Edina stalnica našega življenja so spremembe (poleg davkov seveda). Nič v življenju ni statičnega, vse se giblje v neko smer z določeno hitrostjo; od najmanjše celice do največjih planetov in galaksij. Po zakonu singularnosti se hitrost teh sprememb, sploh na tehnološkem področju, samo še veča. Tako pridemo do Darwinovega zakona, da ne preživijo največji ali najmočnejši, temveč tisti, ki se znajo najbolje prilagoditi. In v tem ultra turbulentnem času, je fleksibilnost še kako pomembna.
Vendar je osnovno pravilo radovednosti, da moramo v vse podvomiti. Nauki ne pomenijo nič, vsak od nas se mora sam pri sebi učiti. Za to vedno poskrbi življenje. Tako je smiselno podvomiti in se vprašati, ali se res vse okoli nas spreminja. Če pogledamo za masko sprememb, če se poglobimo v srčiko življenja, lahko kaj hitro ugotovimo, da so spremembe samo posledica nekega sistema, ki je vedno enak in deluje na enak način. Torej vse se spreminja, a v resnici ostaja tako kot je. Poskusimo to malo bolj razčleniti.
Prvo vprašanje – v čem ste se v zadnjih 5 letih resnično spremenili? Pri tem govorim predvsem v vašem bistvu. Drugo vprašanje – v čem so se ljudje, ki vas obkrožajo v zadnjih 5 letih resnično spremenili? Vsekakor, ste razvili nove veščine, pridobili nove znanje, spoznali nove ljudi, spremenili določene vzorce vedenja, razvili notranje vire ipd., ampak to je zgolj posledica vas samih in vaše osebnostni. Secirajte se do najmanjšega koščka in poglejte, kje ste se resnično spremenili? Ugotovili boste, da vaše bistvo ostaja povsem enako, le izraža se na drugačne načine.
Gremo pogledati enak koncept nivo višje. Narava ima določene zakone, ki vedno in povsod veljajo. Posledica teh zakonov so spremembe, ampak zakoni kot zakoni ostajajo enaki. Narava je vedno bila in vedno bo na eni strani dih jemajoče lepa, a po drugi strani, neznansko kruta. Če gremo še dalje, vsako jutro se na vzhodu pokaže sonce in na zahodu zaide v obzorju. In še nihče ni padel s planeta, ker bi gravitacija zaspala. Zakoni življenja se niso in se nikoli ne bodo spremenili, vedno pa bodo posledica njihovega delovanja spremembe.
Lahko pogledamo tudi način delovanja celotnega človeštva. Se je res kaj v zadnjih tisočletjih spremenilo? Smo znova, tako kot že neštetokrat v zgodovini, tik pred propadom človeštva zaradi pohlepa. Pri vsem znanju in duhovni razvitosti, ki jo imamo. Mogoče se je nasilje iz fizičnega premaknilo bolj na psihično raven, mogoče se lahko bolj udobno uležemo na posteljo in lažje potujemo ipd., vendar ali se je v svojih temeljih človeštvo res kaj spremenilo. Prav nič. Delujemo v skladu z motivacijskim mehanizmom, poganja nas sedem smrtnih grehov.
Ljudje s sistemom, kot ga imamo ustvarjamo neverjetne spremembe, maska človeštva je iz leta v leto povsem drugačna, vendar bistvo ostaja povsem enako. Zelo podobno naravnemu sistemu. Imamo na tisoče disciplin, kjer se skušajo dokazati alfa samci/samice, da bodo najširše raztrosili svoje gene. Iščemo kratkotrajni užitek in se izogibamo bolečini, obenem pa ima vsak svojo lekcijo, ki se jo mora v življenju naučiti. Pri tem seveda ne obsojam sistema, tak sistem pač je.
Dokaz je enostaven. Kljub neverjetno razvitemu zdravstvu, smo ljudje še vedno bolni. Kljub več kot 6 milijard ljudi na svetu, ima vsak od nas še zmeraj strto srce in obdobja nesreče v ljubezni ali pa izoliranosti in osamljenosti. Kljub neverjetnim priložnostim na celem svetu, imamo še vedno revne in bogate. Kljub »polni riti« vsega, smo ljudje še vedno nezadovoljni in želimo še več. Še vedno je kljub temu da imamo vsi vsega, običajno sosedova trava vedno bolj zelena od naše. Torej v čem se je človeštvo v zadnjih tisočletjih resnično spremenilo? V svoji osnovi prav v ničemer, ta osnova pa je sistem, ki omogoča ravno to, da smo se spremenili prav v vsem.
Sedaj pa se vrnimo na seciranje samega sebe, saj je najvažnejše ravno to, da se sebe spoznamo, kolikor je le mogoče. V čem se spreminjamo in v čem ostajamo enaki? Zagotovo smo se ljudje primorani spreminjati skozi staranje svojega avatarja. Tukaj smo ujeti v sistem narave, ki omogoča in zahteva spremembe. V posameznih obdobjih, v katerih se nahaja naš avatar, se spreminjajo tudi naše vrednote. Na primer, ko dobimo otroka, ali ustanovimo podjetje, ko gremo v pokoj, ali če doživimo v življenju kakršno koli drugo prelomnico.
Prav tako se spreminjamo v določenih vzorcih življenja, čeprav že veliko težje. Če ljudje zberemo dovolj energije, lahko spremenimo naše določene vedenjske vzorce. Čeprav se že to, če si odkrito priznamo zgodi izjemno redko. Mogoče 1 od 100 ljudi, da na vsakih toliko let zamenja kakšen vedenjski vzorec. Najlažje sami spremenimo vzorce s strateškim pristopom do spreminjanja navad, največkrat pa se spremenijo tako, da nam jih vsilijo drugi (npr. delovni čas, bonton ipd). Seveda velikokrat za obče dobro, včasih celo dobro za nas same. Najtežje pa zamenjamo vzorce, ki smo jih pridobili s primarno in sekundarno socializacijo in nam v življenju prav nič ne koristijo. Primeri majhnih sprememb so, da na primer začnemo bolj zdravo živeti, ali prekinemo določene odzivne vzorce in naše vedenje postane bolj proaktivno in še bi lahko naštevali.
Vendar še enkrat poudarjam, že na tem nivoju, se redko zgodi, da se kdo dejansko spremeni. Za spremembo vzorcev, ki smo jih pridobili v zgodnjem otroštvu in jih ponavljali na desetine let, potrebujemo neverjetno veliko volje, energije in motivacije, da jih spremenimo. Vsi guruju, ki pravijo, da to naredimo z lahkoto, verjetno samo dobro služijo. Konec koncev pa, ljudje se spremenimo samo zaradi inspiracije ali obupa.
To je paradoks življenja. Nobena sprememba ni dosežena z lahkoto, obenem pa je vse podvrženo spremembam. Vse se spreminja, a v svojem bistvu je tako težko doseči spremembo, tudi pri sebi. Živimo splošno usodo človeštva, ki je prežeta s tokom sprememb, seštevkom tendenc malih sprememb, ki imajo minimalni vpliv, vendar na skupnem imenovalcu povzročajo izjemne pretrese v vsakdanjem življenju. Zakaj je sistem tak, je takoj jasno. Če bi vsak od nas z lahkoto uvedel spremembe, bi bila dinamika tako močna, da bi bilo nemogoče živeti tako hitro. Čeprav si mogoče sprememb želimo, smo zavezani k nekim vzorcem, ker nam predstavljajo predvsem varnost. Tudi človeštvo, kot celota. Vsak vzorec pa ima tendenco samo obstoja.
Kaj pa ostaja pri posamezniku vedno, vedno enako? Vi sami. Vaše bistvo. Ni pomembno, ali nam je to bistvo dano, je privzgojeno ali izhaja iz kje drugje. Naše bistvo je vedno enako. Če ste ustvarjalni, se bo ta ustvarjalnost izražala na vseh nivojih – tako v službi, kot tudi če imate svoje podjetje, ali pa na primer pri urejanju doma. Če ste skrbni, se bo ta skrbnost odražala na vseh nivojih – tako pri vzgoji otrok, kot tudi odnosu do domačih živali ali opravljanju dela. Če ste introvertirani, se bo ta introvertiranost kazala na vseh nivojih – pri navezovanju stikov, nastopanju ipd. Če ste ambiciozni, se bo ta ambicioznost kazala na vseh nivojih. Seveda ljudje nimamo samo pozitivnih lastnosti, tako da bi lahko povsem enako naštevali tudi za vse negativne lastnosti, ki jih posedujemo ljudje, v skladu s SWOT analizo. Karakterne lastnosti posameznika ostajajo, takšne kot so in s tem je do neke mere ukrojena njegova usoda. Se pravi poleg usode človeštva živi posameznik vsaj še usodo svojega karakterja.
Sedaj pa se podajmo na praktično aplikacijo tega spoznanja. Najprej seveda pri sebi. Pomembno je, da neprestano spoznavamo samega sebe. Pri tem moramo strogo ločiti, kaj je naše bistvo, kaj so naši vedenjski vzorci, posledica vedenskih vzorcev so dejanja in na koncu kaj je rezultat (vidno delo v zunanjem svetu) našega bistva in vedenjskih vzorcev. Kar je naše bistvo se moramo skozi življenje učiti sprejemati in pri tem slabosti skušati spremeniti v prednosti. Destruktivne vzorce moramo identificirati in odpraviti. Z rezultatom moramo prispevati k lepšemu svetu.
Če se vrnemo nazaj, smo na primer ustvarjalni in to je karakterna lastnost, ki jo bomo težko zatrli ali spremenili. Je enostavno del nas, ki nam je dan. Vedenjski vzorci ustvarjalnosti so, da veliko razmišljamo, delamo nove povezave, se nam utrinjajo ideje ipd. Dejanje, kot posledica ustvarjalnega vedenja je, da ny primer pišemo, rišemo, inoviramo ali kaj podobnega. Končni rezultat vsega tega pa je lahko od produkta za podjetje, gledališke igre, slike ali česar koli drugega. Z dejanji in rezultatom se običajno tudi na koncu poistovetimo. Na primer, se slikar, ker slikam slike. Vendar je za poznavanje sebe bistven predvsem izvor.
Rezultat in dejanja lahko spreminjamo z lahkoto. Vedenjske vzorce spreminjamo že veliko težje. Karakterne lastnosti pa ostajajo pri nas vedno enake. Poglejmo še z druge strani. Kot omenjeno, če smo ustvarjalni, bomo vedno ustvarjalni. Tega ne bomo morali spremeniti. Vedenjske vzorce lahko že deloma spremenimo. Na primer ustvarjamo tako da rušimo, ali gradimo na novo. Naša dejanja še lažje spreminjamo, je pa res, da so ta posledica vedenjskih vzorcev, tako da gre pri tem običajno za kratkotrajno spremembo ali prevlado katere druge karakterne lastnosti. S tem na koncu pridemo do tega, da ljudje v osnovi ostajamo bolj ali manj enaki, kot smo.
Če zberemo dovolj moči, lahko identificiramo, katera naša lastnost, se mogoče napačno izraža skozi vzorce, ki smo jih pridobili v primarni in sekundarni socializaciji ter skušamo spremeniti te vzorce, da se naša lastnost izraža bolj na pozitiven način. S tem spremenimo tudi naša dejanja ter na koncu tudi output oziroma rezultat našega dela. Z vsako lastnostjo lahko svet spremenimo na boljše, ali na slabše. V nekaterih primerih pridobljeni vzorci spreminjajo svet na slabše in če to identificiramo in spremenimo, smo v življenju dosegli veliko.
Potem, ko spoznamo sebe in ločimo, kaj je res naše bistvo in kako želimo, da se izraža, lahko to spoznanje, da stvari ostajajo vedno enake uporabimo tudi na drugih področjih, kjer je mogoče še bolj koristno. Stavek se je začel s potem zato, ker ne moremo soditi drugih ljudi pri stvareh, na katere smo obsojeni tudi sami. Zato je to dejstvo, pri katerem ne smemo biti odzivni, vendar proaktivni, se pravi, da spremenimo naš subjektivni zemljevid realnosti, ker smo pri tem izven območja našega vpliva.
O čem govorim? Prikličite v mislih osebo, ki vam pomeni veliko. Nato se spomnite neke lastnosti, ki vam pri tej osebi ni najbolj všeč. No, ne glede na to, koliko ste zaljubljeni, če se res potrudite lahko najdete kakšno lastnost, ki vam na ljubljeni osebi ni všeč. Kot smo omenili, vsak od nas ima svoje prednosti in slabosti. Skušajte najti lastnost, na katero se vedno odzovete z enakim vzorcem, na primer, da se razburite, ali ste užaljeni ali kaj podobnega. Imate? Sedaj se pa vprašajte, kolikokrat rečete tej osebi, »sem ti rekel, da ne počni tega« ali »ne bodi no tak«, ali pa ste znova in znova razočarani, ker se pri osebi pojavi določena karakterna lastnost v vedenjskem vzorcu?
To spoznanje nam pomaga pri temu, da če pričakujemo, da se bo oseba spremenila, se ne bo. Edino, kar nam preostane in edino, kar je smiselno je, da vsakega človeka sprejmemo takšnega, kakršen je. Vse vedenjske vzorce v prihodnosti pa tudi sprejmemo v zakup. Ljudje se ne spreminjajo, pa naj minejo desetletja. Vsak od nas ima svoje prednosti in slabosti. Mogoče bo kdo spremenil kakšen svoj vedenjski vzorec, kaj več od tega pa je malo verjetno. Pri tem imajo seveda tudi drugi enake probleme z nami. Od nas pričakujejo stvari, ki se ne bodo zgodile. To, da pa pri enakih ponavljanjih pričakujemo drugačen rezultat, je definicija norosti.
V tem kontekstu je preteklost najboljše orodje za napovedovanje prihodnosti. Če te je prevaral partner, obstaja velika verjetnost, da te bo v prihodnosti spet prevaral. Če te je nekdo prenesel okoli, obstaja velika verjetno, da te bo spet prenesel okoli ipd. Seveda sem tukaj naštel negativne lastnosti, ker je prikaz bolj dramatičen, vendar velja tudi obratno. Če vam nekdo redno stoji ob strani, obstaja velika verjetnost, da vam bo vedno stal ob strani. Če vas nekdo nasmeji, obstaja velika verjetnost, da vas bo vedno v prihodnosti tudi nasmejal.
Vse se spreminja, a v osnovi ostajamo enaki. Dane so nam tako pozitivne, kot tudi negativne karakterne lastnosti. V ta koš, če pogledamo širše, bi lahko dodali še talente, interesna področja ipd. Te lastnosti se izražajo skozi določene vedenjske vzorce, ki smo jih prevzeli v primarni in sekundarni socializaciji. Vse to vpliva na naša dejanja in končni rezultat našega življenja in naše življenjske poti.
Sprejemanje sebe takšne kot smo, ter sprejemanje drugih takšnih kot so, je osnova, da nismo v življenju prevečkrat razočarani. Seveda je to veliko lažje napisati, kot živeti. To, kar mi doživljamo ob drugih, v določeni meri ali na podoben način, tudi drugi doživljajo ob nas. Tako se ljudje kalimo, rasemo in razvijamo. Pri tem nam idealiziranje nič kaj ne koristi, edino kar je pomembno je zavedanje, da ima vsak od nas pozitivne, kot tudi negativne lastnosti in da smo pripravljeni človeka sprejeti v celoti. Seveda smo tukaj že v paradoksu, ker če je posamezniku dano, da je idealist, obstaja minimalna verjetnost, da bo kdaj nehal idealizirati.
Je pa idealizem lahko več kot pozitiven. Mogoče s tem naredimo še celo korak dlje, ker osebe ne vidimo takšne, kot je, vendar takšna, kot bi lahko bila in ji lahko ta potencial tudi pomagamo doseči. Vsaka stvar v življenje je lahko pozitivna ali negativna.
Pri nas samih pa to, da smo takšni kot smo, ne smo postati izgovor za stagnacijo. Namreč tudi pri nas samih lahko vsako pozitivno stvar obrnemo v negativno in vsako negativno stvar lahko obrnemo v pozitivno stvar, sebi in svetu v prid. Samo, če jo postavimo na pravo mesto, v pravi kontekst.
Na ravni vedenjskih vzorcev in dejan imamo moč, da svoje negativne karakterne lastnosti spremenimo v pozitivne, če le najdemo pravi kontekst. Gre za enega najtežjih podvigov v življenju, vendar če zberemo dovolj energije, lahko spremenimo tok naše poti, ki nam je usojena z našim karakterjem. S pravo fleksibilnostjo uma, ter dovolj volje, moči in vztrajnosti.
Za konec pa še eno pomembno vprašanje. Če v bistvu vse ostaja enako, je edino vprašanje, zakaj je evolucija sploh potrebna? Trenutno imam samo dva odgovora. Prvi je, da glede na to, da se narava giblje v ciklih in da ima vse, kar poznamo v življenju svoje cikle, na to pač obsojeno tudi človeštvo. Evolucija do neke točke, nato pa hitra regresija in zopet enaka zgodba od začetka. Te cikli pa nam omogočajo dejansko učenje in neke življenjske lekcije. Če vzamemo, da je planet zemlja neke vrste trening polje za razvoj duše, so cikli tisti, ki omogočajo različne vrste in stopnje izkušenj. V bistvu pa je evolucija zgolj maska, ki omogoča evolucijo same duše. Na koncu pa je tudi vprašanje, če se tudi razvoj duše ne giblje v ciklih. Dejanska evolucija pa je vprašljiva, če sledijo potem faze regresije. Pomlad ostane pomlad in ni tako, da je vsaka pomlad lepša, vsaka različna.
Druga, bolj optimistična razlaga pa je, da skozi evolucijo napredujemo do neke višje zavesti in da čeprav so obdobja regresije, na nekem meta občem nivoju vseeno človeštvo počasi napreduje. Od krutega modela narave, kakršen koli ta že je, na višje nivoje od same materije, fizičnega sveta in materialnih dobrin. To se kaže v vedno manj fizično nasilnih časih, večjem spoštovanju, skrbi za sebe, do soljudi in planeta ipd. Nekako upam, da je to drugo.
