Življenjsko poslanstvo

Verjamem, da ga ni človeka na svetu, ki bi se sem in tja vprašal, kaj je smisel življenja, zakaj smo na tem svetu. V povezavi s tem takoj naletimo na sorodno vprašanje, ali obstaja življenjsko poslanstvo. Seveda imamo več možnosti in pogledov ter s tem tudi odgovorov, tako religioznih, kot tudi filozofskih. Ne glede na to, kje iščemo odgovor sta pomembni dve stvari in sicer prva je ta, da nihče verjetno resnično ne ve odgovora, oziroma vsaj do te stopnje, da bi ga lahko prikazal drugim, druga pomembna stvar pa je, da je ključno predvsem ozirom le to, kako naše prepričanje glede življenjskega poslanstva vpliva na kakovost našega življenja.

Gremo stvari nekoliko razdelati. V osnovi imamo dva ekstrema. Prvi ekstrem je, da življenjsko poslanstvo ne obstaja, teorija pa se nagiba bolj k evolucijskim temeljem. Drugi ekstrem je seveda ta, da je človek duhovno bitje ter da je vsak izmed nas poslan točno z določenim poslanstvom. Na eni strani je bolj znanost, na drugi strani bolj duhovnost, včasih celo vera.

Prva stvar, ki jo je potrebno takoj razčistiti je ta, da je moč za vsako teorijo najti veliko argumentov tako za, kot proti, vsako teorijo je možno spodbijati in ne drugi strani iskati dokaze v lastnem življenju in življenju drugih. Na tej točki se je potrebno zavedati, da danes živimo v času, ko nosimo sami popolno odgovornost za svoje življenje in lahko izberemo, kar želimo. Povsem, kar želimo. Območna vera, politika in zadruga ne vlada več nad našimi prepričanji in vrednotami.

Druga pomembna zadeva je, da ima vsak od nas individualni percepcijski zemljevid in sistem prepričanj, ki določajo »leče« s katerimi gleda na svet in ga dojema. Možgani se niso razvili za razlaganje sveta, temveč zaradi večje možnosti preživetja. Torej vse je prav in vse je narobe. Objektivnost ne obstaja. Sami izbirate in krojite svoja prepričanja in vsi imamo prav in vsi imamo narobe, čeprav je to včasih izjemno težko sprejeti. To ne gre mešati z dobrim in slabim, temveč zgolj s pogledi na svet. Prav tako tega konteksta ne smemo mešati z resnico. Ne glede na individualiziran pogleda na svet je pomembno, da delujemo s čim večjo mero resnice in brezpogojne ljubezni. Edino pomembno je to, da si sami kreiramo sistem prepričanj in pogledov, ki podpirajo naše življenjske cilje, nam pomagajo pri samoaktualizaciji in vodijo k razvoju osebnosti.

Vse to nas pripelje do povsem drugega vprašanja in sicer ne več ali obstaja življenjsko poslanstvo ali ne, temveč, kako je živeti, če imamo življenjsko poslanstvo ali če živimo brez tega. Torej ali zgolj živimo, ali živimo z razlogom. Tukaj niti ne potrebujemo biti verni ali verjetni v duhovnost, lahko smo povsem pristaši evolucijske teorije, s tem da dodamo predpostavko, da je ta evolucija prišla tako daleč, da je človek razvil še duhovno komponento, ki zajema njegovo osebno poslanstvo. Z vidika psihologije, če nimamo definiranega osebnega poslanstva, živimo na podlagi potreb, ki jih imamo kot ljudje. S tem pa je naše delovanje omejeno le na človeško raven, ne pa tudi duhovno. Prav tako se pojavi vprašanje, kaj potem, ko so v večji meri vse naše potrebe zadovoljene. Ali naj preprosto stagniramo na mestu naše celotno življenje? Zagotovo ne! Ko so naše potreb zadovoljene, je čas za življenjsko poslanstvo, oziroma če ga definiramo že prej, lahko celo naše potrebe veliko bolje zadovoljimo.

Verjetno ni potrebno podrobno omenjati, kakšna je razlika v kakovosti življenja, če živimo s poslanstvom ali brez njega. Življenje s poslanstvom takoj doprinese vizijo življenja, potencialne cilje, samoaktualizcijo, smisel zakaj zjutraj vstanemo in gremo zvečer spati, občutek, da smo tukaj s točno določenim namenom, možnost prispevanja k razvoju sveta itn. Življenjsko poslanstvo lahko zajema več stvari, od tega da želimo biti srečni, se zabavati, spoznati nove kraje, razvijati veščine, udejanjiti svoje talente, prispevati k razvoju sveta, imeti in vzgojiti otroke v izobilju itn. Vse ob čemer nam srce zaigra. Na drugi strani je življenje brez poslanstva pač življenje, z veliko bolj odzivnim, kot proaktivnim pristopom. Ostane na ravni potreb. Podedujemo neke vzorce, tako od staršev, ki definirajo bolj specifično vedenje, do družbenih, ko sledimo nekim trendom. V otroških letih igra, v dijaških zaljubljenost, nato definiranje karierne poti, običajno kjer pač dobimo najboljšo ponudbo, reprodukcija, otroci, varčevanje za pokojnino, smrt.

Najbolj žalostno pri tem je lahko, če povsem zapravimo svoje talente (ne uživamo v tistem, kar delamo), se poročimo ali ostanemo z osebo zgolj zaradi navade, ob petkih se napijemo, ker nam je to edina sprostitev v življenju, finančno se prebijamo iz mesca v mesec, odnosi z večino ljudmi so povprečni, ne poskrbimo za svoje zdravje itn. Če delamo to, kar dela povprečje, dobimo to, kar dobi povprečje. Moramo se naučiti poslušati sebe, prav tako pa se zavedati, da težka pot s časoma postane lahka in lahka pot s časoma postane težka.

Tako kot podjetje, pa ima tudi vsak posameznik v sklopu poslanstva dva nivoja. Prvi nivo je ustvarjanje vrednosti, drugi nivo pa zagotavljanje te vrednoti svetu. Prvo je splošno poslanstvo, ki se nanaša na rdečo nit vsebine – bistva, drugi nivo poslanstva postaja že zelo specifičen in se nanaša na mehanizme, medije in načine posredovanja našega bistva (vrsta dela) ter podporne mehanizme za dostavo tega bistva (zdravje, denar itn). Na primer splošno poslanstvo nekoga je lahko, da s kulinaričnimi užitki priliva na ogenj zaljubljencev in tako osrečuje ljudi, specifično poslanstvo pa, priprava izjemnih jedi v restavraciji, širjenje znanja preko kuharskih knjig itn. In ni ga človeka, ki ne bi moral definirati splošnega in specifičnega poslanstva. Vsako delo je lepo, vsak lahko nekaj prispeva k svetu. In vsak od nas je kot sestavna celica telesa, povezana v celoto, ki služi vsemu bitu.

Tehnike ugotavljanja poslanstva. Steve Pavlina priporoča preprosto tehniko za ugotavljanje poslanstva. Zaprete se v sobo, kjer ste sami, imate popolni mir in tišino. Vzamete prazen zvezek in pisalo ter se vprašate, kaj je moje resnično poslanstvo? Začnete pisati vse, kar vam pade na pamet, od prve misli naprej. To počnete toliko časa, dokler ne zapišete sklopa besed, ob katerem vam pritečejo solze. Takrat ste odkrili vaše življenjsko poslanstvo. Mogoče boste napisali 20 ali pa tudi več kot sto besednih zvest, dokler boste prišli do svojega bistva.

Vaja naj bi vzela povprečno zgolj 20 minut, čeprav tisti, ki se bolj aktivno ukvarjajo s svojim življenjem da pravega poslanstva lahko pridejo že v nekaj minutah. Na drugi strani tisti, ki se prvič soočajo s samim sabo mogoče potrebujejo celo 2 uri, 2 dni ali 2 tedna. Vendar z dovolj veliko mero vztrajnosti vsak od nas lahko odkrije življenjsko poslanstvo.

Še nekaj pomožnih vprašanj:

  • V čem resnično uživate?
  • Kako lahko prispevate k svetu?
  • Kaj vas spravi v smeh?
  • Kaj najraje počnete?
  • V katerih dejavnostih popolnoma izgubite občutek za čas?
  • Kdo vas je do sedaj najbolj navdihnil?
  • V čem ste resnično dobri? Kaj obvladate?
  • Kje so vaši talenti?
  • Pri čem pomagate največ ljudem?
  • Če bi bili učitelj, kaj bi učili?
  • Brez česa bi se vam zdelo življenje popolnoma prazno?