Problem je, da veliko ljudi na mnogih področjih (razmerje, denar, kariera ipd.) ne ve točno, kaj bi v svojem življenju. Obenem pa niso zadovoljni s sedanjim stanjem. To jih na nek način mori, vendar pa ne vedo kako naprej. Prvi korak k pozitivni spremembi je, da jasno artikuliramo, kaj si sploh želimo. Če tega ne naredimo, je vse ostalo zaman; postavljanje ciljev, motiviranje, ipd. nima prav nobenega učinka, če nimamo kristalno jasne slike, kaj si sploh želimo.
Tako kot je fizična bolečina znak, da je nekaj narobe na ravni avatarja oziroma, da je ogroženo telo, je splošno nezadovoljstvo na podlagi negativnih čustev znak, da nekaj ni tako kot bi si želeli na enem ali več področjih našega življenja. Če smo torej nezadovoljni, je to znak, da smo na enem izmed področji izven želenega stanja. Namen negativnih čustev je, da nas motivirajo k želenemu stanju.
Vendar smo povsem v pat poziciji, če ne vemo, kaj pa si v resnici sploh želimo. Vemo, da smo v določeni točki, ki nam ne ustreza, nimamo pa jasne želene točke, kam bi si želeli priti. To pomeni zgolj to, da lahko ostanemo v enaki točki in upamo, da nam bo življenje samo prineslo nekaj novega. Takšno upanje, pa je seveda redko uslišano. Življenje želi, da se borimo za stvari, ki si jih želimo. Torej moramo najprej jasno vedeti, kaj si sploh želimo.
Postopek spoznanja, kaj si želimo je načeloma sila enostaven, po drugi strani pa izjemno težak. Težak zato, ker si moramo priznati, da smo v preteklosti sprejeli marsikatero napačno odločitev, zato, ker moramo iz cone udobja in zato, ker moramo stare vzorce zamenjati z novimi. Za postopek razjasnjevanja želenega stanja se moramo praktično potisniti iz lagodja povprečja.
Enostaven pa zato, ker je res sila enostaven. Najprej je pomembno, da smo v stiku sami s seboj. To naredimo tako, da smo najprej povsem sami in brez distrakcij. Potem je najboljše, če gremo v naravo, na območje, ki nas pomirja. Gozd, gore, hrib ipd. Lahko pa to naredimo tudi v sobi. Nato moramo umiriti misli, počasi sprazniti um z vsakodnevni stvarmi, ki nas morijo. Nekaj minut meditativnega stanja nam omogoča, da se povežemo s svojimi čustvi, hotenji, s svojim pravim bistvom.
Potem pa sledijo prava vprašanja. Samo tako, če si zastavimo prava vprašanja, lahko dobimo jasne odgovore. Zastavimo si nekaj vprašanj na področju, kjer smo nezadovoljni. Najprej na bolj abstraktnih nivojih, ki se dotikajo predvsem naše življenjske vizije in poslanstva, potem vedno bolj na konkretnem nivoju.
Na primer za službenem področju: Ali je trenutna služba prostor, kamor spadam? Zakaj sem trenutno nezadovoljen v službi? Kaj se moram ali sem se moral naučiti v tej službi? S čim lahko resnično prispevam svetu? Kakšno delo si želim trenutno opravljati? Kakšno službo pa si res želim? Za kakšnega šefa pa bi z veseljem delal? S kakšnimi ljudmi želim delati? Katere so tiste panoge, ki so mi najbolj blizu? Za katera podjetja konkretno pa bi delal? Katera znanja in veščine pa mi manjkajo, da bi delal za ta podjetja? Kako lahko najhitreje dobim ta znanja? Enako lahko naredimo na drugih področjih, kot so partnerstvo, denar ipd. Bolj do konkretnih vprašanj in jasnih odgovorov, kot pridemo, večjo vrednost ima sam proces razjasnjevanja želenega stanja.
Če smo v stiku sami s seboj, bodo odgovori prišli sami od sebe. Če si le postavimo vprašanja. Za vsako vprašanje je bistveno, da si zapišemo odgovor in o njem razmislimo. Poskušamo vizualizirati situacijo in opazujemo svoje občutke. Bolj, kot nas predajajo pozitivni občutki, bolj gremo v pravo smer. Ko imamo jasno sliko v življenju, česa si želimo, potem sledi akcijski načrt in postavljanje ciljev. Vse prej je v smislu postavljanja ciljev izguba časa. Ko pa imamo jasno sliko želenega in postavljene cilje, pa sta bistveni še akcija in osredotočenost.
Prvi korak k kakovostnemu življenju torej je, da točno vemo, kakšno stanje si želimo. Nekaj ur na leto ali pa ko se počutimo nezadovoljne na določenem področju moramo zato nujno nameniti temu, da analiziramo zakaj točno smo nezadovoljni ter jasni viziji želenega stanja.
