Kapitalizem in prosti trg sta izjemno podobna naravnemu sistemu, ki ga prežema krutost, boj za obstanek in pomanjkanje sočutja. Seveda je kapitalizem mogoče daleč najbolj učinkovit družbeni sistem, kot je učinkovit tudi sistem v naravi, vsaj glede na milijarde let, kolikor obstaja, in glede na vse čudovite kreacije, vendar pa zagotovo ni nič kaj človeški, še manj pa duhoven.
Z dvigom zavesti človeštva bo seveda prišel čas tudi za nov, boljši sistem, saj se noben družben sistem do sedaj ni obdržal, razen naravni, katerega pa upam, da si ne želimo. Nov sistem bo zato verjetno vključeval tako (pozitivne) elemente naravnega sistema, ki je gonilo evolucije, kot tudi elemente socialnih in duhovnih sistemov, kjer je tekmovanje omejeno z neko zdravo mero (npr. razmerje plač ipd.), obenem pa obstaja komponenta varnosti v težjih situacijah (bolezen ipd.), poleg tekmovanje pa se bo spodbujalo tudi sodelovanje.
Vsi lahko v vmesnem času, dokler človeštvo ne bo pripravljeno na novo tranzicijo prispevamo k razvoju boljšega družbenega sistema, predvsem z svojim zgledom in delovanjem znotraj kapitalizma. Predvsem tako, da se v naravnem sistemu obnašamo nenaravno, v okviru lastnih vrednot ter integritete, temeljito pilimo svojo osebnost in poudarjamo pozitivne stvari, delujemo družbeno odgovorno in podobno.
Za prihod novega sistema pa bo potrebno še veliko časa, zato je dobro poznati nekatere temeljne zakonitosti naravnega sistema in kapitalizma, v katerem se trenutno nahajamo.
Že Charles Darwin je prišel do spoznanja, da v naravnem sistemu, na dolgi rok ne preživijo tisti, ki so največji ter najmočnejši, vendar tisti, ki so najbolj prilagodljivi in najbolj privlačni. Se pravi, če želi npr. podjetje/posameznik preživeti na dolgo rok, mora biti fit v (poslovnem) okolju, oziroma z drugimi besedami v dobri kondiciji, in seksi za svoje odjemalce/soigralce – ciljno pleme. O tem, zakaj biti seksi (izgled, vrednote ipd.) je bilo napisanega že veliko, zato se tokrat posvetimo raje malo bolj fleksibilnosti.
Razlog za potrebo po prilagodljivosti je jasen. Poslovna evolucija in trg imata svoj točno določen neustavljiv ritem, ki je seštevek delovanja vseh subjektov, pri čemer velikokrat tako, kot tudi v osebnem življenju, ta ritem ni povsem skladen z našimi načrti. V praksi to pomeni, da se moramo do določene mere prilagoditi toku, ali pa potonemo.
S prilagajanjem torej razvijamo neke nove lastnosti (znanje, veščine…) in značilnosti delovanja (vzorci), kot odgovor na nepričakovane situacije, ki se pojavljajo izven našega območja vpliva in obenem povečajo verjetnost preživetja, predvsem na dolgi rok. Glede na to, da je hitrost sprememb vse hitrejša, je takšno prilagajanje še toliko bolj zahtevno, prav tako pa se nikoli ne konča.
Prilagajanje pa je za vsakega posameznika izjemno psihološko intenzivno. Navada je namreč železna srajca in ljudje delujemo po točno določenih vzorcih. V procesu prilagajanja je potrebno te vzorce spremeniti, včasih celo na glavo. To pa pomeni, da moramo imeti izjemno dobre analitične sposobnosti ter ugotoviti, kdaj nekaj več ne deluje, nato se izogniti norosti ter ponavljati enake reči in pričakovati drugačen rezultat, na koncu pa spremeniti svoje lastne vzorce delovanja, saj le s tem lahko spremenimo delovanje podjetja ali pa povečamo kakovost življenja.
Vse to pomeni predvsem to, da npr. postavimo podjetje/situacijo/človeka/svoje bistvo pred potrebne kompenzacije za ranjen ego (jaz imam prav in pika). Kakršna koli navezanost in odvračanje novega je v nasprotju s prilagajanjem. Prav tako pa prevelika prepričanost samega vase. Poglejte, kaj se je zgodilo T-rexu.
Najtežje pa je to, ker je potrebno rušiti, kar smo že zgradili, da lahko gradimo novo, kar od nas zahteva okolje. Skozi evolucijo se živa bitja prilagajajo s smrtjo in ponovnim rojstvom. Izjemno pomembno je tudi to, da se ne zaljubimo v svoj izdelek, podjetje, strategijo ali prepričanje, saj ljubezen, kot vsi vemo izkrivi pogled ter zamegli potrebo po prilagajanju. Najbolj pomembna veščina v sklopu prilagodljivosti je pogum, vrednota pa odprtost za novo in drugačno.
Poglejmo sedaj praktičen nivo prilagodljivosti. Običajno pričakujemo ali si zamislimo neko situacijo, za katero želimo, da se odvija po točno določenem scenariju. Ta scenarij temelji na naših predpostavkah, ki pa nikoli niso skladne z realnostjo. Ob prvih dejanjih tudi ugotovimo, kar je običajno boleče, koliko je razhajanja med našo subjektivno predstavo realnosti in dejanskim stanjem.
V vsaki takšni situaciji imamo nato območje vpliva, kjer je vse odvisno od nas samih, ali bomo zmožni doseči drugačen, želen rezultat, ter območje izven našega vpliva, kjer kakršno koli delovanje ne bo imelo posledic na doseg želenega rezultata ali na spremembe v zunanjih okoliščinah.
Za območje vpliva je potrebna proaktivnost, da lahko delujemo uspešno, kar praktično pomeni, da sami nosimo odgovornost za svoje življenje (npr. ohranjanje dobrih odnosov, skrb za zdravje, vlaganje v kompetentnost ipd.). Za območje izven našega vpliva pa je edina možnost prilagodljivost (npr. v primerih smrti bližnjih, poškodb, nenadnem kolapsu sektorja in posledično izgubi službe ipd.).
Že sama definicija fleksibilnosti vsebuje odgovor na vse situacije, ki so izven našega vpliva. Izogniti se moramo odzivnosti, kar pomeni, da se predamo npr. obupu, stagniramo, se smilimo sami sebi ipd. Življenje od nas zahteva, da spremenimo smer toka našega lastnega življenja in ga bolj uskladimo s skupnim življenjskim tokom.
Fleksibilnost pomeni, da dodobra ocenimo situacijo, v kateri smo se znašli, analiziramo, kje so odstopanja od želene situacije, zakaj je do tega prišlo in kakšne so naše možnosti. Nato pa najdemo pot, eno izmed naših možnosti, ki vključuje našo notranjo spremembo, s katero dano situacijo čim bolj obrnemo sebi in drugim v prid. Na primer izguba službe zaradi kolapsa sektorja mogoče zahteva prekvalifikacijo. Ne glede na to, koliko bi vložili v dodatno izobraževanje, iskanje novo službe ipd. (območje vpliva), ne bi imeli rezultata. Lahko začasno vzamemo manj plačano službo, v popoldanskem času pa skrbimo za pridobitev novih znanj v povsem novi panogi. Osem ur za preživetje, štiri ure za uspeh.
Pomembno pa je še vprašanje, do katere mere biti prilagodljiv. Na primer, postavi se konkretno vprašanje, če je naravni sistem tako krut, zakaj ne bi bil tak še sam, verjetno bi imel največ od tega? No, tako je razmišljal Adolf Hitler in poglejte, kam je to pripeljalo, njega im na milijone ljudi. Jasno je, da bolj kot smo življenjsko ogroženi, bolj se spustijo naše moralne meje, kar je na nek način že prilagajanje, vendar predvsem s kratkoročnim pogledom.
Bolj smiseln pogled, pa je dolgoročni pogled. Pomembno je, da smo prilagodljivi zgolj do skrajne meje svojih vrednot. Nikoli ne smemo preko lastne integritete v procesu prilagajanja. Sploh, ko govorimo o pozitivnih ljudeh, kot ste vi. Vedno mora obstajati zdrava mera, nikoli ne smemo izgubiti stika sami s seboj, pa ne glede na to, koliko prilagodljivosti od nas zahteva življenje, ne glede na to, kako težka je situacija. Zadnja sodba bo verjetno ravno sodba trdnosti našega karakterja.
Velja pa razmisliti še o enem pogledu. Prilagodljivi mogoče res preživijo na dolgi rok, vendar so ravno neprilagodljivi tisti, ki spreminjajo svet. Če imajo pozitivne vrednote, na bolje.
