Ljudje se v osnovi ne spreminjamo, oziroma se izjemno težko spremenimo. Naše karakterne lastnosti ostajajo bolj ali manj enake, lahko pa jih izražamo skozi drugačne vzorce. Na primer, to da je nekdo trmast, se lahko kaže tako v vztrajnosti, kot tudi svojeglavosti. Čeprav so edina stalnica sveta spremembe, se prav vse ne spreminja – najtežje se ljudje sami. Tako se ne spreminja vse.
Zato je ključ do dobrih odnosov, da sprejmemo ljudi, takšne kot so. Pričakovanja, da se bodo spremenili so projekcije naših lastnih problemov in želje po spreminjanju sveta. Oseba, ki je dobrega srca, bo verjetno ostala dobrega srca, ne glede na okoliščine. Oseba, ki je nagnjena k varanju, bo po srečanju čez 10 let še vedno verjetno nagnjena k varanju. Pri tem se je potrebno zavedati tega, da imamo vsi ljudje svoje prednosti in slabosti, zgodovina pa napoveduje prihodnost.
Vseeno pa lik vsakega posameznika ni povsem statičen. Ljudje, če že kaj spremenimo, v svojem življenju, spremenimo vedenjske vzorce, skozi katere se izražajo naše osebnostne lastnosti. Velika večina teh vzorcev je seveda pridobljenih v primarni in sekundarni socializaciji. V skladu z rekom, jabolko ne pade daleč od drevesa. Glede na to, da je vsaka družina disfunkcionalna, vprašanje je le, do kakšne mere, smo podedovali tudi določeno mero destruktivnih vedenjskih vzorcev, kar pa ni najboljše.
Edini pravi razlog za spreminjanje je torej to, da postajamo bolj sami, da odstranjujemo vzorce, ki so nam jih vsilili starši, šola in druge avtoritete v primarni in sekundarni socializaciji. Ključ do samoaktualizacije je ravno v tem, da vedno bolj postajamo to, kar v resnici smo, naše bistvo. Zato je to tudi edini pravi razlog, da se lotimo sprememb.
Tako se postavi vprašanje, v kakšnih okoliščinah pa ljudje spremenimo svoje vedenjske vzorce. V glavnem sta dva glavna razloga, ki imata izjemno močan čustven naboj in sicer iz obupa ali iz inspiracije. Res je, ljudje se spreminjamo ali iz naslova obupa ali inspiracije. Prvi je neke vrste palica, drugi pa korenček, v skladu z delovanjem motivacijskega mehanizma človeka. Kombinacija obojega pa je daleč najmočnejša. Ključ pri vsemu je v obeh primerih prisoten močan čustven naboj, ki je tako močan, da nas požene daleč izven cone udobja.
Poglejmo najprej obup. Najboljši primer na tej strani je zdravje, predvsem zato, ker začneš zdravje resnično ceniti šele takrat, ko ga nimaš več. Poleg tega dobri kulinarični užitki prinesejo takojšnje zadovoljstvo, odrekanje tem pa zadovoljstvo nekje daleč v prihodnosti, kar pa ni najboljši vpliv na sprejemanje odločitev. Rekreacija pa ravno obratno, saj običajno pri njej pretiravamo in tako prinese takojšnjo bolečino in koristi na dolgi rok. To posledično pomeni, da lahko zdravje izjemno hitro zanemarimo. Na vrh vsega lahko dodamo še kakšne odvisnosti, kot je na primer odvisnost od dela, kakšni drog, sladkarij ipd. (vsak ima svojo odvisnost) in smo tam.
Povsem običajni scenarij je, da če imamo vzorce, ki uničujejo naše zdravje, prinašajo te več kratkoročne koristi, kot dolgoročnega užitka. Zato smo v začaranem krogu, kjer se težave zgolj kopičijo. Pridemo še do tistega reka, da ima hudič veliko mladih. Pešanje zdravja prinese še mnogo drugih težav. Vendar je še vedno kratkoročen užitek prevelik. S tem pridemo do pogostega scenarija, ko začnemo skrbeti za svoje zdravje vsak ponedeljek, traja pa približno do večera.
Še več. Opozorila zdravnika, vse višja številka na tehtnici, manjša storilnost, libido in uživanje življenja niso dovolj velika bolečina, da bi se tehtnica obrnila na drugo stran. Običajno je šele skrajni obup tisti, ki posameznika prisil v spremembo. Tukaj se moramo zavedati, da nas življenje nikoli ne špara. Tam, kjer so nam dani izzivi, ne glede na to, koliko so kruti, nas bodo slej kot prej dočakali. Zadaja večje in večje udarce ter nas v končni fazi prisili v spremembo. Če je ne sprejmemo, se zadeve ne končajo nič kaj rožnato.
Spremeniti vzorce je seveda sila težko, zato to tudi doseže izjemno malo ljudi. Pred samo situacijo obupa še toliko manj. Enako velja za vsa druga področja, kot so partnerstvo, denar (to si pa res zaslužim in si bom privoščil) ipd. Ne gre podcenjevati izzivov, ki nam jih nalaga življenje, saj so lahko izjemno zahtevni. Vsak ima svoje izzive. Vendar smo lahko veliki zmagovalci, če nam uspe spremeniti določene destruktivne vzorce preden pridemo do skrajne točke vzdržnosti. Seveda si pri tem lahko pomagamo z različnimi psihološkimi orodji. Ampak vsak ima svobodno voljo, da sprejme odločitve, soočiti se z izzivi, ki jih ponuja življenje in ne pustiti, da nas premetava vsepovprek.
Na drugi strani obupa je inspiracija, navdušenje, vizija. Nekateri imajo tako veliko vizijo, da jih vleče in nikoli ne pusti pri miru. Pripravljeni so se spremeniti z namenom prilagoditve svetu ter da dosežejo svoje cilje. Inspiracija jih vodi, da krmarijo skoz življenje in dosegajo svoje cilje, obenem pa spreminjajo svoje vzorce, ki podpirajo doseganje zastavljenega cilja. V večini primerov to pomeni pozitivno spreminjanje vzorcev.
Poglejmo si tipični primer in sicer na področju denarja. Poleg zdravja je to področje, ki ga najlažje razumemo. Pri večini bogatih ljudeh sam denar ni dovolj velika motivacija. V ozadju se gibljejo običajno drugimi motivi. Trije najpogostejši motivi so samostojnost, ustvarjanje in svoboda. Za najlažjo predstavo osebne inspiracije, pa da ne bo zmeraj ustvarjanje, dajmo pod drobnogled svobodo.
Lahko nam je svoboda izjemno pomembna v življenju, ta pa je v veliki meri določena z našimi materialnimi potrebami in statusom. Imamo dve opciji, ena je, da se izklopimo iz načina delovanja sveta in gremo na primer v samostan. Druga možnost je, da si priskrbimo dovolj premoženja, da z njim lahko živimo do konca življenja. Finančno bogati smo toliko, kolikor dni/let lahko živimo pri premoženju in stroških, ki jih imamo.
Osebna svoboda je lahko tako velik motiv, lahko si je želimo tako močno, da enostavno želimo obogateti. Ljudje so pripravljeni spremeniti svoj način upravljanja z denarjem, vložiti več energije v delo, študirajo zakonitosti kapitalističnega sveta ipd. vse z namenim, da uresničijo svojo vizijo. To pomeni, da se vsak dan posvečajo določeni temi, mogoče ustanovijo svoje podjetje ipd. skratka imajo veliko vizijo, ki jih motivira znova in znova za delovanje.
Seveda je še veliko drugih primerov inspiracije, na vseh področjih življenja, od zdravja, ekologije, prijateljstva, sociale, materialnih dobrin, osebnostnega razvoja, duhovnosti, prav na vseh področjih lahko doživimo inspiracijo, ki nas požene naproti našim ciljem.
Razlika je le v tem, da smo pri obupu primorani nekaj spremeniti, drugače je vedno težje. Pri obupu nas okoliščine življenja silijo v delovanje. Se pravi je zunanja sila, ki vpliva na našo notranjo. Pri inspiraciji pa je ravno obratno. Pojavi se notranja sila, ki želi vplivati na zunanji svet.
Seveda pri tem nastane problem, ker mora biti ta sila resnično tako močna, da nas znova in znova motivira. Drugače lahko motivacija traja zgolj »do hladilnika«. Zanimivo je seveda to, da morajo biti takšne velike vizije podkrepljene z realizacijo in akcijo. V sklopu motivacijskega mehanizma pa so te vizije najlažje podprte k realizaciji ravno z sedmimi smrtnimi grehi.
Vsi doživljamo v življenju obe vrsti mehanizmov, temu se ne da izogniti. So področja, ki jih zanemarjamo in so področja, kjer vlagamo veliko energije, čeprav se navzven mogoče ne vidi. Ne smemo se bati napredovati počasi, edino kar se lahko bojimo je, da bi se ustavili.
Področja, ki jih bomo zanemarjali, bodo postajala v našem življenju bolj in bolj pomembna, saj se bodo spontano na njih pojavljali večji in večji izzivi. V skladu z rekom pošast se ubije, ko je še majhna, je pomembno, da čim prej identificiramo ta področja in se jih lotimo. Z uspešnim soočenjem z izzivi, se bomo tudi samo odlično počutili.
Na drugi strani pa je pomembno, da vizije postavimo v pravi kontekst in jih podpremo z akcijo. Vsak od nas ima veliko idej, želja in hotenj, tudi sanj, problem je, ker se jih redko lotimo realizirati. Zato je pri inspiraciji pomembno predvsem to, da iz iluzije znamo s koraki, kako bomo zadevo uresničili, spremeniti iluzijo v vizijo. Tako lahko ob delovanju obeh sil dosežemo višjo stopnjo zavesti ter kakovostnejše življenje.
