Zgodovina je velika učiteljica človeštva, saj omogoča preučevanje dogodkov, situacij in ljudi z določeno mero distance in konteksta. Sicer na drugi strani z izjemno omejenim pogledom, vendar kljub vsemu lahko pripelje takšna analitika do pomembnih spoznanj. Vsa ta spoznanja pa so potem ključna predvsem zaradi še kako resničnega reka, da se zgodovina ponavlja. Eden izmed segmentov, v katerega nam zgodovina tudi omogoča vpogled, je karakter posameznikov, ki so (pre)usmerili tok sveta, pustili pečat, ki se skozi duh časa pretaka še danes. Njihova razmišljanja, besede in dejanja kažejo vizijo drugačnega sveta, boljšega, ali pa tudi ne, h kateremu so si prizadevali. Velikokrat pa so taki posamezniki tudi ali odsev ljudstva v tistem času ali element nujnega doprinosa kopico sprememb na določenem področju, zaradi krize vrednot ali kakšnega drugega razloga, ki je pogosto vodil k ogrožanju standarda življenja, v nekaterih primerih celo lastnega obstoja.
Pri tem preučevanju karakterjev obstaja še en izjemno pomemben element. Ste se kdaj vprašali, kdaj se pokaže pravi človeški značaj – se na primer pravi prijatelj izkaže v resno kriznih situacijah, ali ko je vse v najlepšem redu? Bo prava narava voditelja prišla na dan, ko si bo domišljal možnosti za spremembe tokov zgodovine, z besedami risal gradove v oblakih, ali ko bo dejansko imel to moč v rokah? Komu gre priznati zvestobo za vrlino; lepotici, ki se ji ob vsaki mesečini šepetajo besede skušnjave, ali izolirani deklici, ki ji je zvestoba praktično izgovor za kompenzacijo strahu pred razočaranjem? Besede, opredelitve in razpredanja dejansko pomenijo malo, dejanja v situacijah testa integritete pokažejo pravo naravo.
Zgodovina Evrope je imela več obdobij, ko je imel posameznik bolj ali manj absolutno oblast na določenem območju. Praktično mu je bilo dopuščeno, da je pokazal pravo svojo naravo, pod pritiskom odgovornosti, pričakovanj, svobode, moči in predvsem svojega lastnega karakterja. In ena največjih entitet s tako ureditvijo je bil dolgo obdobje antični Rim, tako z različnimi oblikami diktature, kot tudi cesarji. Najbolj poznan je gotovo Gaj Julij Cesar, ki je bil kot znano brutalno umorjen. Dekadenca antičnega Rima se za njim stopnjuje, pod vsakim vladarjem na svoj način, dokler ne doseže enega izmed več točk dna z vladavino Nerona. O njegovi pravi naravi, ki je prišla na dan z oblastjo, je znano veliko. Vsem priporočam tudi ogled predstave v ljubljanski Drami (Neron), kjer ima glavno vlogo Jurij Zrnec. V tem obdobju od Gaja Julija do Nerona je bila velika večina cesarjev verjetno umorjena, v ospredju pa vladajo pohlep, moč, razvrat, oblast itn. Stvari se nekoliko spremenijo z naslednjim obdobjem (flavijska dinastija), kjer sta najbolj poznana Vespazijan in Tit, oče in sin, pri čemer je dal prvi zgraditi tudi veliki amfiteater v Rimu. Po moji oceni je bilo to predvsem obdobje trde roke, vzpostavljanja reda in miru, po velikem obdobju krize vrednot.
Nato pa sledi obdobje razcveta Rima in petih »dobrih« cesarjev. To je obdobje, ko so posamezniki z absolutno močjo, pustili pozitivni pečat v zgodovini človeštva. Kljub temu, da bi lahko počeli bolj ali manj kar se jim je zahotelo. Eden od petih velikih cesarjev, filozofsko naravnan, je bil Mark Avrelij, o katerem sem že pisal. Drugi, prav tako izjemno velik človek, ki je pravzaprav imenoval Marka za naslednika, je bil Hadrijan, cesar miru. Nekateri trdijo, da je bilo za časa njegove vladavine eno najlepših obdobji človeštva. Poleg delovanja v duhu miru je zgradil mnogo knjižnic, gledališč, term, obnovil spomenike ter si prizadeval za intelektualni in kulturni razcvet Rima. Obnovil je tudi enega najbolj ohranjenih antičnih arhitekturnih objektov, vsem dobro poznan Pantheon, prav tako zgradil dolg obrambni zid v Veliki Britaniji, ki je simbol utrditve in trdnih temeljev imperija. Velja pa omeniti, da je bil Hadrijan tudi strasti popotnik.
Poleg ogromno informacij na internetu, je v slovenščino prevedena knjiga Hadrijanovi spomini, izpod roke Marguerite Yourcenar. Skrbno preučevanje njegovega življenja je privedla v izjemen oris te zgodovinske osebnosti, ki vključuje tako določene ključne prelomne elemente Hadrijanovega življenja, kot tudi oris njegove osebnosti. V nadaljevanju podajam nekaj meni najbolj zanimivih odsekov knjige, v katerih se skriva marsikatera modrost, tudi glede nekaterih sodobnih problemov v povezavi s svetom, politiko in poslom. Odseki niso urejeni, le direktno podani iz knjige, ki pa je napisana kronološko, skozi pismo Hadrijana svojemu prijatelju. Glede na to, da je vsebine kar nekaj, so tisti najbolj zanimivi odseki še posebno označeni.
Hadrijanovi spomini
Použiti sadež pomeni sprejeti vase lepo, živo, tujo stvar, ki jo tako kot nas hrani in vzreja zemlja; pomani opraviti žrtvovanje, v katerem imamo sebe raje od stvari. Nikoli nisem ugriznil v hlebec kasarniškega kruha, ne da bi se ob tem začudil, da se ta težki in grobi pripravek zmore spremeniti v kri, v toploto, morda v pogum.
Vendarle sem v nekaterih trenutkih svojega življenja, denimo v obdobjih obrednega posta ali med verskimi posvetitvami, spoznal tako prednosti kot tudi nevarnosti različnih oblik zdržnosti in celo prostovoljnega stradanja, ki jih za duha predstavljajo ta vrtoglavici podobna stanja, v katerih telo, ki smo mu odvzeli del bremena, vstopi v svet, za katerega ni bilo ustvarjeno in ki daje slutiti hladno lahkost smrti.
Vendar mi popolna privrženost nekemu sistemu ni nikoli ugajala in ne bi hotel, da mi nek pomislih odvzame pravico, da se najem prekajenega mesa, če bi se mi ga slučajno zahotelo ali če bi bila edina dosegljiva jed.
Ni nujno, da se ljubitelj vina odpove razumu, ljubimec pa, ki ga ohrani, ni docela pokoren svojemu bogu. Zdržnost ali pretiravanje v katerikoli drugi stvari zavezujeta človeka samega.
(->) Tako kot vsakomur je tudi meni na voljo troje načinov presojanja človeškega življenja: preučevanje samega sebe, ki ji od vseh metod najtežja, najnevarnejša, a tudi najbolj plodna; opazovanje ljudi, ki skoraj vedno najdejo način, da nam prikrijejo skrivnosti ali nas skušajo prepričati, da jih imajo; in slednjič knjige, s svojimi značilnimi zamiki v gledališču, ki poganjajo med vrsticami.
Prebral sem skoraj vse, kar so napisali naši zgodovinarji, pesniki celo pripovedniki, četudi slednji slovijo kot lahkotni, in morebiti jim dolgujem več spoznanj, kot sem si jih v precej raznolikih okoliščinah svojega življenja nabral sam. Pisana beseda me je naučila poslušati človeški glas, tako kot so me veličastne, negibne drže kipov naučile ceniti gibanje. Pozneje pa mi je knjige pojasnilo življenje.
(->) Zelo težko bi se privadil svetu, v katerem ne bi bilo knjig, vendar resničnosti ni v knjigah, ker je ne morejo zajeti v celoti.
(->) Včasih verjamem, da velike ljudi določa ravno njihov skrajni položaj, na katerem – in v tem je njihovo junaštvo – vztrajajo vse svoje življenje. Ti ljudje predstavljajo naše pole ali antipode.
Seznanil sem se z vsemi skrajnimi položaji zaporedoma, vendar se na nobenem nisem obdržal; življenje je vselej hotelo, da zdrsnem z njih. In vendar se ne morem – tako kot kak kreposten kmet ali nosač – ponašati z življenjem, ki bi se dalo umestiti v sredino.
Nisem med tistimi, ki pravijo, da jim njihova dejanja niso podobna. Morajo mi biti podobna, ker so moje edino merilo in edini način, da se zapišem v spomin ljudi in celo svojega.
Sleherno življenje, celo najmanj zanimivo, deloma mineva v iskanju smisla bivanja, začetka in izvora.
(->) Legenda ima v eni stvari prav: dokazuje, da odločitve volje in duha prekašajo okoliščine.
Kar zadeva vaje v govorništvu,…, naučile so me prodreti v misel kateregakoli človeka, razumeti, da se vsakdo odloči, živi in umre po lastnih pravilih.
Zaposlovali sta me enkrat matematika, drugič umetnost, ki sta pravzaprav vzporedni iskanji.
(->) Kot človek stvarnega duha me je naučil, da je bolje ceniti stvari kot besede, da ne gre zaupati obrazcem, da več velja opazovanje kakor sodba.
Ljudi ne preziram. Če bi jih zaničeval, ne bi imel nobene pravice niti razloga, da bi jim poskušal vladati. Vem, da so nečimrni, nevedni, pohlepni, nemirni, zmožni skoraj vsega, da bi uspeli, se uveljavili, pa četudi le v lastnih očeh, ali da bi se preprosto izognili trpljenju. Vem, da sem sam prav tako, vsaj na trenutke, ali pa bi to lahko bil. Razlike, ki jih zapažam med sabo in svojimi bližnjimi, so preveč zanemarljive, da bi v končnem seštevku lahko kaj pomenile.
Tudi najmračnejši med ljudmi premorejo nekaj svetlobe: tisti morilec prav dobro igra na piščal; oni delovodja, ki z udarci biča trga hrbte sužnjev, je morebiti dober sin; ta slaboumnež bi razdelil z mano zadnji košček kruha.
Poleg tega je malo ljudi, ki bi jih ne bilo mogoče nečesa s pridom naučiti. V veliki zmoti smo, ko poskušamo iz vsakogar povleči tiste vrline, ki jih nima, pozabimo pa negovati tiste, ki jih ima.
V eni stvari sem se počutil vzvišenega nad običajnimi ljudmi; sem svobodnejši in obenem bolj pokoren, kot si drznejo biti oni. Skoraj vsi slabo poznajo svojo dejansko svobodo kot tudi resnično sužnost. Preklinjajo svoje okove; včasih se zdi, da se z njimi postavljajo. Po drugi strani pa zapravljajo čas z brezplodnimi predrznostmi; ne znajo spleti lahkotnejšega jarma. Sam sem dosti bolj iskal svobodo kakor moč – in moč samo zato, ker deloma podpira svobodo. Ni me zanimala filozofija svobodnega človeka (vsi, ki se poskušajo v njej, me dolgočasijo), temveč metoda iskal sem točko, kjer se naša volja spaja z usodo, kjer disciplina podpira naravo, namesto da bi jo zatirala.
Spočetka sem iskal zgolj svobodo počitnic, proste trenutke. Premor jih vsako dobro urejeno življenje in kdor si jih ne zna vzeti, ne zna živeti.
Včasih sem si celo drznil izbrisati pojem utrujenosti vse do njegove fizične razsežnosti.
Nasprotno pa sem včasih v neskončnost delil: vsako misel, sleherno dejanje sem vzel kot pretrgano, razdeljeno na ogromno manj pomembnih misli in dejanj, ki jih je mnogo lažje obvladovati. Težavne misli so tako razpadle v drobcene majhne odločitve, ki jih sprejmemo zaporedoma in peljejo ena k drugi, pri čemer postanejo lahko in neizogibne.
Najbolj vsakdanja dela sem opravljal brez težav, če sem jih le hotel vzljubiti. Takoj ko sem začutil odpor do neke stvari, sem iz nje naredil predmet preučevanja in se naprezal, d bi v njej odkril razlog za veselje.
(->) Tako sem z mešanico previdnosti in poguma, skrbno nadzirane pokornosti in kljubovanja, skrajne nepopustljivosti in preudarnega popuščanja naposled sprejel samega sebe.
(->) Ni mogoče tako zlahka ustaviti človeka, ki je trdno odločen, da bo nadaljeval svojo pot.
Imel sem nekaj prednosti, ki so bile lastne le meni: ljubezen do te neizprosne dežele in strast do vseh prostovoljnih, začasnih oblik odrekanja in strogosti.
Večina mojih tako imenovanih junaštev je bila sicer zgolj nespametno izzivanje; danes v njih z nekoliko sramu odkrivam nizkotno željo – pomešano s skoraj svetim zanosom, o katerem sem pravkar govoril – da bi za vsako ceno ugajal in pritegnil pozornost.
Pogum, kakršnega bi vselej želel imeti, bi bil hladen, neprizadet, očiščen sleherne telesne vznesenosti, neomajen kot ravnodušnost kakšnega boga. Ne domišljam si, da sem ga kdajkoli dosegel. Ponaredek, ki sem se ga oprijel kasneje, je bila v mojih slabih trenutkih zgolj cinična brezbrižnost do življenja, v najsvetlejših pa občutek dolžnosti, na katerega sem se obesil. Vendar pa sta se, če je nevarnost trajala dalj časa, cinizem in občutek dolžnosti umaknila deliriju neustrašnosti, čudnemu orgazmu človeka, ki je eno s svojo usodo.
(->) Vselej sem rad opazoval velikega strokovnjaka pri delu.
V veliki meri sem izgubil svojo odvratno željo po ugajanju. Brazgotina na bradi mi je služila za pretvezo, da si pustim kratko brado grških filozofov.
Moje življenje ni bilo zanje nič manj skrivnostno; v resnici si ga niso želele spoznati, raje so vsepovprek sanjarile o njem.
V modo sem uvedel strogost, ki sem se ji podrejal tudi sam; iznašel sem kult vzvišene discipline, ki sem ga pozneje uspel razširiti na celotno vojsko.
Odslovil sem nesposobne uradnike; dal sem usmrtiti najslabše. Odkril sem svojo neizprosnost.
Okoli mene se je zbralo nekaj mož čudovito trdne volje, tesno povezana skupinica, ki sem ji poveljeval, je premogla najvišjo obliko vrline, edino, ki jo še trpim: trdna odločenost, biti koristen.
Pomembno je bilo zgolj to, da nekdo nasprotuje osvajalni politiki, premotri njene posledice in njen izid, in se, če le mogoče, pripravi, da nekoč popravi njene napake.
Prihodnost sem predvidel dokaj natančno, kar je povsem mogoče, če smo poučeni o dobršnemu delu prvin, ki tvorijo sedanjost.
Oba je prežemala strast do okraševanja, spet drugič do očiščevanja svoje duše, do izkušanja duha na vseh poskusnih kamnih.
Motimo se, če imamo prezgodaj prav. Še več, dvomil sem sam vase: kriv sem bil nizkotne nejevernosti, ki nam prepreči prepoznati veličino človeka, ki ga predobro poznamo; pozabil sem, da nekateri ljudje premikajo meje usode in spreminjajo zgodovino.
Mučile so me vse težave cesarstva, toda moja lastna me je težila najbolj. Hotel sem oblast. Hotel sem jo, da bi uveljavil svoje načrte, preizkusil svoje rešitve, vzpostavil mir. Hotel sem jo zlasti zato, da bi pred smrtjo bil tisto, kar v resnici sem.
Spoznal sem, da se v življenju uresniči le malo ljudi: njihova nedokončana dela sem presojal z več sočutnosti. Strah pred neizpolnjenim življenjem je mojo misel priklepal na eno samo točko; strmel sem vanjo kakor v ognojek. Za moj pohlep po oblasti je veljalo podobno kot za poželenje, ki ljubimcu preprečuje jesti, spati, misliti in celo ljubiti, dokler niso opravljeni določeni obredi. Brž ko mi je bilo prepovedano, da bi o prihodnosti odločal kot gospodar, so se mi tudi najbolj nujne naloge zdele odvečne; da bi spet želel biti koristen, sem potreboval zagotovilo, da bom vladal.
Poglavitno je, da človek, ki pride na oblast, zatem dokaže, da si jo je zaslužil.
Vendar me je red na ulicah zadovoljil le napol; hotel sem, da bi se vrnil v duha, ali bolje, da bi v njem prvič zavladal.
(->) Če imajo mržnja, omejenost in norost trajne učinke, ni nobenega razloga, da jih ne bi imeli tudi razumnost, pravičnost, dobrohotnost.
(->)Mir je moj cilj, vendar nikakor moj malik; beseda ideal je predaleč od resničnosti, da bi mi lahko ugajala.
Kot vsepovsod drugje, se tudi tu nisem hotel podrejati sistemu. Vojno sem sprejel kot sredstvo za dosego miru, če pogajanja niso zadostovala, tako kot se zdravnik odloči za kavter, potem ko je poskusil s preprostejšimi sredstvi. Človeške zadeve so tako zapletene, da tudi moja miroljubna vladavina premore svoja obdobja vojne, tako kot ima življenje velikega vojskovodje hočeš nočeš tudi svoja obdobja miru.
Meni, ki sem dajal prednost idejam, načrtom ali kvečjemu bodoči podobi samega sebe, se je ta banalna vdanost človeka človeku zdela osupljiva in nedoumljiva.
Brez primesi strahu bi bilo deviško zlato spoštovanja premehko.
Skrajna vljudnost, v kateri so neotesanci nekoč videli obilo šibkosti, morda celo strahopetnosti, se jim je zdela kakor gladka in pološčena nožnica moči.
Vsak od nas premore več vrlin, kot mislimo, vendar pa pridejo na dan šele z uspehom, morda zato, ker se pričakuje, da se bomo tedaj nehali ravnati po njih.
Hotel sem, da bi bil moj prestiž oseben, zlepljen s kožo in v hipu izmerljiv v pojmih umske gibčnosti, moči in izvršnih dejanj.
Hvaležen sem bogovom, da so mi naklonili živeti v dobi, v kateri je moja naloga premišljeno preurediti svet.
(->) Mislim, da vsej filozofiji sveta ne bi uspelo ukiniti suženjstva: spremenilo se bo kvečjemu ime. Lahko si zamišljam hujše oblike suženjstva od naše, hujše, ker so prikritejše: bodisi da bi ljudi spremenili v neumne, zadovoljne stroje, ki bi mislili, da so svobodni, medtem ko bi bili sužnji, bodisi da bi jih prikrajšali za človeške užitke in kratkočasja ter jim privzgojili prav tako fanatično veselje do dela, kot je pri barbarskih ljudstvih strast do vojne. Še vedno mi je ljubše naše suženjstvo telesa od sužnosti duha in domišljije.
Del naših nadlog izvira iz tega, da je preveč ljudi sramotno bogatih ali obupno revnih.
Vzvišena disciplina je dolžna pripomoči k človečnosti svoje dobe.
Vendar sem se zanesel zlasti na popolno pripravljenost telesa: hitri pohod na razdaljo dvajsetih milj mi je bil toliko kot nič, noč brez spanja je bila le povabilo k razmišljanju. Malo je ljudi, ki skozi življenje ljubijo potovanja, to neprestano razbijanje vseh navad in nenehno pretresanje predsodkov. Trudil sem se, da bi imel čim manj navad in nobenega predsodka.
Hotel sem živeti sredi čim večjega razkošja melodij iz oblik.
(->) Podoben sem našim kiparjem: človek mi zadostuje; v njem najdevam vse, celo večnost.
Moč, Pravičnost, Muze. Moč je predstavljala temelj, strogost, brez katere ni lepote, in odločnost, brez katere ni pravice. Pravičnost je pomenila ravnovesje delov, celo ubranost razmerij, ki je ne sme popačiti nobeno pretiravanje. Moč in Pravičnost sta bili zgolj dobro uglašeni glasbili v rokah Muz. Sleherno nasilje, sleherna nesreča, je pomenila žalitev lepega telesa človeštva, ki jo je treba prepovedati. Sleherna krivica je bila napačna nota v harmoniji sfer, ki se ji moramo ogniti.
Sleherni človek mora v teku svojega kratkega življenja neprestano izbirati med neutrudnim upanjem in modro odsotnostjo upov, med užitki kaosa in trdnosti, med Titanom in Olimpijcem. Izbirati med obema ali ju uspeti uskladiti med seboj.
Groza me je nekoristnih razprav, v katerih vsakdo ve že vnaprej, če bo popustil ali ne; resnica v poslu koristi zlasti temu, da so stvari preprostejše in da se naglo premikajo naprej.
Veliko sem se lahko naučil od teh nepopustljivih fanatikov, a pod pogojem, da zasukam smisel njihove lekcije. Ti modreci so si svojega boga prizadevali najti onstran oceana oblik, ga omejili na lastnost edinstvenega, nedotakljivega in netelesnega, ki se ji je odrekel tistega dne, ko je sklenil postati vesolje Moj odnos do božanskega je bil drugačen. Predstavljal sem si, da mu pomagam v naporu, da bi razsvetlil in uredil svet, razvil in pomnožil njegove zavoje, veje in zasuke.
Pri štiriinštiridesetih sem se čutil osvobojenega nestrpnosti, gotovega vase, tako popolnega, kot mi je dopuščala moja narava, večnega. Razumeti moraš, da gre tu za umski pojem; deliriji, če jih že moramo imenovati tako, so prišli pozneje. Bog sem bil preprosto zato, ker sem bil človek.
Prihodnost se je zdela nepomembna; prenehal sem zastavljati vprašanja preročiščem; zvezde so bile le še čudoviti obrisi na oboku neba.
S skrajnostmi v vrlinah je enako kakor s skrajnostmi v ljubezni, njihova vrednost je v njihovi redkosti, v njihovem značaju neponovljive mojstrovine in prave nezmernosti.
Slabo sem razumel , zakaj bi kdo hotel zapustiti svet, ki se mi je dozdeval lep, in ga vsem bolečinam navkljub ne bi izčrpal do konca, do poslednje možne mislim stika in celo pogleda.
Spokojnost, tako zelo naklonjena delu in urjenju duha, je po moje eden najlepših učinkov ljubezni.
Vse bolj se mi je zdelo, da so vsa božanstva skrivnostno stopljena v Enem, da so neskončno mnogovrstna izžarevanja in enakovredna razodetja ene same sile, njihova protislovnost je zgolj eden od načinov njihove ubranosti. Zastavil sem si nalogo, da zgradim svetišče Vsem bogovom, Panteon.
Ni mi bilo do tega, da bi na spomeniku, ki je bila moja zamisel, stalo moje ime. Močno pa mi je ugajalo, da ga je več kot stoletje star napis spajal z začetkom cesarstva, z umirjeno Avgustovo vladavino. Tudi če sem napravil kaj novega, sem se rad počutil kot nadaljevalec. Prek Trajana, ki je uradno postal moj oče, in Nerve, ki je postal moj prednik, sem bil povezan tudi z dvanajsterico cesarjev, do katerih je bil Svtonij tako neprizanesljiv. Tiberijeva bistrovidnost, manj njegova trdosrčnost, Klavidjeva učenost, manj njegova šibkost, Neronova ljubezen do umetnosti, vendar brez sleherne topoglave nečimrnosti, Titova dobrota, manj njegova puščobnost, Vespazijanova gospodarnost, brez njegove smešne skoposti – vse te lastnosti so mi ponujale obilo zgledov, ki sem si jih prizadeval doseči. Ti vladarji so že odigrali svojo vlogo v javnih zadevah; odtlej je bila moja naloga, da med njihovimi dejanji izberem tista, ki jih je vredno nadaljevati, učvrstim najboljša in popravim najslabša; da tako ravnam vse do dne, ko bodo drugi možje, bolj ali manj sposobni, a v enaki meri odgovornosti, prevzeli nalogo, da enako napravijo z mojimi.
Kot veliko žensk, nedovzetnih za ljubezen, je slabo poznala njeno moč; ta nevednost je izključevala tako ljubosumje kot prizanesljivost.
(->) Kolikor vem, naj bi modrost obstajala v tem, da predvidimo naključja, ki so življenje samo, in si pri tem prizadevamo izločiti najslabša.
Sčasoma je odkritost postala edina vrlina, ki sem ji bil privržen.
Toda prihodnost mi ni mogla ničesar več prinesti, vsaj nič takšnega, kar bi veljalo za dar. Opravil sem svojo trgatev; mošt življenja je napolnil kad. Resda sem nehal svojo usodo že zdavnaj prenehal nadzirati, vendar pa sem v skrbno izdelanih pravilih, ki sem se jim podrejal v preteklosti, videl le še prvo učno dobo človekove poklicanosti; so kakor verige, ki se jih prisili nositi plesalec, da bo bolje poskočil potem, ko jih bo odložil.
Mojo vedoželjnost so pritegnila vmesna področja, kjer se stapljata telo in duša, kjer sanje ustrezajo resničnosti in jo včasih celo prehitijo, kjer si življenje in smrt izmenjujeta lastnosti in maske.
(->) Naglas sva sanjarila: je duša le skrajna dovršenost telesa, krhko pričevanje muke in užitka bivanja? Ali pa je morda starejša od telesa, ustvarjenega po njeni podobi, in ga uporablja le začasno, kot zasilno orodje? Jo zmoremo poklicati nazaj v meso in med njima spet vzpostaviti tesno povezanost, zgorevanje, ki ga imenujemo življenje? In če duše premorejo lastno istovetnost, se morda lahko izmenjujejo med sabo, prehajajo od enega bitja k drugemu kot krhelj sadeža ali požirek vina, ki si ga v poljubu izmenjata ljubimca? Vsak modrec vsaj dvajsetkrat na leto spremeni mnenje o teh stvareh; moj skepticizem se je vedno bojeval z vedoželjnostjo, moje navdušenje z ironijo. Vendar pa sem se prepričal, da razum pusti pronicati do nas zgolj borno usedlino dejstev.
Neka ženska, katere nekoliko hladna lepota bi me zapeljala, če se ne bi odločil, da svoje življenje poenostavim in omejim na tisto, kar je zame najpomembnejše, je igrala na trikotno harfo z otožnim zvenom.
Sovražim poraz, celo poraz nasprotnikov.
Moje spoštovanje do nevidnega sveta ni segalo dovolj daleč, da bi zaupal božanskim blebetanjem.
Nešteto neumnih govoric o moji nesreči se je že razširilo po svetu; celo na ladjah, ki so me spremljale, so krožile okrutne, sramotilne pripovedi; pustil sem, da govorijo, kajti resnica ni bila tiste vrste, ki bi jo povedali naglas.
(->) Krhki obrambni zidovi, s katerimi se človek zoperstavlja smrti, so se razvijali v dveh smereh: prvi nam predstavlja smrt kot neizbežno zlo, nas opominja, da ne lepota, ne ljubezen, ne mladost ne ubeže propadu; nam naposled dokaže, da je življenje s svojim spremstvom nadlog še strašnejše od smrti in da je bolje umreti kot ostareti. K tem resnicam se zatekamo zato, da bi se laže vdali v usodo; upravičujejo predvsem obup. Drugi niz dokazov spodbija prvega, tona naši filozofi teh stvari ne motrijo tako od blizu; zdaj ni več šlo za sprijaznjenje s smrtjo, temveč za njeno zanikanje. Pomembna je le duša; nesmrtnost te neotipljive reči, ki je nikoli nismo videli delovati zunaj telesa, vzvišeno razglašajo kot dejstvo , ne da bi se prej sploh potrudili dokazati njen obstoj. Sam nisem bil tako prepričan o tem: če glas, nasmeh, pogled, te neizmerljive resničnosti, razpadejo v nič, zakaj ne bi tudi duša?
Pesnik zmaga nad rutinami ter besedam vsili svojo misel šele z napori, ki so prav tako dolgotrajni in vztrajni kot moja vladarska prizadevanja.
… nekako v tem času mi je Kvadrat, škof kristjanov poslal apologijo svoje vere… prebral sem njegovo delo; iz vedoželjnosti sem Flegontu celo poveril nalogo, da zbere podatke o življenju mladega preroka po imenu Jezus, ustanovitelja ločine, ki je pred približno stotimi leti umrl kot žrtev judovske nestropnosti… V sila pustem Kvadratovem pisanju sem vendarle okušal ganljivi čar kreposti preprostih ljudi, njihovo milino, prostodušnost, medsebojno vdanost… Vendar sem bil pozoren tudi na določene nevarnosti… Pod medlo in vase zaprto nedolžnostjo sem zaslutil okrutno neizprosnost sektaša vpričo tujih načinov življenja in razmišljanja, nesramno oholost, s katero se postavlja nad druge, pogled, prostovoljno zamejen s plašnicami.
Platon je napisal Državo in proslavil idejo pravičnika, vendar smo mi tisti, ki se na podlagi lastnih napak trudimo, da bi iz države naredili ljudem koristen stroj, katerega kolesje bi terjalo kar najmanj žrtev.
Marljivost, skrbnost, ukvarjanje s podrobnostmi, ki priostrijo drznost načrtov v celoti, so vrline, ki sem jih pridobil v Rimu.
Moj cilj je bil preprost: zmanjšati sem hotel gmoto protislovij in zlorab, ki pravni postopek spremenijo v goščavo, kamor si pošteni ljudje ne upajo vstopiti in kjer odlično uspevajo roparji.
Najmanjši spodrsljaji v političnem življenju so me razdražili z isto silo, kot me je v Vili razjezila drobna nepravilnost v tlaku, kapljica voska na marmornati mizi in najneznatnejša napaka pri predmetu, ki naj bi bil brez pomanjkljivosti in madežev.
Dejansko pa Izrael že dolga stoletja zavrača možnost, da bi bil zgolj ljudstvo med ljudstvi in njegov bog le eden izmed drugih.
Pozabljal sem, da v bitki med fanatizmom in zdravim razumom slednji le poredko zmaga.
Ne moremo se uveljaviti, če ne premoremo vsaj nekaj surove spretnosti.
Že od nekdaj mi prepisujejo nenavadna videnja in vzvišene skrivnosti. Motijo se: ničesar ne vem.
Toda prišle bodo druge tolpe, novi lažni preroki. Nasledniki bodo naša slabotna prizadevanja za izboljšanje človekovega položaja morda nadaljevali brez pazljivosti; zrno zmote in propada, ki se skriva v samem dobrem, bo v prihodnjih stoletjih morda celo pošastno zraslo. Svet se nas bo naveličal in si poiskal druge gospodarje; kar se nam je zdelo modro, bo postalo dolgočasno; kar priznavamo za lepo, bo morda veljalo za odvratno. Morda ima človeški rod potrebo po občasni kopeli v krvi in spustu v grob, kot mitrejski posvečenec.
S svojim telesom sem vselej živel v slogi: potihoma sem se zanašal na njegovo ubogljivost, na njegovo moč.
Ničesar ne vemo o bolezni, dokler ne spoznamo njene nenavadne podobnosti z vojno in ljubeznijo, njenih popustitev, zvijač in zahtev, te čudne in edinstvene zmesi, ki jo ustvari preplet značaja in trpljenja.
(->) Vse, kar osvetljuje človekov trud, pa čeprav za en sam dan, se mi je vpričo pozabljivosti sveta zdelo nadvse koristno.
Večina ljudi, ki kaj štejejo v zgodovini, je zaplodilo povprečne potomce ali še kaj hujšega od tega; zdi se, da so v sebi izčrpali vse zaloge moči nekega rodu. Očetovska ljubezen je skoraj vselej v sporu z interesi vladanja.
(->) Ena od redkih prednosti starosti je možnost, da odvržeš sleherno masko.
(->) Spremljal sem njegovo življenje: moje mnenje o njem se je neprestano spreminjalo, kot je mogoče samo pri ljudeh, ki se nas dotaknejo; pri ostalih se zadovoljimo s tem, da jih presodimo le v grobih potezah in enkrat za vselej.
Vsekakor ne bi bil eden tistih dobrodušnih vladarjev, ki mu lahko ukazuje vsakršna svojat.
(->) Včasih se sprašujem, ob kateri čeri bo potonila tvoja modrost – saj se to zgodi nam vsem: bo to soproga, prevelika ljubezen do sina, ena tistih upravičenih pasti, v katere se ujamejo čezmerno vestna, čista srca; ali preprosteje, starost, izčrpanost, bolezen, razočaranje, ki nam prišepetujejo, da je vse ničevo, torej tudi krepost?
(->) Ne obstaja le ena modrost in vse so potrebne na svetu; prav je, da se izmenjujejo.
(->) Življenje mi je veliko dalo, ali drugače, od njega sem si znal veliko izboriti; v tem trenutku se mi kot v času moje sreče, čeprav iz docela drugačnih razlogov, zdi, da mi nima več ničesar ponuditi; pač pa nisem prepričan, da me ne more več ničesar naučiti. Njegove skrivnostne nauke bom poslušal do konca.
Ni mi več dano uživati mirnih radosti človekovega prijateljstva; ljudje me obožujejo; preveč me častijo, da bi me lahko ljubili.
Zdi se, da je moč v meni še vedno zmožna urejati življenja in pretresati svetove.
Čudim se, da se večina ljudi tako boji prikazni, četudi v sanjah tako zlahka govorijo z mrtvimi.
(->) Vsi vemo, da je življenje kruto. Vendar se mi prav zato, ker si od človeške usode obetam tako malo, obdobja sreče, delni napredek in prizadevanja za ponovni začetek in nadaljevanje zdijo kakor čudeži, ki odtehtajo neskončno množico tegob, porazov, brezbrižnosti in zmote. Prišle bodo nove nesreče, nova razdejanja; zmagal bo nered, a včasih tudi red. Med dvema obdobjema vojne bo zavladal mir; pojmi svoboda, večnost in pravičnost bodo semtertja spet dobila pomen, ki smo jim ga skušali dati.
Vsebina
