Zatiranje mladih talentov

Veliko ameriških filmov nazorno prikazuje problem t.i. »bully«-jev med osnovnošolci, srednješolci in študenti. Besedo »bully« bi lahko nekako prevedli v ustrahovalca, tirana ali nasilneža. Žal je tako, da se v družbi vedno najde nekdo, ki nori, nekdo, ki z napenjanjem takšnih ali drugačnih “mišic” zatira izbrane posameznike okoli sebe. Pri »bully«-jih gre pač za surovo fizično moč. Imamo pa to srečo, da smo prešli v družbo znanja in da so dobili možgani bistveno pomembnejšo vlogo, kot mišice. Z odraščanjem tako slej kot prej večina nasilnežev spozna, da fizično znašanje nad drugimi nima neke konstruktivne poti; pripelje lahko le za zapahe, ali pa se slej kot prej najde nekdo, ki je močnejši. Zato je edino vredno in smiselno reči ne nasilju. Mišice pa so verjetno za izgled »alfa samca« same po sebi čisto dovolj, ni nobene potrebe (več) po nasilnem angažiranju le-teh.

Vzrok zatiranja sovrstnikov pri prej problematičnih posameznikih si lahko nekako razložimo. Otrok ima v sebi akumulirano jezo, zavist ali katero drugo negativno čustvo in mora nekako pokazati svojo superiornost, z namenom da bi lažje dosegel svoje cilje, pa naj bo to večji izbor nasprotnega spola, boljša hrana, status v družbi ali kar koli drugega. Verjetno se vse koncentrira v mešanici potreb po biološki superiornosti in socialnem spoštovanju. Psihologi so o tem zapisali na stotine študij in problem je res izjemno kompleksen, sploh ker gre za otroke. Gre za ostane živalskega sveta, ki nas oddaljujejo od našega duhovnega bistva. Ima pa tudi ta živalska raven svoj namen in sicer, da jo premagamo.

Šokantno pa je predvsem to, da se problem zatiranja mladih ne konča pri sovrstnikih. V bistvu je še več podobnega vedenja v odnosu starejših do mlade generacije. Jaz sem velikokrat kar čisto iz sebe. Ne vem, ali je Slovenija pri tem kakšna izjema, predvsem zaradi tega, ker je prežeta z zavistjo, ali se podobno dogaja tudi v drugih državah. Naj razložim nekoliko bolj podrobno.

Moja narava dela ima to prednost, da srečam izjemno veliko mladih ljudi, ki se lotevajo raznoraznih projektov, od komercialnih, podjetniških, neprofitnih, dobrodelnih in drugih; iz mnogih različnih področij, od umetnosti, kulture, športa ipd. In skoraj ga ni projekta, kjer ne bi mladina dobivala serijsko polena pod noge, ne zgolj s strani vrstnikov (tipični problemi vodenja tima), vendar tudi s strani starejših generacij, od katerih so pred začetkom projekta pričakovali največ pomoči. O tem ne bi pisal, če ne bi imel celega seznama mladih in njihovih projektov.

Na tej točki potrebujemo kanček empatije, da se lahko vživimo v takšno situacijo.

Vživimo se v vlogo nekoga, ki ravno končuje študij. Je nekoliko bolj ambiciozna oseba in želi pridobiti čim več izkušenj. Zato samoiniciativno zasnuje projekt, ki je povsem dobrodelne narave. Pripravi dokumentacijo in se loti realizacije. Zbere tim in začne kontaktirati prve potencialne partnerje. Pričakovanja takšne osebe so verjetno, da bo dobila vsaj kakšno pohvalno besedo, podporo, nasvete in usmeritve za samoiniciativnost, če ne že partnerskega sodelovanja, predvsem s strani starejše generacije, ki ima za seboj že bogate izkušnje in vire.

V resnici pa se pogosto zgodi ravno obratno. Ljudje, ki bi morali najbolj pomagati, raje vržejo kakšno poleno pod noge (ne, da bi rekli zgolj ne, raje še malo ponagajajo); tisti od katerih najmanj pričakuješ, pa se presenetljivo izkažejo za podpornike. Vse skupaj je lahko en velik hladen tuš. Veliko mladih obupa na tem koraku. Nekateri nadaljujejo v veri, da se metanje polen pod noge konča – vsaj, ko je projekt uspešno zaključen. Vendar ne, tudi ko bi ta vztrajna oseba morala sladko zapreti ponoči oči, zadovoljna, da je speljala projekt, pokazala svojo vztrajnost, se namesto tega prikazujejo slike ljudi, ki bi lahko bili državi prvaki v bowling-u s poleni.  Vem, kar ne ubije, krepi. Vendar kot družba tako ne bomo nikamor napredovali, samo nazadovali.

Zakaj ne razumemo osnovne lekcije konstruktivnega delovanja človeštva? Nekaj dni nazaj sem gledal film Vzpon planeta opic. Ideja filma je, da na podlagi posebnega virusa, ki ga izumi nek znanstvenik, ena izmed opic postane posebno pametna in organizira ostale opice, da kasneje zavladajo svetu. Ta pametna opica je izjemno slikovito razložila pomen sodelovanja. Za opice. Vzela je palico in jo prelomila. Vzela dva kosa v roke in prelomila. Pri štirih kosih palic ni morala več prelomiti. Nauk, skupaj smo močnejši. Enostavno. Sodelovanje! Mladi, stari, lepi, pametni, visoki ipd.

Od koncepta alfa samca, ki je bil pomemben v džungli, tako pridemo do koncepta vodenja. To je bila prva lekcija za vse opice v koraku k najbolj osnovni inteligenci delovanja življenja. Vodenje v sodobni družbi znanja ne pomeni več ukazovanje, delegiranje in zatiranje podrejenih po hierarhiji, vendar pa najti v timskih sodelavcih najboljše ter jim omogočiti, da zasijejo z vsemi svojimi talenti. Na pravem mestu ob pravem času. Pravi vodja prepozna talent, voljo, motivacijo in osebnostne prednosti posameznika ter mu omogoči, da se samoaktualizira. Vednar danes je vodja svojega življanja in ljudi okoli sebe prav vsak. Šibkih posameznikov ni, so le družbe, ki ljudjem ne omogočajo, da zacvetijo s svojimi talenti.

Vrnimo se sedaj na našega študenta, ki je skoraj zmrznil pod hladnim tušem. Kakšen bo rezultat takšnega delovanja družbe? V tem posamezniku se bo nabralo veliko jeze. Čas pa je na njegovi strani. In prišel bo čas, ko bo situacijo obrnjena. Nikoli ne smemo pozabiti na rek, pazi, kako se obnašaš do ljudi, ko se sprehajaš po poti navzgor in ko si na vrhu, saj jih boš na poti navzdol ponovno srečal. Ko bo situacija obrnjena in bo tiran potreboval pomoč s strani zatiranega, kaj se bo zgodilo? Kar seješ, to žanješ. Upam samo, da večina mladih, ki to doživijo, lahko odpustijo. Prav tako bo imel tak posameznik kaj malo volje pomagati drugim, mlajšim od sebe. Če meni niso pomagali, zakaj bi jaz drugim. Upam samo, da bo večina mladih, ki to doživijo, ravnala ravno obratno, še bolj pomagala mlajšim od sebe.

Še toliko več zatiranja pogosto vidim pri družbeno odgovornih in dobrodelnih projektih. Globoko v sebi upam, da to ne izhaja iz dejstva, da pri dobrodelnih dejavnostih dobijo tisti, katerim so sredstva namenjena zgolj 2%. Ostalih 98% (administracije, partnerji, verige ipd.) pa mora nekako ščititi svoje interese in že mlade naučiti, da se prava dobrodelnost “ne splača” in naj se raje lotijo drugih projektov. Narobe svet.

Gremo naprej. Vsekakor bo rezultat vsega tega tudi, da se takšen mlad človek ne bo nikoli več lotil dobrodelnega ali prostovoljnega projekta v prihodnosti. Slej kot prej bo videl, da se bolj splača čisti kruti kapitalizem, kot pa družbena odgovornost, pri kateri dobiš zgolj polena pod noge. Še hvala ti ne rečejo. Koncept dobrodelnosti je tako zatiran že v samem začetku. Kasneje pa se zgražamo, da je naša družba brez vrednot. Le kako?

Poglejmo, kaj bi bilo, če bi naslovljeni deležniki ravnali drugače. Vsak, ki bi podprl tega fanta, bi si pridobil doživljenjskega zaveznika. Ni ga boljšega občutka v življenju, kot to, da nekdo verjame vate in te podpre. Hvaležen si celotno življenje.  Veš, da so verjeli vate. In z veseljem boš tudi ti verjel v druge. Dobrota se tako zgolj širi. In s tem raven zavesti. Posledično kakovost življenja vseh nas.

Vem, manj kot imaš izkušenj, več napačnih odločitev sprejmeš. Mladi in napake gredo skupaj. Vendar nekje moraš začeti. In ni ga lepšega, kot če imaš mentorja, ki ti pomaga, da sprejmeš manj slabih izkušenj. Še najbolj to verjetno razumejo gospodarstveniki. Razumejo, da na mladih stoji svet. Razumejo, da bodo njihovi otroci lahko živeli v dobri, mirni in konstruktivni družbi zgolj, če bodo prenašali svoje znanje in izkušnje. Zato si vzamejo čas, vložijo energijo in so pripravljeni pomagati. Ne vsi, vendar večina. Seveda predvsem tistih, ki so podjetja ustvarili sami.

Najdejo se tudi posamezniki na drugih mestih, vedno so  izjeme. Žal pa običajno tisti, ki bi morali najbolj verjeti v mladino, hladnokrvno pokažejo hrbet; nevedoč, da sami sebi rušijo temelje. Namesto, da bi se mlada energija pravilno usmerila, se zatre. Energije pa se ne da zatreti.

Ključni, ki bi morali verjeti v mladino so sodelavci izobraževalnega sistema, mladinskih organizacij in zaposleni v državni upravi. Administracija in šolski sistem bi morala živeti zato, da prepozna talente vsakega mladega posameznika in jih neguje. Drugače ljudje pozabijo na svoje ambicije ali pobegnejo v tujino; tam, kjer se talent ceni. Vrsta mladih, ki jih poznam, komaj čakajo, da zapustijo državo. To pa vsi dobro vemo, da je formula za propad države. Ob tem me kar stiska pri srcu.

Res ne razumem motiva, zakaj bi nekdo zatiral mlade. Sploh mlade, ki si želijo odkritega sodelovanja z vsemi generacijami. Strah, pred novim? Neupoštevanje pravil? Strah pred izgubo pozicije? Ničelna čustvena inteligenca? Zakaj nobena politična stranka nima programa za mlade? Pravega razloga ne najdem. Vesel sem le, da je svet yin-yang. Tako, kot je veliko metalcev polen pod noge mladim (pa naj se sliši še tako absurdno), se najdejo tudi posamezniki, ki se mladim še posebno posvetijo. In hej, te so si v življenju prislužili izjemno veliko pozitivnih karma točk.

Sam sem imel srečo. Poleg veliko metalcev polen, srečujem na poti tudi veliko ljudi starejših generacij, ki verjamejo, mi pomagajo in usmerjajo. Delijo, kar jih je življenje naučilo. Imam pač to srečo, da se lahko družim z resnično izjemnimi ljudmi. In marsikatera objava na tem blogu je plod pogovorov s takimi ljudmi. Medsebojno sodelovanje.

Zato pa tudi sam poskušam pomagati mlajši generaciji, tako v okviru Zavoda Ypsilon, kot tudi donacij, svetovanj in brezplačnih predavanj. Kaj je lepšega, kot če si zapisan v srcu mladega človeka? Ni jih evrov, ki lahko to odtehtajo.

Naslednjič, ko vas nadebuden mladenič ali mladenka pocuka za rokav s projektom, prošnjo za nasvet ali kakšnim drugim predlogom za sodelovanje, apeliram na vas, pomagajte. Povežite ali posredujte drugim, če sami ne morate; skratka pomagajte. Če pa resnično ne želite ali ne morate pomagati, dajte projektu prosto pot. Mogoče vsaj moralno podporo. Nikakor pa ne zavirajte in zatirajte. S tem vsem nam, sebi in svojim otrokom uničujete kakovostno prihodnost.

Mladi pa nikoli ne obupajte, tudi če pade kakšno poleno pod noge. Skušajte razumeti, čeprav je težko, odpustite in pogumno naprej. Zapomnite si, če bi bilo lahko, bi potem to naredil vsak. Kljub kakšnemu polenu ne pozabite na medgeneracijsko sodelovanje, Medgeneracijski odnosi imajo namreč multiplikativen učinek. Tisti medgeneracijski odnosi, ki delujejo, prinašajo največ družbi.

Danes je svet globalno, medgeneracijsko in še kako drugače povezan. Možno je samo eno – ali bomo imeli vsi, ali pa nihče! Premislite.