Velik del mojega kariernega delovanja zajema tako delo s podjetniki, kot tudi posamezniki, ki željo izboljšati kakovost svojega življenja. Lahko bi rekel, da se veliko ljudi, predvsem pa mladih podjetnikov, obrnem name po pomoč. Vendar je pomoč absolutno napačna beseda in kadar koli nekdo pride po pomoč, mu praktično ni pomoči.
Če greš k nekomu po pomoč, to pomeni, da sam nimaš moči. Zato greš nekomu drugemu po – MOČ. Ampak v enakem trenutku, ko greš k nekomu po pomoč to pomeni, da si se avtomatično odrekel svoji moči. Vsak, ki gre k nekomu drugemu po moč, se postavi v izjemno neugodno pozicijo, saj si sam z napačnim pogledom vzame moč iz svojih rok.
Vse skupaj okoli takšne pomoči je žal popolnoma napačna perspektiva. Vsak ima popolno moč nad svojim življenjem, tako osebno, kot tudi poslovno. Vsak se lahko v vsakem trenutku odloči, kaj bo naredil s svojim časom, kakšne odločitve bo sprejel in po kakšnih vzorcih bo deloval. Zato v bistvu večina ljudi sploh ne potrebuje pomoči. Najpogosteje se ljudje odrečejo svoji moči zaradi lenobe, nizke ravni zavesti ali pomanjkanja znanja.
Redke so situacije v razvitem svetu, ko nekdo resnično rabi pomoč. Vsekakor so to otroci, ki živijo v nesprejemljivih razmerah, ljudje s posebnimi potrebami in situacije, ko se človeku zgodi nesreča, ki vpliva na fizično in psihično stanje. Nikakor ne želim podcenjevati, koliko dobrega in pomoči je še potrebno na svetu za več kot 4 milijarde ljudi. Nikakor ne želim podcenjevati grozote, ki se dogajajo po svetu, revščino in neverjetno veliko število ljudi, ki nimajo možnosti. To so ljudje, ki resnično potrebujejo moč in sicer tako, da jim je dana možnost za dostojno življenje. Mi v razvitem svetu imamo moč, da jim vsaj pomagamo korak k bolj dosojenemu življenju. Pa kaj, če bomo zato imeli česa manj. V bistvu pa to večine ljudi v razvitem svetu ne zanima, raje zavijejo v nakupovalni center in jamrajo, kako težko je življenje, ko moraš izbirati med 50 pari različnih čevljev.
Če imamo mi vsaj malo moči nad revščino, potem smo v povsem drugačni poziciji. Vsak v razvitem svetu, ki ima dokaj zdravo telo, delujoče možgane in voljo do življenja mora prevzeti odgovornost za življenje v svoje roke in uporabljati svojo moč, ne pa, da hodi komur koli drugemu po – moč. Problem socialnih sistemov je predvsem ta, ker v izhodišču obravnava vsakega posameznika kot reveža, malo ubogo dušo, ki pa že ne bo zmogel poskrbeti zase. Tako se posamezniku iz roke vzame moč, moč nad njegovim življenjem pa ima nato nekdo drug. Od tega pa seveda tudi neko korist. Takšen socialni sistem je z družbo znanja, kjer mora vsak zacveteti s svojimi talenti, povsem skregan. Najbolje lahko razumemo zakaj, če se vprašamo, iz kje izhaja moč posameznika.
Prva in najbolj splošno priznana moč izhaja iz zunanjih virov. Moč iz zunanjih virov je lahko denar, formalna pozicija, veze in poznanstva ali kateri koli drugi element, ki omogoča posamezniku, da s svojo odločitvijo vpliva na domensko okolje. Ta moč je tudi najbolj zanimiva za tiste, ki ocenjujejo, da nimajo moči. Če bi pogledali v SSKJ, bi lahko rekli da tovrstna moč pomeni, da nekdo nekomu nekaj »podari«, z namenom da pride iz neugodnega položaja.
Problem tovrstne pomoči je pač v tem, da se prejemnik pomoči običajno kaj hitro znajde nazaj v neugodnem položaju. Pregovor, da je nekoga bistveno bolj smotrno naučiti loviti ribe, kot mu dati ribo, jasno opisuje zakaj. Če je nekdo deležen pomoči, ki izhaja iz zunanjih virov, se mora zavedati, da gre za kratkoročno rešitev. Ta je smiselna, če dano moč spremlja še podarjena druga vrsta moči.
Druga vrsta moči izhaja iz notranjih virov, se pravi iz kompetentnosti posameznika. Za to vrsto moči ne potrebuješ formalnega naziva, denarja, pomembne pozicije ali kar koli drugega. Gre za neformalno avtoriteto, ki izhaja iz znanja, veščin, izkušenj, vrednot ipd. To je moč, ki jo lahko prav vsak posameznik razvija v vsakem trenutku. To je tista moč, s katero v družbi znanja lahko ustvarjaš tudi zunanje vire. Danes je prava moč tista moč, ki izhaja iz notranjosti posameznika; ta je tudi orodje za ustvarjanje zunanje moči v družbi znanja.
Notranje moči pa nam nihče ne mora dati. Sami jo moramo zavestno razvijati. Vsak dan moramo večati svojo cono udobja, s čemer narašča tudi naša moč.
Poglejmo si dva primerov napačnega razumevanja po – moči:
Iščete investicijo za podjetje? Investitorji tveganega kapitala se v angleščini imenujejo »venutre capitalists«. V samem nazivu je beseda kapitalist. Ne vem, kako lahko kdo dobi idejo, da bi šel nekomu, ki je kapitalist (to beseda naj se nikakor ne bere slabšalno) po pomoč? Edina naloga nekoga, ki upravlja sklad tveganega kapitala je zagotovitev donosa svojim investitorjem, ne pa finančna pomoč podjetjem. Kako bo upravljavec sklada prišel do tega donosa, pa je druga zadeva. Večina kapitalistov zagotavlja podjetnikom dodano vrednost v različnih oblikah (kontakti ipd.), z namenom da dosežejo večji donos, ne pa zato, ker so dobri po srcu. Kar ne pomeni, da niso, samo to ni njihov temelja naloga v poslu.
Vsak pravi investitor tveganega kapitala pa bo zagotovo investiral zgolj v ljudi, ki imajo notranjo moč. Če kdo pride po finančno pomoč, trka na napačna vrata. Ko pa je notranja moč združena z zunanjo močjo, nastane še več notranje in zunanje moči. Žal je tako, da uspeh rojeva uspeh, revščina pa revščino; dobro je le to, da družba znanja omogoča več ljudem, da se iz revščine prebijejo v uspeh.
Iščete službo? Če gremo do nekoga po pomoč, da nam pomaga do službe, to pomeni, da ne zaupamo vase in v svoje sposobnosti, da lahko dobimo neko službo. Popolnoma nepošteno je, da od nekoga pričakujemo pomoč, če ne zaupamo vase, da delo lahko opravljamo dovolj dobro, da bi sami dobili službo. To so prvi koraki h korupciji in družbenemu pijavkarstvu. Najprej moramo sami nekaj dati, da lahko potem, kaj dobimo.
Če pa pridemo do nekoga z močjo in mu rečemo, izjemen sem v tem in tem, tukaj so moje reference, rad bi delal v tem in tem podjetju, vem, da imaš tam kontakte, me lahko z njimi povežeš, da jim osebno predstavim, kakšno dodano vrednost jim lahko zagotovim. V tem primeru je zopet notranja moč združena z zunanjo močjo. In to je pomoč, ki ima dejansko dodano vrednost in predstavlja zmago za vse udeležence. Prejšnja oblika pomoči pa je samo potuha za nekoga, ki išče službo in verjetno očrnitev imena tistega, ki bo priporočal.
Po kaj pa naj gremo k nekomu, če ne po moč?
K nekomu gremo lahko po to, da nas posluša in nam je lažje, nasvet, usmeritev ali dodatne informacije za modeliranje. En pogovor s človekom, ki je že izkusil situacijo, skozi katero gremo sami, nam lahko prihrani na desetine ur in stotine sivih las. Kljub vsemu pa nam usmeritve drugih ne pomagajo veliko, če tega potem sami ne izkusimo še na lastni koži. Nauki konec koncev za nas nimajo nobene vrednosti, sami pri sebi se moramo učiti. Se pravi, ko nam da nekdo neko usmeritev, je potem na nas, da to integriramo v svoje življenje. Za to pa zopet potrebujemo notranjo moč.
Kakor koli obračamo, dokler smo brez notranje moči, je kakršna koli zunanja pomoč zelo kratkoročna rešitev, potuha in podpiranje lenobe. Ko pa imamo notranjo moč, je smiselno iti k nekomu po usmeritev, nasvet ali z njim aktivno delamo na rešitvi problema. Še več, ko imamo notranjo moč, z zunanjo po – močjo lahko nastane fuzija še večje moči, uspeha, dviga zavesti ipd.
Zato moramo izjemno paziti, da ne dajemo lastne moči zaradi neodgovornosti ali lenobe v roke komur koli drugemu. S tem se mu popolnoma podredimo. Kako? Običajno gre nekdo k nekomu po pomoč, ko ima nek problem. Tako imamo problem in nekoga, ki bi lahko z enim klicem, nakazilom, investicijo svojega časa ali kakor koli že, rešil ta problem. Prvo kot prvo, ta človek lahko odgovori kar koli želi (ima moč, nima pa od tega kakršne koli koristi) in kot drugo, potem smo temu človeku bolj kot ne nekaj (moralno) dolžni. Se pravi ima potem neko moč nad življenjem in verjetno slej kot prej pride račun, ki ga je potrebno plačati. In za konec je samo vprašanje časa, kdaj bo prejemnik pomoči na istem kot je bil in bo zopet od nekoga potreboval pomoč.
Poglejmo drugačen pristop. Prvi korak je, da o problemu preberemo praktično »vse«, kar obstaja. V knjižnici si sposodimo knjige, začnemo brskati po internetu ipd. Najprej se moramo vedno oborožiti z znanjem. Hitro ugotovimo, da je izjemno veliko ljudi po svetu, ki so bili v enaki situaciji, kot smo mi sami, problem pa so rešili na več načinov.
Znanje sistematično zberemo, nato pa je potrebna akcija. Moč izhaja iz naših dejanj. Namesto jamranja in smiljenja samemu sebi, se oborožimo z znanjem in naredimo načrt iz problematične situacije ter ga nato tudi realiziramo. Ko smo v akciji, na poti do rešitve, kjer izkazujemo notranjo moč, pa je zunanja po – moč več kot dobrodošla. Predstavljamo si jo lahko kot tisto zadnjo piko na i, preden stopimo na zmagovalno stopnico.
Ko prejmemo upravičeno pomoč, na podlagi naše notranje moči, pa ne smemo pozabiti tudi na milijarde ljudi, ki so v bistveno slabši poziciji, kot smo mi sami; v tako neugodno poziciji, v kateri niti nimajo možnosti, da bi razvili svojo notranjo moč. Zato, ker se morajo vsako jutro znova vprašati, kaj bodo jedli, kako bodo preživeli družino in če jih ne bo mogoče kdo posilil, jim odsekal roko ali jih prisili v vojskovanje.
Potem so tu še ljudje, ki so se jim zgodile nesreče, tragedije, naravne katastrofe ipd. To pa so ljudje, ki resnično potrebujejo pomoč. Vsak evro namenjen pomoči, ki ne gre direktno ljudem, ki potrebujejo to pomoč, je vzdrževanje nekih drugih ljudi, ki se ne zavedajo svoje moči; ta je, da lahko ustvarijo za svoje preživetje kje drugje, v dobrodelnih organizacijah pa delajo brezplačno. Vendar to je težja pot, ki zahteva, da v rokah obdržiš svojo moč.
Moč je odgovornost. Vso moč imate vedno v svojih rokah. Če želite biti v življenju na katerem koli področju uspešni, morate razvijati in se zavedati svoje moči. Vedno in v vsakem trenutku obdržite moč v svojih rokah. Imate jo, zaslužite si jo, izkoristite jo. Brez izgovorov.
