Maslowa hierarhija potreb je iz psihologije poznan koncept, ki pravi, da moramo najprej zadovoljiti določeno skupino potreb, da se lahko povzpnemo na nivo višje. Zadovoljevanje potreb se tako dviguje iz fizičnega nivoje vedno bolj proti socialnim potrebam in na koncu samoaktualizaciji, ki je na samem vrhu piramide. Kategorije potreb po Maslowu se delijo na pet glavnih področij:
- Fiziološke potrebe – hrana, kisik, voda, spanje, seks itn.
- Potreba po varnosti – fizični, materialni, čustveni, zdravstveni itn.
- Socialne potrebe – pripadnost in ljubezen, prijateljstvo, intimnost
- Ugled in samospoštovanje
- Samoaktualizacija ter nato spiritualne, etične in estetske potrebe
Podjetje kot organizacija, je prav tako na nek način živa tvorba. Se razvija, uči (učeča se organizacija), spreminja, rase in propada. In kot živa tvorba ima tudi podjetje svojo hierarhijo potreb. Če se odločimo zgraditi podjetje, moramo to hierarhijo potreb vsaj do določene mere upoštevati. Tako kot Maslowa hierarhija potreb, ima tudi hierarhija potreb podjetja pet glavnih področij, vsa ta področja pa morajo izhajati iz sposobnosti podjetniške ekipe:
- Denarni tok in financiranje (obstoj) – ta je hrana, kisik, voda, spanje in seks za podjetje
- Kompetenca (varnost) – nepoštena prednost pred drugimi merjena v inovativnosti in znanju
- Partnerji in človeški viri (socialna vpetost) – zaposleni, kultura podjetja in partnerska mreža
- Blagovna znamka (ugled) – koncentriran ugled in spoštovanje podjetja v tipskem znaku
- Vizija in poslanstvo (samoaktualizacija) – želja po spreminjanju sveta na boljše in potem še družbena odgovornost
Denarni tok in financiranje – Če želimo ali ne, denarni tok je bistvo podjetja. Vsako podjetje mora biti ustanovljeno z namenom generiranja denarja. Drugače je bolj smiselno, da ustanovimo društva. Denar za podjetje je kot kri za možgane. Ko ni več dotoka denarja, ni več podjetja. Če ni pozitivnega denarnega toka in dovolj virov financiranja rasti in razvoja podjetja, ni višjih stopenj potreb in udejstvovanja podjetja.
Elementi najosnovnejše, prve med prvimi in glavne potrebe podjetja so jasni. Običajno pa jih podjetniki, ko se lotijo posla, dajo na zadnjo mesto. To je velika napaka. Pred vsemi ostalimi zadevami je v podjetništvu potrebno jasno razčistiti, na kateri trg cilja podjetja, kaj se dogaja na trgu, kdo so kupci, kako do kupcev, koliko bodo plačevali, na kakšen način bodo plačevali, kdaj se bodo vrnili in kdaj bomo prišli do prvega kupca.
Želimo imeti velik trg, ki ni preveč nasičen in je v rasti. Prav tako pa želimo imeti čim večjo maržo ter skalabilnost poslovnega modela. To je osnova, ki se jo lahko izračuna praktično s kalkulatorjem.
Kompetenca – Drugi nivo potrebe podjetja je kompetenca. Kompetenca je tisti element podjetja, s katerim generiramo denar na dolgi rok, konkurenca pa tega ni zmožna enostavno kopirati. Kompetenca se meri v znanju, poznamo pa šest vrst kompetenc: Tehnologija, praktična uporabnost tehnologije, čustveno inoviranje, poslovni model, organizacija, komunikacija.
Konkurenca na trgu vedno obstaja. Če ne direktna, indirektna. V primeru, če slučajno ni konkurence, kar se zgodi res redko, predvsem v visokotehnoloških panogah in če imamo dober posel, je samo vprašanje časa, kdaj se bo pojavila konkurenca. In brez nepoštene prednosti na trgu, nas ta lahko hitro povozi. Tako kot mora denar neprestano teči v podjetje, se mora tudi kompetenca neprestano razvijati. Ohranjanje kompetence pomeni neprestano inoviranje in kratke cikle izkoriščanja.
Partnerji in človeški viri – Naslednji nivo potreb se ne nanaša več na golo preživetje podjetja, vendar na nek način že na socialne potrebe podjetja. Človek ima v življenju različne sklope socialnih vezi, od partnerja, družine, prijateljev, znancev, sodelavcev in še bi lahko naštevali. Vse vezi nam neposredno ali posredno prinašajo določene koristi, lahko materialne, čustvene, intelektualne, duhovne ipd.
Enako ima podjetje različne tipe socialnih vezi. Nekatere potrebuje za golo preživetje, druge za krepitev socialnega statusa, tretje za dobro počutje zaposlenih, četrte spet za nekaj drugega. Vendar konec koncev podjetje ni nič drugega, kot organizacija ljudi. Podjetje so ljudje.
Najprej so tukaj lastniki in management. Potem zaposleni. Potem poslovni partnerji – strateški, dobavitelji, prodajni kanali ipd. Močnejše, kot ima podjetje socialne vezi, boljša, kot ima partnerstva, močnejšo pozicijo ima na trgu. Enako velja za posameznika, za ta pojav pogosto uporabimo rek veze in poznanstva.
Dejstvo je, da tako kot človek, tudi podjetje brez pravih socialnih vezi ne more eksistirati. Vsaj ne na dolgi rok. Na tej točki pa velja izpostaviti še eno pomembno dejstvo. Zaposlene v podjetju. Te slej kot prej postajajo kompetenca podjetja. Zato mora vsako podjetje stremeti k temu, da ustvari kulturo, ki lahko pritegne najbolj sposobne in talentirane posameznike. Brez najboljših ljudi sledi stagnacija.
Blagovna znamka – Tako kot posameznik, ima tudi podjetje potrebe po ugledu in spoštovanju. Ugled in spoštovanje pomenita kakovostnejše poslovne vezi, večjo maržo, večji tržni delež, dodatno prednost na trgu ipd. Ugled in spoštovanje podjetja sta skoncentrirana v blagovni znamki podjetja.
Večjo moč, kot ima blagovna znamka, boljša izhodišča za poslovanje ima podjetje. Blagovna znamka v končni fazi odraža prav vse, kar stoji za našim podjetjem. Od vrednot, kulture, produktov in vsega ostalega. Tako kot sta ime in priimek ter avatar ključna elementa blagovne znamke posameznika, je tipski znak, celostna grafična podoba, urejenost prostorov ipd. celostna podoba podjetja.
Ko smo v fazi gradnje blagovne znamke pomeni, da smo na nižjih nivojih že uspešno zadovoljili potrebe podjetja in da do določene mere že uspešno poslujemo. Na tej točki se prodaji in zagotavljanju denarnega toka, pridruži še marketing in s tem gradnja blagovne znamke. Z marketingom stremimo k čim večjemu ugledu blagovne znamke na trgu in poslovnem okolju podjetja.
Vizija in poslanstvo – Na koncu sta tukaj še vizija in poslanstvo. Vsekakor se strinjam, da sta pogosto vizija in poslanstvo podjetja napisana že na začetku poslovanja, še pred zgrajeno blagovno znamko, veliko število zaposlenih ipd. Vendar gre na tej točki za nek drug pojav.
Najprej vizijo in poslanstvo definira podjetnik na podlagi poslovne priložnosti, ki jo je zaznal. Ta vizija izhaja iz njega samega in je vezana predvsem na dotično priložnost. Tako začne podjetnik graditi podjetje. Nato podjetnik zagotovi denarni tok in vire financiranja do točke preloma. Nato krepi in krepi kompetenco. Podjetnik sklene ključna strateška partnerstva in pritegne najboljše zaposlene.
Vendar preden pride do tega koraka, mora velikokrat spremeniti smer. S tem se lahko spremenita tudi sama vizija ter poslanstvo podjetja. Ker se nekatere priložnosti zaprejo, druge odprejo.
In kar nekaj časa traja, da podjetnik odkrije pravo vizijo in poslanstvo. Običajno ima vse nižje elemente potreb podjetja že trdno postavljene. Takrat ima podjetje šele lahko pravo vizijo in resnično poslanstvo, ki dolgoročno poganja podjetje.
Z rastjo podjetja torej slej kot prej pridemo do točke, ko vizija in poslanstvo postaneta dolgoročna. Na nek način se ta funkcija prenese iz ustanoviteljev in posameznik priložnosti na samo podjetje. In na nek način podjetje samo začne živeti samoaktualizacijo.
Podjetje dobi takšen moment, da samo drvi proti določenemu cilju. Lahko navzgor, lahko celo navzdol. Enako, kot lahko posameznika v samoaktualizaciji zanese v duhovno naivnost, lahko tudi podjetje živi vzorce, ki so stvar preteklosti.
Takrat običajno nov management potrebuje leta in leta, da prenese novo vizijo in poslanstvo na podjetje, saj je podjetje tvorba, ki živi svoje življenje in svojo pot samoaktualizacije. To pa je poleg ustvariti nekaj novega – podjetništva, najtežja funkcija v poslovnem svetu – krizni management.
Seveda pa velja omeniti še to, da se tako v osebnem življenju, kot tudi podjetništvu ne nahajamo vedno na določeni stopnji oziroma nivoju hierarhije potreb. Tudi te stopnje so dinamične. Še posebno, če se dogajajo šoki v zunanjem okolju. Vendar, če gremo stopničko nižje, je pomembno, da zopet stremimo k vzponu na višji nivo.
Na glavo obrnjena hierarhija potreb
Tako kot je pri nekaterih redkih posameznikih Maslowa hierarhija potreb obrnjena na glavo, je tako tudi pri nekaterih podjetjih. Govorimo o resnično redkih podjetjih, enemu na tisoče, vendar vseeno velja omeniti tudi ta pojav. Zelo dobro je opisan v knjigi Karaoke kapitalizem in delno tudi v knjigi Prebojniki.
Gre se pa pojav, ko se na lestvici potreb povzpneš direktno na vrh, do samoaktualizacije, še preden imaš zadovoljene nižje potrebe. Vendar, če pogledamo globlje v ta pojav, običajno ni res, da nižje potrebe niso zadovoljene. Vse to zgleda zgolj na daleč.
Bistvena razlika je v tem, da nam nižje potrebe zadovolji nekdo drug. Z namenom, da se bomo iz najvišjega nivoja samoakutalizacije, slej kot prej sami spuščali po hierarhiji potreb in zadovoljili vseh pet področij. Vendar veliko bolje kot drugi, ki gredo iz druge smeri. Saj gre za vzvodno delovanje.
V osebnem življenju je tak primer posameznik, ki izhaja iz vplivne in bogate družine. S to dispozicijo ima posameznik zadovoljeno že dobro mero potreb. Te dosežki ne izhajajo iz lastnega delovanja, vendar so na nek način že dani. Posameznik se tako lahko posveti direktno samoaktualizciji. Z uspešno samoaktualizacijo (študij na najboljših univerzah, dobra služba preko vez ipd.) ima oseba izjemno dober vzvod, da dolgoročno še bolje zadovolji nižje potrebe, kar se pa zopet odbije še v večji meri samoaktualizcije.
V podjetništvu je lahko tak primer financiranje s strani tveganega kapitala. Podjetje začne s poslovanjem, še preden ima zagotovljen denarni tok. Najprej se posveti svoji viziji in poslanstvu. Veliko denarja na računu, to omogoča. S pravimi investitorji pride tudi večja stopnja ugleda in dostop do boljših socialnih vezi. Podjetje razvija kompetenco in iz kompetence produkt oziroma storitev, ki nato omogočata generiranja denarnega toka. Ključ pri vsem tem je le, če je na voljo dovolj virov financiranja. Namreč v trenutku, ko pride na račun investicija, se začne tekma s časom. Če podjetje ne zapolni nižjih potreb, umre. Verjetnost takšnega scenarija, vrsta tveganja in pristop so popolnoma drugačni, vendar je tudi potencial bistveno večji.
Ne glede na to, iz katere smeri potujemo po hierarhiji potreb, pa je v praksi običajno tako, da se iz samokatualizacije ali na drugi strani fizičnih potreb premikamo gor in dol po lestvici, dokler ne zadovoljimo vseh potreb. Pa zaradi notranje ali zunanje spremembe, kakšna potreba ni več zadovoljena in to vpliva na vsa ostala področja ipd. In se posvetimo temu elementu, da izboljšamo še vse ostale. Bistvo sprehajanja po piramidi pa je, da rasemo, se razvijamo in učimo. Saj le tako lahko ustvarjamo stvari, ki imajo večji pomen za nas same, organizacije in človeštvo.
