Življenje je maraton s serijo šprintov

V nekaterih pogledih človeško življenje ni daleč stran od krute narava. Le malo je ljudi, ki se jim uspe osvoboditi žeje in tako prekiniti tok samsare, še prej pa postaviti srce in duha pred živalsko ter človeško naravo. Ta kruti del narave lahko opišemo z zgodbo o levu in zebri. Tako eden, kot drugi, mora vsak dan znova dati v teku vse od sebe. Do zadnjega. V nasprotnem primeru lahko eden konča kot večerja, drugi pa sestradan. Vsak dan.

Prav tako pa ga ni človeka, ki bi živel kot kralj na zemlji. Vsak ima svoje izzive, vsak je dolžan nositi svoj križ. Vsak od nas ima področja, ki so mu otroško lahka in vsak od nas ima področja, ki jih mora skozi premagovanje izzivov razvijati. Temu ne uidemo. Rečemo lahko, da mora človek prehoditi svojo pot. Obstaja pa več načinov, kako lahko človek prehodi to pod, od sedenja pa do šprintanja.

Sedenje – Če se skozi življenje zgolj sprehajamo ter si zatiskamo oči, da izzivov in potrebe po osebnostni rasti ni, se odgovornosti pridno izogibamo, ali še več, te izzive kar odrinemo z omamami, kot so alkohol, droge, deloholizem, hrana, televizija ipd., slej kot prej pride trenutek, ko nam življenje nakopičene probleme vrže v obraz. Nas vrže iz tira. Predrami. Življenje od nas zahteva, da začnemo teči do onemoglosti, da nadoknadimo vse tisto, česar smo se izogibali. Vendar tudi takrat, namesto, da bi tekli, se običajno vržemo ob tla in jamramo. Problemi pa se še kar kopičijo.

Tako je najmanj smiseln pristop do življenja, da sedimo na poti in nekako upamo, da bo pot minila sama od sebe. Čim bolj mirno. Potem pa vsake toliko časa, na kakšno desetletje, pridejo nakopičeni problemi in nas vržejo iz stola, da se malo zbudimo. Vendar ne mine dolgo, ko se z narkotikom v roki zopet mirno usedemo in čakamo, da življenje počasi mine. Medtem, ko bi lahko živeli izjemno avanturo, cenili dar življenja, ga praktično neodgovorno zapravimo, ker smo pač leni.

Lahkotno sprehajanje – Drugi pristop do življenja je, da se skozi tega lahkotno sprehajamo. Seveda sem ter tja pridejo kakšne nevihte, vendar v nekem splošnem pogledu ohranimo vedrost duha. Je pa že tako, da lahko govorimo o dveh skupinah ljudi, ki živijo na ta način. Prvi so tisti, ki jim je v tem življenju dano, da se na nek način spočijejo. Njihov križ je nekoliko lažji, da si opomorejo od prejšnjih bojev ter se pripravijo za naslednje.

Res je, da velikokrat podcenjujemo izzive drugih ljudi, sploh ker od daleč stvari delujejo bistveno lepše, še bolj pa ker se primerjamo z drugimi zaradi lastnega ranjenega lastnega ega; vendar si je vseeno potrebno priznati, da je nekaterim ljudem dano, da se lahkotno sprehajajo skozi življenje. V tem življenju je to njihova pot. Edino prav je tako in to moramo spoštovati. Pa ne govorim zgolj o ljudeh, ki so rojeni z zlato žlico. Polno je tudi drugih ljudi, ki jim karakter omogoča, da vedno ohranijo lahkotni korak in nasmeh na obrazu.

Druga skupina ljudi pa so tisti, omenjeni v uvodu. Običajno skozi velika trpljenja pridejo do življenjskih spoznanj, ki jim omogočajo preseganje živalske in človeške narave. Spoznajo moč ljubezni, ukrotijo svoj um in se lahko prilagodijo vsaki situaciji. Govorim seveda o ljudeh, kot sta Buddha in Jezus Kristus. Vendar je tako enih, kot tudi drugih izjemno malo na tej zemlji, saj je zemlja trening območje.

Šprint – Če smo v življenju neučakani, lahko življenje jemljemo kot en sam dolg šprint. Vsi pa dobro vemo, da je življenje predolgo, da bi lahko samo šprintali. Slej kot prej pridemo do izgorelosti. Ko enkrat presežemo skrajno točko do pojava izgorelosti, je težka in naporna pot nazaj v energetsko pozitivno stanje. Tako z neučakanostjo lahko postanemo celo sami sebi izjemno nevarni.

Ta pogled na življenje se pojavlja predvsem, ko smo še mladi in bi radi prehitro dokazali svetu svojo vrednost. Izvor je seveda vedno ranjen ego, ki se odraža v sedmih smrtnih grehih. Res pa je, da spoznamo nevarnost ognja šele takrat, ko ga sami primemo in ne, ko nas na to opozarjajo drugi. Enako je z izgorelostjo. Dokler je ne doživimo, smo kar nekako prepričani, da se nam pa to ne more zgoditi. Vendar se zgodi vsakemu, ki predolgo časa pretirava.

Tudi če med šprinte vnesemo počitke, govorimo o kombinaciji hitrega teka in sedenja, torej o dveh ekstremih. Največji problem pri tem je, da te ekstreme težko uskladimo z življenjsko potjo. Mogoče ravno končamo šprint in bi se radi spočili, življenjska pot pa se začne vzpenjati, nam pa zmanjka energije. Prav tako nas ekstremi na dolgi rok fizično in psihično izčrpajo. To pa nikakor ni formula za dolgoročno uspešno krmarjenje skozi življenje.

Maraton – Pogled na življenje, kot da gre v bistvu za maraton, je veliko bolj smiselno. Skozi življenje smo tako neprestano proaktivni, se soočamo z danimi izzivi, ne pretiravamo, neprestano prilagajamo tempo in če je le možno v teku zraven še čim bolj uživamo. Ob vsem tem se lahko bistveno bolj zavedamo sebe in okolice, kako se vse spreminja in kaj je namen teka posameznega življenjskega obdobja. Se ne izčrpamo in vedno iščemo neko ravnovesje.

Maraton ima le eden večji problem. To je, da sem in tja pridejo priložnosti, ko bi se nam bistveno bolj obrestoval šprint in te priložnosti enostavno izpustimo. Pač zato, ker tečemo maraton. Nekajkrat v življenju pridejo tisti trenutki, ko bi morali tvegati in dati čisto vse od sebe, pa raje ohranimo tempo, da se ne bi spotaknili. Priložnosti pa gredo mimo nas. S kakšnim vmesnim šprintom pa bi v življenju lahko dosegli bistveno več. Prav tako lahko pri maratonu postanemo preveč strogi do sebe in ne poslušamo svojega telesa, ko se je potrebno spočiti, s čimer pa si zopet lahko na dolgi rok škodujemo.

Maraton s serijo šprintov in počitkov – Tako bi življenje moralo biti za večino ljudi na zemlji maraton, z vmesnimi šprinti in počitki. Uživamo v teku skozi življenje, se neprestano soočamo z izzivi, gradimo na zavedanju, smo proaktivni in odgovorni, ko pa zaznamo pravo priložnost in pride tisti pravi trenutek, pa stisnemo in začnemo šprintati. Po šprintu, pa če je ta prinesel uspah ali pa ne, pa se dodobra spočijemo in napolnimo baterije.

Nujno se je potrebno zavedati, da je za vsako stvar potreben čas, da dozori. Z neučakanostjo in pretiravanjem si lahko izjemno škodujemo. V življenju je potrebno počasi graditi trde temelje tako, da delamo na sebi. Pridno večamo svojo kompetentnost in počasi večamo ter večamo težavnost teka. Samo z vztrajnostjo in sistematičnim pristopom lahko pridemo do dolgoročnega uspeha. In zato je življenje maraton.

Po drugi strani pa pridejo obdobja, ko je potrebno šprintati. Dobimo otroka, ustanovimo podjetje, napredujemo v službi, spoznamo novega partnerja, pripravljamo se na maturo, dolgo potovanje ipd. To so obdobja, ko se je enostavno potrebno brutalno osredotočiti in začeti teči na vso moč. S tem lahko naredimo veliko pozitivnega za dolgoročni uspeh. Po šprintih pa ne smemo pozabiti na počitek in brušenje žage.

Na koncu se pojavi še eno pomembno vprašanje in sicer, kako se odločiti, kdaj med maratonom šprintati in kdaj počivati. Možen odgovor je samo eden in sicer, ko to začutimo. Nujno moramo poslušati svojo intuicijo, prav tako pa svoje telo.

Samo, če smo res v stiku sami s seboj, lahko začutimo tisti pravi trenutek, kdaj začeti šprintati in kdaj počivati. Intuicija je tista, ki nam omogoča, da našo življenjsko pot uskladimo z našim notranjim bistvom in trenutnimi zmožnostmi avatarja. Če vsi trije elementi niso usklajeni, se slej kot prej poškodujemo pri teku, pa ne glede na to, kakšen je tempo.

Zapravljeno je tisto življenje, ki ga presedimo (pred televizijo, s trači, ob jamranju ipd.). Prav tako nam nič ne pomaga, če cel svet pridobimo, svoje življenje (energijo, zdravje ipd.) pa pogubimo. Zato je izjemno pomembno, da se življenja lotimo sistematično s pravim pristopom.

Tečemo, počivamo, šprintamo, poslušamo sebe in obenem uživamo!