V zadnjem mesecu sem prejel nekaj elektronske pošte z vprašanjem, zakaj sem izklopil možnost komentiranja. Razlog za to leži tako v kvantiteti, kot tudi kvaliteti komentarjev. Naj na začetku omenim, da poleg v povprečju od nič do enega komentarja na objavo, dobim mesečno še nekaj elektronske pošte, katere vsebina je zelo podobna vsebini komentarjem. Čeprav sta oba razloga, tako kvantiteta kot tudi kvaliteta bolj ali manj očitna in jasna, bi kljub vsemu podal nekaj misli glede tega.
Najprej nekaj besed glede kvantitete. Glede na to, da večinoma pišem tematiko objav v povezavi s podjetništvom (primarna tema) in včasih napišem še kakšno objavo na temo poslovnega in osebnostnega razvoja, je povsem jasno, da ne gre za izjemno veliko ciljno publiko. Če smo še bolj dramatični in primerjamo to s Kmetijo slavnih, bo teoretično glede na rast in število novih obiskovalcev šele v več kot petih letih moj blog obiskalo toliko ljudi, kot v enem dnevu pogleda to oddajo. Na drugi strani je slovenski trg tako ali tako že v osnovi izjemno majhen, sploh če primerjamo 2 milijona ljudi z 1 milijardo govorečim angleškim trgom, kar je kar 500x več. Torej glede kvantitete ni veliko možnosti, le širjenje spektra tematik pisanja, menjava celotne tematike ali nenazadnje jezika. Za večjo kvantiteto, bi potreboval večji vzvod. Prebojniki to dobro razumejo. Vendar cilj tega bloga ni, da bi podiral rekorde obiska, temveč predvsem, da delim svoje misli in izkušnje.
Potem so tukaj statistike, ki pravijo, da je le okoli 10% spletnih deskarjev aktivnih pri ustvarjanju vsebine (USG – user generated content), še manj jih dejansko proaktivno ustvarja vsebino (npr. piše blog). Slednjih naj bi bilo manj kot 1%, kar je verjetno še dobro, saj imamo že tako informacijski presežek in slabo kakovost vsebine. Ampak konec koncev, vsaka stvar ima svoje prednosti in slabosti.
Osredotočimo se sedaj na teh 10%. Večino komentarjev lahko razdelimo v dve veliki skupini. Prva skupina so ljudje, ki o napisanem premislijo, se strinjajo ali ne in na podlagi tega napišejo tudi komentar. Ta komentar je lahko pohvala in nadgraditev misli ali nasprotno, predstavitev drugačnega vidika (subjektivne realnosti). Druga skupina komentarjev, žal veliko večji del, je po svoji vsebini povsem irelevantna. Večinoma gre to za neke povsem neumestne in nekonstruktivne komentarje, v največjih ekstremih tudi kletvice, žaljivke itn. Včasih se tudi konstruktivno komentarji začnejo spreobračati v vsiljevanje. Če pogledate povprečne komentarje na kateremu izmed slovenskih novičarskih portalov ali recimo na YouTube-u, je število takšnih komentarjev pretresljivo.
Iz tega se lahko naučimo nekaj več, kot zgolj to, da je vrednost komentarjev v splošnem majhna.
Prvo pomembno dejstvo je pojav povsem drugačnih vzorcev obnašanja, če je posameznik anonimen. Sociologi in psihologi so dokazali, da se v anonimnosti močno znižajo naše moralne meje. Celo velika večina grozot, ki se zgodi na svetu, je dostikrat posledica tega, da sistem omogoča anonimnost določenim akterjem in to, da za svoja dejanja ne odgovarjajo nikomur. Na drugi strani, bolj kot so naša dejanja (ne zgolj besede) na očeh javnosti, višja je naša moralna meja.
To pove vsaj dvoje. Prvo seveda to, da je glede na neanonimnost mojega bloga moralna meja v izražanju v vsaki objavi verjetno vsaj malo večja, kot bi bila drugače (v resnici ni ;)). V povsem drugačni poziciji so obiskovalci bloga, ki s komentiranjem ostanejo bolj ali manj anonimni. To povzroči, da so njihove moralne meje nižje in kar mogoče ne bi storili v živo, sploh ne pred širšo javnostjo (čeprav je tudi nekaj takih), to brez problema izvedejo na internetu. Tako pridemo do teh nebodijihtreba komentarjev, za katere bi bilo bolje, če jih sploh ne bi bilo. Če vas prime kdaj, da napišete kakšen tak komentar, je škoda zgubljati časa in energije, vse skupaj pa v vsakem primeru ne vodi nikamor.
Gledano s še širšega vidika, so seveda objave na tem blogu le en majhen fragment mojega življenja, razmišljanja, doživljanja. V realnosti nisem moj blog in ne živim v slikah. To privede do narobnih predstav, pričakovanj in prepričanj, kar vodi tudi do povsem narobnih komentarjev. Takšne komentarje je mogoče identificirati po vsebini, ki se nanaša na pisca in ne na posamezno objavo ali razmišljanje. Običajno gre za etikete, ki jih nalepimo določeni osebi na podlagi prvega vtisa, lahko tako v živo, kot tudi preko spleta in drugih medijev. To je velik problem znanih osebnosti. Te etikete so še toliko bolj izrazite na internetu, saj si zaradi prej omenjene anonimnosti moralne meje zopet bistveno nižje.
Na podlagi vseh teh dejstev pridemo še do pojma subjektivna realnost. Dejstvo je, da objektivnost ne obstaja. Vsak od nas ima določene »leče« s katerimi gleda na svet in na podlagi teh leč oblikuje svoja prepričanja. Za lažje delovanje naših možganov je značilna velika mera posploševanja, ko gledamo čez te leče, ki izhajajo iz naslova naših prepričanj. Na podlagi teh prepričanj se odzivamo na določene situacije, ki vključujejo ljudi, tako v mislih, besedah in dejanjih.
Ključen element človeštva je seveda raznolikost in če bi vsi gledali čez enake leče, bi bil svet povsem dolgočasen, oziroma ne bi bilo nobenega razvoja. Na drugi strani povsem individualistično gledanje na svet zopet ni optimum, zato se povezujemo z ljudmi, ki gledajo skozi enake leče. Večja kot je skupina, bolj lahko svoj pogled vrine ostalim oziroma skuša prikrojiti pravila delovanja sebi v prid. Najbolj ekstremni so totalitarni sistemi, o nastanku katerih sem pisal v tretjem valu.
Glede na to, da so bile ravno danes demonstracije, je to lahko izjemno nadzoren primer. Delavci gojijo prepričanje, da imajo zaradi velikih plač managerjev in zaradi dobičkov, ki si jih izplačujejo lastniki, tako nizke plače. Na drugi strani managerji in lastniki plačajo delavcem toliko, kot je njihova cena na trgu delovne sile in smatrajo, da jih delavci izkoriščajo, na primer s krajami, goljufanjem itn., sami pa si zaslužijo dobičke, zaradi tveganja, znanja itn. Prav tako vidijo, da če bodo zvišali delavcem plače, bo mogoče ogroženo podjetje, vsekakor pa bodo imeli sami manj, tako tudi lastniki. To sta dva povsem skrajna pogleda in ta prepričanja na koncu nimajo nič z dejansko resnico.
Žal je običajno tako, da če sami ne doživimo določene situacije, ta za nas ne obstaja, razen če nimamo možnosti izjemne empatije in konstruktivnega pristopa. Tako je na primer malo managerjev, ki se ali so se soočali s problemi delavcev in obratno, malo delavcev razume probleme managerjev ter lahko vidi svet skozi njihove leče. Drugi svet tako za nas enostavno ne obstaja oziroma ga ne razumemo. Kar pa ne prinaša nič dobrega za celotno človeštvo ali supnost. Torej se moramo ob takšnih situacijah vprašati o stopnji naše empatičnosti, ter koliko nam naša prepričanja koristijo ter do kakšne mere koristijo le nam, do kakšne mere pa skupnosti kot celoti.
S svojimi prepričanji lahko naredimo vsaj troje. Prvič jih ohranimo, ocenimo ali nam koristijo ali ne ter vztrajamo pri njih. Drugič, skušamo drugim pobarvati leče z našimi prepričanji, nekateri to počno celo z namenom prevare. Tretjič, zamenjamo prepričanja oziroma pustimo, da drugi prebarvajo naše leče. Situacije so seveda lahko tudi delne, da del prepričanj ohranimo in del spremenimo. Za kakršno koli barvanje je zopet seveda potrebna velika empatičnost, dolgoročni pogled, duhovni kapital in konstruktivnost. Vse to pa ni lahko.
Če zaključimo primer delavcev, optimalna dolgoročna rešitev ni ne en, ne drug konec palice, vendar celotna palica, z »zmagam – zmagaš« situacijo, enako kot pri Muri. Za to je potreben dialog in pravi pristop iz obeh strani. Če tega ni, je običajno tako, da pridemo iz evolucije slej kot prej do revolucije, dokler se karte vsaj malo ne premešajo, nato pa vse teče po ustaljenih tirnicah naprej. Žal se človeštvo mogoče iz ponavljanja teh vzorcev premalo hitro uči.
Sam vidim svet skozi svoje leče, ki jih na podlagi osebnostne in poslovne strani neprestano spreminjam in nadgrajujem. Veliko tega tudi delim na svojem blogu. Leče danes so povsem drugačne od leč, ki sem jih imel na primer 5 let nazaj. Skušam povečati širino teh leč, predvsem z empatičnostjo in konstruktivnostjo. Čeprav me čaka še veliko dela in dviganja zavesti. J Na primer, če ne bi imel odklonilnega odnosa do nekonstruktivnih komentarjev, tudi ta objava ne bi nastala. Tako da moramo ločiti subjektivno realnost, ki se sreča z drugimi subjektivnimi realnostmi za namen razvoja ter na drugi strani prevare, navezanost na svojo subjektivno realnost ter vsiljevanje, kar prinaša grenkobo in negativnost.
No povežimo to z obiskovalci in komentarji na blogih. Če obiskovalec nekaj prebere in ni o tem niti malo razmislili, govorimo verjetno o (skoraj) povsem stran vrženem času, razen v primeru, da bo kdaj v prihodnosti podzavest to koristno uporabila. Če obiskovalec nekaj prebere, premisli o tem in skuša razumeti, kaj je bilo napisano, je to že korak dlje. Na podlagi razmisleka, če del tega integrira v svoje življenje ali sistem prepričanj in na podlagi tega dobi povratno informacijo, še toliko bolje. Saj znanje, ki ga ne uporabljamo nima nobene koristi. Na koncu, če na podlagi povratnih informacij bralec deli svoje izkušnje še z drugimi (in se uvrsti v 1% populacije), na konstruktiven način seveda, lahko dobimo povsem nova prepričanja sedaj večje skupine.
Torej kaj je dober komentar. To je tak komentar, ki vključuje razmislek o prebranih informacijah, razmislek o stališču avtorja (njegovih subjektivnih lečah in zakaj so tako pobarvane), primerjavo z lastnimi izkušnjami, morebitno testno integracijo v lastno življenje, zbiranje povratnih informacij in deljenje lastni izkušnje ter ugotovitev na konstruktiven način z namenom, da se oblikuje kolektivna konstruktivna realnost, ki predstavlja »zmagam – zmagaš« situacijo. Pri tem se upošteva individualno izhodišče, različne vrednote, hotenja in cilje, dobronamernost na vseh ravneh in delovanje v dobro celotnega človeštva.
Takih komentarjev je res malo.
Dobra in konstruktivna komunikacija je ključ do doseganja boljšega skupnega življenja. Eno izmed načel takšne komunikacije je, prinesi konstruktivno (SSKJ: ki pomaga k ureditvi, izboljšanju česa; ustvarjalen, ploden) rešitev skupaj s problemom, ki ga izpostavljaš. A o tem več drugič.
Konec koncev pa ima v moji subjektivni realnost en dober intelektualni pogovor v živo veliko več vrednosti kot neskončno povprečnih komentarjev. In z vsako osebo, s katero moram izmenjati svoja prepričanja, se bom zagotovo slej kot prej srečal.
