Vzročni in praktični pristop k podjetništvu

Ta teden sem naletel na več člankov o tem, kaj dela podjetnike dejansko podjetne. Tako sem naletel na zelo zanimivo teorijo o dveh tipičnih načinih mišljenja (pristopa), ki se pojavljata pri podjetnikih. Prvo je vzročno mišljenje, ki temelji na predvidevanju (»causal reasoning«) in drugo je praktično mišljenju (»effectual reasoning«), ki temelji na takojšnji izvršnosti. Gre za dve vrsti mišljenja, ki si povsem nasprotujeta, obe vrsti pa sta pomembni za uspeh v podjetništvu.

Tipični primer učenja vzročnega mišljenja so MBA šole in druge podobne akademske inštitucije. Vzročno mišljenje temelji v naprej določenem cilju, načinu dela ter orodjih ter na iskanju optimalne poti, torej najhitrejše, najcenejše in najučinkovitejše alternative za dosego cilja.

Na drugi strani pa praktično mišljenje ne zahteva v naprej postavljenih ciljev, vendar le določena izhodišča, načine dela in sredstva ter se nato na podlagi le-teh cilji naključno izoblikujejo sami, kot posledica domišljije in inspiracije nosilcev projekta in drugih ljudi, ki so vpleteni v izvedbo.

Vsaka oseba naj bi dejansko lahko uporabljala obe mišljenji, odvisno od različnih okoliščin v katerih se nahaja. Pokazalo pa se je, da najboljši podjetniki zelo dobro uporabljajo oba načina mišljenja. V začetnih fazah rasti podjetja je v ospredju praktično mišljenje (kreativno-izvršna faza), bolj kot je zrelo podjetje, večja je potreba po vzročnem mišljenju (izvršno-administrativna faza). Veliko podjetnikov pa na žalost ne naredi uspešne tranzicije in takrat se pojavi potreba po zaposlitvi managerja.

V šolah, kot omenjeno, učijo večinoma vzročno mišljenje. V povezavi s podjetništvom to pomeni povsem sistematični pristop do raziskave trga, izdelave finančnih projekcij, planiranja tima, oblikovanja prototipa in seveda predvidevanja vseh tveganj, ki se bi lahko na poti zgodile. To zahteva planiranje, brez ene same akcije oziroma pogovora s potencialnimi strankami. Uspešni podjetniki pa vedo, da presenečenja na podjetniški poti niso koraki s poti, vendar smerokazi, ki podjetnika usmerjajo v obračanje nepredvidljive prihodnosti v priložnosti.

Vzročno mišljenje lahko vsebuje komponento kreativnosti, lahko pa tudi ne, praktično mišljenje pa vedno vsebuje to komponento. Poleg kreativne komponente pa praktično mišljenje zahteva tudi bujno domišljijo oziroma vizionarstvo, spontanost, prevzem tveganja in prodajne veščine.

Podroben pogled procesa delovanja praktičnega mišljenja pokaže, da podjetniki izhajajo iz treh osnovnih izhodišč in sicer kdo so (osebnostne lastnosti), kaj znajo (znanje, veščine) in koga poznajo (socialna mreža). Na podlagi teh treh izhodišč, si podjetniki začnejo zamišljati, kaj bi bilo moč narediti, ustvariti oziroma zgraditi. Pri tem pogosto začnejo v majhnem merilu, s sredstvi, ki so na dosegu roke, brez pretiranega planiranja.

Z razliko od vzročnega mišljenja, ki temelji na previdnem planiranju in izvršnosti na podlagi narejenega plana, praktično mišljenje temelji na takojšnji in hitri izvršnosti. Plani so dejansko narejeni na podlagi akcije in interakcije z drugimi ljudmi na dnevni osnovi. Bistveno pri praktičnem mišljenju je tudi to, da je vedno skupna vizija članov tima, ki jih drži skupaj in žene po še neodkritih poteh.

Trije ključni elementi praktičnega mišljenja so tudi te, da ni fokus na pričakovanem donosu, temveč na sprejemljivi zgubi, da ne temelji na analizi konkurenčnosti, temveč strateških partnerstvih in da ne temelji na napovedih, ampak na izkoriščanju posameznih situacij in naključij.

V praksi to pomeni, da podjetnik, ki ima v mislih nov proizvod ali storitev, ne naredi najprej tradicionalne analize trga, vendar skuša proizvod čim prej komu prodati, pa četudi ta sploh še ni narejen do konca. Fokus je na izvršnosti, na »Just do it!«, na vzpostavitvi strateških partnerjev in čim hitrejši prodaji. Pri tem mora biti popolna fleksibilnost uma, sej se izhodiščna ideja lahko konča kot poslovna priložnost v povsem različnih panogah. To lahko vsekakor povežemo tudi z Darwinovo teorijo, da preživijo najbolj fleksibilni (in najbolj seksi seveda).

Če zadevo razvijemo nekoliko dlje, lahko rečemo, da je osnovni temelj vzročnega mišljenja ta, da če pravilno napovemo prihodnost, jo lahko kontroliramo. Na drugi strani pa je osnovni temelj praktičnega mišljenja ta, da lahko kontroliramo prihodnost, tudi če je ne napovemo – prihodnost namreč ni zato, da jo napovemo, temveč da jo ustvarimo. Biti na trgu, ki se ga da napovedati je bolj rizično, kot biti na trgu, ki je bolj nepredvidljiv. Pri prvem namreč obstaja vedno možnost, da se bo našel nekdo, ki bo prihodnost napovedal bolj natančno in imel več sredstev.

Mogoče še povsem praktičen podjetniški prikaz teh dve različnih mišljenj oziroma pristopov. Najbolj slikovit primer je podjetnik, ki si želi odpreti indijsko restavracijo. Vzročni pristop k temu bi bil, da podjetnik naredi analizo trga na območju, kjer želi odpreti restavracijo, naredi segmentacijo trga, na podlagi potencialnih strank opremi restavracijo, angažira potrebna finančna sredstva in človeške vire, nato začne s trženjem in vsakdanjimi operacijami.

Na drugi strani je poanta praktičnega mišljenja ta, da gre podjetnik takoj v akcijo in izhaja iz tega kdo je, kaj zna in koga pozna. Če je podjetnik v osnovi kuhar in nima denarja bi se zadeve lotil nekako tako: Začel bi sklepati partnerstva z ostalimi eksotičnimi restavracijami, hoditi na sejme in razstave ter tam sklepal dodatna partnerstva, začel s cateringom itn. Nato bi poklical svoje prijatelje in se z njimi dogovoril, da jim za pošteno ceno vsak dan dostavi kosilo. Na podlagi ustnih priporočil bi se mu nato širil posel. Kuhal bi od začetka doma in ko bi z ostalimi storitvami prihranil dovolj denarja, bi se lotil odpiranja restavracije.

Lahko pa bi se zgodilo tudi, da se kosila ne bi obnesla, podjetnik pa bi ugotovik, da si stranke želijo spoznavati indijsko kulturo ali pa nečesa čisto drugega. Na koncu bi lahko pristal v popolnoma drugi panogi s povsem drugo poslovno priložnostjo.

In kakšno je moje mnenje glede obeh pristop oziroma načinov razmišljanja. Po mojem mnenju ima res dober podjetnik oboje, ni pa nujno. Lahko se obkroži z ljudmi okoli sebe, ki zapolnjujejo njegovo vrzel. Prav tako ni splošnega pravila, saj je priložnosti in načinov za uspeh neskončno. Vsekakor pa je smiselno ozavestiti, na kakšen način kot podjetniki delujemo.

V osnovi lahko staviš na določeno paradigmo, angažiraš vsa sredstva, ki so na voljo in se podaš v akcijo. Na drugi strani pa se lahko obračaš na trgu na podlagi tega, od kje prihaja denar in slej kot prej naletiš na priložnost okoli katere je moč zgraditi uspešno podjetje. V obeh primerih pa je presek izvršnost in prodaja. Razvoj podjetniške ideje oziroma poslovne priložnosti ter poslovnega načrta in rast podjetja ni enkratno dejanje, temveč proces, ki od podjetnika zahteva tudi izjemno hitro osebnostno rast.

Idealen pristop je, kot omenjeno mešanica obeh mišljenj. Podjetnik zazna priložnost, angažira določena sredstva, ki so mu na voljo, se nekaj časa obrača po denarju in kmalu pride do tega, da lahko napove svojo veliko paradigmo. Potem jo secira v detajle preko poslovnega načrta, pridobi zunanje vire financiranja in zajaha val v polni meri. Do sedaj sta bila oba moja podjetniška podviga posledica najprej praktičnega pristopa (prve stranke še preden so bila angažirana vsa potrebna sredstva), nato pa vzročnega mišljenja (pisanje poslovnega načrt itn.). Pri obeh pa se je zalomilo pri desetih najpogostejših razlogih, zakaj podjetja propadajo. Ampak v tretje gre rado. ;)

V nobenem primeru pa podjetniku ne uide prodaja in izvršnost, fokus; znoj in solze. Torej trdno delo, veliki izzivi in reševanje problemov. Nenazadnje pa, za običajne ljudi namreč velja »I think, therefore I am«, za podjetnike pa »I pitch, therefore I am«. Ne glede na to, kateri pristop vam je bližje, veliko sreče na podjetniški poti.

Vir: Saras Sarasvathy – What makes entrepreneurs entrepreneurial?, Empirical Investigations of Effectual Logic,