V prejšnji objavi je tekla beseda o tem, zakaj si je smiselno postaviti cilje, o temeljih postavljanja ciljev, kako se lotiti prvih korakov pri postavljanju ciljev, nekaj je napisanega tudi o tem, kakšno ročnost imajo ciljni ter na koncu še, kaj priporočajo strokovnjaki s tega področja, kako si najbolj učinkovito postaviti cilje.
Kljub vsemu pa lahko cilje obravnavamo še z nekaterih drugih perspektiv, ki jih je smiselno poznati, saj smo tako lahko pri uporabi te tehnike »upravljanja« še toliko bolj učinkoviti. Prva taka perspektiv je, na katera področja je smiselno razdeliti cilje.
Področja postavljanja ciljev
Različni strokovnjaki priporočajo različno število področij, na katerih si je smiselno postaviti cilje. Kljub vsemu pa na koncu dobimo veliko področij, ki se ponavljajo, ali pa so uporabljeni podobni izrazi. Najbolj splošna področja, na katerih si lahko postavimo cilje so naslednja:
- Kariera in finance
- Izobrazba (formalna, neformalna)
- Družina in dom
- Prijateljstvo in odnosi
- Zdravje
- Druženje in zabava
- Duhovnost in dobrodelnost
Vendar nas preveč ciljev lahko defokusira in če je neka še sprejemljiva meja zgornjega števila ciljev 25, lahko rečemo, da si je na vsakem področju smiselno postaviti od 3 do 5 ciljev. Nekaterim ta metoda zelo ustreza, saj si s tem uravnotežijo življenjska področja in povsod počasi napredujejo.
Sam sem si večino let na ta način postavljal cilje, do predlani, ko sem ugotovil, da se nikakor ne morem fokusirati na nekaj več kot 10 ciljev in na koncu je doseganje vsakega posameznega cilja toliko težje.
Prav tako je lahko zelo naporno, če se na več življenjskih področjih postavimo zelo zahtevne cilje. Včasih je bolj smiselno, da se fokusiramo na en sam cilj, tega dosežemo in si nato postavimo novega. Kot omenjeno to velja predvsem za težje, obsežnejše cilje.
Praktični primer bi recimo bil, če si postavimo cilj, da bomo shujšali, kar zahteva veliko bolj zdravo prehranjevanje, tudi dieto, ter veliko več gibanja, obenem pa da bomo izpeljali nek intelektualno in organizacijsko zelo zahteven projekt v istem obdobju. Cilj na področju zdravja bo od začetka terjal »plačilo« za pregrehe, kar je čiščenje telesa, slabša odpornost, potreba po večjem počitku itn. To plačilo lahko traja tudi mesec, dva ali še več in v tem času je skoraj nemogoče, da bi uveljavljali zahteven projekt z intenzivnim intelektualnim in organizacijskim delom.
Vsaj po mojih izkušnjah, če si naložimo preveč, nepremišljeno, upade motivacija za prav vse stvari! Na tak način sem si že velikokrat napačno postavil cilje. Tudi neučakanost in prehitevanje lahko v tem smislu povzroča veliko problemov.
Kot sem omenil, letos sem si postavil 10 ciljev iz različnih področij, ki jih niti nisem delil. Pri tem imajo trije cilje prioriteto in če mi jih uspe uresničiti, bom povsem zadovoljen. Kljub vsemu pa se mi še vedno zdi smiselno tudi postavljanje ciljev na posameznih področjih. To je odvisno predvsem od tega, kaj ustreza posamezniku, s čim se najbolj poistoveti.
Metacilji, cilji, plan in fokus
Problem, ki sem ga že omenil, da poskušamo »prežvečiti« več kot dejansko zmoremo, se da rešiti na še en zelo premeten način. To je, da določen cilj razdelimo na manjše cilje, ki sestavljajo celotno sliko.
Odlašanje, s katerim verjamem da se vsak od nas večkrat sreča, se običajno zelo poveča, če se nam zdi naloga prezahtevna in preobsežna. Sam se znajdem večkrat v takšni situaciji in takrat enostavno velik “metacilj” razdelim na manjše korake (podcilje), ki vodijo do dokončne realizacije cilja. Takšna razdelitev ciljev nas lahko psihološko zelo razbremeni in gremo veliko lažje v akcijo.
To bi lahko imenovali tudi mini plan, kako bomo naš velik cilj realizirali. Seveda je ta plan lahko tudi veliko bolj sistematičen in vključuje tudi druge informacije, ki nam olajšajo pot do realizacije cilje. Na koncu pri planu je bistveno predvsem to, da si na podlagi le-tega znamo postaviti prioritete in se fokusirano korak za korakom lotimo realizacije ciljev.
Akcija in doseganje ciljev
Ko si postavimo cilje, je nato bistvena predvsem akcija. Pri tem bi opozoril na to, da se mi zdi, da veliko ljudi precenjuje metodo postavljanja ciljev in podcenjuje dejansko delo, ki ga je potrebno vložiti potem, da se cilj realizira. Postavljanje ciljev je zgolj risanje zemljevida, potem je nujno potrebno prehoditi celotno pot, če želimo prejeti nagrado v obliki realiziranega cilja.
Veliko strokovnjakov poudarja predvsem to, da ko si postavimo cilje začne naša podzavest avtomatsko delovati v smeri, ki smo si jo začrtali. Vsekakor verjamem v moč podzavesti, klub vsemu pa se mi zdi ključna predvsem zavezanost k realizaciji, podzavest je lahko predvsem pomočnik pri temu. To so nekako moje izkušnje, nekako verjamem v dejstvo, bolj trdo kot delaš, več sreče imaš.
Čisto praktični primer. Postavimo si cilj, da se bomo naučili uporabljati računalnik. To zapišemo in vsak dan preberemo. Zanašamo se na našo podzavest in da jo še bolj izkoristimo kot vzvod, si vsak dan ponavljamo pozitive afirmacije (znana metoda strokovnjakov za osebno rast), da znamo uporabljati računalnik. Ne glede na to, koliko dni ali let bomo sedeli poleg računalnika in si te besede ponavljali, se ne bo zgodilo čisto nič z našim znanjem uporabe računalnika, dokler ne bomo šli v akcijo.
Vem, da je to dokaj banalni primer, vendar želim karikirati, da bi poudaril moč akcije. Na drugi strani, če si zapišemo cilj, da se bomo v enem letu naučili osnove uporabe računalnika, plan za uresničitev tega cilja je, da gremo na osnovni tečaj, nato bomo prebrali pet knjig s tega področja in vsak dan pridno vadili. V primeru, da kaj »zafrknemo«, pa bomo poklicali soseda (o njih bom še pisal).
Če gremo potem v sklopu akcije dejansko na tečaj, kupimo knjige in jih preberemo, vsak dan vadimo bomo zagotovo nekam prišli z našim znanjem. Ta proces pa lahko nato podkrepimo še z uporabo vzvoda podzavesti, predvsem v smislu, da smo dojemljivi za nove stvari in elektronske igračke, se ne bojimo in nimam odpora pri temu itn. Takrat so prepričanja in podzavest lahko naši zavezniki, ali zaviralci.
Ampak, kot omenjeno, šele akcija je tista, ki vodi k realizaciji. Ideja (cilj, vizija) v podjetništvu je zgolj okoli 10%, vse ostalo je izvršnost. Enako je v osebnem življenju.
Ko pa enkrat dosežemo cilj, je seveda smiselno razmisliti, ali smo cilje dosegli z lahkoto, z ravno prav truda ali je bilo prezahtevno. Tako si lahko naslednje cilje postavimo nekoliko bolj ambiciozno ali obratno. Na podlagi uspešno zastavljenih ciljev se nam nato posledično zvišuje raven samozavesti, če pa ne dosežemo ciljev, je seveda smiselno da do potankosti analiziramo zakaj se je to zgodilo.
Najpogostejša razloga za to sta običajno nepravilno postavljeni cilji, ali pa pomanjkanje akcije. Bistveno pa je predvsem to, da nas to ne ustavi. Čeprav me včasih preganja neučakanost, mi je blizu izrek, da se ne smemo bati napredovati počasi, le tega, da bi se ustavili.
Upravljanje s cilji in podporni sistem
V procesu realizacije ciljev pa si lahko pomagamo z določenimi metodami, da cilj lažje dosežemo oziroma, da ne pozabimo na njih. Te metode so lahko del načrta in nato izvršnosti ter pogosto odigrajo pomembno vlogo pri naši uspešnosti.
Prva pomembna metoda, s katero si lahko pomagamo je vizualizacija doseženega cilja. To je metoda, ki jo uporabljajo športniki, prodajalci, managerji, poslovneži in drugi. Metoda temelji na tem, da možgani ne ločijo med resničnostjo in med tem, kar si zamišljamo. Na podlagi tega dejstva zamišljeno veliko lažje postane resničnost.
Druga metoda je korenček in palica, ki je posledica delovanja motivacijskega sistema slehernega človeka. Za vsak cilj lahko zapišemo katere prednosti prinaša doseg tega cilja in s kakšnimi neprijetnostmi se bomo morali soočiti, če tega cilja ne dosežemo. Če zopet uporabim hujšanje, je nagrada (užitek) lepo zdravo telo, večja spolna privlačnost, dobro počutje, dolgo življenje itn., bolečina ob nedoseganju cilja pa… no saj vemo.
Tukaj naj omenim še to, da je naš koreneček lahko tudi, če si določimo nagrado, ki nam pripada, če realiziramo cilj. Na primer, kakšen nakup ali kaj podobnega.
Učinkovito upravljanje s cilji običajno obsega tudi reden pregled ciljev in merjenje našega napredovanja. Kot podporni sistem pa si lahko naredimo tudi določne mehanizme, ki nas opozarjajo na naše cilje, kot so na primer motivacijske kartice, ohranjevalniki zaslona, listki z napisi itn. Pri tem je zopet moje mnenje naj vsak uporabi metode, ki mu ustrezajo in učinkujejo.
Na koncu pa sta velikega pomena disciplina in vztrajnost, kot temeljni sestavni del izvršnosti!
