Živeti za zadovoljevanje potreb ali uresničitev poslanstva?

Bolj, kot spoznavam svet, bolj ugotavljam, da je čas, da Maslowo hierarhijo potreb čim prej obrnemo na glavo. Ljudje se vse prevečkrat spuščamo na nivo živali in živimo zgolj za zadovoljevanje potreb, namesto da bi se posvetili uresničevanju lastnega poslanstva. Ujamemo se v past strahu preživetja in potrebe po nenehnem užitku ne glede na ceno. Na duhovne vrednote in izpopolnitev lastnega življenja pa enostavno pozabljamo.

Maslowa hierarhija potreb govori o tem, da ljudje zadovoljimo najprej naše fiziološke potrebe (hrana, kisik, voda, spanje, seks itn.), nato potrebe po varnosti (fizični, materialni, čustveni, zdravstveni itn.), nato socialne potrebe (pripadnost in ljubezen, prijateljstvo, intimnost) na četrtem nivoju potrebe po ugledu in samospoštovanje in na koncu stremimo k samoaktualizaciji ter spiritualnim, etičnim in estetskim potrebam. Šele, ko zadovoljimo potrebe na določeni stopnji, se lahko podamo zadovoljevati potrebe na višji stopnji.

To, da moramo najprej zadovoljiti osnovne fiziološke potrebe, ki se nanašajo na dihanje, vodo, hrano in spanje je povsem jasno, saj bi drugače naš avatar prenehal funkcionirati. Vendar če pogledamo listo preostalih potreb se je vseeno smotrno vprašati, ali je res smiselno zadovoljevati potrebe po zaporedju, kot ga je navedel Maslow. Namreč pot do samoaktualizacije je v tem primeru zelo dolga, včasih pa sploh ni mogoča. Zato smatram, da je veliko bolj smiselno po fizioloških potrebah obrniti hierarhijo potreb enostavno na glavo.

Logično je, da povsem intuitivno nadgrajujemo lestvico v smeri, kot je napisal Maslow, glede na to, da je žival tudi del nas in glede na našo zgodovino. Vendar kot omejeno, traja kar nekaj časa, preden pridemo do uresničevanja svojega poslanstva. Verjetno za večino ljudi to pomeni šele v tretjem življenjskem obdobju ali še kasneje. Življenje prej, pa posvetimo zgolj temu, da zadovoljujemo potrebe – finančna in materialna varnost ipd. Vendar zakaj? Zgolj zato, ker nas ni nihče naučil, da postavimo sebe kot duhovno bitje pred našo živalsko plat. Tak živalski koncept potreb pa prinaša kar nekaj problemov.

Kot prvo, če živite svoje življenje za zadovoljevanje potreb je to v bistvu zelo živalsko življenje s kratkotrajno motivacijo, ki poneha takoj, ko neko potrebo zadovoljimo. Na primer, če živimo za materialno varnost, si zagotovo želimo dober avto, ker nam tak statusni simbol s hranjenjem nečimrnost poda občutek varnosti, da smo spoštovani v družbi. Z namenom, da pridemo do avta nekaj let garamo v službi za prihranke, nato pa se še zadolžimo, da si kupimo avto, ki bo izgubil tretjino vrednosti, ko ga bomo odpeljali iz garaže. V trenutku, ko kupimo avto, motivacija za nekaj časa izgine. Premami jo občutek, da v življenju nekaj pomenimo. Potem pa sledi dolgoletno odplačevanje dolgov. Motivacija pa seveda izgine.

Sicer je res, da po zadovoljeni materialni potrebi običajno pridejo še večje in večje materialne želje, vendar je to pot, ki vodi do tega, da naše življenje začne prežemati pohlep. Ko si želimo več in več stvari, ki jih dejansko sploh ne potrebujemo, postajamo bolj in bolj pohlepni. Ampak ali resnično toliko cenite svoje življenje, da boste leta in leta delali zgolj zato, da si kupite boljši avto? Če si iskreno odgovorite, ali je pohlep res prava motivacija in pravi način življenja, ali pa kateri koli drugi smrtni greh?

Če gremo na meta nivo, se pravi stopnjo više od Maslowe hierarhije potreb lahko ugotovimo, da se do samoaktualizacije naslanjamo zgolj na potrebe. Talent, strast in poslanstvo so praktično izvzeti iz našega delovanja. Živimo zgolj za to, da zadovoljujemo neke potrebe, obenem pa se ne sprašujemo, ali ima to kakšen smisel. Praktično živimo ne nekem nagonskem avtopilotu, ki nam dirigira, kaj naj naredimo, da se bomo počutili varno. Bolj, kot nam je primanjkovalo ljubezni v otroštvu, večja bo potreba po iskanju te varnosti v zadovoljevanju vseh vrst potreb, od materialnih do spoštovanja v družbi, kupovanja ljubezni pri drugih ljudeh ipd. Praktično celotno življenje živimo odzivno.

Meta nivo Maslowe hierarhije potreb:

  • Potreba je tisto, kar morate narediti (elementi Maslowe hierarhije potreb do samoaktualizacije)
  • Talent je tisto, kar lahko naredite (ni pa nujno, da to z veseljem počnete)
  • Strast je tisto, kar z veseljem počnete
  • Poslanstvo je tisto, kar bi morali delati v življenju

V takem zaporedju ljudje običajno zadovoljujejo svoje potrebe, ko pa pridejo do točke, kjer dobijo občutek, da se počutijo dovolj varne in da imajo večino fizičnih potreb zadovoljenih, se izgubijo in tavajo po svetu kot mesečniki. Majhen odstotek pa se končno celo posveti svojim talentom, strastem ali celo poslanstvu. Najdejo nove hobije, popoldansko obrt, se posvetijo prostovoljstvu ipd. Vendar se zdi škoda večino življenja posvečati potrebam, zato da se lahko potem posvetimo svojemu pravemu poslanstvu.

Kaj pa če to zaporedje obrnemo na glavo? Preden razmišljamo o tem, koliko potrebujemo, da se bomo počutili varno (denarja, partnerjev, prijateljev ipd.), da se vprašamo o tem, kaj je naše poslanstvo oziroma kaj bi lahko bilo naše osebno poslanstvo? S čim lahko prispevamo v tem življenju k lepšemu svetu? Kaj bi morali početi, da bi se v tem življenju počutili resnično izpopolnjene?

Glavni element osebnega poslanstva je, da s svojim delovanjem prispevamo k lepšemu svetu in obenem ustvarjamo stvari, ki izhajajo iz nas samih. Do svojega lastnega poslanstva vedno čutimo strast in tudi z veseljem uresničujemo to lastno poslanstvo. Ne glede na naše potrebe. Pri tem pa naša strast običajno vedno bazira na naših talentih, saj stvari, ki jih počnemo s strastjo počnemo tudi dobro. Na ta način pa se povzpnemo kar takoj na vrh Maslowe hierarhije potreb.

Seveda pa zadeva ni tako enostavna, zato tudi malo ljudi deluje na ta način. Če se povzpnemo na vrh lestvice naredimo velik preskok, pri čemer za nekaj časa pozabimo na svoje potrebe. Bolj kot imamo ranjen ego, težji je ta prekok. Na koncu pa nam tak preskok lahko uspe le, če najdemo varnost v samoaktualizaciji, namesto da jo še naprej iščemo v potrebah. Namreč v vmesnem obdobju lahko vse naše potrebe močno trpijo in so povsem nezadovoljene.

Če gremo na praktični primer. Mogoče odpremo novo podjetje, kamor moramo investirati in se naš denarni tok zmanjša. Mogoče ugotovimo, da nismo s pravim partnerjem, ali pa mogoče, da moramo zamenjati krog prijateljev. Vse, kar nam je prej predstavljalo varnost iz naslova vzorca zadovoljevanja potreb, moramo kar na enkrat do neke mere opustiti. To pa je velik in zahteven preskok. In običajno mine kar nekaj časa, lahko tudi leta, da se zunanje stvari uredijo na podlagi notranje spremembe.

Za tak preskok je tudi nujno razumevanje, da je zadovoljevanje potreb z zunanjimi viri lažen občutek varnosti. Edina prava varnost je izpopolnjevanje poslanstva s kopičenjem notranjih virov. Z močnim psihološkim kapitalom, kompetentnostjo in jasnim poslanstvom bomo premagali vse probleme, naše življenje pa bo imelo veliko večji smisel. Če pa zadovoljujemo potrebe z zunanjimi viri, te lahko vedno odidejo, nam jih vzamejo, se izgubijo, skratka odidejo iz našega življenja. Zato prave varnosti v zunanjih virih ni.

Dolgoročno pa se seveda začnemo spuščati iz lastne samoaktualizacije in uresničevanje poslanstva tudi nižje po Maslowi lestvici. Vendar tokrat na drugačen, duhovno izpopolnjen način. V sklopu poslanstva izberemo delo, s katerim resnično prispevamo svetu in s katerim lahko tudi veliko več zaslužimo, kot če zgolj hodimo v službo. Z uresničevanjem poslanstva nas obkrožijo ljudje, ki so resnično naši prijatelji in nas podpirajo na naši poti. Z uresničevanjem poslanstva začnemo širiti ljubezen. Prav tako pa lahko najdemo partnerja, s katerim smo iz bistveno močnejših in globljih razlogov, kot pa je zgolj zadovoljevanje potrebe po bližini.

Zakaj je torej pomembno poslanstvo? Poslanstvo da našemu življenju pravi kontekst in vse, kar počnemo dobi smisel. Znotraj poslanstva imamo običajno postavljene določene cilje, s katerimi svoje poslanstvo realiziramo. Uresničevanje poslanstva pa uresničujemo preko ciljev z določenim sistemom vrednot. S tem prav vse, kar počnemo, dobi nek smisel in ne živimo zgolj na avtopilotu zadovoljevanja potreb. Če ne poznate lastnega poslanstva, pa ste k temu avtopilotu pač prisiljeni. In če nimate poslanstva so vaši cilji lahko vezani zgolj na zadovoljevanje nekih potreb. Duhovnih in višjih ciljev si sploh ne morete zastaviti, ker nimate možnosti konteksta in s tem smisla vašega življenja.

Pravo in najpomembnejše vprašanje tako ni, kaj je smisel življenja, vendar kaj bi lahko bilo vaše poslanstvo, da osmislite vaše življenje? Ko odkrijete poslanstvo boste z lahkoto gradili na vaših notranjih virih in v sebi našli potrebno varnost. Zadovoljevanje potreb ne bo imelo nobenega smisla, če ne bodo v kontekstu vašega poslanstva. Tako boste tudi veliko lažje premagali vse probleme, ker boste živeli s strastjo, samodisciplina pa ne bo imela več nobenega pomena, saj boste z veseljem počeli vse aktivnosti in z radostjo živeli vsak dan posebej.

Velikokrat mi je hudo, ko vidim, kaj vse so pripravljeni ljudje narediti zgolj za zadovoljevanje potreb in lažen občutek varnosti, pri tem, da obenem zatirajo sami sebe, svoje lastne potenciale in svojo samoaktualizacijo. Veliko ljudi svoje edino življenje, ki ga imajo posvetijo temu, da preko trupel zadovoljujejo svoje potrebe.

Z užitkom seveda ni nič narobe in je eden izmed smislov življenja, vendar užitki, ki izhajajo iz poslanstva, ne pa zadovoljevanja potreb. Namreč pri užitkih iz poslanstva običajno osrečujemo še druge ljudi, pri užitkih iz zadovoljevanje potreb, pa jemljemo drugim. Postavimo se direktno v prehranjevalno verigo narave. Vendar ali ni škoda življenja za take primitivne igre?