Rodimo se z velikimi sanjami. In veliko je teh. Postal bom astronavt, pilot. Prepotoval bom svet. Bom podjetnik, milijarder, umetnik. Dotaknil se bom src ljudi. Živel bom polno življenje. Potem pa pridejo tokovi življenja. Pravila, družba, mediji, sistemi, še več pravil, lahko celo bližnji, prijatelji in na koncu še lastne misli. Vse to tlači in duši naše sanje v povprečje. V konzervo povprečja. Ne mine konec pubertete in naše sanje so razbite daleč stran, odtujene, nič več dosegljive. Saj se veliko lažje diha v povprečju. Večina okoli nas ga razume, živi, podpira. Ni potrebno izgubljati energije za premagovanje upora. Na desetine uporov vsak dan.
Drug drugega tako tiščimo k povprečju. Iz zgodovinskega vidika, da ne bo prišel zopet kakšen knez in komu odsekal glavo. Pa iz sociološkega vidika, saj smo desetletja živeli v sistemu, kjer bi morali biti, imeti in živeti vsi enako, pod taktirko nekaj ljudi. In na koncu še iz osebnega vidika. Sosed ne sme imeti nikoli več ali česa boljšega, lepšega, pametnejšega, kot imamo sami. Naj še njemu umre krava.
In še ni konec. Za zvrhano mero je tukaj še psihološki vidik. Vse, kar izstopa, je drugačno od nas, nam tuje in zato nevarno, je potrebo izkoreniniti. Ravno zato, ker je drugačno, neznano, nepredvidljivo. In s tem grozi našemu obstoju. Ni v povprečju. Tako se iste ptice povezujejo v strukturah (plemenih), v navidezni varnosti, da nadvladajo druge strukture. Vendar ni strukture na svetu, ki ne bi dočakala svojega konca. Ampak to ni pomembno. Najlažje je biti v povprečju znotraj strukture in se prepustiti tokovom življenja.
Povprečje. Mera, stopnja, značilna za večino istovrstnega. Stanje, za katerega je značilno, da kaj po kakovosti, lastnostih ne presega istovrstnega. Vendar kdo si želi povprečje? Povprečno karierno, povprečno službo, povprečno plačo (960,14€), povprečnega partnerja, povprečen seks, povprečno družino, povprečne otroke, povprečno zdravje, povprečno življenje…? Verjetno nihče! Pa vendar pustimo silnicam in tokovom življenja, da dušijo naše sanje v kalupe povprečja.
Paradoksalno. Nihče od nas si ne želi povprečja, zmrazimo se ob besedi povprečje, vendar drug drugega silimo v povprečje.
Res je, vsi smo enakopravni, vendar ne enaki. Ne moremo in ne bomo nikoli vsi živeli po isti matriki. Vsak od nas je edinstven. Po karakterju, izgledu, sanjah, željah in načinu življenja. Vsak od nas edinstveno doživlja zemeljsko izkušnjo. Pri vseh milijardah ljudi, si nista zrla v oči niti dva popolnoma enaka človeka.
Zato povprečje ne more obstajati. Povprečje ne sme obstajati. Red, v katerem lahko sploh izračunamo povprečje, v naravni ne obstaja. Silnicam, ki nas vodijo v povprečje morajo biti šteti dnevi.
Potrebujemo višjo stopnjo zavesti. Nič več nadvlade struktur eno nad drugo. Nič več matric idealnega povprečnega življenja. Nič več enakosti povprečja. Potrebno je obrniti Maslowo hierarhijo potreb na glavo, tako osebno, kot z vidika celotne družbe. Najprej se moramo sami podati direktno na pot samoaktualizacije ter biti zgled celotni družbe, da je možno. Živeti izven povprečja.
Nato mora še celotna družba priti do stopnje zavesti, da smo na tem svetu zato, da si pomagamo pri rasti in razvoju. Pri doseganju sanj. Ne pa zato, da drug drugega nadvladamo in tlačimo v povprečje. Šibki posamezniki ne obstajajo, le strukture, ki onemogočajo posamezniku, da se samoaktualizira.
Naloženo nam je, da gremo iz cone udobja v cono učenja. Odgovorni smo za to, da zberemo pogum in zopet postavimo v ospredje svoje sanje. Edino prav je, da živimo zgolj za to, za kar smo resnično na tem svetu. Za naše poslanstvo. Naša odgovornost je, da razvijemo svoje talente in s tem prispevamo svetu. Preidemo iz izkoriščanja k ustvarjanju. Iz jemanja k dajanju.
Naša naloga je, da skozi individualizacijo pridemo tudi do družbene odgovornosti. Ko najdemo varnost znotraj sebe, da jo damo še drugim. Tako, da jih ne tlačimo v povprečje, vendar tudi njim pomagamo realizirati njihove sanje. Jih pri tem spodbujamo, se vživimo v njihove želje in jih podpiramo. Pa četudi imajo več kot mi, v katerem koli pogledu. Za vse je dovolj na svetu.
Čas je za raven zavesti, kjer povprečje ni več potrebno. Čas je za raven zavesti, kjer z ljubeznijo vsakega sočlovek podpiramo k temu, da uresniči svoje otroške sanje. Pa naj bodo materialne, čustvene ali duhovne. Vsak od nas je z določenim namenom na tem svetu. In kaj je lepšega, kot če imaš ljudi okoli sebe, ki ti pomagajo udejanjiti ta namen.
Ne sami, ne drugim ne smemo pustiti, da se predajajo matriki povprečja, vendar širiti pogum, da sledimo svojim sanjam. Novo povprečje mora biti to, da povprečje več ne obstaja. Vendar sanje. Sanje vsakega posameznika, ki niso povprečne, vendar veličastne.
