Vedno v življenju slej kot prej naletimo na ljudi, ki nam nasprotujejo, oziroma se ne strinjajo z našim delovanjem. Pri tem se takoj pojavi še vprašanje, do katere mere naj upoštevamo mnenja drugih ljudi. Pogosto so nam mnenja drugih ljudi pomembna, saj imamo vsi ljudje potrebo po tem, da smo ljubljeni, upoštevani ter spoštovani, vendar ali imajo res kakršno koli dodano vrednost pri našem delovanju in razvoju. Obstaja več vrst mnenj drugih ljudi, ki jih je včasih smiselno upoštevati, v večini primerov vsekakor ne.
Bolj, kot so nam ljudje blizu ali bolj kot so pomembni v naših očeh, več običajno damo na njihova mnenja. Najbližje je seveda tako partner in družina, katere mnenje najbolj cenimo in ima tako tudi največ potenciala, da prispeva in zavira k našemu razvoju. Običajno je tako, da ko se lotevamo kakršnih koli stvari izven cone udobja s strani naših bližjih, doživimo upor. Na primer naš partner se lahko zaradi lastnih strahov spremeni v našega nasprotnika.
V takem primeru je vsekakor smiselno upoštevati mnenje drugih ljudi. Ampak ne tako, da se preselimo nazaj v cono udobja. Temveč tako, da čustvene strahove bližnjih spremenimo v racionalni model po možnosti s poudarkom na koristih vseh vpletenih. Velikokrat nas zavirajo naši lastni strahovi, še večkrat pa strahovi ljudi, ki nas obkrožajo. Zato moramo skrbno paziti, s kakšnimi ljudmi se obkrožimo ali kako uspešno nevtraliziramo njihove strahove.
Naslednji socialni krog so naši prijatelji. Tudi te nas lahko podpirajo ali zavirajo. Pravi prijatelji nas bi morali vedno in iskreno podpirati pri našem razvoju. Vendar je včasih zgodi, da se naši prijatelji spremenijo v tako imenovane zunanje strokovne svetovalce, ki zopet bazirajo na strahu in zavisti. Pogosto je tako, da izven cone udobja začnemo slediti stvarem, ki bi jih te naši zunanji strokovni svetovalci tudi sami radi dosegli, pa niso prepričano, če to zmorejo in potem s svojimi nasveti raje poskrbijo zato, da se tudi mi ne lotimo sprememb. Še pogostejši strah je, ki je pogost tudi pri partnerstvu, da s spremembami ne bomo imeli več skupnih interesnih območij, oziroma skupnih vrednot (seznam vrednot) ter da bomo tako izgubili osebo, do katere gojimo čustva.
V tem primeru je vsekakor zopet smiselno upoštevati mnenje drugih ljudi. Vendar ne tako, da jih dejansko upoštevamo, temveč da zopet stvari postavimo v pravi kontekst. V življenju ni nič stalnega, vse se giblje v življenjskih ciklih in z našimi notranjimi spremembami se spreminja tudi zunanja okolica. To vključuje tudi naše prijatelje. Ljudje, ki osebnostno napredujejo običajno tudi menjajo zunanjo okolico, od prostora, kjer živijo, prijateljev, kariernih okolji itn.
Vsaka oseba nam je dana v življenju, da se od nje učimo in z njo prehodimo del poti. Ne glede na to, ali nam je oseba podrejena, nadrejena, močnejša, večja, manjša itn. od vsakega se lahko nekaj naučimo. Vendar, ko prehodimo skupno pot, je mogoče čas, ali pa tudi ne, da se razidemo. Vsaka vezanost pomeni le prisilen obstoj. Življenje nas pa samo slej kot prej prisili do tega, da napredujemo.
Ko enkrat začutimo, da ne napredujemo, se enostavno ne počutimo več dobro v svoji koži in dalj časa kot bomo stagnirali na mestu, bolj bomo nezadovoljni sami s seboj. To pomeni, da bodo tudi odnosi trpeli. To, da smo z nekom prehodili pot in da je čas, da gremo naprej ne pomeni, da nekoga nimamo več radi, da ga ne spoštujemo ali da nismo več prijatelji, le vsak sledi poti svoje usode in osebnostne rasti.
Torej pravi prijatelji niso zunanji strokovni svetovalci, temveč ljudje, ki nas podpirajo pri lastnem razvoju in napredku, ne glede na to, kaj to pomeni za njih same. Zopet je pomembno, da ne stagniramo zaradi strahov drugih. Pri tem je golo dejstvo, da ko bomo začeli s spremembami, bomo naleteli na tovrstne ovire in upiranja. Vse ima težnjo po ohranitvi in po samoobstoju.
Potem so tu še avtoritete na specifičnih področjih. Merilo, kdaj in v kakšni meri upoštevati mnenja teh ljudi je izjemno preprosto. Če so sami naredili stvari in jih dokazali na lastni koži jih je vsekakor smiselno poslušati ter upoštevati. To so običajno mentorji. Pri svetovalcih gre za ljudi, ki običajno niso tega sami nikoli naredili, zgolj svetujejo drugim, kaj naj naredijo.
Osnovno načelo svetovalne panoge bi moralo biti živi, kar pridigaš. Če nekaj nisi sam izkusil, ne moreš drugim svetovati, oziroma v zelo omejeni meri. Potem se pojavi še vprašanje v kakšni meri upoštevati mnenja ekspertov. Zopet je načelo preprosto in sicer nauki za posameznika niso nič, sam pri sebi naj se uči. Poskusimo in če deluje tudi za nas, super. Če ne, bomo morali najti drugačno, lastno pot.
Vseeno pa, ljudje ki so nam blizu včasih lahko izpostavijo mnenje, ki ima svojo težo, pa se z njim ne strinjamo. Ne pozabimo, da imamo štiri vrste jaza in sicer javni jaz, ki je poznan tako nam, kot drugim, privatni jaz, ki je znan samo nam, ter slepa pega, ki nam samim ni znana, je pa drugim. Potem je še tisti del jaza, ki ni znan tako javnosti, kot nam. Vendar pri slepi pegi nas včasih ljudje lahko opozorijo na lastnosti ali vedenje, ki se jih sami (še) ne zavedamo. V takih primerih je smiselno, da te stvari racionalno premislimo. Če držijo, se velja vprašati, ali bomo kaj spremenili ali ne. Če ne držijo, mnenje ignoriramo.
Nazadnje je tu še splošna javnost. Bolj, kot smo izpostavljeni, bolj, kot smo vključeni v določene socialne kroge, hitreje naletimo na obrobna mnenja in nasprotovanja. Čeprav je izjemno težko, je pravilo preprosto, sploh ni vaša stvar, kaj si drugi mislijo o nas. Negativna mnenja ljudi so pogosto zgolj odsev njihovih lastnih problemov. Bolj, kot si izpostavljen, bolj kot si drugačen od večine, bolj trdo kožo potrebuješ, ampak v smislu, da ni potrebno zapraviti niti sekunde časa za to, da bi se ukvarjali s tem, kaj si drugi mislijo o vas.
Pri tem velja še opozoriti na napačno subjektivno realnost, v kateri smo prepričani, da se ljudje na veliko ukvarjajo z drugimi ljudmi. Večino časa se ljudje ukvarjajo sami s seboj in s svojimi lastnimi problemi, z drugimi pa se bolj malo ukvarjajo oziroma če se že, stvari niso tako osebne in globoke, kot včasih predvidevamo. Ljudje, ki pa se dejansko večino svojega časa ukvarjajo z drugimi ljudmi, verjetno nimajo svojega življenja. To je enako kot neprestano gledanje televizije, ki pomeni, da svoje življenje živimo skozi opazovanje drugih ljudi. Življenje ni tekmovanje v popularnosti in pogosta zmota, tudi vodij je, da nas morajo imeti vsi radi. Torej pomembno je, da smo pozorni na mnenje drugih ljudi, posebno tistih, ki so nam blizu, ne smemo pa se s tem obremenjevati.
Bolj pomembno kot to, kaj drugi mislijo o vas, je pomembno, kaj vi sami mislite o sebi. S tem razvijete neverjetno moč in svoj potencial za ustvarjanje. Bolj kot boste aktivni in več kot boste ustvarjali. Več bo sicer tudi porazov. In ljudje bodo povedali svoje modro svetovalno mnenje. Vendar poraz ni nasprotje uspeha, vendar integralni del samega uspeha. Tako boste vedno korak bližje samoaktualizaciji, razvili boste več samozavesti, realizirali več lastnega potenciala. Če mislijo ljudje, da ste malo nori, je to običajno dober znak. Namreč, če počnemo to, kar počne večina, tudi dobimo to, kar dobi večina.
Bodite zvesti predvsem sebi, to je vaše življenje, odgovarjate samo za lastna dejanja, razvijate vašo lastno osebnost. Vse, kar je ste vi in vse ostalo je zgolj odsev vas samih. Ne iščite odobravanja v očeh drugih ljudi. Predvsem pa, podpirajte vse okoli vas. Soočite se z lastnimi strahovi. Sami boste uspešni le, če boste drugim ljudem pomagali, da bodo uspešni. Biti milijonar med reveži je brez pomena. Vaša naloga je, da vidite potencial v drugih ljudeh in jim ga pomagate realizirati. Tako, kot bodo tudi drugi pomagali vam.
