Vsake toliko časa pridejo v življenju obdobja, ko je potrebno dati čisto vse od sebe. To je z evolucijskega vidika očitno že od samega začetka življenja in zato ima vsak od nas v sebi skrite neverjetne zaloge moči in vztrajnosti, ki jih lahko aktiviramo zgolj v najnujnejših situacijah. Še v ne tako oddaljeni preteklosti je bilo to seveda potrebno za golo preživetje.
V zgodnji zgodovini človeštva ja vsak dan na človeka prežala nevarnost. Le vprašanje časa je bilo, kdaj bo iz kakšnega grma planila divja zver, bojevnik tujega plemena ali kakršna koli druga življenjska nevarnost. Tako smo ljudje razvili mehanizem boj ali beg, oziroma v tretjem primeru zamrznitev. Ta mehanizem še danes, v civilizirani družbi, ko ni več takšnih nevarnosti, marsikdaj povzroča probleme. Vendar o tem kdaj drugič, tokrat se sedaj rajo osredotočimo na odziv boj.
Če se odločimo v določeni življenjski situaciji za boj, takrat so nam na voljo prej omenjene skrite zaloge energije (no, nenazadnje tudi za beg). Velikokrat se teh zalog niti ne zavedamo. V smislu boja to seveda pomeni, da se poveča raven adrenalina, osredotočimo svoj vid, pozorni smo na vsak premik, skratka vso delovanje je usmerjeno v rešitev iz situacije, ne glede na ceno. Bolj kot je ekstremna situacija, bolj na nek način prenehata delovati »razum« in »srce« (morala in sočutje) in se v skladu z motivacijskim mehanizmom aktivira sila po preživetju in to postane edino kar šteje v danem trenutku. Z nekega vidika edino razumsko in srčno, namreč iz ljubezni do samega sebe. Z drugega vidika pa vse prej kot duhovno.
Kot omenjeno, pa je v današnji civilizirani družbi takšnih situacij izredno malo, verjetno jih povprečen človek lahko prešteje na prste ene roke, ali pa še to ne. Res pa je, da se je »borba« preselila iz fizične ravni bolj na psihološko raven. Tako sedaj ta mehanizem potrebujemo predvsem pri delu, ali včasih pri odnosih ter pri nekaterih drugih situacijah, ko življenje od nas zahteva, da pokažemo iz kakšnega testa smo narejeni. Če so bile včasih potrebne atletske veščine in mišice, je danes veliko bolj ključen psihološki kapital in moč uma.
Posvetimo se sedaj predvsem področju dela in poslovnega razvoja. Večja, kot je naša odgovornost in večje projekte, kot delamo, običajno več je situacij, ki od nas zahtevajo, da preidemo v »boj« stanje. To pomeni, da se lasersko osredotočimo na to, da določen projekt ali aktivnosti dokončamo do roka. V tistem trenutku pozabimo ne vse ostalo, kot je na primer ravnovesje, družabne dogovore, zadnje dni verjetno tudi na redno prehranjevanje. Bolj kot se bliža rok, več skrite energije v sebi aktiviramo.
Velikokrat ljudje sami sebe presenetimo, česa vse smo zmožni, ko se osredotočimo in damo vse od sebe. Včasih je potrebno enostavno stisniti zobe in narediti, kar je pač potrebno narediti. Najslabše je to, ker poleg boja še vedno obstajata možnosti bega ali zamrznitve. Beg v sodobni civilizaciji pomeni recimo, da počnemo vse drugo, samo tistega ne, kar bi morali, zamrznitev pa, da bolj zgolj razmišljamo o projektu in se obremenjujemo, če nam bo uspelo, kot da bi se lotili akcije.
Torej sporočilo te objave je, da bodo v življenju prišla obdobja, ko boste morali dati vse od sebe. Takrat je pomembno, da greste v boj ter da ne otrpnete ali zbežite. Če ocenite, da je projekt prezahteven ali prevelik, je pač bolje, da igre sploh ne sprejmete. Če to ugotovite kasneje, še vedno daste vse od sebe. To je edino, kar je važno in kar šteje. Ne gre vedno vse po planih, bistveno pa je, da smo sami naredili vse, kar je v območju našega vpliva in smo bili znotraj tega proaktivni.
Za mano je ravno eden takšen večjih projektov. Trije meseci trdega dela vključno z vsemi vikendi, od jutra do večera, čiste osredotočenosti. Veliko stvari, ki sem jih imel planiranih, so odpadle, tudi zelo pomembnih (za kar se vsem opravičujem) in tudi spanja ni bilo veliko.
Od tod tudi ime objave »allnighter«. To je pri nas deloholikih slengovski izraz za običajno zadnje dni projekta, ko je potrebno stisniti in delati celo noč do jutranjih ur ali še dlje, povsem brez spanja. Takšne noči pozna vsak od nas, verjetno tudi še iz študentskih let, iz noči pred rokom izpita, ali kako drugače. V trenutkih, ko je potrebno dati vse od sebe, so »allnighter«-ji sestavni del osredotočenosti. Tudi za takšen obseg dela so v nas skrite rezerve. Seveda, če nam pa slučajno uspe zatisniti oko, za kratek počitek, pa običajno še v sanjah naši možgani pridno predelujejo situacije in materiale.
Seveda pa imajo »allnighterji«-ji in daljše trdo delo, ki nas popelje izven ravnovesja, svojo ceno. Vse, kar je dolgoročno izven ravnovesja, pa je tako ali drugače obsojeno na propad. Prvo, pomembno dejstvo je, da so takšne situacije izjemno stresne. Stres seveda najbolj škoduje našemu zdravju. Tudi zaloge skritih moč je potrebno slej kot prej povrniti in ne trajajo v neskončnost. Če jih predolgo časa kurimo, pa pride do delovne izgorelosti, ki je pogosto pojav v sodobni družbi.
Torej edino smiselno je, da si po končanem daljšem projektu vzamemo čas zase, se spočijemo in obnovimo raven energije. S tem ohranimo dolgoročno ravnovesje. Po vsaki nevihti pride mirno obzorje in narava si vzame oddih. Enako zahteva narava tudi od nas samih. Dajte vse od sebe, ko je to potrebno, potem pa si vzemite tudi ustrezno dolg počitek in seveda ne pozabite nagrado, za dobro opravljeno delo. Moja tokratna nagrada je bil nov pametni telefon. :)
