To, da so prava vprašanja bolj pomembna, kot pravi odgovori je že stara modrost. Vendar tega nisem dobro razumel do pred kratkim, ko sem začel bolje spoznavati optimalno mišljenje. Je že tako, da imamo neprestano nek notranji dialog in ta notranji dialog sprožamo predvsem z vprašanji. In če si zastavljamo napačna vprašanja, se običajno vrtimo v krogu. V najslabšem primeru v negativni spirali, kjer vedno bolj tonemo in tonem v neproduktivno razmišljanje in smo v njem praktično ujeti.
Vendar pritoževanje, samopomilovanje, jamranje ipd. niso še nobenega pripeljali do rešitve, vsajne konstruktivne. No, se mi zdi, da je jamranje sicer na nek način naš nacionalni šport in tudi sam si z veseljem sem ter tja na ta način olajšam dušo, vendar če smo iskreni, nas to nikamor ne pripelje. Takšen vedenjski vzorec pa sprožajo ravno napačna vprašanja.
Primeri napačnih vprašanj so:
- Zakaj se to ravno meni dogaja?
- Kaj je smisel življenja, zakaj smo tukaj na zemlji?
- Zakaj nimam sreče v življenju in ne spoznam pravega partnerja, dobim prave službe ipd?
- In še bi lahko naštevali…
S takšnimi vprašanji poganjamo vedno enak miselni program. Nimamo sreče, ni nam usojeno, nič ne moremo narediti ipd. Seveda s takšnimi vprašanji našo moč damo v roke drugim – šefu, partnerju, toku življenja ipd. Namesto, da bi zaživeli polno življenje, z vajetmi v lastnih rokah, pustimo, da drugi opravljajo z našim življenjem. Prepustimo se zunanjim silnicam in ne vemo kje bomo pristali. Običajno na nič kaj dobrem kraju.
Ključ pravih vprašanj je, da so usmerjena k temu, da imamo moč nad svojim življenjem v lastnih rokah. Namesto, da ravnamo odzivno, ravnamo proaktivno. Svoje mišljenje ne usmerimo k smiljenju samega sebi, vendar k akciji, ki pelje do zaželenega stanja.
Prava vprašanja bi tako bila:
- Kaj se lahko naučim iz situacije, ki se mi dogaja in kako bi mi to lahko koristilo?
- Kakšno je lahko moje lastno poslanstvo, da bom največ prispeval k svetu?
- Kako lahko na najboljši način pridem do prave službe? Kakšnega partnerja si sploh želim?
Poleg vprašanj, ki vodijo k samopomilovanju in nas ne vodijo v nič kaj konstruktivno smer, je tudi veliko takšnih vprašanj, s katerimi v splošnem enostavno ne pridemo nikamor. Lahko se leta in leta vrtimo v krogu in obenem bo naše miselno ter duhovno napredovanje nično. To so vprašanja, kot so na primer »Zakaj je svet tak, kakršen je?« in podobno.
Če pogledate zgodovino, je svet vedno bil tak in vedno bo, le napredujemo v tehnologiji in ravni zavesti – vsaj malo (recimo, da je manj fizičnega nasilja). Vendar še vedno imamo revne in bogate, še vedno imamo ljudje probleme z zdravjem, še vedno so enaki vzorci, le metode so drugačne. Vendar vse to ima očitno določen namen, sploh če predpostavljamo, da je vesolje inteligentno. Tako so bolj pravilna vprašanja »Kaj lahko sami naredimo, da bo svet lepši«? ali pa »Kje so ljudje, s katerimi bi se z veseljem družil in ne bi imeli vzorcev, ki jih ne prenašam?« Novega sveta ne moremo pričarati, lahko svet le polepšamo, ali pa zajamemo drug spekter sveta. Se na primer družimo z drugimi ljudmi, zamenjamo kraj ipd.
Bolj, kot si zastavljamo prava vprašanja, več moči ima naš avatar in bolj je naš potek življenjske poti odvisen od nas samih in ne od zunanjih silnic. Prvi korak k bolj pozitivnemu in proaktivnemu življenju je, da si začnemo postavljati prava vprašanja. In dobili bomo tudi veliko bolj smiselne odgovore. Potem sledijo še bolj smiselna dejanja in želen rezultat.
