zdravemu otroku, je Buda stopal, nosil ogrinjali in postavljal nogo enako kakor vsi njegovi menihi, natančno po predpisu. Vendar njegov obraz in njegov korak, njegov spokojni, zatopljeni pogled, njegovo tiho spuščena roka in celo vsak prt na njegovi spuščeni roki so izžarevali mir, izžarevali popolnost, nič iskanja, nič posnemanja, dihali so krotko v neusahljivo spokojnost, v neugasljivi luči, v nedotakljivem miru.

Našel si odrešenje od smrti. Prišlo je iz tvojega osebnega iskanja, po tvoji lastni poti, po mislih, po poglobitvah, po spoznanju, po razsvetljenju. Nič ni prišlo po nauku! In – taka je moja misel, o Vzvišeni – nihče ne bo odrešen po nauku! Nikomur ne boš, o Častiti, mogle z besedami in z naukom razložiti in povedati, kaj se je zgodilo v tebi v uri tvojega razsvetljenja!

Ne vsebuje skrivnosti tega, kar je Vzvišeni sam doživel, on sam med stotisoči. To je tisto, kar sem mislil in spoznal, ko sem slišal nauk. To je tisto, zaradi česar nadaljujem svojo popotovanje – ne da bi iskal kakšen drug, boljši nauk, vem namreč, da ni nobenega, temveč da obidem vse nauke in učitelje in sam dosežem svoj cilj, ali da umrem.

Nisem pristojen, da presojam o življenju nekoga drugega! Edinole zase, zase samega moram presoditi, moram izbrati, moram zavreči. Pač, tudi jaz bom poskušal pronikniti v notranjosti samega sebe.

Spoznavajte samega sebe, poslušajte svoj notranji glas

Jaz je bil tisto, česar smisla in bistva sem se hotel naučiti. Jaz je bil tisto, čemur sem se hotel izmakniti, ker sem hotel premagati. Vendar ga nisem mogel premagati, lahko sem ga samo ukanil, lahko sem samo bežal od njega, se samo potuhnil pred njim. Zares, nobena reč na svetu ni tolikanj zaposlila mojih misli kakor lastni jaz, uganka, da živim, da sem edinstven in do vseh drugih poseben in odbran, da sem Siddharta! In o nobeni reči na svetu ne vem manj kakor o sebi, Siddharti!

Zbrano razmišljajoč je obstal, prevzet od te misli, in neposredno iz te misli je blisnila druga, ki se je glasila: Da ničesar ne vem o sebi, da mi je Siddharta ostal tako tuj in neznan; izvira iz enega samega vzroka, edinega: strah me je bilo sebe, bežal sem pred sabo!

Pri samem sebi se hočem učiti, hočem biti učenec hočem spoznati sebe, skrivnost Siddharto.

Oboje, misli kakor čutnost, so prijetne reči, za obojim leži skrit končni smisel, obojemu velja prisluhniti, se z obojim igrati, ne enega ne drugega se ne sme zatirati ali precenjevati, obema skritima glasovoma notranjosti je treba prisluškovati. Za ničemer se ni maral gnati, razen za tistim, kar bi mu ukazal glas, naj se potrudi, ob ničemer se ustavljati, razen tam, koder bi svetoval glas.

Miselna naravnanost pri doseganju ciljev

Glej, Kamala: če vržeš v vodo kamen, tedaj hiti po najhitrejši poti na dno vode. Tako je tudi, kadar ima Siddharta neki cilj, neki namen. Siddharta ne stori, čaka, misli, se posti, a gre mimo posvetnih reči kakor kamen skozi vodo, ne da bi kaj storil, ne da bi se vznemirjal: vleče ga, in pusti, da pade. Njegov cilj ga sam vleče k sebi, zakaj ničesar ne pripusti v svojo dušo, kar bi utegnilo biti ovira do cilja. To je tisto, česar se je Siddharta naučil pri samanih. To je tisti, čemur nevedneži pravijo urok in o čemer menijo, da to povzročajo demoni. Nič ne povzročajo demoni, nobenih demonov ni. Vsak lahko čara, vsak lahko doseže cilje, če zna misliti, če zna čakati, če se zna postiti.

Še nikdar se z grajo ni nič doseglo

Vse to je zelo čudovito, je nejevoljno vzkliknil Kamasvami, a menda si kljub vsemu trgovec, mar ne? Ali pa si nemara potoval samo za zabavo? Kakopak, se je smejal Siddharta, seveda sem potoval za zabavo. Čemu bi sicer? Seznanil sem se z ljudmi in kraji, užival sem prijaznost in zaupanje, našel sem prijateljstvo. Glej, dragi, ko bi bil zaj Kamasvami, tedaj bi, brž ko sem videl, da je nakup spodletel, kot gneven naglič spet odpotoval, in čas in denar bi bila v resnici izgubljena. Tako pa sem imel koristne dneve, učil sem se, se veselil, niti sebe niti drugih nisem prizadel z gnevom in naglico. In če kdaj spet pojdem tja, morebiti da bi pokupil naslednji žetev ali za kakšen drug namen, me bodo prijazni ljudje hvalili, ker nisem pokazal ihte in nejevolje.

Začaran krog ponavljanj ljudi otrok, prevzemanje navad in potrebne izkušnje

Videl je, da ljudje živijo nekako enako otroško ali živalsko življenje, ki ga je imel hkrati rad, a ga je tudi zaničeval. Videl je, da se trudijo, videl, da trpijo in si belijo glave zaradi reči, ki so se njemu zdele takšne cene docela nevedne, zaradi denarja, zaradi majhnega užitka, zaradi majhne časti, videl je, da se med seboj prepirajo in se žalijo, videl je, da tarnajo zaradi bolečim, kakršnim se saman smehlja, in da trpijo za poželenji, ki jih saman ne čuti.

Prav počasi, z naraščanjem premoženja, se je Siddharta sam navzel nekaj lastnosti otroških ljudi, nekaj njihove otročjosti in njihove plašnosti. In vendar jim je zavidal, zavidal jim je toliko bolj, kakor podobnejši jim je postajal. Zavidal jim je za nekaj, kar je tudi njemu manjkalo in kar so oni imeli, za pomenljivost, ki so jo zmogli pripisovati svojemu življenju, za strastnost njihovih radosti in bojazni, za tesnobo, a sladko srečo njihove večne zaljubljenosti. Ti ljudje so bili neprestano zaljubljeni, sami vase, v svoje ženske v svoje otroke, v čast ali denar, v načrte ali pričakovanja. On sam pa se od njih ni tega naučil, ravno tega ne, tega otroškega veselja in otroške norosti; od njih se je naučil samo neprijetnost, katere je sam preziral.

Opazil je le, da je tisti svetli in zanesljivi glas njegove notranjosti, ki se je nekoč prebudil v njem in ga v njegovih sijajnih časih zmeraj vodil, umolknil. Ujel ga je svet, ujeli naslada, poželjivost, lenobnost, in naposled še tista pregreha, ki jo je spočetka najbolj preziral in se ji rogal kot najbolj nori: lahkomnost.

Kadar koli je videl v ogledalu na steni spalnice svoj obraz, ki se je postaral in postal odurnejši, kadar koli sta ga obšla sram in stud, vsakokrat je vnovič zbežal, bežal v novo igro na srečo, bežal v omamo naslade, vina, in odtod nazaj v slo po kopičenju in pridobivanju. V tem brezciljnem krožnem toku se je utrudil, se postaral, zbolel.

Ta igra se imenuje sansara, igra za otroke, mogoče prav prijeten igra, če jo igraš enkrat, dvakrat, desetkrat – a vedno znova in znova?

Siddharta se je silno zgrozil. Tako torej je z njim, tako izgubljen je, tako zblojen, tako ga je spustilo vsako védenje, da je lahko iskal smrt, da se je ta želja, ta otročja želja lahko razrasla v njem: najti mir, s tem da uniči svoje telo!

Vse v življenju je minljivo

Pomni, ljubi: minljiv je svet stvaritev, minljiva, nadvse minljiva so naša oblačila in noša naših las, in naši lasje in telesa sama. Nosim obleke bogataša, in nosim lase kakor posvetnjaki in uživači, zakaj eden izmed njih sem bil.

In zdaj Siddharta, kaj si zdaj? Tega ne vem, vem prav tako malo kakor ti. Na pot sem. Bil sem bogataš in nisem več; in kaj bom jutri, ne vem. Hitro se menja minljivo.

V življenju je bistveno, da se učimo in napredujemo. Šele v temi se vidijo zvezde. Ovira je napuh.

Moral sem iti skozi toliko neumnosti, skozi toliko pregreh, skozi toliko zablod, skoz toliko gnusa in razočaranja in klavrnosti, da bi naposled postal spet otrok in bi lahko začel spet na novo. A prav je bilo tako, moje srce temu pritrjuje, moje oči se temu smejejo. Moral sem doživeti obup, moral sem zdrsniti prav do najbolj nore vseh misli, do misli na samomor, da bi lahko doživel milost, da bi lahko spet dojel Om, da bi spet zares spal in se mogel zares prebuditi. Moral sem postati norec, da bi ponovno naše Atmana v sebi. Moral sem grešiti, da bi lahko znova živel.

Zdaj je Siddharta tudi zaslutil, zakaj se je kot brahman in kot spokornik zaman bojeval z lastnim jazom. Preveč znanja ga je oviralo, preveč svetih stihov, preveč obrednih pravil, preveč mrtvinčenja, preveč delovanja in naprezanja. Poln je bil napuha, vselej najpametnejši, vselej najprizadevnejši, vselej za korak pred vsemi, vselej vseveden in globokoumen, vselej svečenik ali modrijan. V to svečeništvo, v ta napuh, v to globokoumje se je zalezel njegov jaz, vztrajno je gnezdil tam in rasel, medtem ko je on menil, da ga mrtvinči s postom in pokoro. Zdaj je to videl, in videl je, da je skrivni glas imel prav, da ga namreč noben učitelj nikdar ne bi mogel odrešiti. Zato je moral iti po svetu, moral se je izgubiti v nasladi in oblasti, ob ženski in denarju, moral je postati trgovec, kockar, pijanec in lakomnik, vse dokler nista v njem umrla svečenik in saman. Zato je moral potem prenašati vsa tista strašna leta, prenašati stud, praznosto, brezciljnost praznega in zapravljenega življenja, prav do konca, prav do grenkega obupa, vse dokler ni moral umreti tudi Siddharta uživač, Siddharta lakomnik. Oni je umrl, novi Siddharta se je prebudil iz spanja. Seveda se bo postaral tudi ta, tudi ta bo moral nekoč umreti, minljiv je Siddharta, minljiva so vsa bitja. Ampak danes je mlad, je otrok, novi Siddharta, ki je poln radosti.

Veščina poslušanja

Vasudeva je poslušal zelo pazljivo. Vsemu je prisluhnil in srkal vase, poreklo in otroštvo, vse učenje, vse iskanje, vso radost, vso bedo. Med brodnikovimi vrlinami je bila ena največjih: kakor malokdo je znal poslušati. Ne da bi spregovoril besedo, je pripovedovalec opazil, kako se ja Vasudeva prepustil njegovim besedam, ti, odprt, čakajoč; kako mu ni nobene ušla, nobene ni pričakal z nepotrpežljivostjo, predstavil ni ne hvala ne graje, samo poslušal.

Učenje od reke in njeni nauki

Še več pa, kakor ga je mogel naučiti Vasudeva, ga je naučila reka. Od nje se je nenehno uči. Zlasti se je od nje učil poslušanja, prisluškovanja z mirnim srcem, s čakajočo, odprto dušo, brez strasti, brez želje, brez sode, brez mnenja.

Od skrivnosti reke pa je ta dan videl le eno, ki je prevzela njegovo dušo. Videl je: ta voda teče in teče, venomer teče, in venomer je tu, vedno in ves čas je ista in hkrati vsak hip nova. Oh, kdo bi ti dojel, to razumel!

Glej, tudi tega si se že naučil od vode, da je dobro strmeti v globino, poglabljati se, iskati globin.

Saj je tisto, kar meniš, tole: Da je reka povsod hkrati, ob izviru in ob izlivu, na slapu, na brodišču, na brzici, v morju, v gorah, povsod hkrati, in da je v njej le sedanjosti, in prihodnost le senca?

Nič ni bilo, nič ne bo, vse je, vse biva in je navzoče.

Čas in večnost vsakega trenutka

Oh, ali ni čas vsega trpljenja, ali ni čas samotrpinčenja in čas strahu pred sabo, vse težave, vse sovražno na svetu – ali ni vse to odstranjeno in premagano, brž ko je premagan čas, brž ko si je mogoče čas odmisliti?

Dolgo je sedel in gledal v njen zaspali obraz. Dolgo je opazoval njena usta, njena stara, utrujena usta z uvelimi ustnicami, in spomnil se je, da je nekoč, v pomladi svojih let, primerjal ta usta s sveže ubrano smokvijo. Dolgo je sedel, bral v bledem obrazu, utrujenih gubah, se polni s pogledom, videl lastni obraz, kako prav tako leži, prav tako bel, prav tako ugasel, in gledal hkrati svoj obraz in njenega, mlada z rdečimi ustnami, z žarečim očesom, in popolnoma ga je prevzelo občutenje sedanjosti in sočasnosti, občutenje večnosti. V tej uri je globoko, močneje kakor kdajkoli, dojel neuničljivost slehernega življenja, večnost vsakega trenutka.

Siddharta človek otrok, končno zaljubljen, pomni še enkrat; vsak ima svojo pot

Voda teče k vodi, mladost hoče k mladosti, tvoj sin ni na kraju, kjer bi lahko uspeval.

O da, tudi on je poklica, tudi on pripada večnemu življenju. Vendar, ali veva ti ali jaz, k čemu je poklican, na kakšno pot, h kakšnim dejanjem, v kakšno trpljenje? Ne bo majhno njegovo trpljenje, ošabno in trdo je njegovo srce, veliko morajo trpeti takšni, veliko se motiti, veliko krivičnega storiti, si naprtiti veliko grehov.

Vedel sem to, ne prisiljuješ ga, ne tepeš ga, ne ukazuješ mu, ker veš, da je mehkoba močnejša od trdote, voda močnejša od skale, ljubezen močnejša od nasilja. Zelo dobro, pohvalim te. Vendar, ali se ne motiš, ko meniš, d to ni prisila, da ni kaznovanje? Mar ga ne vežeš v spone s svojo ljubeznijo? Mar ga ne sramotiš vsak dan in mu ne greniš življenja s svojo dobroto in potrpežljivostjo? Mar ga ne siliš, ošabnega in razvajenega dečka, da živi v kolibi pri dveh starih bananojedcih, katerima je že riž poslastica, katerih misli ne morejo biti njegove, katerih srci sta starti in rihotni in drugače utečeni kot njegovo? Mar ni vse to prisila, mar ni to kaznovanje?

Kateri oče, kateri učitelj mu je mogoče ubraniti, da sam živi življenje, da se sam umaže z življenjem, si sam naprti krivdo, sam spije grenki napoj, sam najde svojo pot? Si prepričan ljubi, da utegne biti ta pot komurkoli prihranjena?

Ti ne znaš ljubiti, mu je rekla in on ji je pritrdil in sebe primerjal z zvezdo, ljudi otroke pa z odpadnim listjem, in vendar je bila v njenih besedah tudi sled očitka. V resnici se nikoli ni mogel čisto izgubiti ob drugem človeku in se mu predati, pozabiti samega sebe, počenjati norosti ljubezni zavoljo nekoga drugega; nikoli ni zmogle tega, in to je bila, kakor se mu je zdelo takrat, največja razlika, ki ga je ločevala od ljudi otrok. Zdaj pa, odkar je bil tukaj njegov sin, zdaj je tudi on, Siddharta, postal čisto človek otrok, ki trpi zavoljo nekega človeka, ki ljubi nekega človeka, izgubljenega v ljubezni; ki ga je obnorila ljubezen. Zdaj čuti tudi on, pozno, enkrat v življenju to najmočnejšo in čutno strast, ki trpi za njo, trpi pomilovanja vredno, vseeno pa ga to osrečuje, ga je prenovilo, v nečem obogatilo.

Seveda je opazil, da je ta ljubezen, ta slepa ljubezen do sina, strast, nekaj zelo človeškega, da to sansara, kalen vrelec, temna voda. Kljub temu, tako je hkrati čutil, ta ni brez vrednosti, je potrebna, prihaja iz njegovega lastnega bistva. Tudi ta sla je morala biti potešena, izkusiti je bilo treba te bolečine, prebiti tudi te norosti.

Storil je tisto, kar si ti zamudil. Zase skrbi, svojo pot ubira. Oh Siddharata, vidim, da trpiš, vendar trpiš za bolečinami, katerim bi se lahko smejal, ki se jim boš kmalu sam smejal.

Vsaka izkušnja nas obogati, odpre nov pogled na svet, novo perspektivo, moč razumevanja

Drugače je zdaj gledal na ljudi kakor nekoč, manj pametno, manj ponosno, zato pa topleje, bolj radovedno, bolj vživeto. Kadar je prevažal navadne potnike, trgovce, vojščake, ženske, se mu ti ljudje niso zdeli tuji kakor včasih: razumel jih je; kakor njihovo tudi njegovega življenja niso usmerjale nazori in misli, temveč zgolj nagibi in želje, čutil je kakor oni. Čeravno je bil blizu popolnosti in je nosil svojo poslednjo rano, se mu je vendarle zdelo, da so ti otroški ljudje njegovi bratje; njihove nečimrnosti, poželenja in prismojenosti so zanj izgubile smešnost, postale so sprejemljive, ljubezni vredne, celo spoštoval jih je lahko. Slepa materina ljubezen do otroka, neumni, slepi ponos kakega domišljavega očeta na svojega edinega sinka, slepo, nebrzdano hlepenje po nakitu in po občudujočih moških očeh pri mladih, vase zaverovani ženski, vsi ti nagoni, vse te otročarije, vse prežemajoči nagoni in poželenja

Siddharti zdaj niso bili več otročarije, videl je, da zaradi njih ljudje živijo, da se zaradi njih neizmerno ženejo, potujejo, se vojskujejo, neizmerno trpijo, neskončno veliko zdržijo, in jih je zavoljo tega lahko ljubil; videl je življenje, življenjskost, neuničljivost. Brahmo v vsaki njihovi strasti, v vsakem njihovih dejanj. Ljubezni in občudovanja vredni so bili ti ljudi v svoji slepi zvestobi, v svoji slepi sli in žilavosti. Nič jim ni manjkalo, nikakršne prednosti ni imel modrijan ali mislec pred njimi, razen ene same malenkosti, ene edine drobcene stvarce: zavest, prebujeno misel o enotnosti vsega življenja. In Siddharta je v marsikateri uri celo podvomil ali naj to védenje, to misel vrednoti tako visoko, ali ni tudi ta morebit otročarija mislečih ljudi, mislečih ljudi otrok. V vsem drugem so posvetni ljudje modrijanu po rojstvu enaki, pogosto ga celo prekašajo, kakor se utegne izkazati tudi pri živalih, da lahko v svojem vzravnanem nezmotljivem delovanju nuje marsikdaj prekašajo človeka.

In spomnil se je, kako je bil pred časi kot mladenič prisilil svojega očeta, da mu je dovolil oditi k spokornikom, kako je vzel slovo od njega, kako je odšel in se nikdar več vrnil.

Da tako je, vse se vrača, česar nisi dotrpel in razrešil do konca, vselej znova trpiš enako trpljenje.

Kadar kdo išče, je dejal Siddharta, tedaj se lahko zgodi, da njegovo oko vidi le še eno stvar, ki jo išče, in ni sposoben ničesar najti, se v nič spustiti, ker venomer misli samo na iskano, ker ima cilj določen, ker je od cilja obseden. Iskati pomeni: imeti cilj. Najti pa pomeni: biti prost, ostati odprt, ne imeti cilja.

Končni nauki

Modrost ni razložljiva. Modrost, ki jo modrijan poizkuša razložiti, vselej zveni kot norost.

Znanje je mogoče razložiti, modrosti ne. Mogoče jo je najti, mogoče jo je živeti, mogoče se je zanesti nanjo, mogoče je z njo delati čudeže, vendar povedati in poučevati je ni mogoče. To je tisto, kar sem že kot mladenič včasih slutil, kar me je gnalo stran od učiteljev.

Pri vsako resnici je njeno nasprotje enako resnično. Namreč kako: resnico je mogoče vselej izrekati in ogrinjati v besede le takrat, kadar je enostranska. Enostransko je vse, kar je mogoče misliti z mislimi ali izrekati z besedami, vse enostransko, vse polovično, vsemu manjka celota, zaokroženost, enotnost.

Svet sam pa, bivajoče okrog nas in znotraj v nas, nikoli ni enostransko. Nikdar nista človek ali dejanje samo čista sansara ali čista nirvana, nikdar ni neki človek čisto svet ali čisto grešen. Zdi pa se seveda tako, ker smo podlegli slepilu, češ da je čas nekaj resničnega. Čas ni resničen, Govinda, to sem nekajkrat izkusil. In če čas ni resničen, tedaj je vrzel, ki se dozdeva, da je med svetom in večnostjo, med trpljenjem in blaženostjo, med zlim in dobrim, prav tako slepilo.

Ne, v grešniku je, je že zdaj in danes, prihodnji buddha, njegova prihodnost je vsa že tukaj; v sebi, v vsakomur moraš spoštovati zorečega, mogočega, skritega buddho. Svet, moj prijatelj Govinda, ni nepopoln, ali zasnovan ne neki postopni potki k popolnosti: ne, v vsakem trenutku je popoln, vsak greh že nosi v sebi milost, vsi mahni otroci že nosijo starca v sebi, vsi dojenčki smrt, vsi umirajoči večno življenje. Človek ne more soditi po drugih, kako daleč je na svoji poti, v razboljniku in v kockarju čaka buddha, v brahmanu čaka razbojik.

Kar pomeni enemu človeku zaklad in modrost, drugemu vedno zveni kot norost.

To so reči in reči je mogoče ljubiti. Besed pa ne morem ljubiti. Zato nauki niso zame, ti nimajo nobene trdnosti, nobene mehkobe, nobenih barv, nobenih robov, nobenega vonja, nobenega okusa, ničesar nimajo razen besed. Najbrž je to tisto, kar preprečuje, da bi našel mir, najbrž je to kopica besed. Kajti tudi odrešenje in krepost, tudi sansara in nirvana so zgolj besede, Govindda. Nobene reči ni, ki bi bila nirvana; je samo beseda nirvana.

Tudi pri njem, tudi pri tvojem velikem učitelju, mi je reč ljubša kakor besede, njegovo ravnanje in življenje pomembna kakor njegovo govorjenje, kretnje njegove roke pomembneje od njegovih mnenj. Ne v govorjenju ne v mišljenju ne gledam njegove veličine, samo v ravnanju, v življenju.

Siddharta

Ena najuspešnejših slovenskih glasbenih skupin je torej povzela ime po razsvetljenemu oziroma po naslovu knjige Nobelovega nagrajenca. Vendar pa se lahko tudi iz delovanja same skupine naučimo izjemno veliko, saj so dosegli neverjetne rezultate, tako doma, kot tudi zunaj meja. Te lekcije so predvsem podjetniške!

Najprej velja omeniti, da ima skupina Siddharta jasen diferenciator (kaj te loči od drugih). Težko jih primerjamo s katero koli skupino, saj imajo edinstvena besedila, način izvajanja glasbe, nenazadnje pa tudi celostno podobo, ki je povsem dovršena.

Zdi se, da vse česar se lotijo, skušajo narediti top, najboljše. Glasba je izpiljena, besedila pesmi poglobljena, nastop naštudiran. Nič ni narejeno površno, ali z odnosom zgolj da je narejeno. V prav vse je vloženo veliko truda in to je edini pravi odnos do dela.

Ko govorimo o skupini Siddharti bi lahko rekli tudi o vizionarstvu, velikih ambicijah in izstopanju. V svojih dejanjih kažejo, da želijo doseči stvari, ki jih ni dosegel še noben prej, pri tem pa niso omejeni na komplekse manjvrednosti.

Zadnja zadeva, ki bi jo omenil in je povezana s prejšnjim je to, da z vsakim novim dejanjem želijo preseči sami sebe. Napolniti stadion, odigrati vse komade na maratonu, sodelovanje z novimi glasbeniki in podobno. Nove, dobre drzne ideje in izvedba teh, drži glasbeno skupino Siddharta v samem vrhu glasbene scene.

Verjetno pa bi nam iz prve roke lahko povedali tudi veliko o timskem delu!

Viri:

• Slovensko budistično društvo Madyamika
• Wikipedia: Budizem
• Igor Konenko: Učitelji modrosti
• Herman Hesse: Siddharta