V medijih lahko zasledimo na desetine člankov o stresu in tudi o izgorelosti, kot največjemu problemu tega stoletja v zvezi s kariernim razvojem. Vsekakor se strinjam z rekom nekega znanega managerja, ki pravi, da če se poslovnež ne nauči kmalu učinkovito upravljati s stresom, umre mlad.
Poznam kar nekaj poslovnežev, ki na posel gledajo kot na igro in se tako čustveno nekoliko distancirajo, kar posledično pripelje do manjših čustvenih razburjen ob nenačrtovanih situacijah. Kljub temu pa, stres vsi dobro poznamo in bolje kot se z njim spoprimemo, lažje nam je v vsakodnevnem poslovanju. Nekateri poslovneži celo trdijo, da stresa sploh ne poznajo, to pa je enostavno v večini primerov verjetno zaradi njihove perspektive.
Na drugi strani pa se mi je izgorelost za razliko od stresa vedno zdela bolj nekakšen mit, oziroma problem ljudi, ki ne uživajo v stvareh, ki jih počnejo in so zaradi nizke čustvene energije s časoma povsem nezadovoljni, posledično pa izgoreli. Zdelo se mi je, da se izgorelost dolgoročno pojavi predvsem kot obrambni mehanizem. Sicer pa sem bil takega mnenja zgolj do dneva, ko je prišla lastna izkušnja…
Nekega dne prejšnjega leta sredi poletja sem se zjutraj zbudil nekoliko neprespan (po 9 urah spanja), nejevoljen, brez prave motivacije. Glede na to, da je bil naporen teden, se mi je zdelo zgolj to, da se moram za vikend naspati. Prišel je vikend, naspal sem se, počutje pa je bilo še povsem enako. Na srečo sem šel za en teden nato na dopust na Santorini, kjer sem se naučil nekaj podjetniških lekcij, ampak ko sem se vrnil, je bilo počutje še vedno povsem enako. Energija povsem nizko.
Kot sem že omenil, videl sem že veliko ljudi, ki niso zadovoljni s svojim delom, neradi hodijo v službo, se zgolj pritožujejo itn., posledično pa dolgoročno to vodi v splošno nezadovoljstvo in nizko raven energije. Pri meni pa je bila situacija drugačna, ker dejansko naravnost uživam v stvareh, ki jih počnem.
Vseeno pa, zadeva se je vlekla že več kot mesec in nekako mi kar ni bilo jasno s čim se soočam. Potem sem se odločil, da si dam pregledati kri. Rezultati so bili povsem normalni, kri je bila v odličnem stanju. In prav tako vse ostale tekočine. :) Torej je bil potreben povsem drug pristop…
Tako sem se v neki točki odločil, da z distance pogledam na svoje življenje. Nekako sem ugotovil, da je bil tempo zadnjih 5 let res izjemno intenziven, od dela več kot 12 ur na dan, do dela za vikende itn. Spanja je bilo bolj malo, prav tako fokusa, v glavnem življenje povsem izven ravnovesja. Predvsem pa sem v zadnjih nekaj mesecih močno zmanjšal število športnih aktivnosti. In posledično je vse to vodilo, če sem si želel priznati ali pa tudi ne, do izgorelosti.
Če pogledamo strokovno definicijo izgorelosti, ta pravi da gre za občutke izčrpanosti in zmanjšane motivacije ter zanimanja, predvsem v smislu delovnih opravil. In točno to se mi je dogajalo. No, v tem obdobju sicer je bila moja motivacija na veliko nižji ravni, vseeno pa sem opravil stvari, tako kot je treba. Le blog je nekoliko trpel. :)
Na spletu lahko najdemo veliko bolj ali manj strokovnih člankov o stresu in izgorelosti, tako v slovenščini, kot tudi v angleščini. Zato ne bi pisal o stvareh, ki so dobro poznane, npr. kaj so še drugi simptomi izgorelosti itn., zdi pa se mi zanimivo, kaj je po mojih izkušnjah pripeljalo do te situacije in kakšne so bile možne rešitve.
Vzroki za pojav izgorelosti
Najprej nekaj o tem, kaj je po mojem mnenju pripeljalo pri meni do takega stanja:
Premalo telesne aktivnosti. Zdravo duh je lahko zgolj v zdravem telesu, to je pomembno dejstvo, ki se ga moramo zavedati. Če želimo dolgoročno biti uspešni, moramo vlagati v trdne temelje, drugače se nam vse zgrajeno lahko podre, kot hišica iz kart.
De-fokusirano delo. V nekem obdobju sem več kot mesec delal za tri organizacije, pri čemer je delo za vsako od njih zahtevalo celotni delavnik. Moje načelo je, da se vedno potrudim, da je vse, kar dam iz moje roke narejeno tako kot mora biti. Pri tem, ko skušaš prežvečiti več kot si sposoben, lahko začne počasi upadati ta standard, obenem pa imaš še zvezane roke. O pomembnosti fokusa, sem že pisal.
Čas drugih ljudi. O dveh osnovnih vzvodih, ki jih uporabljajo podjetniki sem že pisal. Če želi človek narediti vse sam, ima zelo omejen obseg učinka svojega dela. Z uporabo vzvodov šele lahko realiziramo velike vizije. V določenem obdobju sem bil tako »zakopan« v svoje delo, da sem pozabil na sinergične učinke, timsko delo, delegiranje in sodelovanje z drugimi.
Spremembe. V tem obdobju, ko se mi je začelo to dogajati, se je zgodilo nekaj izjemno velikih sprememb, tako na osebnem, kot tudi poslovnem področju. Čeprav se mi je zdelo, da te spremembe nimajo bistvenega vpliva na moje energije, temu očitno ni bilo tako. Sprememba vzorcev predstavlja stres. Zagotovo sem zagovornik tega, da moramo biti odprti za spremembe, saj so dolgoročno najbolj uspešni tisti, ki so najbolj prilagodljivi, kljub vsemu pa moramo znati te spremembe postaviti v pravilen življenjski kontekst in jih všteti v enačbo življenja.
Neravnovesje. Moje življenje na splošno je bilo povsem izven ravnovesja. Poslovno in zasebno življenje je (bilo) povsem neusklajeno, kar je vplivalo na kakovost odnosov in s tem tudi na celostno raven življenjske energije. Triminutni izbruh jeze zahteva enako energije, kot osem ur zmernega pisarniškega dela. Negativna čustva, ki izhajajo iz trenj med odnosi imajo lahko velike posledice.
Težke odločitve. V tem obdobju sem moral sprejeti več težjih odločitev, s katerimi se je tudi zelo spremenila smer mojega kariernega razvoja. Te težje odločitve so bile povezane seveda tudi z nekoliko stresa, ki je trajal po več dni, kar pa zopet pripelje do stanja, ko smo izven ravnovesja in ko enostavno obremenjujemo organizem tako ali drugače. Posledica teh odločitev so bile večje spremembe, katere pa sem že obravnaval.
Brez prostih dni. Veliko število študij je pokazalo, da smo veliko bolj produktivni celotni teden, če si en dan vzamemo popolnoma prosto. To velja predvsem dolgoročno. Že s tem si življenje nekoliko uravnovesimo in se nam dolgoročno lahko zelo obrestuje. Če smo brez prostih dni, dolgoročno naša produktivnost pada.
Brez čas zase. Nekako sem mnenja, da vsak človek potrebuje čas povsem zase, ko je sam s svojimi mislimi, počne stvari, ki jih uživa, se poglablja vase, načrtuje itn. Donald Trump na primer pravi, da na dan potrebuje kar 4 ure zase in sicer od trenutka ko vstane ob 5h in do trenutka, ko gre v pisarno in začne komunicirati z zunanjim svetom in sicer ob 9h. V tem času prebere časopise, postavlja cilje, razmišlja o prihajajočem dnevu itn.
Brez zakaj? V objavi o ciljih sem napisal, da ima vsak cilj tri komponente in sicer kaj, kako in zakaj. Če pozabimo na ta zadnji del, tudi prva dva elementa izgubita smisel. Na svetu je na milijone ljudi, ki pozablja na tretji del ciljev in še vedno več jih bo. Na nekem globalnem merilu je to povsem brez pomena, vsak od njih pa lahko zamudi marsikateri trenutek.
Akcija! in spoprijemanje s situacijo
No, seveda lahko vidimo izgorelost kot problem, obenem pa je seveda tudi izziv, da pridemo preko te faze. Tudi, ko sem se spoprijel s tem, sem doživel nekaj zanimivih izkušenj, predvsem v smislu, da sem nekatere stvari povsem narobe ocenil.
V trenutku, ko sem se odločil, da se s tem aktivno spoprimem, sem imel nekje 3 večje projekte, na katerih sem delal in 2 manjša, recimo skupaj 4 + pisanje (bloga). Odločil sem se, da močno zmanjšam to število projektov in se bolj fokusiram. Potreboval sem 5 mesecev, da sem dejansko prišel do 2,5 projekta + pisanje (bloga). Mislil sem, da bo to trajalo največ 1 mesec.
Kar sem se naučil je to, da delo dobi neko kinetično energijo, kot na primer kepa snega, ki jo začnemo valiti. To kepo je na neki točki izjemno težko zmanjšati, vsaj če se trudimo ohraniti neko mero integritete in odgovornosti. Torej, vse večja kinetična energija pridno veča kepo dela, ki nas ta lahko povozi, če ne znamo pravilo upravljati s časom.
Druga aktivnosti, ki sem se je lotil je bila, da se posvetim več stvarem, v katerih uživam. In dejansko je občutek izjemno dober, ko spravljaš življenje vedno bolj v ravnovesje. Sicer pa še nisem povsem tam. Kljub vsemu, pa si sedaj vzamem čas zase in za pomembne reči.
Prav tako sem se naučil pogosteje reči ne. Na koncu se je vedno dobro spomniti na misel, da nam nič ne pomaga, če smo določeno obdobje izjemno aktivni, nato pa bomo potrebovali leta, da se bomo sestavljali skupaj in v tem obdobju ne bomo naredili skoraj nič. Življenje je tek na dolge proge in ne šprint.
Sedaj še aktivno skušam dodajati športne aktivnosti in to je tudi eden izmed ciljev za to leto. Sicer danes stanje še ni čisto idealno, kljub temu pa gre z izjemno hitrostjo proti temu. :) Ko sem prebral nekaj študij o tem, nekateri opozarjajo, da to stane izgorelosti lahko traja tudi do 2 leti, tako da se je potrebno čim prej lotit tega problema. Ampak stvari v končni fazi na silo ne gredo, tudi prehod te faze potrebuje svoj čas.
Mnenje po izkušnji
Vsekakor sem zelo vesel, da sem dovolj zgodaj prišel do take izkušnje. Dejstvo je, da se moramo poslušati, drugače smo težko dolgoročno uspešni. Pravi opozorilni znak so lahko bolezni, slabo počutje ali kaj podobnega, dolgoročno pa življenje zagotovo poskrbi, da nas uravnovesi. Tako ali drugače.
Vem, da bom v prihodnosti imel še veliko obdobij, ko bom povsem izven ravnovesja in to lahko pričakuje vsak od nas (npr. večji projekti, novorojenec, novo razmerje itn.). Se pa lahko na tovrstna neravnovesja vsaj delno pripravimo, predvsem pa jih časovno omejimo.
Dober primer za to je tudi podjetništvo. Ko stopimo na podjetniško pot, se zavestno odločimo za neravnovesje. Investitorji, ki redno spremljajo podjetnike, ocenjujejo, da nekje 3 do 7 let lahko zdržimo to intenzivno stanje izven ravnovesja, če začnemo sveži. Po tem obdobju se moramo vsaj malce umiriti in uravnovesiti naše življenje.
S tem se nekako strinjam in kot sem omenil, verjamem, da bodo taka obdobja še prišla. Kljub temu, pa se lahko pripravimo na taka obdobja in v življenje integriramo vsaj nekaj mehanizmov, ki nas od časa do časa vsaj delno vrnejo v ravnovesje. V primeru, da pa želimo popolnoma uravnovesiti svoje življenje, pa je to lahko še toliko boljša rešitev, kljub vsemu pa to glede na situacije, ki jih prinaša življenje, cilje in ambicije, ni vedno mogoče.
Vseeno pa je pomembno, da se poslušamo, z distance pogledamo na življenje in se zorganiziramo do te mere, da imamo mi življenje pod nadzorom in ne delo nas. Takrat so obdobja neravnovesja veliko lažja za upravljanje. V nasprotnem primeru pa imamo lahko še kakšne daljše neprijetne posledice.
