Mark Avrelij, pravični rimski cesar in veliki filozof

Mark Avrelij se je rodil leta 121 v Rimu in je bil eden največjih rimskih cesarjev, filozof in vojskovodja, ki ga je prežemala pravičnost in dobro srce. Pod njegovo oblastjo je Rim zopet doživel stabilnost, državljani pa vero v takratni institucionalni sistem. Že zgodaj je začutil ljubezen do filozofije, s svojimi razmišljanji pa je močno vplival na podobo rimskega sveta.

Pri 17 letih ga je posvojil Antonij Pij, ki je bil pred njim cesar, saj je pravega očeta izgubil že v rani mladosti. Ko pa je umrl Antonij Pij, je cesar postal sam Mark Avrelij. Že takoj po tem, ko je postal cesar, pa je imenoval svojega adoptivnega brata Lucija za sovladarja, z enakimi pooblastili, kot jih je imel on.

Mark Avrelij ni imel lahkega vladanja, saj se je že od začetka vladanja moral soočati z nenehnimi upori, poplavami, lakoto, obenem pa se je soočal tudi z družinskimi skrbmi. Umrla mu je mati, na katero je bil zelo navezan, otroke mu je druge za drugim pobirala bolezen, zbolela mu je tudi žena Favstija.

Cesar Mark Avrelij je zaradi bolezni umrl leta 180. Nekateri zgodovinski viri pa celo trdijo, da ga je ubil lastni sin Komodo, ker se je bal, da ga Mark Avrelij ne bo postavil na prestol kot naslednika. To, da je okrutnega sina Komoda določil za svojega prestolonaslednika, mu bi lahko očitali, kot človeško razumljivo, vendar najslabšo potezo, ki jo je napravil v dveh desetletjih svojega modrega in preudarnega vladanja.

Vir: Wikipedia

Kot omenjeno Mark Avrelij je bil tudi izjemen filozof s pomembnimi prispevki. Učil se je prav od vseh filozofskih smeri, najbolj pa je nanj vplival stoicizem. Od slednjega se njegova filozofija v marsičem tudi razlikuje, predvsem v tem, da strogost do sebe v skladu s stoicizmom ostane, strogost do drugih pa opusti in jo zamenja z zlatim srcem, empatijo in razumevanjem. Kot omenjeno, strogost do sebe pa je celo njegovo življenje ostajala. Mark Avrelij naj bi namreč delal tudi po 18 ur na dan, 4 ure na dan spal, preostali čas pa posvečal svoji družini.

Imel je dobro čud, krotko srce, skromnost in moškost. Varoval se je ne le hudih dejanj, temveč že samih hudih misli; in ljubil je preprosto življenje in se ogibal bogataške razsipnosti. Vztrajal je v naporih in se z malim zadovoljil, znal se je lotiti vsake stvari, vendar se kljub vsemu ni ukvarjal z vsem mogočim.

Ni se zabaval ob pobijanju prepelic in se vdajal drugim strastnim razvadam. Prenesel je odkrito besedo in postavil filozofijo za ravnilo življenja. Izuril se je v pazljivem branju, ne da bi se zadovoljeval kar s površnim preletavanjem; tudi ne, da bi na slepo prikimaval blebetavcem. Ohranil je čisto mladost in svoje moške sile ni začel prezgodaj trošiti.

Bil je prijazen, nikoli si ni dovolil izbruhov jeze ali kake druge strasti; prizadeval si je, da bi ob vsem spokojnem nestrastju vendarle izkazoval prikupno ljubeznivost. Trdno si je vcepil nauk, da je treba sebe obvladovati in po vsaki ceni vztrajati na pravi poti. Ljudem je pomagal, da je vsakteri dobil priznanje, ki je ustrezalo njegovim zmožnostim.

Mark Avrelij pa je pisal tudi svoje delo, dnevnik, ki je sestavljen iz 12 knjig, v slovenščini pa nosi naslov Dnevnik cesarja Marka Avrelija. V nadaljevanju (in v zgornjih treh odstavkih) povzemam njegove iz moje perspektivne najpomembnejše osebnostne lastnosti, misli in razmišljanja, iz zgoraj omenjenega dela, strnjene v področja, ki sem jih strukturiral.

Usoda in odnos do življenja

Vsako tvoje delo, sleherna beseda in misel ti bodi taka, ko da bi se ti bilo v tem trenutku ločiti od življenja. Tudi tvoje življenje je že domala pri kraju; a ti iščeš, ker sebe ne spoštuješ, srečo v tujih dušah.

Bodi vedno veselega lica, zdrži brez vnanje pomoči, živi tako, da ti za tvoj mir ne bo treba tujih uslug! Drži se sam na nogah, ne glej po opori sosedov.

Kar ti je kot umnemu bitju v prid, obdrži, kar pa samo živalskemu v tebi, zavrzi! In varuj se ošabnosti v sodbi, zakaj le tako moreš varno preiskovati.

Ne imej ničesar za koristno, kat bi te moglo kdaj prisiliti, da bi besedo snedel, da bi skromnost opustil, da bi koga zasovražil, osumil, preklel, da bi se hlinil, da bi si česa želel, kar bi moral skrivati za zidovi in zastori.

Če hodiš pri svojem vsakdanjem delu za zdravo pametjo in delaš previdno, če se ne ukvarjaš s postranskimi rečmi, temveč skušaš ohraniti božanski glas v sebi čist, ko da bi ga moral zdaj zdaj vrniti, če se držiš, pravim, tega načela, ne da bi ne vem kaj pričakoval ali se ne vem česa bal, če ti zadošča dejavnost, ki ustreza naravi, in herojska resnicoljubnost v vsem, kar govoriš in razglašaš, boš srečno živel. Ni pa človeka, ki bi te mogel v tem ovirati.

Vse, kar se dogaja, se dogaja, kakor je prav. Le natanko opazuj, pa se prepričaš. S tem pa ne mislim samo, da se dogaja po naravnem redu, temveč po načelu pravičnosti, kot zavestno delo osebnega bitja, ki podeljuje vse po vrednosti in zaslugi. Opazuj torej dalje, kakor si začel, in delaj vse, kar počneš, v tem smislu, prizadevajoč si, da boš dober, v besede pravem pomenu dober človek! Ne zanemarjaj tega vodila pri nobenem delu!

Kaj je potemtakem, za kaj je človek dolžan, da se trudi? Eno samo: pošteno mišljenje in splošno koristna dela, stalna resnica in tako razpoloženje, da rad sprejemaš kot nujno in umrljivo vse, kar te zadene, kar poteka s teboj vred iz istega pravira.

Bodi kakor pečina, ob kateri se večno razbijajo valovi: sama stoji trdno, okoli nje pa se polega kipenje voda. – Kako nesrečen sem, da sem moral to doživeti! – Nikakor! Reci rajši: Srečen jaz, da živim kljub udarcu brez bolečin, ne da bi me sedanjost strla, ne da bi se prihodnosti bal!

Zato naj te to, kar te je zadelo, ne zadržuje od pravičnosti, velikodušnosti, skromnosti, razumnosti, previdnosti, razsodnosti, odkritosrčnosti, dostojnosti, prostodušnosti in drugih kreposti, ki dajejo, če jih človek ima, svojevrsten obraz njegovi naravi.

Kakor pravimo navadno: Zdravnik je »odredil« bolniku ježo ali mrzlo kopel ali da hodi bos, tako tudi rečeš: vesoljna narava je »odredila« temu ali onemu bolezen ali pohabljenje ali izgubo ali kako drugo podobno škodo. Zakaj kakor pomeni v prvem stavku »odredil« toliko kot »zapisal tako in tako sredstvo«, ker je primerno za ozdravljenje, tako izraža drugi stavek misel, da tudi vesoljna narava odreja razna naključja kot sredstva, ki ustrezajo posamezniku, da dopolni svojo usodo.

Zatorej spremljaj z vedrim srcem vse, kar te doleti, čeprav se ti zdi trdo: saj vodi do smotra, ki se mu pravi: zdravje sveta in uspešno delovanje in blaženost najvišjega bitja. Bog ne pošilja človeku ničesar, kar bi ne bilo celotnosti v prid.

Nikomur se ne pripeti nič takega, česar po svoji naravni ne bi moral nositi. In kakor misliš, da boš na onem svetu živel, tako lahko že na tem živiš. Sramota, če ti omaga v življenju duša, preden se utrudi telo!

Mar ni bolje, da v svobodi rabiš to, kar je tebi prepuščeno, ko pa da se v hlapčevskem ponižanju mečeš za tem, kar ni v tvoji moči? Nekdo želi: Oh, ko bi le mogel pri tej ženski spati! Ti pa si želi: Ko bi me le take misli ne obhajale! – Drugi: Kako bi se neki rešil te nesreče? To pa: Kako naj storim, da mi rešitve treba ne bo? Tretji: Dajte, bogovi, da ne izgubim otroka. Ti: Dajte, da se njegove izgube ne bom bal! – Skratka, v to smer uravnavaj svoje molitve, pa boš videl, kakšne sadove bo rodilo!

Karkoli te zadane, vse ti je bilo že od vekov usojeno. Že pred veki je sovisnost vzrokov napletla nastanek tebe in tega dogodka, ki te je pravkar zadel. Umetnost, kako živeti, je bolj podobna rokoborski kot pa plesni umetnosti: to pa zato, ker mora rokoborec zmerom trdno stati in biti pripravljen na nenadne udarce.

Samoaktualizacija in odnos do dela

Oglej si drobne rastline in vrabčke in čebele, kako opravljajo svoje delo in pomagajo vsak po svoje svetovnemu redu! Ti pa se braniš dela, ki ti pristoji kot človeku? Ne težiš k temu, kar ti veleva tvoja narava? – Že, a počitek je tudi potreben. – Res: toda tudi počitku je postavila narava mero, prav kakor jedi in pijači.

Da mora človek, ki je tako in tako ustvarjen, tako in tako delati, je nujno. Kdor hoče drugače, bi rad, da bodi smokev brez soka. Sploh pa pomisli, da bosta v najkrajšem času ti in takšen človek mrtva in da kmalu niti imena ne bo po vama. V bistvu koristnega je, da nujno koristno deluje.

Ne delaj ničesar z nejevoljo, ničesar, kar bi ne merilo na splošno blaginjo, ničesar z lahkomiselno prenaglico ali samo po svoji glavi! Ne ogrinjaj svojih misli s pisano haljo nakičenih rekel! Ne bodi pregostih besed! Ne razmetavaj svojih moči z raznimi opravki hkrati.

Zatorej dajaj od tega, kar je povsem v tvoji moči: bodi pošten, dostojen, delaven; ne išči naslad, ne godrnjaj zoper usodo; bodi z malim zadovoljen, blag in svoboden; bodi preprost, redkih besed in velikodušen.

Ne delaj, kot da ti je živeti deset tisoč let! Smrt visi nad teboj! Zato bodi dober, dokler živiš, dokler ti je dano. Predvsem pa: Ne vsajaj se raztresenosti in prenateglosti, ampak bodi svoboden in glej na stvari kakor mož, kakor človek, kakor občan, kakor umrljivo bitje.

Imej rad poklic, za katerega si se izučil: v njem išči utehe! Prepotuj ostanek svojega življenja kakor človek, ki je vse svoje stvari z iskrenim srcem izročil bogovom, do ljudi pa bodi tak, da ne boš nikomur tiran, pa tudi nikomur hlapec.

Pomni pa tudi, da morata biti čas in trud, ki ju za kako delo porabiš, v skladu z vrednostjo in važnostjo dela. Zakaj le tedaj se ne boš naveličal, če se z malenkostmi ne boš ukvarjal dlje, kot je nujno potrebno.

Ne delaj ničesar tjavdan, ničesar drugače kakor po pravilih dovršene umetnosti!

Uživaj v trenutku, v sedanjosti je moč

Misli tudi na to, da živi človek le kratek čas, pravkar tekoči trenutek; ves drugi čas je ali že preživel ali pa je še v temi pred njim. Kratka je torej doba, katero vsakdo živi, majhen na zemlji košček, v katerem živi. Kratek pa je tudi najdaljši posmrtni spomin, saj se prenaša le po bore človečkih, ki hitro pomro, tako da še sebe prav ne poznajo, nikar pa koga, ki je že davno mrtev.

Ne more, kdor se trpljenja boji, nikoli brez strahu gledati v prihodnost: že to je zoper boštvo. Kdor pa se za uživanjem peha, ta se ne vzdržuje krivice: to je pa že kar očitna brezbožnost.

Človekova notranjost in miselna naravnanost

Ljudje si iščejo oddiha na podeželju, na morju, v gorah. Tudi ti imaš večkrat podobne želje. In vendar, kako silno in nespametno je vse to, ko pa se lahko vsako uro umakneš v samega sebe! Saj ne najde človek nikjer tišjega in mirnejšega zavetja kor v svoji duši, zlasti če ima v njen zaklade, ki že ob samem pogledu zbujajo čustvo udobnosti. Pod udobnostjo pa ne razumem drugega kot nrvano blagost. Zato pa si, čim večkrat utegneš, privošči ta oddih in se pomlajaj v njem.

Kakršne predstave si najčešče ustvarjaš, takšna bo tvoja miselnost. Zakaj predstave puščajo tako rekoč vsaka svojo barvo duši.

Za kar je kaka reč ustvarjena, tja teži; a kamor teži, tam je njen smoter; kjer pa je smoter, tam tudi vsaktere blagor in dobrina. Dobrina razumnega bitja pa je sožitje.

V kar se človek zažene, to se tudi uresniči. Vsakdo je toliko vreden, kolikor je vredno to, za čimer se žene.

Čustva in medsebojni odnosi

Kadar ti tvoje okolje z nekakšnim nasiljem zbuja nemir v srcu, se zapri hitro vase in si ne daj čez potrebno rušiti ubranosti: najboljše sredstvo za ohranjanje harmonije je namreč to, da se nenehno vračaš vanjo.

Prilagajaj se razmeram, v katere te je postavila usoda! Ljubi odkritosrčno ljudi, s katerimi te je združilo naključje!

Na tebi je, da se vzdržuješ mnenj in ne vznemirjaš svoje duše: zakaj stvari same po sebi nimajo moči, da bi nas prisilile do kakšne sodbe.

Navadi se druge pazljivo poslušati: vživi se, kolikor le moreš, v dušo govorečega!

Jezen obraz je povsem zoper naravo. Če se jeza ponavlja, zamira prikupnost potez, dokler čisto ne ugasne, tako da je nazadnje sploh prižgati ni več moči. Že to samo ti bodi dokaz, da je jeza zoper razum.

Ljudje so za drug drugega na svetu: torej jih pouči ali prenašaj!

Ali je mogoče, da bi ne bilo nesramnih ljudi na svetu? Ni mogoče. Ne zahtevaj torej nemogočih reči!

Če se kdo moti, ga ljubeznivo pouči in mu pokaži, v čem je pregrešil. Če pa tega ne moreš, obtoži samega sebe, ali pa tudi sebe ne!

Miren in vendar okreten, veder in vendar resnoben – tak je mož, ki hodi pri vsaki stvari za razumom.

Kaj so ljudje, kadar jedo, spe, kadar se spolno družijo, kadar se trebijo in podobno? Kaj so, če se oblastno ščeperijo, če se prevzetno ponašajo, nejevoljno godrnjajo in iz svoje visokosti vse pod sabo ponižujejo? Pred kratkim so še sami kaj vem komu hlapčevali in po kaki ceni! Še malo – pa jih ne bo več!

Ljudje, ki drug drugega zaničujejo, so prav tisti, ki bi radi drug drugemu ugajali; ljudje, ki se hočejo drug pred drugim odlikovati, se drug drugemu klanjajo.

Ne da razpravljaš, kakšen bodi dober mož, temveč da si, to je glavno!

Zgodovina se ponavlja, uči se iz nje

Misli nenehoma na to, da se je, kar se danes dogaja, že v preteklosti dogajalo in da se bo tudi v prihodnje še dogajalo! Imej pred očmi vse istovrstne drame in prizore, ki jih poznaš po skušnji ali iz starejše zgodovine, na primer ves dvor Hadrijanov, ves dvor Antoninov, ves dvor Filipov, Aleksandorv, Krezov: večno isti prizori, samo igralci so drugi!

Videz vara, bistvo je očem prikrito, vse je naravno

Zakaj mogočen slepar je videz, in prav kadar misliš, da je reč, ki se z njo ukvarjaš, vredna največ pažnje, te najhuje opehari.

Pozornost zasluži tudi opažanje, da kažejo pojavi, ki nastopajo vzporedno z naravnimi dogajanji, neko vabljivost in prikupnost. Tako dobiva na primer kruh med peko tu in tam pokline, ki sicer nekako ne sodijo v pekovsko stroko, a ravno te pokline imajo nekaj mikavnega v sebi, kar prav posebno zbuja slast.

Podobno je v smokvi: tudi te razpokajo, kadar so najbolj zrele; in če olive prezore, dajo ravno bližajoče se ognitje sadežu neko izrazito lepoto. Težko klasje, ki se upogiba tlom, nagrbančena koža na levjem čelu, pena, ki pada merjascu od gobca, in še veliko drugega ne kaže, ako gleda pojave same na sebi, nikake očarljivostim a vendar rabijo kot spremne prikazni naravnega dogajanja stvarem za lepotilo in privlačnost.

Kdor ima torej posluh in globlje umevanje za to, kar se dogaja v vesoljstvu, njemu utegne po večini tudi ob teh samo postranskih okolnosti priti na misel na ubrano smotrnost. Tako človek bo pa tudi naravno žrelo zveri z enakim ugodjem gledal kakor posnetke, ki jih kažejo slikarji in kiparji; mogel bo z razumnimi očmi gledati zrelo lepoto priletnih žena, in starcev prav tako kakor cvetočo milino otrok.

Viri:

  • Antonius, Marcus Aurelius: Dnevnik cesarja Marka Avrelija, prevod Antona Sovreta, Slovenska matica 1997
  • Wikipedia
  • Osebnosti