Sicer ne vem, kako je s fizikalnimi zakoni glede energije, vendar pri nas ljudeh je moč zelo hitro opaziti, da energijo z lahkoto razpršimo, koncentracija energije pa nam na drugi strani povzroča kar nekaj problemov. To je seveda na nek način tudi logično, saj je koncentracija energije povezana z določeno mero discipline in visoko mero proaktivnosti, razprševanje energije pa s preprostim odzivanjem na dražljaje iz okolja.
Problem pa je seveda v tem, da je danes teh dražljajev neskončno, vaša energija pa je izjemno omejena. V današnjem interaktivnem svetu je razpršiti energijo sila enostavno. Internet, televizija, nakupovalni centri, potovanja, tisoče znancev, mobilni telefon, zahtevna služba in še bi lahko naštevali. Pomanjkanje časa je eden izmed glavnih znakov, da razpršujemo našo energijo.
Energijo pa lahko po nepotrebnem trošimo predvsem na dva načina. Prvi način je, da smo odzivni na vse dražljaje, ki pridejo z okolja. Nimamo lastnih ciljev, ne vemo, kaj bi v življenju, enostavno prepustimo, da naše življenje upravljajo šefi, prijatelji, marketinški strokovnjaki ipd. Odgovornost za naše življenje ni v lastnih rokah, vendar v rokah vseh drugih. Vendar, če naše osebne sanje niso usklajene s sanjami teh drugih, običajno pomeni, da tem drugim zgolj pomagamo živeti njihove sanje. Razpršitev energije na tem nivoju pomeni, da ne bomo uspešni, ker sploh ne bomo počeli aktivnosti, ki nas bi pripeljale k našim lastnim ciljem. Naša energija je na voljo drugim in več kot je teh drugih, bolj in hitreje se lahko iztrošimo.
Drugi način, kako po nepotrebne razpršujemo energijo pa je postavljanje prioritet. Lahko imamo jasno vizijo, močno poslanstvo ter postavljene cilje, vendar nimamo jasno postavljenih prioritet. V primeru, da slabo selekcioniramo med ključnimi stvarmi, ki jih moramo mi sami narediti in ki nas resnično peljejo bližje k zastavljenemu cilju, zoper trošimo veliko količino energije. Če slabo selekcioniramo aktivnosti in želimo početi vse, nam na koncu zmanjka energije, da dosežemo ravno tisto, kar si resnično želimo. Razpršitev energije na tem nivoju pa pomeni, da smo neučinkoviti, se pravi, da počnemo prave stvari, vendar jih ne dosegamo na pravi način.
Obstaja pa še tretji vidik. Na meta nivoju pa imamo še tako imenovano »brušenje žage«. Lahko počnemo prave stvari in tudi na prav način, vendar smo izven fizičnega ravnovesja. Energijo zgolj trošimo, ne da bi je sproti obnavljali. Obnavljanje energije pa pomeni »brušenje žage«. Tudi naš avatar namreč nima neomejenih zalog energije in jih ne obnavlja zgolj s hrano, vendar nujno potrebuje, da občasno žago odložimo in si privoščimo dober film, dopust ipd. in da žago (ostrino delovanja našega avatarja) tudi nabrusimo, se pravi, da preberemo knjigo, si vzamemo čas za šport itn. Če ne gojimo odgovornosti do avatarja na tem meta nivoju, nam ne uspešnost ne učinkovitost na dolgi rok nič ne pomagata.
Primerov, kako ne skrbimo za svojega avatarja je veliko in mislim, da nima smisla o tem pisati (prekomerna teža, premalo spanja ipd.). Poglejmo si nekaj ostalih načinov razprševanja energije. V partnerskem odnosu, namesto, da bi združili kreativno energijo in skupaj naredili več, partnerja drug drugemu jemljeta energijo. Potem, tudi denar je energija in namesto, da bi z njim skrbno ravnali, ga razpršimo, velikokrat povsem po nepotrebnem. Nazadnje pa so tukaj še vse vrste odvisnosti, s katerimi izčrpavamo avatarja, namesto, da bi ohranjali svojo energijo. Primerov trošenja energije je mnogo, saj je kot omenjeno edino enostavno energijo potrošiti.
Koncentracija energije je eno izmed področji, kateremu se bom posvetil v prihodnjem letu. Deloholizem in relativno slabo postavljanje prioritet ne vplivata nič kaj dobro na raven energije, vsaj dolgoročno. Situacija je pač takšna, da je za dolgoročni uspeh potrebna disciplina na meta nivoju, ne zgolj znotraj nekaterih področji. Šele takrat smo v ravnovesju. Če pa se nam v nasprotnem primeru v življenju podere eno področje, to lahko usodno vpliva tudi na vsa ostala področja. Seveda je življenje sestavljeno iz različnih časovnih ekstremov, vendar je vseeno pri tem smiselno upoštevati meje, predvsem pa dolgoročno stabilnost.
Načrt za pravo koncentracijo energije pa zgleda nekako takole:
Najprej, kot povsem osnova je potrebno redno skrbeti za zdravje avatarja. O tem je napisano že mnogo, to pa vključuje od redne telesne aktivnosti, čim bolj zdrave prehrane, pozitivnih misli, dovolj počitka, spanja ipd. Zdrav duh v zdravem telesu, ali kako že pravijo.
Drugi korak je, da imamo resnično jasno vizijo, poslanstvo in cilje. Bolj, kot želimo biti uspešni in višje, kot smo, več je sil, ki nas skušajo spraviti iz naše tirnice. Zato potrebujemo močno hrbtenico, veliko psihološkega kapitala, predvsem pa kristalno jasno sliko, kaj si v življenju želimo.
Tretji korak je jasna postavitev prioritet. Odločiti se moramo, kaj so naše glavne vrednote in kako bomo selekcionirali aktivnosti. Glavno orodje pri ustrezni postavitvi prioritet je, da znamo jasno reči NE. Razlogov, zakaj ljudje težko rečemo ne, je mnogo, od potrebe, da se čutimo v družbi spoštovani, pa da s tem kupujemo ljubezen, do tega, da se bojimo zameriti ljudem, računamo, da bomo nekoč nekaj od ljudi nazaj dobili ipd. Vendar dokler delamo iz naslova potreb (zadovoljevanja potreb drug drugemu) in ne iz naslova poslanstva, smo na ravni razprševanja in ne koncentriranja energije.
Seveda to ne pomeni, da ljudem ne skušamo pomagati na najboljši možen način in kar vse povprek zavrnemo. Vendar ne moremo vsega in v končni fazi ljudje to tudi razumejo, če jim lepo razložimo. Veliko bolje je imeti nekaj resnično kakovostnih in dobrih odnosov, kot pa mnogo površinskih zgolj zato, da jih imamo. Zato moramo naloge, ki jih delamo skrbno selekcionirati.
Četrti in najtežji korak so odnosi. Vsak odnos je kot neke vrste energetski račun. Pri tem je koncept jasen, čustva so nalezljiva in če nekoga s svojo družbo osrečimo, sta potem dva človeka srečna. Od pozitivnega pologa na račun odnosa tako energetsko pridobita oba akterja. Če v odnosu zganjamo slabo voljo, izgubita oba akterja in delamo minus na računu. Bolj, kot gremo v minus, več je potrebno dela na odnosu, da sploh kdaj pridemo v plus. Tako, kot se naši lastni vzorci ponavljajo, se ponavljajo tudi vzorci odnosa. Za spremembo teh je potrebno še veliko več energije. Na ta način se ljudje med seboj izčrpavamo in to pomeni razsipavanje z energijo.
Pričakovati, da bodo vsi odnosi pozitivni je seveda nerealno in tudi iz trenj se veliko naučimo. Vendar če želimo koncentrirati energijo, mora biti seštevek vseh naših odnosov v življenju pozitiven. Potrebujemo več pozitivnih, kot negativnih odnosov. Drugače nas odnosi izčrpavajo in to vpliva tudi na vsa ostala področja. Posledično to pomeni, da moramo biti pri odnosih enostavno selektivni, komu bomo namenili čas in komu ne. Tako v poslu, kot tudi osebno. Zopet, bolje je imeti par kakovostnih odnosov, kot mnogo slabih.
Naslednji korak zajema še enak pozitiven vzorec koncentracije energije na drugih področjih. Denar je zagotovo eno izmed področij, kjer je pomembno koncentrirati ne razprševati energijo (denar je v končni fazi energija). Kreativno in ustvarjalno partnerstvo je zopet eno izmed področji, kjer je nujno, da se energija koncentrira, ne pa s prepiri odvaja.
Zadnja, najvišja stopnja koncentracije energije pa je spontano predajanje usodi. Upiranje usodi je v bistvu razprševanje energije. Najslabše je, če se borimo proti sebi in stvarem, ki so nam usojene. Ta korak se sicer na prvi pogled nekoliko križa z omenjeno drugo točko, kjer sem navedel, da potrebujemo jasno vizijo, poslanstvo in cilje.
Vendar se križa zgolj navidezno, v bistvu pa je vse skupaj zgolj del usode. Vsaka prava vizija in poslanstvo, ki izhaja iz našega pravega bistva, je del naše usode. Tako ne morata biti v navzkrižju, oziroma sta lahko zgolj, če ne poznamo dovolj sami sebe. Vendar dokler se nahajamo na taki točki, nas življenje skozi različne dogodke vodi po poti, kjer šele spoznavamo, kaj je naše pravo poslanstvo. Nekateri pa pač tega nikoli ne spoznajo, ampak se običajno tudi ne ukvarjajo s svojo energijo.
Ko spoznamo svoje poslanstvo, pa sta v okviru sprejemanja usode pomembna dva koraka. Eno je potrpežljivost in drugo je fleksibilnost. Vesolje je inteligentno in ve, kaj je za nas najboljša pot. In velikokrat se ta razlikuje od poti, ki smo si jo sami začrtali. Zato je potrebna velika mera fleksibilnost, ki vključuje prilaganje strategij in situacijam, ki nam jih ponuja življenje. Drugi element je potrpežljivost. Vse se namreč zgodi takrat, ko so nam določene stvari namenjene. Če želimo prehitevati, eostavno izgubljamo energijo.
Seveda je malo ljudi na svetu, ki doseže tako visoko stanje zavesti. Vendar, če vse to dosežemo, potem smo na najvišji možni meri koncentracije energije. To pa pomeni, da plujemo s tokom življenja in pridobivamo izkušnje, ki so nam dane, brez upiranja in izgube energije. Znotraj območja našega vpliva skrbno izbiramo, stvari zunaj našega vpliva sprejemamo in se prilagajamo.
Končni namen vsega tega pa je seveda povečati kakovost življenja. Priti do točke, ko občutimo notranji mir, zadovoljstvo, predvsem pa imamo vedno veliko energije in veselja do življenja. Namreč, kaj pomaga človeku, če cel svet pridobi, svoje življenje pa pogubi. Koncentracija energije je gotovo pot do višje kakovosti življenja.
Vaša odgovornost je, da skrbno pazite na vašo energijo. Zato tudi upravljajte z energijo, ne s časom.
