Ko sem začel delati z različnimi podjetij, sem bil v začetku velikokrat kar šokiran, kakšen odnos do dela imajo lahko ljudje, pri tem, da preživijo več kot tretjino aktivnega življenja na delovnem mestu. Če nekoliko pretiravam, slika v najslabšem primeru lahko zgleda nekako takole.
Zgodaj zjutraj zvoni budilka. Prva misel, oh ne, še eden delovni dan. Seveda je potrebno na budilko pritisniti vsaj 3x, za nekajkratno podaljšanje spanca za 10 – 15 min. Potem je res potrebno že v službo, da ne bo prepozno zabeležen prihod. Najprej, ko oseba prispe v službo je seveda potrebno popiti skodelico jutranje kave. Pri tem štirje sodelavci opravljajo ostale štiri in se pritožujejo nad nadrejenimi. Potem je potrebno le opraviti nekaj aktivnosti. Potem kratek odmor in pregled Facebook in Gmail obvestil.
Čas za malico ali kosilo. Zopet malo opravljanja in pritoževanja. Po kosilu seveda dobra kavica in pogled na uro, da sta samo še dve uri do konca delovnega dne. Mogoče je nujno opraviti še kakšno aktivnost in potem hitro domov. Ko mine tistih 8 ur, se spusti vse iz rok in odide domov. Tako pridemo do svoje cone udobja. Oseba prižge televizijo in gleda ure in ure resničnostnih šovov. Vse to nato ponavlja 40 let. Bonus življenja je mesečno nakazilo plače in kakšen izlet za vikend. Pa še to v nakupovalni center.
Življenje na takšen način je praktično vrženo stran. Delati stvari, ki jih ne želiš početi, za nekoga, ki ga sploh ne maraš. Za mesečno plačilo. Gre dejansko za menjanje svojega časa za nekaj denarja, ki ga potem tako ali tako hitro zapraviš. Torej delo zgolj za denar nima nobenega smisla, saj se dolgoročno niti slučajno ne razvijaš, tretjino življenja pa preživljaš v velikem nezadovoljstvu.
Vsekakor je razumljivo, da je denar v življenju pomemben. Prav tako lahko pridejo obdobja v življenju, ko je potrebno delati mogoče zgolj za denar. Vendar bistveno je ena razlika, ki jo bom ponazoril z analogijo – biti brez denarja je trenutno stanje, biti vedno brez denarja oziroma reven pa je stanje duha. Torej vprašanje je, če delamo za denar, kako izboljšati svojo pozicijo.
Prvi pomembni pogoj pri delu za denar je, da se ob delu učiš, se pravi pridobivaš znanje in osebnostno razvijaš. Osnovno vprašanje na katerega si moramo odgovoriti je, če bom bil na tem delovnem mestu 2 leti, katera nova znanja in veščine bom dodatno razvil po končanem delovnem času. Bom obvladal nove računalniške aplikacije? Mogoče res izjemno obvladal Excel? Bom znal brati bilance? Mogoče oblikovati tiskovine? Se bom naučil prodajati? Kakšne izobraževalne programe pa ima podjetje? In podobno…
Večino podjetij svoje nove zaposlene najraje vrže v vodo (»swim or sink«), saj se tako ljudje najhitreje učimo. Kljub vsemu pa je izjemno pomembno, od koga se lahko učimo. Tako je drugi pomembni faktor, da imamo nadrejene, ki so nam lahko zgled in se od njih lahko učimo. Izjemno težko je delati za nadrejenega, od katerega se nimamo kaj naučiti in ni na nekoliko višjem nivoju poslovnih kompetenc od nas samih. To ne pomeni, da ne sme biti zahteven, mogoče celo, da imamo povsem drugačen pogled na svet, bistveno je to, kaj se lahko naučimo in kaj imamo od tega. Vedno je vredno delati le za nadrejene, katere spoštujemo, cenimo in se lahko vzajemno razvijamo.
Naslednje pomembno dejstvo pa je, da smo ljudje socialna bitja. To, s kom se družimo in s kom preživljamo čas, močno definira raven naše sreče. Torej tretji pomembni faktor je, da delamo v podjetjih, kjer se dobro počutimo, nas ljudje spoštujemo ipd. Sami lahko bistveno pripomoremo k pozitivni klimi v podjetju in nujno je, da si za to prizadevamo. Nima smisla, da hodimo nekam v službo, kjer se z ljudmi sploh ne razumemo. Če mislimo, da nimamo izbire, je to lahko samo izgovor.
Na koncu pridemo še do vrednot. Vrednote so pomembni sestavni del delovanja posameznika, prav tako pa kulture in klime v podjetju. V primeru, da naše vrednote niso skladne z vrednotami podjetja, se bomo tam izjemno slabo počutili. Tudi če nam plačajo milijone, še vedno ne bomo zadovoljni. V primeru, da smo skrajno pošteni, podjetje pa ima nizka moralna merila, bomo vedno v precepu. Torej ko delamo za denar, moramo vedno gledati, da so naše vrednote skladne z vrednotami podjetja ter da počnemo stvari in aktivnosti, ki so skladne z našimi moralnimi normami. »Vsak mora plačati kredite« ni izgovor zato, da počnemo stvari, ki jih drugače ne bi delali za podjetja, za katera v primeru izbire ne bi nikoli delali.
Torej delo zgolj za denar nima nobenega smisla. Včasih je res, da pristanemo v takšni situaciji, ko smo v to prisiljeni, vendar bistveno je, da takoj naredimo načrt, kako bomo iz takšne situacije prišli ven. V tem primeru pridemo do razmerja, 8 ur dela dnevno za preživetje in dodatnega 4 ure dnevno za izhod iz situacije ali uspeh. To ali bomo prišli v boljšo situacijo ni odvisno od tega, kaj bomo počeli v teh 8 urah v službi, vendar v času po tem. Če je jasno, da smo ljudje bolj srečni brez televizije, ne bomo prišli do boljše kakovosti življenja.
Nujno je, da čim prej od dela zgolj za denar pridemo do tega, da se tudi učimo in razvijamo. Pogoj za to je, da imamo nadrejene od katerih se lahko učimo in ki nam to omogočajo. Korak naprej, ki ga lahko še naredimo pa je, da delamo z ljudmi, ki jih imamo radi, jih spoštujemo in se medsebojno razvijamo, izjemno pomembno pa je tudi to, da so naše vrednote čim bolj skladne z vrednotami podjetja.
