Vsajeno v podzavesti, čaka

Čisto prvih nekaj let našega življenja, takoj zatem ko prvič uzremo v svet in nekaj let za tem, se oblikuje glavnina naše osebnosti. Z aktivacijo genov in opazovanjem zunanjega okolja se oblikujejo naše karakterne lastnosti, kot na primer odnos do nasprotnega spola, družine, ljudi, stopnja proaktivnosti ipd. in vse ostalo, kar sodi v paleto naše edinstvenosti.

Nekatere naše osebnostne lastnosti se odražajo skozi destruktivne vzorce, druge skozi pozitivne. Z osebnostno rastjo želimo identificirati negativne vzorce in jih nadomestiti z vzorci, ki vodijo v kakovostnejše dolgoročno življenje. S tem se učimo, razvijamo, rasemo, dvigamo stopnjo zavedanja in postajamo polnejši, bližje samoaktualizaciji.

Vendar pa pri tem naše karakterne lastnosti ostajajo vedno enake. Ljudje se v svojem bistvu ne spreminjamo. Kot omenjeno, pa lahko spreminjamo naše vzorce, skozi katere se odražajo naše karakterne lastnosti. Vendar pa ta model ni statičen, temveč ravno obratno,  izjemno dinamičen. Življenjsko obdobje nas vodi skozi različne faze (otroštvo, puberteta, zgodnja odraslost, odraslost, zlata leta ipd.) in skozi te faze se spreminjajo naše vrednote, spreminja se, kaj nam je v življenju pomembno.

In tako se tudi naše osebnostne lastnosti lahko odražajo kar naenkrat na povsem drugih življenjskih področjih. Na primer v enem obdobju življenja lahko pretiravamo v posvečanju zabavi, kasneje v posvečanju delu. Lahko nas v življenju zanimajo religije, pa smo v enem obdobju pripadniki določene religije oziroma življenjske filozofije, kasneje druge. Skratka, nič ni statično v naši pojavnosti na zemlji, čeprav naše karakterne lastnosti ostajajo enake. Nikoli ne stopiš v isto reko, nekateri elementi reke pa še vseeno ostajajo.

Ta del spreminjanja posameznika je dokaj jasen. Nekdo se spremeni, če se ukvarja dovolj sam s seboj. Z disciplino svoje karakterne lastnosti usmeri v nek drugi tok. Oziroma v drugem primeru se tok spremeni kar sam po sebi, s tem, ko se spremenijo naše vrednote, umiri nagon ali kar koli že zaradi vstopa v drugo življenjsko obdobje.

Veliko bolj pa je zanimiv drug aspekt naše osebnosti. Aspekt, ki botruje k temu, da je osebnostna rast neprekinjeno potovanje. To je, da nekateri življenjski dogodki aktivirajo nove podzavestne vzorce, ki so do tistega trenutka enostavno spali. Aktivator prebudi del naše podzavesti s tem ko se prvič srečamo z določeno situacijo. Začnemo početi stvari, za katere smo si predstavljali, da jih ne bomo nikoli počeli.

Primer je vzgoja otrok. Velikokrat lahko preberemo, kako so posamezniki govorili, da na način, kot so njih vzgajali starši, pa resnično ne bodo vzgajali svojih otrok. Do vseh drugih otrok imajo povsem drugačen odnos, kot so ga imeli starši do njih. Potem pa pride dan, ko oseba tudi sama dobi otroke. S prva dela v povsem nasprotni smeri, kot so delali starši. Ampak ne mine nekaj let in aktivira se vedno več vzorcev, ki so podobni vzgoji, kot jo je bil deležen  novopečeni starš. Ne da bi se tega sploh dobro zavedal. In v nekem trenutku si reče, tak sem kot moja mama ali oče.

Takrat pride točka potrebe po novi stopnji osebnostne rasti. Razčistiti moramo sami pri sebi, kateri vzorci so resnično škodljivi in kateri ne. Nove aktivirane vzorce moramo povsem prečistiti in odstraniti tiste, ki niso del našega bistva. Tiste, ki niso v skladu z našim jedrom osebnosti, vendar so vsiljeni vzorci okolja. Vse tiste vzorce, ki znižujejo kakovost našega življenja.

Tako, kot se nekateri vzorce zbudijo, drugi vzorci nazaj zaspijo. Aktivacija ali deaktivacija nekaterih vzorcev je tako močna, da ko nekoga vidimo v neki novi situaciji si rečemo, pa saj te osebe sploh več ne poznam. Vendar v takšnih situacijah kritika prav nič ne pomaga. Edino, kar lahko pomaga je, da posamezniku pomagamo ozavestiti tisti novi destruktivni del osebnosti, ki ni del njegovega bistva.

Življenje in s tem osebnostna rast pa postaneta neprekinjeno potovanje. Vedno je kaj novega, nekaj kar je spalo pa se je aktiviralo. Frustracija, konflikt, vzorec. Sploh ne vemo, od kje in kdaj je prišlo. S tem pa končnega cilja sploh ni, le pot v kateri moramo uživati, pot na kateri se moramo čim več naučiti.