Zloraba dobrodelnosti

V Sobotni prilogi, 20. novembra, je bil objavljen intervju z naslovom Industrija pomoči in boj za »dobre žrtve« z avtorico Lindo Polman, ki je napisala knjigo War Games. Knjiga in intervju govorita o tem, kako se dobrodelnost lahko sprevrže v pravo hudodelstvo, oziroma to v večini primerov že kar je. Če je polovica tega, kar je napisanega v intervjuju res, je stanje zavesti človeštva resnično žalostno. Tako žalostno, da te šokira do dna duše. Poglejmo si nekaj navedenih ključnih dejstev iz intervjuja.

Za uvod naj omenim, da se je izkazalo to, da humanitarna pomoč na podlagi narejenih analiz običajno podaljša trajanje konflikta, se pravi lahko celo vojne, zaradi interesov materialnega pridobivanja. Pomoč postane tako dobrodošla, da celo interes za mir postane manjši od osebnih interesov. Kljub trpljenju na tisoče ljudi pridemo do tega, da interesi povsem prevladajo nad najmanjšo mejo razuma. Recimo, da je to še nekako razumljivo, čeprav težko. Veliko bolj nerazumljivo je, da se velikokrat s humanitarno pomočjo podpira tudi tiste, ki izvajajo teror ali genocid nad drugimi narodi, bodisi ker to zahtevajo, da se sploh dovoli pomoč, bodisi iz drugih političnih ali kakršnih koli drugih interesov.

Vendar je to šele začetek. Dogajale naj bi se še bistveno bolj absurdne stvari. Na svetu deluje že več kot 37.000 različnih mednarodnih nevladnih organizacij in humanitarna pomoč postaja prava industrija. Razvite države namenijo vsako leto okoli 120 milijard dolarjev pomoči manj razvitim, potem so tukaj še prispevki posameznikov, ki jih je skupaj nekaj 10 milijard. Tako humanitarna pomoč postaja posel in v pomoči se glede na število nevladnih organizacij, ki izjemno dobro živijo, lahko najde izjemno dober zaslužek. Celo več kot zaslužek, priložnost si nekateri ustvarijo kar sami.

Sedaj pridejo tiste najbolj šokantne novice. Mati Tereza naj bi imela ob smrti samo ne eni izmed ameriških bank več kot 50 milijonov dolarjev, ki jih očitno ni namenila pravemu namenu, saj je bila njena bolnišnica enako slabo opremljena, kot na začetku njene dobrodelne poti. To je informacija, ki jo je vsekakor vredno raziskati.

Od vsakega dolarja, ki ga Amerika nameni pomoči v Afriki, prideta do dejansko pomoči potrebnih samo 2 centa. To je 2 odstotka. Na vsakih darovanih 100 dolarjev prejme tisti, ki potrebuje pomoč, 2 dolarja. Vse ostalo gre za najemnine, dobre plače, kar nekaj denarja pa enostavno ponikne neznano kam. Očitno je dobrodelnost resnično za marsikoga dober posel.

Prav tako veliko držav, ki da določeno pomoč, zahteva, da se dobrine kupujejo kar njihovi lastni državi (skupaj s storitvami in transportom), čeprav so cene bistveno večje, saj s tem na nek način obenem spodbuja tudi lastno gospodarstvo. To je seveda na nek način še razumljivo in na prvi pogled zveni še »win-win« situacija, problem je, ko pride do pojava fantomske pomoči, kjer se več kot 80% denarja na ta način vrne v gospodarstvo, ki je pomoč darovalo.

Za konec pa, tudi v humanitarnem svetu, naj bi bil organiziran neke vrste trg, znotraj katerega se sklepa dober posel. Ponudba denarja je velika, ključna krutost pa je, kje ponudba najde pravo povpraševanje. Največ denarja gre tja, kjer so najbolj atraktivne žrtve. Torej tisti povpraševalci, ki imajo bolj atraktivne žrtve, dobijo več denarja. Posledično to pomeni, da določeni z masko »Matere Tereze« pohabljajo ljudi ter otroke in se nad njimi fizično izživljajo, da prejmejo več denarja. Ključna tekma je postala to, kako pritegniti dovolj mednarodne in medijske pozornosti, da pride čim več humanitarne pomoči. Zato pa je potrebno več in več krutosti in nasilja.

In to je samo nekaj glavnih izsekov, kaj se dogaja na področju humanitarnosti.

Dobrota je sirota, kot pravijo. Res je žalostno, da se moramo resnično temeljito vprašati, kakšne posledice bo imela dobrodelna pomoč. Vendar kot je odlično zaključeno v intervjuju, v primeru da želimo pomagati, moramo najprej sami ugotoviti, če bo šla pomoč res tistim, katerim je namenjena. Takoj, ko so na sumu kakršna koli manipulacija, je potrebno odkorakati. Prav tisti, ki določeno pomoč daje, je na koncu tudi odgovoren, da jo prejmejo tisti, ki jo tudi resnično potrebujejo.

Vsekakor verjamem v dobrodelnost. Dobrodelnost se mi zdi ključna nota človeštva in temelj sobivanja na tem planetu. Vendar več kot očitno tudi v dobrodelnosti najdejo smrtni grehi svoj prostor za izživljanje in zabavo. Ne razumem samo tega, kako lahko nekateri ljudje ob takih dejanjih zvečer zaspijo. Vendar verjamem v svetlejšo in bolj pravično prihodnost. Zato darujte in obenem poskrbite, da bo denar prišel v prave roke!

Vir: Sobotna priloga, Branko Soban, Industrija pomoči in boj za »dobre žrtve«, 20. november (2010).