Notranji podjetnik je lahko vsak, pravi podjetnik redko kdo

Če pogledamo definicijo pridevnika podjeten, ugotovimo da govorimo o človeku, ki se pri svojem delu uspešno loteva več nalog in stvari, prav tako pa je drzen in samozavesten. To posledično pomeni, da se podjetnost lahko odraža na več nivojih. Najbolj neposreden nivo je, da postanemo podjetniki, se pravi (so)lastniki podjetja, pri čemer smo potem pogosto vsaj v začetnih fazah tudi managerji podjetja, glavni razvojnik produkta, tržnik, prodajnik, čistilka in še kaj. Podjetnost pa se lahko odraža tudi bistveno bolj posredno; lahko odpremo popoldansko »obrt«, prodajamo izdelke, ki so plod našega hobija, lahko smo investitorji ali se vedemo podjetno v sklopu nekega drugega podjetja oziroma organizacije, kjer delamo. Verjamem, da smo lahko verjetno podjetni celo v javni upravi, če te podjetnosti ne zaduši splošna klima birokratskega aparata.

Tako pridemo do koncepta notranjega podjetništva. O notranjem podjetništvu je bilo napisanega izjemno veliko in na to temo lahko najdemo ogromno diplomskih nalog, teorij, zapisov, izkušenj ipd. Zato pojdimo raje korak dlje. Pri dosedanjem delu z mnogimi potencialnimi podjetniki sem ugotovil, da je malo ljudi, ki so zares lahko podjetniki, prav vsak pa je lahko notranji podjetnik. Podjetno vedenje se lahko obrestuje vsakemu na vseh področjih življenja, malo pa je ljudi, ki nosijo v sebi potencial odličnega podjetnika. Pri tem seveda ni eno boljše ali slabše, ta dejstva so pomembna predvsem zato, da lažje spoznamo sebe in svoje potenciale ter jih tako tudi veliko lažje realiziramo.

Kje je glavna razlika? Notranji podjetnik ima na voljo dane vire in namesto, da jih porabi za ponavljanje obstoječega, mogoče celo nečesa kar ne deluje več, z obstoječimi viri napade novo poslovno priložnost. Vendar za tem tveganjem stoji stabilna organizacija (lahko tudi državna), ki je minimalno ogrožena, če poskus podjetnosti ne uspe. Večja količina virov omogoča tudi hitrejšo in lažjo organizacijo operacije, količina dela pa je bistveno manjša. Notranji podjetnik iz danih resursov ustvari še več. V današnjem svetu je nuja, da je vsak manager tudi notranji podjetnik, seveda pa več kot je zaposlenih s tovrstnim miselnim pristopom, bolj svetlo prihodnost ima verjetno organizacija.

Notranje podjetništvo oziroma koncept notranjega podjetnika (»interapreneur«) je lahko prisoten povsod. Učitelj vidi  svoje učence kot »stranke«, ki jim skuša ponuditi najboljšo možno storitev. To pomeni, da jih navdušuje nad snovjo, se z njimi ukvarja, kaže pozitiven odnos, se vsako leto izboljšuje ipd. Uradnik lahko vidi kot svoje »stranke« državljane, katerim je velik del mesečne plače trgan zato, da uradnik dobi svojo plačo in njegova edina naloga je, da državljanom lajša življenje. Zopet je ključen odnos, pristop, hitrost ipd. Nekdo, ki je zaposlen v večjem podjetju lahko vedno daje predloge za izboljšave, strategije za nastop na novih trgih, nove poslovne ideje, spodbuja sodelavce ipd.; namesto, da izgublja čas z opravljanjem in igranjem pasjanse. Ni lepšega, kot pogled na nekoga v kateri koli organizaciji, ki opravlja svoje delo kompetentno, s poslanstvom, gorečo iskro v očeh, pomenom, trudom in pravim odnosom. Vsak je tako lahko notranji podjetnik, se vede podjetno in prispeva k boljšemu delovanju organizacije. Tako namesto tega, da organizacijo kot odvečna teža potiska navzdol (govorice, opravljanje, metanje sodelavcem polen pod noge, lenarjenje, odnašanje pisal domov ipd.), pomaga organizacijo dvigovati proti viziji (ideje, produktivnost, timsko delo ipd.). Slej kot prej zagotovo pride tudi nagrada.

Če je notranji podjetnik lahko vsak, pa to ne verjamem za podjetnika v pravem pomenu besede. Nima smisla, da se ljudem slika pravljice in govori o nekaterih teoretičnih konceptih, ki nimajo realne podlage. Tako, kot ne mora biti vsak vrhunski športnik, umetnik, manager, učitelj ali kar koli drugega, tudi ne mora biti vsak podjetnik. Vsak ima svoje talente, a talent podjetnika je dan malo ljudem.

Zakaj? Bistvene so štiri razlike. Prva razlika je razumevanje in občutek za delovanja trga. Pri notranjem podjetništvu je organizacija že uveljavljena na določenem trgu, ima dokazan seznam strank, lahko bistveno bolj organizirano testira novi produkt, obstajajo podporne službe (pravo, trženje, administracija…) ipd. Vse to so viri, ki se jih lahko koristi za nove podjetniške projekte organizacije. Pri startup podjetjih je zadeva povsem drugačna. Kot podjetnik, začneš praktično iz nič. Potrebno je iz nič dokazati hipotezo vrednost in rasti, s peščico resursov zgraditi minimalno sprejemljiv produkt in organizirati novo entiteto ustvarjanja vrednosti, ki je prej svet še ni videl. Brez podpornih služb, ustaljenih procesov, obstoječih strank ipd.

Do sedaj sem izjemno podcenjeval pomen trga. Vendar pravi podjetniki imajo izjemen občutek za trg, ki izhaja iz intuicije in so tako dovolj pametni, da se znajo postaviti na pravo mesto ob pravem času in zahajati val hitre rasti. »Timing is everything« pravijo in to je pomembna veščina, ki jo znajo izkoristiti dolgoročno uspešni podjetniki. Velika večina uspešnih podjetnikov zato postane uspešnih po letih dela v kakšni multinacionalki, ko opazijo priložnost, ali po letih dela na univerzi, ko razvijajo produkt z visoko dodano vrednostjo, ki mu trg takoj prizna hipotezo vrednosti. Pravi podjetniki znajo izkoristiti resurse drugih ekosistemov, kjer pridejo do dokaza hipoteze vrednost in rasti. Primer je Google, ki je svoj algoritem razvil in testiral na univerzi Stanford.

Naj se to sliši se tako enostavno, v dosedanjem delu z nekaj 100 podjetniki sem srečal le peščico tistih, ki so se znali postaviti ob pravem trenutku na pravo mesto. Ključ uspeha v podjetništvu je, da se s pametjo znaš postaviti na mesto, kjer se ti začne dogajati sreča. Nato pa moraš še zavestno prepoznati, da se ti je začela dogajati sreča in to ne preveč pripisati svojemu egu.

Ko se podjetnik postavi na pravo mesto ob pravem času, pridemo do druge velike razlike med podjetnikom in notranjim podjetnikom. Ta je brutalen odnos do osnovnega koncepta poslovanja. To zajema prodajo, ustrezno zaračunavanje za storitev, obvladovanje stroškov in cenjenje vsakega evra v organizaciji. Mnogo potencialnih podjetnikov vidi podjetništvo kot nekaj »kul«, svobodo, status ipd. V resnici je podjetništvo težko in garaško delo, predobro srce (neosredotočenost, delo brez fakture, ipd.) in nepravilno postavljene prioritete pa vodijo k bankrotu.

Pri tej »kul« perspektivi se pogosto spregleda bistvo podjetništva, ki je večanje vrednosti premoženja lastnikov. To pa pomeni, da mora podjetje ustvariti več, kot porabi. Brez prodaje, prihodkov in denarnega toka ni podjetništva. Ko se ustavi denarni tok, je enako, kot če bi možganom ustavili dovod krvi in kisika. Konec. Pravi podjetniki znajo delati z denarjem, znajo optimizirati poslovanje in razumejo, da za vsako opravljeno aktivnostjo sledi oziroma mora slediti faktura. Če se ne izdajajo fakture, to ni podjetništvo, ampak dobrodelna organizacija ali društvo.

S psihologije podjetništva ta problem dobi še toliko večjo težo, ker podjetnik trdo dela, po njegovem nekaj velikega, pri čemer mu v začetku nihče ne prizna vrednosti; ravno obratno, večina ljudi reče, da je vseh skupaj brez veze. Ego podjetnika tako izjemno trpi. Zato se podjetnik hitro lahko znajde na tisočih večerjah, konferencah, predava, hodi na kosila, se pogovarja ipd. Vendar je to vse izguba fokusa. Medtem, ko podjetnik poseda po konferencah, je nekje druga ekipa, ki je osredotočena na svoj produkt, s pravimi prioritetami in komaj čaka, da uniči vso konkurenco. Najbolj uspešni podjetniki se znajo osredotočiti na prodajo, ustvarjanje vrednosti in osredotočeno mreženje. Na dogodke ne hodijo za božanje ega, temveč z namenom večanje vrednosti podjetja (večja prodaja). Podjetništvo je kruto in malo ljudi lahko prenese brutalnost trga, kjer vse kar šteje na koncu je, izdajanje faktur. Če ne izdajaš faktur, si slab podjetnik. Pika.

Počasi pridemo še do tretje pomembne razlike med podjetniki in notranji podjetniki. To je stopnja tveganja, višina pritiska in količina dela. Količina dela pri startup podjetju je enormna. Nehumana. Nezdrava. Podjetnikova ostala področja življenja bodo močno trpela. Pri notranjem podjetništvu ima posameznik na voljo oddelek za trženje, administrativno pomoč, oddelek za finance ipd.  V svojem podjetju je podjetnik za večino stvari sam, oziroma s svojim timom. Več sredstev, kot ima na voljo, več stvari lahko najame, vendar so redki primeri, da podjetnik začne z veliko denarja. Podpora, ki jo je deležen notranji podjetnik, pravi podjetnik nikoli nima. Zato je količina dela enostavno nehumana.

Poleg izjemne količine dela, pridejo še izjemni pritiski. Vsak dan si nekajkrat na vrhuncu počutja in nekajkrat na dnu. Gre za čustven vrtiljak, kjer je potrebna enormna čustvena stabilnost. Dnevno gre na tisoče stvari narobe, ki jih mora podjetnik znati hitro in ustrezno rešiti. Potem je tukaj še hitro in fleksibilno prilagajanje trgu in podobno. Kot pika na i, pa običajno podjetnik tvega večino svojega premoženja, denar prijateljev, investitorjev ipd. Pritisk pri vsem tem je nepredstavljiv. Rezultati pa seveda vedno zamujajo, stvari se odvijajo, drugače, kot se je pričakovalo. Kriza. Na koncu zmagajo samo tisti, ki najdejo ustrezen »product-market fit«, so seksi za svoje ciljno pleme in se dovolj hitro prilagajajo trgu na podlagi povratnih informacij s strani uporabnikov. To je lahko napisati, v praksi pa to zahteva izjemno prilagodljiv um in na tone psihološkega kapitala. Pravi podjetniki imajo oboje. Velika večina jih propade. Pravi podjetniki so zato tudi vztrajni in mogoče uspejo v drugo, tretje, četrto, peto……

In še zadnja, četrta razlika. Notranjemu podjetniku so dani viri tudi v obliki človeških resursov. Notranji podjetnik dobi formalno avtoriteto, ljudje imajo bolj ali manj zagotovljene plače in notranji podjetnik začne delegirati delo. Pravi podjetnik nima resursov za varne plače, s katerimi bi pritegnil dobre ljudi. Pravi podjetnik mora znati s svojo vizijo, osebnostjo in karizmo pritegniti najboljše ljudi in jih navdušiti nad potovanjem, da mu začnejo graditi ladjo. To je izjemno zahteven del podjetništva. Podjetnik mora namreč znati v ljudeh zbuditi zaupanje, občutek varnosti in velike vizije, da bo tim skupaj dosegel nekaj izjemnega. Ljudje potrebujejo varnost, ena je v obliki denarja, če tega ni, je potrebno ustrezno nadomestilo. To pa lahko izhaja zgolj iz kompetentnosti podjetnika.

Pravi podjetnik mora biti praktično neke vrste poslovni superman; imeti mora občutek za trg, znati mora osnovno kmečko logiko posla ustvarjanja vrednosti, imeti mora izjemni psihološki kapital, biti deloholik in pritegniti prave ljudi. Seveda mora biti še inovativen, drzen in še bi lahko naštevali. Verjetno nekaj strani lastnosti. Takšnih ljudi pa je malo.

Tudi, če je potencial v nekomu, da postane podjetnik, je odrekanje običajno preveliko, da bi nekdo začel kliti svoje seme podjetnosti. Nič velikega ni doseženega brez trdega dela ter veliko odrekanja. In obratno. Vsi tisti, ki ugotovijo, da nimajo tega semena, ni nič narobe, če postanejo notranji podjetniki. Najbolj boleče je, če gradiš stolpnico nas napačnih temeljih.

Zaradi omenjenih štirih razlogov je notranji podjetnik lahko prav vsak, podjetnik v pravem pomenu besede pa le peščica ljudi. Ampak nič zato. Vsak mora početi tisto, v čemer je najboljši in uživati življenje.

Sedaj pa temeljito premislite pri sebi, ali ste notranji podjetnik ali pravi podjetnik.