Ne glede na raso, kulturo, zgodovino ali okolje se vsi ljudje soočamo z bolj ali manj podobnimi osnovnimi izzivi, hrepenenji, motivi itn. Eno izmed takih velikih hrepenenj je zadovoljitev potrebe po ljubezni in priznanju. Namreč ni ga človeka na zemlji, ki si ne bi želel odobravanja, priznanja, pozornosti in konec koncev mogočne ljubezni. Govorimo tako o intenzivni partnerski ljubezni, kot ljubezni v najširšem smislu, vrlini do vsakega sočloveka, ki so ji v svojem čistem bistvu sledili mnogi svetovno poznani duhovni vodniki. Ravno ta bolj ali manj brezpogojna ljubezen, ki običajno predstavlja vseživljenjsko delovanje, jih je povzdignila v zgled preostalemu človeštvu.
Nič vrednega v življenju ne pride skupaj z določeno ceno, torej trudom, ki ga je nujno potrebno vložiti, vse to pa nam omogoča rast, razvoj in s tem nagrado, ki pa ni cilj vendar pot sama. Tako tudi pot do ljubezni zahteva določena spoznanja, katerih vrata se nam odprejo s sprehodi izven cone udobja. Začnemo lahko pri osnovnem pravilu življenja, da moraš najprej nekaj podariti, če želiš to tudi dobiti. V začetku se mi je zdel to vse preveč spiritualni koncept, da bi ga lahko povsem razumsko apliciral v vsakdanje življenje. Danes se mi zdi ideja predvsem preprosta in praktično preverljiva – če želim imeti več prijateljev, bom sam moral proaktivno spoznati več ljudi, vložiti energijo v posamezen odnos, ga gojiti, kot rožo itn. Se pravi najprej darujem prijateljstvo, da ga bom dobil več. Če želim imeti več znanja, ga moram najprej podariti. To pomeni, da se poglobim v svoja spoznanja, začnem pridobivati znanje, ki ga šele nato lahko delim itn. Ko nekomu podarim delček svojega znanja, ima ta tendenco, da nam vrne delček svojega znanja in tako se zopet obogatim. Če je denar menjalno sredstvo za vse kar nam predstavlja določeno vrednost, moram najprej ustvariti vrednost, ki jo ponudim in s tem lahko priteče denar v moje življenje. To ustvarjanje ali bolj prenašanje vrednosti v minimalnem merilu je lahko tudi darovanje, kar se nam zopet s tem zakonom povrne. In še bi lahko naštevali.
Tudi pri ljubezni ni nič drugače. Če želim več ljubezni od partnerja ali drugih ljudi, jo bom moral sam najprej več podariti. Glede na to, da je ljubezen ena največjih hrepenenj in vrlin poznanih človeštvu, pa je tudi »cena« za to vrlino veliko večja. Velikokrat pa tudi vzrok mnogih nesporazumov, konfliktov, vojn itn. Namreč, ko želimo podariti ljubezen, se moramo čustveno odpreti. Takoj, ko se čustveno odpremo, pokažemo nekomu svojo ranljivost. Ta ranljivost je običajno posledica drugih vzorcev, ki tvorijo predstavo o nas samih. Ravno zaradi te ranljivosti je bistvo vsakega odnosa zaupanje, kot temeljna vrednota, ki pomeni odprtje naše ranljivosti proti varnim rokam.
Lastnosti zaupanja pa niso nič kaj v prid hitrega in širšega razvoja ljubezni. Namreč pridobivanje zaupanja običajno zahteva veliko časa, prav tako vlaganja. Glede na to, da smo vsi samo ljudje, je zapraviti ali znižati stopnjo zaupanja tudi razmeroma lahko. Integriteta, kot podlaga zaupanju mora biti naša stalnica v življenju vsakega odnosa, kar pa zopet zahteva veliko vložka in konsistentnosti. Ljudje pa na vseh aspektih življenja iščemo bližnjice in nič drugače ni tudi v iskanju ljubezni in priznanja. Enostavno smo ljudje razvili vedenjske vzorce, s katerimi ne pokažemo svoje ranljivosti, potrebe po priznavanju s strani določene osebe, vendar enostavno skušamo s temi vzorci izsiliti pokazatelje določene stopnje naklonjenosti. Torej ljubezni nadenemo različne maske, z namenom, da ne pokažemo svoje ranljivosti.
Dr. John Gray eden izmed gurujev medosebnih odnosov v svoji knjigi »Kar čustiš, lahko zdraviš« nadzorno opisuje najpogostejše maske, oziroma vedenjske vzorce, ki jih v vsakdanjem življenju prevzemamo z namenom potrditve naklonjenosti s strani oseb, katerih odnos nam predstavlja določeno vrednost. Vsi se v vsakodnevnem življenju poslužujemo takšnih določenih vedenj in to ni nič nenavadnega. Običajno v vsakem od nas prevladuje nekaj vzorcev, ostali pa se pojavljajo občasno. Prvi korak k višji stopnji razumevanja našega delovanja v skladu z načelom spoznavaj samega sebe je identifikacija lastnih vzorcev oziroma mask, ki jih pogosto uporabljamo.
Najpogostejše maske ljubezni:
Izvajalec – Domneva, da je delovanje pogoj za ljubezen in priznanje, tako se trudi izpolniti pričakovanja drugih, obenem si nalaga višje in višje cilje. Ne prenaša šibkosti ali neumnosti in je zelo kritičen, prav tako se čuti za vse odgovornega. Lahko se naveže na ljudi in položaje. Tako vedenje je posledica strahu pred zavrnitvijo. Običajno so to deloholiki. Rešitev je v več počitka in spoznanju, da je oseba vredna ljubezni tudi brez konstantnega trdega dela.
Kritik – Oseba, ki je obremenjena z iskanjem in razlaganjem napak drugih. Običajno sovraži del sebe in to projecira na druge, nato pa postane zelo kritičen in sodi vsepovprek. Najboljša obramba je kritični napad. Prizadeva si, da bi spremenil druge. Pri tem velja, da vsi kompleksi večvrednosti izhajajo iz kompleksov manjvrednosti in zopet potrebe po priznanju, pohvali itn. Rešitev je v dejstvu, da zunanji svet odseva naš notranji svet. Kritik mora sebe videti v tem, s čimer kritizira druge. Nato mora odpustiti sebi in drugim, ker nihče ni popoln in se tako sprejeti. Kakor hitro najde kritik razloge za ločevanje od drugih, mora začeti hitro iskati razloge za povezovanje z drugimi.
Bahač – Nadomešča pomanjkanje samozavesti z neprestanim pretiravanjem in bahanjem. Zdi se mu, da resnica ne zadostuje za priznanje v očeh drugih, zato stvari napihuje. Rešitev je v pridobitvi zaupanja sebi in drugim, prav tako mogoče, da svoja pretiravanja najprej prizna osebi, ki ji zaupa. Potrebuje dosleden in iskren odziv, popuščanje ni v nikakršno pomoč.
Žrtev – Oseba se ne čuti vrednega ljubezni, razen če ni doživela velike nesreče ali tragedije. Ob pripovedovanju zgodb je vidno predvsem samopomilovanje, maska pa je najbolj očitna, če oseba ob pripovedovanju takih zgodb pridobiva veliko pozornosti. Nekateri ljudje gredo s to masko celo tako daleč, da namenoma zbolijo, da bi pridobili več pozornosti in ljubezni. Žrtev se navadno počuti nemočno v življenju in poskuša obvladovati ljudi tako, da jim zbuja občutek krivde. Rešitev je seveda v prevzetju odgovornosti za svoje življenje in s tem razvojem moči. Soočiti se mora z nakopičeno jezo in začeti odpuščati.
Prijaznež – Skrajnost, v kateri je določena oseba vedno prijazna in dobre volje. Dejanja osebe so vedno v smeri tistega, kar se tudi v ožjem ali širšem družbenem krogu pričakuje, da bo storila. Prizadeva si ugajati vsem in se z vsem strinja. Prav tako običajno ne povzroča problemov in se prilagodi vsakemu položaju. Problem je, ker taka oseba pogosto na videz deluje srečno, v sebi se počuti osamljeno in prazno. Strah tiči v tem, da če bi izpolnjevala vse svoje želje, bi tvegala neodobravanje. Tako lahko zgubi vez s svojim resničnim bistvom. Rešitev je v izražanju sebe, svojih želja, potreb itn, ki se odražajo tudi v kazanju negativnih čustev, zavrnitvah in podobno. Običajno lahko potem, ko pokaže svoj resnični jaz oseba pridobi še več odobravanja, saj ga ljudje začnejo bolj ceniti.
Nezmotljivež – Z namenom, da si pridobi ljubezen, se trudi vedno in za vsako ceno imeti prav. Pogosto vali krivdo na drugega, zgolj zato, da bi imel prav. Racionaliziranje in opravičevanje sta načina za izogibanje čustvom. Rešitev je seveda v tem, da začne priznavati svoje napake, obenem pa spozna, da ga bodo ljudje imeli radi, ne glede na to, da se zmoti, kajti motiti se je človeško.
Jezljivec – Jeza je pogosto človeško čustvo, ki naj bi nas motivirala k nečemu, kar si goreče želimo, vendar v svojih ekstremnih izbruhih ali dolgotrajnem tovrstnemu čutenju vodi v konstantno prepiranje z skoraj vsemi in neprestano zagrenjenost. Oseba s takšno masko v sebi čuti, da je neustrezna, zato se neprestano trudi, da bi se zavarovala. Svoje neustreznost projecira naokrog in tako je zelo zagrenjena. Zavrača vse zadovoljitve, ki jih nudi zunanji svet. Jezljivcu se zdi, da ga je življenje ogoljufalo, zato se skuša maščevati. Razjezi ga vsaka malenkost in zapomni si vsako krivico, ki jo je kdajkoli doživel. Običajno je tudi zelo tekmovalna osebnost. Rešitev je v spoznanju, da si zasluži ljubezen, kljub svojim pomanjkljivostim ter da se nauči ljubiti sebe in odpuščati.
Prevarant – Deluje glede na to, kako ga drugi sprejemajo. Takšna oseba je običajno morala biti med odraščanjem neko drug, da si je pridobila ljubezen. Tako se je naučila igrati vloge, da zadovolji pričakovanja določenih ljudi v določenih situacijah.
Lahkovernež – To je oseba, ki je tako odvisna od mnenj drugih, da ne verjame več lastnim občutkom. Med odraščanjem je spoznal, da pridobi ljubezen drugih le tedaj, ko se strinja z njimi in jim verjame. Rad prepušča drugim odgovornost, da rešuje njegove probleme. Vedno goji visoke upe, vendar ga drugi pogosto razočarajo, kar se bo dogajalo, dokler ne bo začel verjeti vase. Naučiti se mora prevzeti odgovornost za svoje življenje in odpustiti vsem, ki so ga razočarali.
Sramežljivec – Odziv v vsakem odnosu je strah pred kritiko. Ne verjame, da je vreden ljubezni. Lahko je izjemen glasbenik in igralec, toda ko stopi z odra, postane plašen in negotov. Taka oseba se mora naučiti tvegati, bolj izstopati in zaupati samemu sebi.
Važič – Takšna oseba verjame, da bodo stvari, ki jih ima nadomestile njegove osebnostne pomanjkljivosti. Pri moških to pogosto imenujemo »penis extension«. S posedovanjem dragih stvari si želi odtehtati pomanjkanje samozavesti in upa, da bo tako pritegnil pozornost in dobil priznanje, ki ga potrebuje. Denar je taki osebi simbol ljubezni, ki je tudi izkazuje predvsem z dajanjem ali odrekanjem materialnih dobrin. Rešitev je tako kot pri ostalih maskah, da se oseba nauči izražati svoja čustva in dovoli drugim, da vidijo, kakšna ta oseba v resnici je.
Samotnež – Neprestano dokazuje okolici, da nikogar ne potrebuje. Med odraščanjem ni dobil ljubezni in priznanja, ki ga je potreboval, zato se je odločil, da ju ne potrebuje. Je izjemno občutljiva in ljubeča oseba, ki je bila prevečkrat prizadeta. Tako se najraje izogne vsaki zvezi in živi sam. Rešitev je v tem, da oseba s to masko deluje v nasprotni smeri vzorca; vsakič, ko se prične kujati in umikati, bi si moral poiskati človeka, ki ga ima rad in mu zaupati svoja čustva.
Žrtvovalec – To je oseba, ki verjame, da ljubiti pomeni žrtvovati se oziroma odreči sebi v korist nekoga drugega. Med odraščanjem mu starši niso dopustili pozabiti, koliko so žrtvovali zanj in da enako pričakujejo od njega. Ljubezen je zanj naporna stvar, kajti da bi jo pokazal, mora venomer delati tisto, česar ne želi, ali pa se odreči tistemu, kar bi rad obdržal. Trpljenje je zanj vrlina in simbol resnične ljubezni. Takšna oseba se mora naučiti, da odvrže težak čustven tovor, s katerim je obremenil svojo ljubezen in odnose. Naučiti se mora svobodno izkazovati ljubezen, ne da bi pričakoval, da bo zanjo dobil enakovredno žrtvovanje.
Obstaja še mnogo drugih vedenjskih vzorcev, s katerimi želimo prikriti svojo ranljivost in preko bližnjice pridobiti ali celo izsiliti določeno priznanje in s tem ljubezen. Ob tem lahko opazimo, da ima vsak od nas določene maske ob različnih ljudeh ali v različnih situacijah. Običajno je v splošnem tako, da ima vsak od nas dve do tri maske bolj izpostavljene, nekatere uporabimo občasno, drugih pač nikoli ne. Nekatere osebe pa določeno masko živijo kar skozi celotno čas, najpogosteje so to jezljivci, važiči, žrtve in izvajalci. Ne glede na to, poznavanje mask je izjemno pomembno, tako za boljše razumevanje sebe, kot tudi za razumevanje dejanja drugih ljudi.
Pri tem znanje pride do svoje največje moči in s pridobitvijo znanja znižamo tveganje za ponavljanje negativnega vzorca. Torej znanje nam omogoča identifikacijo določene maske in v omenjeni knjigi je izjemno dobro povedano, zakaj je to ključno. Namreč dokler se ne zavedamo, kaj počnemo, nimamo druge izbire, kot da s tem nadaljujemo. Prav tako pogosto ne razumemo vedenja drugih, ki si ga s takšni znanjem lažje razložimo. V knjigi je preprosta vaja in sicer da si na list izpišete vse maske ter se za vsako ocenite od 1 do 5, kjer pri 1 redko igrate določeno vlogo oziroma si nadenete določeno masko, 3 pomeni pogosto, 5 pa popolno ustreza vašemu vzorcu vedenja. Enako lahko naredite tudi za svoje bližnje in druge osebe, ki vam v življenju pomenijo veliko.
Ob opisu določenega tipa, se pogosto pojavi besedna zveza med odraščanjem. Tako lahko takoj ugotovimo, da so imeli pri razvoju določenega vzorčnega vedenja ključno vlogo naši starši, skupaj s celotno primarno in sekundarno socializacijo. Veliko je negativnih vzorcev, ki jih prevzamemo od naših staršev in na nas je, da jih prekinemo. Drugače se enostavno neusmiljeno nadaljujejo iz roda v rod. V življenju je že tako, da v privih petnajstih ali dvajsetih letih naberemo ogromno »navlake«, ki jo nato z osebnostno rastjo počasi odstranjujemo in se vedno bolj približujemo svojemu svetlemu bistvu. Ta naj bi bil prežet z vrlinami, kot so ljubezen.
Znižanje potrebe in frekvence po uporabi maske torej nastane z osebnostno rastjo, z razvojem trdnega jedra in zaupanjem samega vase. Bolj kot si zaupamo ter bolj kot percepiramo lastno vrednost neodvisno od zunanjih dejavnikov, več in bolj čisto ljubezen lahko direktno izrazimo, brez nepotrebnih skrivanj. Pri tem v bistvu govorimo o kopičenju notrjanjih virov, namesto zunanjih. Posamezne maske se lahko tudi lotimo s strateškim spreminjanjem navad, pri čemer za določeno obdobje skušamo negativne vzorce zamenjamo s pozitivnimi. Zagotovo pa je to tudi ena izmed največjih smernic duhovnega razvoja, ki poteka celotno življenje in zahteva izjemno veliko truda in vložka. Pri tem velja tudi izpostaviti, da vse te maske v bistvu poganja strah, ljubezen pa je orožje, ki ga lahko premaga.
Na koncu tako pridemo tudi do koncepta brezpogojne ljubezni. Resnični koncept take ljubezni je daleč od predstav, ki je običajno idealizirana v romantičnih in drugih filmih. Na primer brezpogojna partnerska ljubezen ni, ko nekoga enkrat srečaš, se zaljubiš in potem na podlagi tega dogodka v zaljubljenosti živita srečno vse življenje. Ravno nasprotno, da pridemo do brezpogojne ljubezni je potrebno izjemno veliko skupne rasti, razumevanja, odprtosti in pripravljenost sprejeti človeka takšnega kot je. Korak za korakom, spoznanje za spoznanjem. Vse, kar je vredno v življenju, je doseženo s trudom in nič drugače ni pri brezpogojni ljubezni. Točka vrhunca takšne ljubezni je verjetno res v tem, da nekomu izražamo ljubezen ne glede na to, kdo je, kaj naredi in kakšna je naša interakcija z njim. Doseže pa to le malo ljudi, saj gre v vsakdanjem življenju pogosto še za igro drugih psiholoških vzorcev in karakteristik, ki so veliko bolj zemeljska in povezana z živalskim svetom, kot duhovnim.
Ni namen te objave, da bi vsi postali razsvetljena duhovna bitja, bistvo je to, da prepoznamo določene vzorce in lahko s tem stremimo k boljšim medsebojnim odnosom, tako partnerskim kot vsem drugim. Ne glede na duhovno življenje, pa se mi zdi, da je v vseh pogledih lahko izjemno koristno, če je ljubezen naša vodilo in osrednja misel delovanja, ki se jo trudimo čim manj pogojevati in čim bolj iskreno izražati. Konec koncev dosežemo že izjemno veliko, če prekinemo določene vzorce, ki smo jih prevzeli po naših starših, oni pa po njihovih, njihovi po njihovih itn. Naj bo moč srca nad močjo razuma, kadar je to potrebno.
