Življenje v sedanjosti

Tako kot skoraj v vsaki bolj ali manj duhovni knjigi lahko najdemo poglavje o pozitivnih mislih, čeprav redko z napotki, kako do njih ali kakšne sploh so pozitivne misli, lahko najdemo tudi poglavje o pomembnosti življenja v sedanjosti. Pogoste besede so, da se vsa moč, vse kar obstaja nahaja zgolj v sedanjosti. Skupek vseh modrosti o življenju v sedanjosti je ta, da šele ko se preselimo v sedanjost lahko začnemo resnično živeti življenje.

Namreč moč je le v sedanjem trenutku. Vse kar obstaja je zgolj v sedanjem trenutku. Vsak trenutek se preliva v preteklost in če ga ne izkoristimo maksimalno je bolj ali manj izgubljen trenutek. Preteklost je le skupek spominov, ki v realnosti ne obstajajo. Se je ne da spremeniti. Prihodnost tudi praktično ne obstaja. Ta je odvisna predvsem od skupka odločitev. Vsako odločitev pa lahko sprejmemo samo v sedanjem trenutku, ne v preteklosti, ne v prihodnosti. Vse kar je, je torej sedanji trenutek.

Seveda se vse to sliši super lepo, vendar pa za večino nima kaj dosti praktične vrednosti. Pred kratkim pa sem naletel na govor profesorja Philip-a Zombardo-a na temo zdrave porabe časa, ki se zadeve življenja v sedanjem trenutku ni lotil iz duhovnega, vendar iz znanstvenega vidika. Šele po poslušanju njegovega govora mi je postalo jasno, za kaj je resnično pomembno (delno) življenje v sedanjosti. O tem govori perspektiva časa posameznika.

Perspektiva časa posameznika preučuje, kako posamezniki razdelijo tok lastnega izkustva v različne časovne okvire oziroma pasove, povsem avtomatično in podzavestno. Te pasovi so lahko v zgodovini, sedanjosti ali prihodnosti, vsakemu pasu pa na podlagi izkustva dodamo še določen predznak, ki je lahko pozitiven ali negativen. V nadaljevanju je opis teh perspektiv s strani profesorja, z dodanimi nekaj mojimi mislimi.

Najprej imamo posameznike, ki so usmerjeni predvsem na preteklost. Njihove odločitve so povezane v pretežni meri s tem, kaj so doživeli v preteklosti. Vsa dejanja in odločitve so usmerjene na podoživljanje preteklih trenutkov in na to, kaj se je dogajalo v preteklosti. Običajno so taki posamezniki izjemno zakoreninjeni v lastno preteklost in jih ta močno omejuje pri delovanju. Velikokrat so kot privezani na lastno zgodovino, v kateri se počutijo ujeti ali pa v njej živijo.

V preteklosti smo lahko osredotočeni na pozitivno (življenje v preteklosti) ali na negativno (ujeti v preteklosti).

Če se premaknemo eden časovni pas naprej, pridemo do posameznikov, ki so usmerjeni predvsem v sedanjost. Posameznikom usmerjenim v sedanjost je pomembno predvsem to, kako bodo določena odločitev in nato vsa dejanja kot posledica te odločitve vplivala zgolj na njihovo počutje v sedanjosti. Za njihove odločitve je pomembna samo sedanjost, na katero so tudi osredotočeni. To so posamezniki, ki so običajno uživači in jih ne zanima ne preteklost ne prihodnost.

V sedanjosti smo lahko uživači (zaljubljenost v življenje, ki se lahko spreobrne v pretiran egoizem) ali fatalisti (stalno nezadovoljstvo in vdanost v usodo).

Na koncu imamo še časovni pas prihodnosti, kjer se nahajajo predvsem deloholiki. Posamezniki usmerjeni v prihodnost sprejemajo svoje odločitve na podlagi pričakovanj prihodnjih posledic, ki jih bo imelo njihovo dejanje. Njihovo odločanje temelji na analizi stroškov in koristi. Njihova osredotočenost je predvsem na prihodnost. Imajo dolgoročni pogled, prav tako pa velikokrat boljše rezultate na kariernem področju, ker so se pripravljeni odrekati stvarem danes, za boljši jutri.

Vendar ljudje, ki so preveč osredotočeni na prihodnost, žrtvujejo za karierni razvoj čas za družino, prijatelje, zabavo, razvajanje, hobije, predvsem pa za spanje. To seveda na koncu vpliva tudi na zdravje. Živijo za delo, dosežke in nadzor. Pri tem je jasno, da niso v dolgoročnem ravnovesju, vse kar ni dolgoročno v ravnovesju pa je že v osnovi osredotočeno na propad.

V prihodnosti smo lahko osredotočeni na cilje ali transcendentni. Slednje pomeni, da se življenje začne po smrti in naše odločitve temeljijo predvsem na naša prepričanja, kaj se bo dogajalo po naši smrti.

Optimalna časovna perspektiva je, da smo izjemno visoko pozitivni glede preteklosti (hvaležni in osredotočeni na pozitivne stvari, ki so se nam zgodile), visoko pozitivni glede prihodnosti (večni optimisti) in zmerni uživači v sedanjosti (se znamo tudi odpovedati kakšni stvari danes za lepši jutri, prav tako imamo razvito empatijo), predvsem pa nizko v negativni preteklosti in fatalistični sedanjosti. Za nirvano je verjetno nujno, da se z notranjim nasmehom popolnoma  predamo zgolj sedanjemu trenutku, za kakovost življenja pa sta vseeno pomembni tudi preteklost in prihodnost, vendar v pravi časovni perspektivi in s pravim predznakom.

Pozitivna preteklost ti da korenine, da se lahko povežeš s svojo identiteto, družino ipd. ter da si dobro ozemljen. Zmerna pozitivna prihodnost ti poda krila, da se poženeš za novimi izziv. Uživanje v sedanjosti pa ti da energijo, za raziskovanje, odkrivanje itn., tako krajev, kot tudi sebe in drugih ljudi.

Seveda je časovne perspektive, ne glede na to, kje se nahajamo v sedanjosti skozi čas možno menjati. Tako, da začnemo sprejemati drugačne odločitve. To pa zahteva veliko vaje in dela na sebi. Glede na to, da sam živim predvsem v prihodnosti, bo potrebno počasi dodajati tudi uživaško sedanjost in pozitivno preteklost.