Na samem začetku odrasle življenjske poti, v zgodnjih dvajsetih letih, je človek poln elana, motivacije, energije, pričakovanj in zanosa. Vendar mlademu človeku žal v večini primerov primanjkuje znanja in izkušenj, da bi ustrezno usmeril in osredotočil svojo energijo za maksimalni razvoj svojih potencialov. Čeprav si je v mladosti to izjemno težko priznati.
Zelo malo rosno mladih zemljanov na tem svetu ima to srečo, da znajo starši, učitelji, mentorji ali drugi dopolniti energijo in zanos z dovolj modrosti ter razumevanjem sveta za sprejemanje bolj smotrnih odločitev.
Pri tem ne govorim o splošnih življenjskih resnicah, ki veljajo ne glede na starost, in na katere se marsikdaj spomnimo, obenem pa smo često preveč leni, da bi sledili svojim lastnim nasvetom. Pa naj bo to: Čim več potuj; prihrani nekaj denarja; sprosti se v trenutku; od vsakega se lahko kaj naučiš v življenju; poskrbi za svoje zdravje; naredi dober prvi vtis; preživi več časa z ljudmi, ki jih imaš rad; najpomembnejša je ljubezen; in tako naprej.
Govorim predvsem o težjih življenjskih spoznanjih in lekcijah, ki so tiste najbolj prvinske izkušnje in nas včasih delajo močnejše, drugič brezkompromisno ubijajo naše sanje in potenciale ter vodijo v življenjska razočaranja. Poglejmo si nekaj težjih spoznanj o svetu in življenju; tista spoznanja, ki bi mi resnično koristila, če bi jih vedel že v zgodnjih dvajsetih letih.
1. Biti dober pomeni biti dober in čisto nič več
Bodi dober človek in dobro se ti bo vrnilo. Res je. Vendar ljudje to pogosto zamešamo in poenostavimo; sebi v prid seveda. To pa kasneje vodi v razočaranja. Govorim o razmišljanju, ki gre v smeri bodi dober človek in življenje te bo nagradilo z dobro službo, veliko denarja, srečo v ljubezni ipd. Ni res.
Bodi dober človek in dobro se ti bo vrnilo; da, v tem kontekstu življenja. Ljudje bodo v večini bolj dobri do tebe (ne vsi). Boljše se boš počutil v svoji koži (načeloma). Mirnejši bo tvoj svet. Pridobil boš tudi nekaj socialnega kapitala. Nagrajen boš z dodatnimi duhovnimi/karma točkami. Vendar pa ima to minimalno povezavo s količino prisluženega denarja, srečo v ljubezni in dobro službo.
Veliko denarja imajo slabi in dobri ljudje. Količina denarja je povezana predvsem z veščinami, ki so vezane na denar, če odštejemo loterijo in dedovanje. Sreča v ljubezni je bolj odvisna od naše dodane vrednosti in investicije v partnerstvo, prej pa vloženega truda v iskanje najbolj primernega partnerja, kot pa od tega, da smo na splošno dobra oseba (razen, če je to našemu partnerju pomembna vrednota). Včasih je biti dober celo kontra produktivno. Npr. psihološko dokazano je, da biti zgolj prijazen (prijaznost spada pod biti dober) ni najbolj pametna moška strategija osvajanja, pri ženskah pa moškim kaj hitro daje napačne signale.
Absolutno je prav, da smo v življenju dobri – imamo integriteto, smo prijazni, sočutni, ne škodujemo drugim, pomagamo, povezujemo, sodelujemo itn. Seveda je tudi to čisto sebični interes, ki prinaša koristi, individuumu in celotnemu človeštvu. Napačno pa je pričakovanje, da nas bo zato življenje nagradilo kar samo od sebe in da se nam zato ni potrebno potruditi na drugih področjih življenja.
Podobno škodljivo prepričanje je, samo iz druge smeri, da so uspešni/bogati ljudje slabi ljudje. Ni res. Bogati ljudje so lahko dobri ljudje ali slabi ljudje, tako kot revni ali tisti s povprečnim premoženjem. Ni zahodnega materialističnega sveta in vzhodnega duhovnega. Če gre človek v cerkev, to še ne pomeni, da živi vrednote te religije. Vsak človek je individuum in vsak se sam odloči po kakšnih načelih bo živel in kaj bo v življenju dosegel. Biti dober ne prinaša avtomatsko uspeha na drugih področjih življenja.
2. Vloga biologije je bistveno močnejša, kot si upamo priznati
Nadaljujmo z zmotnimi prepričanji. Pomembna je notranja lepota. Ljudje smo v osnovi monogamna bitja. Prava ljubezen nima nobene veze s statusom in denarjem. Zaslužim si ljubezen, ker sem dober človek. Dolžina ni pomembna. Usojen mi je partner, s katerim bom srečen do konca življenja.
Vsekakor so vse to zelo lepe misli in ideali, ki imajo svoj smisel in vlogo v življenju. In prav je, da se za njih borimo, če nam v življenju veliko pomenijo. Absolutno pa je boleča napaka, če iz enačbe v celoti odštejemo vlogo biologije, ali še bolje evolucije. Smo živali in smo duhovna bitja. Zanikati en ali drugi svet je lahko zelo boleče. Pri tem nam prav nič ne pomagajo mediji. Na eni strani gradijo naša nerealna pričakovanja z večno ljubeznijo na prvi pogled, na drugi strani pa nam servirajo obdelane slike golih lepotcev in lepotic.
To, da je del nas žival, pomeni da delno delujemo iz čistega biološkega aspekta, zapisanega v naših genih, ki je povsem neposreden in jasen: Čim širše, in v čim boljših kombinacijah za naše potomce, razširiti gene. Z namenom dosega teh dveh ciljev pozna narava (biologija) dva mehanizma, prvi je pohota in drugi je zaljubljenost. Vloga prvega je kvantiteta (vse kar ustreza našemu genskemu/psihološkemu zapisu) in drugega kvaliteta (skupno življenje do produkcije potomca in osnovne vzgoje tega). Že iz tega je jasno, da v osnovi nismo monogamna bitja, vsekakor pa gre pri monogamnosti za smiselno socialno inovacijo, ki lahko prinaša v življenje veliko lepega (“pravo ljubezen”); če imamo realna pričakovanja in smo pripravljeni neprestano vlagati v razmerje.
Kar pa je še bolj pomembno, oba mehanizma (pohota, zaljubljenost) imata pomembno vlogo pri tem, da sploh pridemo do ljubezni, naše prave ljubezni; saj je v vrsti pred ljubeznijo v večini primerov spolna privlačnost, poleg te pa vmes pogosto še zaljubljenost, sploh v mladih letih.
Seksualna sila je poleg želje preživetja ena najmočnejših sil človeštva; ta kot omenjeno izhaja iz čiste primarne biologije in je zato izjemno pomembna v naših življenjih. Na podlagi te sile namreč vsak posameznik poseduje določen seksualni kapital. En del seksualnega kapitala je dan, to je izgled in kakovost genov nasploh, velik del seksualnega kapitala pa je pridobljen. Večji, kot je seksualni kapital, večja je izbira potencialnih partnerjev, prav tako je lahko kakovostnejše naše razmerje.
Seksualni kapital je lahko pridobljen na tri načine, na biološkega, sociološkega ali psihološkega. Prvi biološki je enostavno biti fit. Najbolj vidno biti ne-fit pomeni imeti prekomerno telesno težo. Ne zgolj, da prekomerna telesna teža zniža naš seksualni kapital, prinaša še mnogo drugih nevšečnosti in potencialnih zapletov. Torej biti fit in poskrbeti za svoje zdravje je izjemno pomembno, ne zgolj z vidika energije in fizične zmogljivosti, vendar tudi (seksualnega) statusa v družbi. Pod biološki vidik seksualnega kapitala lahko štejemo še urejenost, negovanost, skrb zase, motorične sposobnosti ipd.
Seksualni kapital si lahko povečamo tudi s pomočjo sociološkega in psihološkega pristopa. Sem lahko štejemo vse od materialnega statusa, socialnih veščin, vrednot posameznika, drugačnosti, samozavesti ipd. Vse naštete stvari večajo ali socialni kapital posameznika ali psihološki kapital posameznika, posledično pa tudi seksualnega. Torej tudi če nismo rojeni za manekena, imamo kar nekaj možnosti, kako lahko povečamo svoj seksualni kapital.
Če gremo še korak dlje, na ravni biologije in sociologije, sta v osnovi dve poti, kako se povzpeti na družbeni lestvici. Prva temelji na dominanci v najširšem pomenu, ki vključuje zastraševanje, podreditev drugih ljudi, agresijo in diktaturo. Ta strategija deluje predvsem v kriznih oziroma bojnih časih in preživetvenih situacijah; to pa je žal večji del poznane zgodovine človeštva. Ta strategija deluje torej pri osvajanju ter branjenju osvojenega. Drugi sledijo, v upanju, da bodo z agresivnim pristopom zagotovljeni viri tudi za njih. Na teh temeljih je zgrajen koncept “alfa samca” in pot do večjega seksualnega kapitala na podlagi fizične/biološke predvlade (biti fit, imeti mišice, dobre športne sposobnosti ipd).
V današnjih, vedno manj nasilnih časih, pa je posledično tudi ta strategija vedno manj učinkovita. Namreč biti alfa samec je mogoče vedno zgolj v nekem kontekstu in v določeni situaciji. V neki drugi situaciji in drugem kontekstu postane tudi alfa samec beta samec (npr. ugledni profesor, ki bi se znašel v zaporu). Glede na to, da je vedno manj na življenje ali smrt nasilnih situacij, se manjša tudi kontekst in priložnosti za uspešnost strategije dominance. Prav tako je dostop do virov vedno bolj pogojen z ustvarjanjem vrednosti, kot z nasilnim jemanjem.
Tako se je razvila še druga pot do vrha socialne lestvice, ki pa ne temelji na dominanci, vendar na prestižu posameznika. Ta še vedno vključuje določene kvaliteta “alfa samca” in sicer visoko raven samozavesti, ambicij in trdnosti, vendar v kombinaciji s sočutjem, skrbjo za druge, empatičnostjo, prijaznostjo in lahkotno naravo. Takšna strategija je učinkovita v bistveno več socialnih situacijah kot dominanca. Če je dominanca učinkovita v bojnih situacijah in tekmovanjih, je strategija prestiža učinkovita v večini aspektov življenja, ki vključuje upravljanje skupnosti. To pa še ne pomeni, da je dominanca slaba, prestiž pa dober pristop.
Najbolj optimalna strategija z vidika družbene lestvice in učinkovitosti delovanja je kombinacija gradnje na prestižu, ki izkazuje skrb za skupino, ob uporabi dominance zgolj v situacijah, ko je to nujno potrebno. V naših genih je zapisano, da imajo takšni posamezniki prednost v družbi, s tem pa dostop do več resursov, moči in potencialnih partnerjev.
Skratka, nikakor ne želim teptati pomena prave ljubezni in lepih idealov. Vendar dejstvo je, da je seksualni kapital izhajajoč iz bioloških dispozicij pomembna kategorija, poleg intelektualnega, socialnega, duhovnega in čustvenega kapitala, ki vodi do večje izbire potencialih partnerjev, višjega statusa v družbi in posledično lahko tudi do bolj ustreznega partnerja.
Glavna lekcija je, da upanje na pravo ljubezen pomeni dati moč iz svojih rok. To pa nikoli ni dobro. Večji kot je naš seksualni kapitala, večja je možnost, da najdemo pravega partnerja. Zato je prav, da se posvetimo svojemu seksualnemu kapitalu in razvoju le tega. Pa konec koncev ne zgolj z vidika partnerstva, vendar tudi z vidika razvoja naše moči, kotacija na družbeni lestvici in potencialnega (pozitivnega) vpliva v družbi.
Na drugi strani pa absolutno ne velja poveličevati seksualnega kapitala; tudi ta ima svoje meje, sploh, če se osredotočimo zgolj na partnerstvo. Nenazadnje tudi ljudje z nizkim seksualnim kapitalom najdejo partnerja. Zakaj? Zato, ker obstaja še ena kategorija in to je edinstvenost posameznika.
Seksualni kapital (dominanca, prestiž) ima pomembno vlogo pri prvem vtisu, v začetku, v splošni socialni kotaciji, na dolgi rok pa v kontekstu iskanja idealnega partnerja seksualni kapital izgubi vrednost ter začne pridobivati na vrednosti edinstvenost posameznika. Takrat odigra svojo vlogo še zaljubljenost; iz kvantitete preidemo na kvaliteto.
Se moramo pa zavedati, da je veliko lažje delati na svoji edinstvenosti, ker je pač ta do velike mere že dana. Vsak od nas je edinstven in moramo zgolj izostriti poteze. Razvoj seksualnega kapitala pa zahteva veliko več truda, vendar je ta v mladosti še kako pomemben. Več možnosti, večja svoboda.
Torej dominanca je pomembna socialna kategorija pri pridobivanju in branjenju resursov in situacijah, kjer je skupina ogrožena oziroma člani le te. Prestiž je bistveno bolj pomembna socialna kategorija pri upravljanju skupnosti in vključuje poleg dominance tudi čustveno ter socialno inteligenco. Dominanca in prestiž sestavljata seksulani kapital in socialno kotiranje posameznika. Večji, kot je seksualni kapital ter večje kot je družbeno kotiranje posameznika, več ima posameznik na izbiro partnerjev ter vzvod delovanja (moč, vpliv). Večja izbira namre pomeni možnost pritegniti bolj ustreznega partnerja. Večja izbira sicer pomeni tudi večji riziko za partnerja z vidika varanja, glede na to, da nismo v osnovi monogamna bitja, vendar to posledično tudi zniža prestiž tistega, ki vara. Na dolgi rok pa pomembnost seksualnega kapitala pada in pridobiva na vlogi edinstvenost posameznika (trenutek, ko preskočijo iskrice med dvema, ki se ujemata). Vseeno si želimo, da preskočijo iskrice s čim bolj optimalno osebo, zato je pomembna širša izbira, ki pa temelji na seksualnem kapitalu. Ta je poleg izbire partnerja pomemben tudi pri dostopu do virov.
3. Mehko in naivno niso kvalitete, ki jih išče ta svet
Naivnost je verjetno najbolj boleče zaznamovana lastnost mladosti. Življenje je izjemno lepo in polno dogodivščin, vendar tudi zelo zahtevno in težko; najtežje lekcije se žal pogosto skrivajo ravno v odnosih z drugimi ljudmi.
Enako kot na ravni biologije, je pomembno v življenju tudi poznavanje osnov psihologije delovanja človeka, predvsem tistega najbolj globoko zakoreninjenega dela, ki temelji na evoluciji in naši dolgi zgodovini. Namreč to so vzorci, ki jih človeštvo najtežje spreminja.
Že od samega začetka se ljudje borimo za vire (materialne dobrine, znanje/tehnologije, ipd.). Osnovni pristop je s čim manj energije dobiti čim več virov. Včasih je to tekmovanje temeljilo predvsem na fizični nadvladi, danes vedno bolj na intelektualni, tehnološki in sistemski nadvladi.
Zato sta pohlep in lenoba pomemben dejavnik delovanja človeka (tudi napredka), pa verjetno lahko dodamo še požrešnost in kakšen drugi smrtni greh. Tudi višje kvalitete, kot so sodelovanje, pomoč drugim, integriteta, empatija ipd. so se razvile izključno iz sebičnih interesov – večje verjetnosti ali lažjega preživetja. Nihče na svetu ne preživi, ali uspe sam.
Res je, da obstaja Maslowa hierarhija potreb, ki kaže na to, da ko ljudje zadovoljimo določen sklop potreb (fiziološke, biološke,…), začnemo zadovoljevati višje vrednote (socialne, aktualizacija,…), vendar pa ni potrebno veliko, da se človeka pahne navzdol po piramidi.
Družine, ki se še tako dobro razumejo, se kar naenkrat skregajo pri delitvi premoženja (materialni viri z malo vložka). Če boste nekomu dajali po sto evrov na mesec nekaj časa in nato nehali, bo prej sovražen zakaj ne prejema več denarja, kot pa hvaležen za pretekle darove (izguba vira). Tudi če človek osebnostno ni nagnjen k varanju, še ne pomeni, da se ne mora znajti v situaciji, kjer je skušnjava večja od volje (širjenje genov).
Pri vsem tem ljudje veliko raje lažejo sebi in drugim, kot da bi si zadeve odkrito priznali. Življenje iz tega vidika pač ni lahko, ljudje smo težko kritični do sebe in do svoje narave, zato malo celofana pride izjemno prav.
Svet torej funkcionira na bioloških silnicah (strategija preživetja, širjenje genov) ter na dodanih vrednostih oziroma koristih. Stremimo k tistemu, kar nam prinaša užitek in bežimo od tistega, kar nam zadaja bolečino. Pri tem gre za obojestransko cesto, dodane vrednosti tako iščemo, kot tudi ponujamo. Več koristi in vrednosti, kot lahko ponudimo (med to sodi tudi seksualni kapital, materialno stanje ipd.), boljše smo načeloma pozicionirani na socialni lestvici. Boljša pozicija na socialni lestvici pa pomeni še več pridobljenih koristi. S tem pridemo do spiralnega delovanja in pomembnega vzvoda življenja.
Na tej točki pa pridemo tudi do naivnosti. Naivnost lahko izhaja iz vere, da (1) niso odnosi izključno zaradi koristi in drug vir naivnosti je, da (2) je naša korist v odnosih tako velika, da se bodo ljudje vedno ravnali skladno z našimi pričakovanji. Skušnjava, ki izhaja predvsem iz bioloških silnic, pri večini ljudi kaj hitro premaga tako dodano vrednost odnosa (prijateljstvo, partnerstvo, družina,…), kot tudi dodatne socialne pritiske (neodobravanja varanja, kraje ipd.).
Če v enačbo dodamo še to, da naša dodana vrednost niha (se zdi v nekem trenutku nekomu nizka), enostavno pridemo do situacije, ko sta se mož in žena skregala, je imel mož poslovno potovanje in je pač tam počel neumnosti; ali pa se družina krega pri delitvi premoženja. Seveda to ne opravičuje dejanja, prav tako ne trdim, da se to dogaja vsakič v odnosih, izjemno pomembno pa je razumevanje človeške narave – brez naivne vere v odnose, ne glede na njihov tip. Vsekakor imamo lahko zdrava in ljubeča razmerja ter lepe odnose v življenju, se pa moramo za njih izjemno potruditi, pa še takrat ni nobene garancije – ne na naši, ne na drugi strani.
Lekcija tega spoznanja je, da moramo imeti realna pričakovanja do ljudi in razumeti skušnjave človeštva. Prav tako se moramo zavedati, da ni vse zlato, kar se sveti in da nam ljudje pogosto prikažejo stvari lepše, kot pa je resnica.
Slej kot prej nas bo kdo okradel, se nam zlagal, nas prevaral, izkoristil, se znesel nad nami ali kar koli negativnega pač že. To je prej pravilo odnosov, kot izjema. Zato je izjemno pomembno, da čim prej v življenju postavimo realna pričakovanja do ljudi, predvsem pa razvijemo socialne veščine do te mere, da učinkovito upravljamo odnose tudi takrat, ko stvari ne gredo kot planirano. In seveda, da imamo v življenju trdno jedro in ne živimo v mehurčku naivnosti.
4. Politika je velik sestavni del življenja
Kaj se zgodi v situaciji, ko želi nekdo preživeti, se pozicionirati na socialni/materialni lestvici, ni pa pripravljen vložiti energije v zagotavljanje prave realne dodane vrednosti, pošteno tekmovanje ali pa mogoče niti nima priložnost za to zaradi deprivilegirane situacije.
To vodi do politike (pomen besede v negativnem smislu), manipulacije in izkoriščanja, v skrajnih primerih pa tudi do nasilja in celo vojn za naravne vire. Politika, manipulacija in izkoriščanje so velik del delovanja našega sveta, pogosto kar sistemsko integrirana v šolstvo, zdravstvo, finančni sistem, verske inštitucije in povsod drugod. Ljudje si želijo na vseh nivojih zagotoviti čim bolj monopolne pozicije.
Pri tem gre izpostaviti, da zgornje besede ne letijo na politike (poklic), vendar splošno na človeško naravo. Politika je samo najbolj nazorni prikaz tega dela človeške narave. Diskreditiranje nasprotnika, lažne obljube, zavajanje, izkoriščanje, korupcija, manipuliranje ipd., vse to se nahaja povsod, v vseh panogah človeštva, v politiki se le najbolj nazorno kaže; večina takšnih »političnih« dejanj pač prinaša volilne točke, volilne točke pa dodeljujemo kdo drug kot ljudje. Vodstvo je zgolj odsev ljudstva.
Ko pridemo mladi, zagnani, polni tekmovalnega duha in kompetenc v novo podjetje, se bo v podjetju veliko ljudi ustrašilo za svoje pozicije, pa naj bodo te formalne ali neformalne. Seveda bodo uporabili vzvode (s čim manj energije doseči cilj), da omejijo naše delovanje. Malokdo pa bo rekel, od tega pa se lahko še kaj naučim in skupaj lahko dosežemo več. Tako nastane prostor za politiko.
In samo en razlog je, zakaj je na svetu toliko politike. Zato ker v veliki meri pač deluje. Ne polagaj preveč upanja v prijatelje, nauči se izkoristiti sovražnike. Nikoli ne prikaži svojih pravih namenov. Drugi naj delajo, ti vzemi zasluge. Izogibaj se nesrečnih ljudi. Poskrbi, da so ljudje odvisni od tebe in da smi pridejo k tebi. Popolnoma uniči svojega sovražnika. Naj izgleda, da nizaš dosežke brez posebnega truda. Igraj na čustva ljudi, pričaraj jim lažne obljube. In še bi lahko naštevali.
Takšno delovanje spremljam na vsakem koraku in prej kot se sprijaznimo, da življenje ni pošteno in da je poleg dodanih vrednosti, poštene tekme in sodelovanja v človeški naravi tudi politika, prej lahko začnemo sprejemati boljše odločitve, z upoštevanjem tega dela enačbe. Idealno bi bilo, če bi bila politika res iskreno namenjena urejanju družbenih razmer za skupno dobro, žal pa je politika večkrat namenjena manipulaciji in pridobivanju koristi brez ustvarjanja realne dodane vrednosti.
Vprašanje pri tem je, ali je takšna nemoralna strategija smiselna strategija preživetja. Odvisno od naših vrednot, naših ciljev in okolja. Več dodane vrednosti, kot lahko ustvarimo, bolj bomo cenjeni v okoljih, ki dodano vrednost in zdravo tekmovanje priznavajo. To pa so sistemi, ki stremijo k transparentnosti, integriteti, zdravemu tekmovanju in sodelovanju. V takem sistemu pa ni prostora za korupcijo, izkoriščanje ipd. Ne pomeni pa to, da je v takšnem sistemu človeška narava kaj drugačna, le sistemsko se jo skuša usmeriti v bolj produktivno smer – napredek.
V tem kontekstu je tudi prav, da čim prej sami sebi nalijemo čistega vina, koliko je v nas politika in koliko se nam politično delovanje gabi. Vsekakor pa je politiki v življenju nemogoče uiti, ne na delovnem mestu, ne v družini in ne med prijatelji (govoričenje je npr. tako najbolj osnovno politično dejanje v skupinah prijateljev).
5. Sprejmi ljudi takšne kot so, ali najdi nove
Narediti spremembo pri samem sebi je izjemno težko; najzahtevnejša stvar na svetu. In vsak posameznik je poln pozitivnih in negativnih vedenjskih vzorcev v svojem življenju. Spremeniti en vedenjski vzorec je skoraj nemogoče. Do sedaj sem v življenju srečal le peščico ljudi, ki imajo dovolj zavedanja, samokritičnosti in volje, da spremenijo kakšen svoj vedenjski vzorec.
Poglejmo banalni stereotipni primer, malo obrnjen. Mlad par. Fanta izjemno moti, če punca pusti spuščeno straniščno školjko; ker je pač to že pri mami motilo očeta. Sedaj so trije možni scenariji: (1) Fant razloži punci, kako je to zanj življenjsko pomembno in jo prosi, da spremeni ona svoj vedenjski vzorec. (2) Fant se sooči sam s samo in ugotovi, da to ni nič takšnega in da lahko tudi on enostavno dvigne pokrov in spremeni svoj čustveni odziv na situacijo. (3) Dnevno potekajo prepiri okoli pokrova za straniščno školjko. Najprej direktno, s časom, ko direkten napad ni več zanimiv, neposredno in vedno bolj pasivno-agresivno.
In žal bo 99% ljudi ostalo pri zadnjem scenariju, pa ne glede na to, ali gre za poslovni ali osebni odnos. Ljudje se zelo težko spreminjamo, če sploh se. Vsekakor se razvijamo, pridobivamo znanja, izkušnje, redko pa se spreminjamo v svojem bistvu in v svojih navadah. Poleg tega smo ljudje pogosto izjemno nekritični do sebe, polni ega in tako zelo enostavno pokažemo na nekoga drugega.
Osnovno pravilo vsakega odnosa je, najprej si vzamemo dovolj časa, brez predsodkov in pričakovanj, da spoznamo osebo. Potem sprejmemo vsakega človeka v celoti takšnega, kot je. Če nas kaj moti na osebi do te mere, da je »deal-breaker«, ne računamo na to, da se bo oseba spremenila. Pač je “deal-breaker”. Izjema so manjše stvari, pri čemer pa je tudi za takšno majhno spremembo potrebno veliko komunikacije, tolerance in razumevanja. Tudi pri teh manjših stvareh je boljše in bolj pošteno, da najprej skušamo spremeniti sebe, potem šele druge.
Na koncu je absolutno lažje najti nekoga, s katerim si bolj kompatibilen, kot pa nekoga spremeniti. Zato je prav, da sprejmemo ljudi takšne kot so, potem pa se odločimo ali sodijo v naše življenje. Nekatere malenkosti, ki nas resnično motijo tolerantno komuniciramo, pri drugih skušamo spremeniti sebe.
6. Vedno bodi iskren do sebe
Največja škoda, ki jo lahko naredimo sebi (in drugim) je, če nismo iskreni do sebe. Kadar se človek ne posluša vztraja na poti, ki vodi v dolgoročno lastno nezadovoljstvo ter nesrečo v odnosih. Problem je seveda v tem, ker so običajno naša najgloblja hotenja neskladna s pričakovanji družbe ali s pričakovanj ljudi v našem življenju. Drugi problem je ta, da je iskrena pot v začetku običajno veliko težja pot.
Nezadovoljstvo v službi. Nezadovoljstvo s partnerjem. Nova poslovna priložnost. Večerna zabava. Avantura na potovanju. Za kar koli že pač gre. Večja, kot je sprememba in odločitev (poroka, zamenjava službe, vrsta študija, daljša potovanja,…), bolj moramo biti iskreni do sebe, bolj moramo poslušati svoj notranji glas. Pred vsako pomembno odločitvijo si moramo vzeti čas zase in razmisliti, je to nekaj kar res hočemo, si resnično želimo? Se vidimo v tem čez pet let? Ali je to nekaj, kar je del nas in naše narave?
Kadar koli globoko v sebi čutimo, da nekaj ni za nas, pa se vseeno pustimo prepričati, sledi običajno veliko težja situacija v prihodnosti. Nezadovoljstvo in dvomi rasejo. Vsako nezadovoljstvo, vsaka neiskrenost do sebe, mora nekje pokukati na dan in če ta čustva potlačimo, v nas še toliko bolj zrasejo in udarijo ven; lahko na našem zdravju, lahko v nezadovoljstvu, lahko v naših odnosih.
Upoštevanje sebe in svojega notranjega glasu spremljajo pogosto socialni pritiski in pritiski pričakovanj ljudi, s katerimi smo v odnosih; z izbiro prave poti pogosto ljudi razočaramo in ne izpolnimo njihovih pričakovanj. Vendar edino prav je, da smo iskreni do sebe. Enako pa pričakujemo in razumemo tudi pri drugih.
Iskrena pot pa je običajno tudi težja pot. Lahko to pomeni iskanje novega partnerja, nove službe, razvoj novih veščin za zamenjavo panoge ali kar koli pač drugega. Ne glede na to je prav, da se borimo za to, kar si res želimo in čutimo, da je naša prava pot. Obenem pa tudi znamo reči ne.
Kompas je enostaven. Daljše obdobje pozitivnih čustev kaže na to, da gremo v pravo smer, negativna čustva (jeza, nezadovoljstvo, žalost,…), lahko tudi na silo potlačena, nas opozarjajo, da nismo na pravi poti; negativna čustva so smerokaz, da nismo na poti, ki je nam namenjena. Če nas spremljajo negativna čustva, to pomeni, da naša duša trpi. Izjema je strah, ki pa je kazalec, s čem se moramo v življenju še soočiti.
7. Okolje, trendi in makro spremembe imajo izjemen vpliv na življenje
Ljudje smo bistveno bolj produkt okolja, kot si to upamo priznati. Znanstveno dokazano imajo najbolj uspešni ljudje na svetu, v kateri koli življenjski disciplini (šport, posel, umetnost…), poleg talenta in trdega/pametnega dela, tudi enormno pomoč okolja. Država, družina, vera, šolski sistem ipd. vse ima močan vpliv na naše potenciale in do katere mere jih lahko realiziramo. Še najbolj pa na to vplivajo trendi in načrtovane strukturne spremembe.
Ptičji pogled na to, kako funkcionira družba, kje se nahajamo mi, kakšno je naše izhodišče, napoved trendov ter v kakšnem okolju najlažje realiziramo svoje cilje je izjemno pomemben vpogled v optimalno delovanje posameznika. Gre za spoznanje, za katerega si najbolj želim, da bi ga razumel v mladih letih.
»Scati« proti vetru ne gre, ne glede na to, kako daleč ti nese. Bolj kot so tvoje vrednote neskladne z okoljem, bolj kot so trendi obrnjeni proti tebi in ti makroekonomske spremembe otežujejo delovanje, težje dosežeš svoje cilje. Sicer je res, da so dobri časi veliki mehčalci karakterja in ustvarjalci naivnežev, vendar pa je brez pomoči okolja domet uspeha posameznika bistveno omejen. Seveda pri vsem tem ne smemo iskati izgovorov za nedelovanje, ker nam trendi pač niso naklonjeni, vendar se moramo neprestano spraševati, kako lahko obrnemo trende in strukturne spremembe sebi v prid.
Poglejmo si nekaj primerov, najprej pozitivnih. Tržno trend. V začetku moje kariere se je ravno začelo razvijati start-up podjetništvo. Panoga me je močno zanimala in posledično bi lahko rekli, da sem bil na pravem mestu ob pravem času. V zadnjih 10 letih sem lahko močno prispeval k razvoju start-up ekosistema, trend me je sam vodil k razvoju novih produktov, idejam, povezavam in priložnostim.
Strukturna sprememba. V času mojega študija se je ravno začel uvajati bolonjski sistem in vsi, ki smo študirali po starem sistemu smo avtomatsko napredovali v višje letnike ter s tem ohranili status študenta z vsemi bonitetami, ne glede na študijsko prizadevanje.
Okolje. Narava mojega dela je, da delam z najbolj kompetentnim segmentom ljudi, kar tudi od mene zahteva, da neprestano razvijam svoje kompetence. Vse to so trendi, ki so mi pomagali do hitrega kariernega razvoja vse do pričetka finančne in politične krize. Nekje od leta 2009 naprej pa je večina kazalcev Slovenije usmerjenih navzdol, kar seveda otežuje tudi karierni razvoj ljudi.
V svojih dvajsetih letih se nisem zavedal, da jaham zadnji vzdihljaj vala tranzicije; se pa sedaj zelo dobro zavedam trendov, ki čakajo v naslednjem desetletju ali dveh Slovenijo in posledično lahko tudi mene. Vsi kazalci konkurenčnosti strmo padajo, stopnja korupcije se povečuje, država se nenormalno hitro zadolžuje (dolgove bo potrebno odplačati?), trgi stagnirajo, prebivalstvo se hitro stara, kar ni ne v prid pokojninski ne zdravstveni blagajni in še bi lahko naštevali.
Če temu dodamo še slovenski karakter, ki se v kriznih časih veliko bolj jasno kaže (zavist, negativna selekcija, lisjaštvo, poza žrtve, egalitarizem,…), lahko kaj hitro ugotovimo, da okolje ni nič kaj naklonjeno ambicijam. Ne smemo pozabiti, da je ekonomska kriza najboljša brca človekove morale po Maslowi piramidi navzdol, naravne katastrofe pa navzgor (verjetno, ker se zavemo tudi svoje lastne nemoči naprav naravi).
Vsakemu v zgodnjih dvajsetih (pa tudi kasneje) bi tako globoko svetoval naj razišče trende, napovedi, strukturne spremembe in kako bodo te vplivale na njegov karierni razvoj – pozitivno ali negativno. V Sloveniji, Evropi ali kje drugje.
Ne želim pa biti zgolj negativen. Seveda je sliko potrebno pogledati tudi širše, ne zgolj s karierno-ekonomskega vidika. Lahko so človeku svež zrak, ura vožnje do morja in gora, dobra in zdrava hrana, veliko socializacije, varna država, socialna država ipd. veliko bolj pomembne stvari od ambicij in z analizo kar hitro pride do zaključka, da živi v idealnem raju na zemlji; ali pa je situacija daleč od tega, vse je odvisno od naših vrednot ter ciljev. Skratka, pomembno je, da smo mobilni in se postavimo v tisto okolje, kjer lahko naše vrednote in cilji najbolj prosperirajo.
8. Razmislek in strategija pred dejanji
Malo ljudi bere. Še manj ljudi kaj napiše. Še manj ljudi vloži energijo v resnični razmislek pred delovanjem. V mladosti je to še posebno težko, ker imamo premalo izkušenj in posledično premalo koordinat, da bi oblikovali smiselno strategijo našega delovanja. V mladosti je tako najpogostejša strategija izjemno preprosta: Ščepec navdiha, potem pa brez oddiha. Žal pa je danes, v ustvarjalni družbi znanja, veliko bolj pomembno pametno delo, kot trdo delo. Pametno delo pa zahteva malo navdiha, veliko razmisleka, malo delovanja, ponoven razmislek, zopet malo delovanja itn.
Oblikovanje smiselne strategije lahko prihrani leta dela, predvsem pa nas popelje do bistveno večjega potenciala. Mnogokrat delovanje na pamet, ali po čustvenih vzgibih brez premisleka, vodi celo do slabšega stanja, kot če ne bi naredili nič in se prepustili lenobi. Žal. In bolj kot postaja kompleksno okolje, večja je potreba po strategiji in temeljitem razmisleku, če želimo doseči svoje cilje.
To pomeni predvsem troje. Prvo, da si pred kakršnim koli delovanjem in sprejemanjem odločitev vzamemo dovolj časa za analizo. Spoznati okolje, povezave med ljudi, njihove vzgibe, ključne akterje, odločevalce, trende in vse kar sodi zraven je prav tako pomembno, kot samo delovanje. Analiziranje in planiranje lahko poteka tedne, ali celo mesece, pa ima svoj smisel, če zato zavijemo v pravo smer.
Po analizi pa je kot drugo ključno, da vzamemo list papirja, svinčnik in razmislimo o naši strategiji ter si odgovorimo na ključna vprašanja, kot so kaj je naš končni cilj, ki si ga želimo doseči, kako bo naše delovanje vplivalo na ostale v okolju, kaj če nam ne uspe ipd. Na podlagi analize in razmisleka postavimo predpostavke o okolju, ki jih potem na podlagi delovanja lahko korigiramo in prilagajamo. Bolj, kot imamo jasne misli, kaj želimo kot cilj (output), lažje postavimo strategijo.
In kot tretje, pogovor s pravim človekom nam lahko prihrani leta dela, zato ima v življenju izjemno dodano vrednost, če se obkrožimo z mentorji, ki nam pomagajo na različnih področjih življenja.
Razmislek in strategija sta korak dlje od postavljanja ciljev. Vključujeta še zunanje okolje, majhne korake, ki potrdijo ali zavrnejo naše predpostavke, angažiranje okolja v smislu mentorjev ter alternativne poti oziroma cilje, če so bile naše predpostavke napačne. Najtežje se je usesti in nekaj temeljito razmisliti; pa tako pomembno.
9. Drugačno ni vedno boljše
Na vsakem koraku, vključno z mojimi zapisi, lahko najdemo filozofijo bodi drugačen. Vsekakor ima v veliko primerih drugačnost pomembno prednost, ne pa vedno. V resnici je tako, da biti drugačen niti ni težko, biti drugačen in obenem boljši pa je izjemno težko. To je pomembna lekcija, saj je v mladih letih z lahkoto sprejeti filozofijo biti drugačen, veliko težje pa razumeti, da moraš biti obenem tudi boljši.
Povprečje in splošno priporočene usmeritve življenja imajo nek svoj smisel. Ustrezajo večini in zagotavljajo varnost celotne družbe. Povprečna dieta je najbolj smiselna dieta za veliko večino ljudi. Povprečen varčevalni načrt je najbolj smiseln za veliko večino ljudi. Končanje fakultete je smiselno za veliko večino ljudi, sploh če izobrazba ni pretirano draga. Ne pravim, da gre za optimalni način, ne pravim, da je za posameznika najboljši način, vendar najbolj smiseln za večino. Zakaj?
Kakršni koli odstop od povprečja zahteva tveganje, enormno količino znanja, eksperimentiranja, poskušanja, padanja in tudi neuspehov, s katerimi si lahko bistveno bolj škodujemo, kot imamo na koncu koristi. Namreč poleg drugačnega pristopa, moramo s poskušanjem najti tudi boljši sistem, se pravi sistem, ki nam prinese boljše rezultate od splošno predlaganega.
Poglejmo si konkretni primer. Imamo standardno priporočeno dieto; obenem je splošno znano, da ima takšna dieta preveč vključenega sladkorja in da je potrebno dodati v prehrano več sadja ter zelenjave in polnozrnatih živil. Do tukaj smo še vedno v coni varnega in nekoliko nad povprečjem z vidika kakovosti diete. Vendar z gotovostjo lahko trdimo, da bo bo takšna dieta zagotavljala preživetje, zadovoljila prehranske potrebe telesa in določen nivo zdravja za povprečen stil življenja.
Sedaj pa bi šli radi korak dlje, ne glede na to, ali gre za zdravstven, etični ali estetski vidik. Vegetarijanstvo. Veganstvo. Makrobiotika. Visoko-beljakovinska dieta. Dieta z zeljem ali karkoli pač že. Večina teh pristopov zahteva skoraj v celoti izključitev ene skupine živil (hidrati, beljakovine, maščobe) iz diete. Tukaj pa se kar naenkrat pojavi določeno tveganje, da ne dobimo vseh potrebnih hranilnih snovi. Zato je zahtevana večja stopnja znanja za pravilno kombiniranje živil, sprememba življenjskega stila ipd. Z vegetarijanstvom si lahko recimo naredimo več škode, kot koristi, če imamo premalo znanja in nadomeščamo izpad mesa z večjim vnosom enostavnih sladkorjev. Bolj, kot gremo od povprečja, več znanja potrebujemo.
Pri tem ne trdim, da vegetarijanstvo ni dobra dieta. Trdim zgolj to, da če želiš okusiti resnično dodano vrednost te diete moraš imeti dovolj znanja, da nadomestiš izpad živalskih beljakovin z ustrezno kombinacijo rastlinskih beljakovin, ne smeš bistveno povečati vnosa enostavnih sladkorjev, obenem pa nekoliko spremeniti življenjski stil in še bi lahko naštevali. Prav tako je vprašanje, če vegetarijanstvo ustreza vsakemu, verjetno nekomu bolj, kot drugemu. Skratka, namen ni, da iščemo razloge za ali proti vegetarijanstvu, namen je izpostaviti, da vsak odstop od priporočenega spremlja tveganje.
Povsem enako velja za kariero – podjetništvo, kot alternativa službi, denar – investiranje namesto varčevanja, partnerstvo – poliamorija namesto monogamije, spanje – polifazično spanje namesto osmih ur v kosu in še bi lahko naštevali. Nič drugače ni pri manjših življenjskih odločitvah, recimo prepirih. Enostavno je z nekom se ne strinjati, s tem smo že drugačni, imamo drugačno stališče. Utemeljiti z argumenti, zakaj je naš pogled boljši in narediti mogoče še celo sintezo obeh pogledov ter nekoliko spremeniti naš pogled, pa je veliko težje. Kljub vsemu so konflikti vir napredka, če s sinteza drugačnosti vodi do nekaj novega, zopet drugačnega, a boljšega.
Velika past je tudi na tisoče knjig, blogov in drugih avtorskih »self-help« vsebin, ki ponujajo bližnjice do uspeha, pa ne glede na to, na katero področje življenja pogledate. Formula, ki je nekoga pripeljala do uspeha, še ne pomeni, da bo tudi vse druge; vključno z vami.
Zato biti drugačen ne pomeni zgolj izstopati v nečemu, ali ubrati drugačen pristop od večine, vendar pomeni, da smo pripravljeni vložiti enormno več energije v poskušanje, pridobivanje znanja, neuspehe ipd., z namenom, da najdemo način, ki je nam osebno najbolj pisan na kožo in nam omogoča visoko kakovost življenja, vključno z dobrim počutjem v svoji koži in doseganjem osebnih ciljev.
Če smo pripravljeni vložiti ves ta trud, se seveda lahko investicija močno obrestuje (več energije, več denarja, več sreče, več česar koli pač že), ni pa pot do drugačne in boljše alternative enostavna. Pogosto pa na koncu pridemo do zaključka, da tudi nam najbolj ustreza to, kar ustreza večini; in pri tem si ne smemo zatiskati oči. Biti drugačen nima nobene dodane vrednosti, če škodujemo sami sebi.
Želim pa si, da bi v dvajsetih letih jasno vedel, da odstop od povprečja večkrat vodi do neuspeha in slabšega končnega stanja, kot pa avtomatsko do večje uspešnosti. Serija neuspehov in poskušanja, ki lahko trajajo leta in leta pa lahko vodi do individualno optimalnega stanja; to pa je včasih ironično celo enako kot na začetku, tistemu splošnemu. Na koncu je ključ, da se dobro poznamo in svet prilagodimo sebi oziroma najdemo svoje osebne preference, ki jih nato živimo in ne vsiljujemo drugim.
10. Lahko je izstopiti iz povprečja, izjemno težko je resnično uspeti
Poglejmo si še zadnje pomembno spoznanje. Izstopiti iz povprečja je sila lahko, saj zahteva le nekoliko več dela, kot ga vložijo ostali. Če nekoliko posplošimo, vse kar moramo narediti je korak ali dva dlje, kot ga je pripravljeno narediti povprečje.
Resnično uspeti pa je izjemno težko. Zahteva temeljit strateški premislek, predanost, osredotočenje, pomoč okolja, trdo delo, srečo in še marsikaj.
Imeti nekoliko več kondicije kot povprečen človek ni težko. Če nekajkrat tedensko tečemo ali gremo v fitnes, že izstopamo iz povprečja. Imeti fit in mišičasto telo pa pomeni ekstremno dieto, dolgoleten trening večkrat tedensko, veliko znanja, prehranskih dopolnil, poslušanje svojega telesa, odrekanja, počivanja itn. Imeti fit in mišičasto telo pomeni popolno predanost zdravju, pomeni način življenja. Zato je tudi največ mišičastih ljudi trenerjev, športnikov ali je pač trening nekako sestavni del profesionalnega dela.
Imeti nekoliko več znanja kot povprečen človek ni težko, če izpostavimo dejstvo, da povprečen človek prebere eno knjigo na leto. Če želimo imeti malo več znanja o npr. prodaji pač vsak mesec preberemo eno knjigo nekaj let zapored in že bomo imeli več znanja kot povprečen človek, če ne kar več znanja kot povprečen prodajalec. V primeru, da bi radi postali vrhunski prodajalec, pa to zahteva popolno predanost poklicu, izjemno veliko vaje, neprestano izobraževanje, izboljševanje ipd.
Zaslužiti nekoliko več kot povprečje, ni težko. Investiramo v dobro izobrazbo, razvijemo kakšno zelo iskano veščino in po potrebi pridobimo kakšno popoldansko službo. Obogateti pa zahteva povsem drugi pristop, lastništvo sredstev ali visoko managersko/strokovno pozicijo, biti na vrhu v določeni panogi, pa naj bo to zabavna industrija, umetnost ali kar koli drugega. Obogateti je praktično življenjski projekt, ki zahteva strategijo, znanje, prave trende, pogum, srečo in še marsikaj drugega.
Težka resnica pri vsem tem je ta, da imaš lahko 9 od 10 stvari, ki so resnično pomembne za uspeh na določenem področju in če ti manjka samo ena stvar, pač ne moreš masovno uspeti. Recimo, da ti manjka trend. Lahko si super pameten in sposoben, motiviran in imaš izjemno strategijo, pa pride čas vojne, si vpoklican v vojsko in te ranijo na bojišču ter se s tem ubije tvoj potencial. Mogoče ekstremen primer, vendar ni daleč od pogoste situacije v prejšnjem stoletju.
Skratka, biti boljši od povprečja zahteva nekoliko več truda in vloženega dela; resnično uspeti v življenju, na katerem koli področju, pa je življenjski projekt, ki zahteva popolno predanost posameznika in uporabo vzvodov iz okolja (tržnih, socialnih, finančnih,…). Če želimo torej resnično masovno uspeti, je sila pomembno, da poleg življenjske predanosti in trdega dela, čim prej v svoje odločitve vkomponiramo tudi vsa prej zapisana življenjska spoznanja.
In za konec še ena pomembna resnica. Ne glede na to ali uspemo masovno ali ne, je naš domet spreminjanja sveta izjemno omejen. Na svetu je do sedaj živelo že več kot 100 milijard ljudi in vsak od nas lahko našteje le nekaj 10 ljudi, ki so resnično uspeli, vplivali na spremembo sveta ali bili zgled širšim množicam; pa tudi njihov vpliv je bil zelo omejen z vidika spreminjanja sveta. Se pravi 1 na 10 milijard ljudi nekoliko, za kanček, spremeni tok človeštva – lahko na boljše, ali slabše.
Ne me razumeti narobe. Vsako dejanje šteje, vsak človek in njegova raven zavesti je izjemno pomembna. Vsak od nas je kot celica večjega organizma (sveta) in kaplje so tiste, ki sestavljajo val spremembe. Vseeno pa moramo imeti realna pričakovanja, kakšen je naš domet vpliva na človeštvo, ne glede na to, kakšne predstave imamo o lepšem svetu in kako bi ga lahko mi spremenili. Prav tako je za vsako spremembo potreben čas, ogromno časa; enako kot za posameznika, velja za človeštvo. Zavedati se moramo, kaj lahko resnično spremenimo, kaj pa je boljše sprejeti.
Ena izmed teh nekaj deset svetovno vplivnih ljudi, na katero bi pomislil skoraj vsak od nas, je zagotovo Mati Terezija. Njen nasvet je v tem kontekstu najbolj smiseln. Kaj je največ, kar lahko naredi človek dobrega za ta svet? Gre domov in ima rad svojo družino!
Če želimo ali ne, največji vpliv imamo na ljudi okoli sebe. In lahko imamo izjemno pozitiven vpliv na ljudi okoli sebe in njihovo kakovost življenja. Tako spreminjamo svet – z zgledom, v domačem okolju. To so realna pričakovanja, to je pravi uspeh.