Vrednost poslovnih idej

Na začetku karierne ali poslovne poti, običajno z neobremenjenim umom in brez ustaljenih vzorcev, ambicijami dokazovanja ter ob nekolikšnem  pomanjkanju izkušenj, se pogosto pojavi vprašanje, koliko pa je vredna poslovna ideja, ko se nekomu utrne neka nova rešitev. Odgovoriti na to vprašanje seveda ni enostavno, v večini primerov pa situacija za nosilca nove ideje ni nič kaj spodbudna, sploh če nosilec ideje ni pripravljen vložiti nič kaj več energije v realizacijo poslovne ideje. Namreč zgolj dobra poslovna ideja je malokrat ključ do uspeha. Ideja je zgolj začetna osnova.

Kljub vsemu pa ideje so ideje pomembne. Zelo pomembne. Na novih idejah temelji razvoj sveta. Ideje so tiste, ki poganjajo svet. Torej imajo poslovne ideje vsekakor veliko težo in s tem tudi vrednost. Zato skušajmo v nadaljevanju vsaj do neke mere razčleniti, kako bi lahko ovrednotili določeno poslovno idejo.

Najprej se je potrebno vprašati po vrsti dodane vrednosti, ki jo bo imela naša nova ideja. Če gre za poslovno idejo, govorimo o finančnem potencialu. Če gre za socialno idejo, govorimo o stopnji kakovosti življenja, ki se bo izboljšala za določeno skupnost in seveda o velikosti te skupnosti. Če gre za dobrodelno idejo, govorimo o temu, koliko ljudem in v kakšni meri bomo pomagali iz določene življenjske stiske, na katero se dobrodelna ideja nanaša. Če govorimo o umetniški ideji, govorimo o moči čustvene vrednosti, ki bo v določenem številu ljudi vzbudila emocionalno blagostanje. In še bi lahko naštevali. Različne vrste idej imajo seveda povsem drugačne učinke in zato jih popolnoma drugače ovrednotimo.

Daleč največ primerov, ko je potrebno in smiselno ovrednotiti idejo, pa je seveda v poslovnem svetu. Prav tako je v poslovnem svetu verjetno najlažje ovrednotiti ideje, saj je denar zelo, če ne kar najbolj eksakten merilec vrednosti. Zato se osredotočimo na vrednotenje poslovnih idej.

Vrednost poslovne ideje v poslovnem svetu je tako velika, kot je velik njen finančni potencial. To pomeni da je vrednost poslovne ideje močno povezana s tem, v kolikšni meri bo ta poslovna ideja povečala vrednost premoženja (bodočega) lastnika te poslovne ideje. To pa se lahko odraža v povečanju prihodkov, znižanju stroškov ipd. Vendar direktni ali pa mogoče indirektni odsev v finančnih izkazih podjetja mora biti povsem jasen. Problem je le, da tega potenciala običajno ne znamo natančno oceniti.

Pri tem obstajajo osnovne tri možnosti, kaj lahko naredimo, ko dobimo novo poslovno idejo. Prva je, da to poslovno idejo realiziramo sami, v okviru lastnega podjetja; druga možnost je, da to idejo realiziramo v sodelovanju z neko drugo organizacijo, na primer tam, kjer smo zaposleni; zadnja možnost pa je, da poslovno idejo prodamo. Verjetno je še kakšna možnost, vendar to so tri glavne.

Pri slednji možnost, da bi idejo prodali, je že takoj jasno, kje leži največji problem. Že v sami definiciji vrednosti ideje. Če nam poslovna ideja lahko močno poveča vrednost lastnega premoženja, zakaj bi to poslovno idejo sploh prodali? Ena možnost je, da v idejo ne verjamemo toliko. Vendar, zakaj bi jo nekdo potem kupil in verjel namesto nas. Naslednja možnost je, da smo enostavno leni. Vendar, če smo leni, bo slej kot prej neko, ki je marljiv in priden našel pot, da bo realiziral nekaj podobnega, ne da bi mi imeli kaj od tega. Tretja možnost je, da nimamo dovolj resursov, da bi idejo realizirali, oziroma nekomu ta ideja bistveno več pomeni, kot nam samim. Na primer, dobimo določeno idejo, ki bi točno določenemu podjetju predstavljala resnično veliko dodano vrednost.

Pri tej zadnji možnosti, ki je najbolj verjetna, da idejo sploh lahko prodamo; pridemo do podobnega scenarija, kot če delamo v neki organizaciji in dobimo neko idejo za izboljšanje produkta, procesov ali kar koli drugega, kar bo povečalo vrednost podjetja.

To je verjetno eden redkih možnih scenarijev, kjer lahko zgolj s poslovno idejo tudi nekaj zaslužimo. Pojavi pa se nek drugi izziv, ki ga lahko pogosto opazimo v takšnih situacijah. Gre za izziv, ki je podoben temu, zakaj študentske raziskave in študentska raziskovalna dela redko kdaj predstavljajo dodano vrednot za podjetje. Poglejmo si nekoliko bolj konkretno, kje leži razlog.

Vodstvo določenega podjetja že vrsto let oblikuje strategijo, analizira panogo, pozna deležnike v panogi, imajo dostop do poslovnih informacij ipd. Nato pa pride do neke nove ideje nekdo, ki ima bistveno manj informacij, izkušenj v podjetju, običajno ne ve s čim vsem se je vodstvo že ukvarjalo ipd. Velikokrat je v realnosti tako, da je imelo vodstvo podjetja že velikokrat prej enako idejo, kot jo ima nosilec ideje, ključno vprašanje pa je predvsem, kako to idejo implementirati ob vseh drugih prioritetah.

Redko kdaj se zgodi, da pride nekdo brez znanja in izkušenj na podlagi neobremenjenosti do boljše ideje ali rešitve, kot jo ima vodstvo. Veliko večja verjetnost je, da do novih idej pride nekdo, ki ima dolgoletne izkušnje v branži. To pa so potem profesionalni svetovalci, vendar imajo te drugačen poslovni model, plačani so za svetovanje (urna postavka, projekt), ne za prodajo posameznih idej, ki jih imajo.

Prav tako je bistveno drugače, če je nekdo v podjetju odgovoren za razvoj, ali dela na razvoju. Mogoče celo dela v marketingu, pa stranke povedo, kaj bi še potrebovale. Naloga vsakega zaposlenega je, da prispeva nove ideje k razvoju in rasti podjetja. Običajno ima za to podjetje vzpostavljeno sistem nagrajevanja inovacij, če je to smiselno.

Če sistematično v podjetju na inovacijah dela kar nekaj zaposlenih, je malo verjetnost, da niso na podobno pomislili, kot je naša ideja, če pa že, verjetno niso videli zdrave poti implementacije. Zato se redko zgodi, da nekdo lahko proda nekomu zgolj idejo. Saj tudi v takšnih primerih same ideje niso vredne prav dosti. Pogosto se v redkih primerih uspešna prodaja ideje v tovrstnih okvirih nanaša tudi na strategijo realizacije ideje, ki prej ni bila jasna ali vidna. In to je potem že bolj »outsourcing« model. In zopet pridemo do tega, da je malo verjetnosti, da bomo svojo idejo zgolj prodali.

Mogoče ena izmed redkih izjem so izumi in inovacije. Vendar nismo zopet nič kaj daleč od prejšnjih dejstev. Če pogledamo enega najuspešnejših slovenskih izumiteljev Petra Florjančiča, je redko kdaj prodal zgolj idejo. V večini primerov je bila že konkretna in delujoča inovacija z možnostjo za prodajo in zaščiteno intelektualno lastnino.  Pa četudi jo je prodal, se je s tem moral dolgo časa aktivno ukvarjati. In Peter Florjančič je izumil na desetine inovacij, da je katero izmed njih prodal. Večji del njegovega uspeha kot samo inoviranje je bila sposobnost prodajanja inovacij. Večina inovatorjev pa s svojimi idejami in inovacijami ne zaslužijo prav ničesar.

Druga redka izjema so nekatere industrije, kot je na primer farmacija, medicina in druge visoko tehnološke branže. Te kupujejo ideje od inštitucij znanja. Vendar tudi v teh primerih ne govorimo o prodaji zgolj ideje, vendar o prenosu znanja na podlagi dolgoletnih raziskav in razvoja. Poslovni model sodelovanja pa je pogosto vezan na uspeh poslovne ideje v praksi (licenčnine ipd.).

Iluzorno je pričakovati, da bomo dobili poslovno idejo, potrkali na vrata in jo bo nekdo kar kupil. Prav tako ne smemo biti preveč zaverovani v to, da imamo resnično edinstveno poslovno idejo. V večini primerov je veliko ljudi na enako pomislilo že večkrat, vendar pa niso vložili dovolj energije v realizacijo, kar pomeni, da bi se ukvarjali tudi s strategijo, implementacijo ipd.

In če bomo imeli enak pristop, tudi sami, se pravi, da bi idejo zgolj prodali, ne bomo verjetno imeli prav nič od poslovne ideje. Zavedati se moramo, kot že večkrat napisano, da je ključ poslovnega uspeha predvsem v realizaciji, ideja je zgolj osnova.

Velikokrat je zato daleč najbolj optimalna pot, da poslovno idejo realiziramo sami. Pri tem lahko naredimo okvirno oceno, koliko je poslovna ideja, ki jo imamo vredna in če je vrednost dovolj velika, da se bomo realizacije lotili. Ne smemo pozabiti, da je ideja v razmerju do tima tista, ki definira potencial in hitrost rasti podjetja, če je tim dovolj kompetenten.

Seveda pa gre v vsakem primeru zgolj za oceno in pogosto se v realnosti zgodi povsem nekaj drugega. Na koncu, čisto pod črto, je vrednost ideje tolikšna, kot jo definira trg in prav nič več. Se pravi kupec, ki je pripravljen ponuditi največ definira vrednost poslovne ideje, če jo želimo prodati. Če pa idejo realiziramo sami je njena vrednost tolikšna, kolikor se bo povečalo naše premoženje.

Ne glede na to, da težko sami ocenimo, koliko je poslovna ideja vredna, pa je vseeno smiselno temeljito razmisliti o tem, koliko nam poslovna ideja lahko prinese. Je to 1.000€, mogoče 10.000€, mogoče 1 mio € ter v kakšnem obdobju. Nujno je, da o idejah razmišljamo tudi s tega vidika. Boljša kot je poslovna ideja, večji ima finančni potencial.

To lahko apliciramo tako na posamezne projekte, kot tudi na mini ideje, ki jih implementiramo v podjetju ali vse druge ideje. In v splošnem jih lahko rangiramo v nekaj kategorij potenciala. Če izvzamemo druge kazalce, kot je na primer čustveno zadovoljstvo ali katera koli druga oblika dodane vrednosti, lahko na tej podlagi ideje tudi rangiramo. Vendar v poslu velja, da več kot nam bo finančno poslovna ideja prinesla, večjo vrednost seveda ima ta ideja. Premalo je, da je ideja dobra sama po sebi.

Pri tem ne smemo pozabiti tudi na vire, ki jih je potrebno organizirati, da bomo idejo lahko realizirali. Govorimo predvsem o znanju, timu ljudi in kapitalu. Če idejo lahko realiziramo sami, brez finančnega kapitala in zgolj z intelektualnim kapitalom, je vrednotenje ideje daleč najlažje. Lahko rečemo, da bomo na primer, izdali knjigo in pri tem ocenimo, koliko izvodov bi lahko prodali ter odštejemo investicijo.

Knjiga seveda spada v pasivni prihodek in ko jo enkrat napišemo lahko prodajamo izdelek dalj časa. Kljub vsemu pa je nek plato, koliko knjig lahko v določenem obdobju prodamo na določenem trgu. Vsak izdelek ima svoj življenjski cikel. Če bi pa na primer organizirali zgolj enkratni enodnevni seminar je oceniti potencial ideje zelo enostavno. Od števila predvidenih potencialnih kotizacij odštejemo stroške.

Včasih se zdi nerealno, vendar veliko uspešnih podjetnikov uspe zgolj z enostavno matematiko prioritizacije poslovnih idej skozi finančno perspektivo. Njihovo glavno znanje je iznajdljivost v trgovanju, pri čemer so se zgodaj naučili gledati na poslovne ideje s pravega vidika. In jih sami tudi realizirati.

Res pa je, da bolj kot je ideja kompleksna in več resursov, kot potrebujemo, težje bomo ovrednotili poslovno idejo za prodajo; vendar je po drugi strani dolgoročno lahko ideja tudi bistveno več vredna. V tem primeru tudi običajno ne govorimo več zgolj o sami poslovni ideji, temveč o poslovnem načrtu. Pri tem da imamo oceno velikosti trga, rast trga, oceno prodaje po letih ipd. Na podlagi finančnega načrta lahko okvirno ocenimo, koliko bi bila lahko vrednost podjetja.

Je pa v realnosti že tako, kot večkrat omenjeno, da se običajno zgodi vse drugo, samo tiso ne, kar je zapisano v poslovnem načrtu. Vsako podjetje pa se mora znova in znova prilagajati. Vseeno pa imamo neko osnovno izhodišče, da lahko ocenimo, kakšen je realen potencial naše poslovne ideje. Če ne drugače, je najlažje, da zgolj pogledamo velikost naših najbližjih konkurentov v povezavi z našo idejo.

Za čim bolj realno oceno, pa seveda ne smemo pozabiti na oba vidika posla, tako tehnološkega kot poslovnega. Na tehnološki ravni potrebujemo jasno kompetenco. Če te na dolgi rok nimamo, bomo težko uspeli. Šolsko naivno (če karikiramo) bi bilo pogledati recimo tržno kapitalizacijo Microsofta in reči, da bomo naredili nov operacijski sistem in da je to vrednost našega podjetja ali ideje. Na drugi strani ne smemo pozabiti tudi na poslovni del. Ne pozabimo, da prvi operacijski sistem sploh ni bil plod dela Microsoftovih inženirjev, vendar je uspeh temeljil na genialni strategiji ustanovitelja.

Ne glede na to, kako zadevo obrnemo, vedno pridemo do tega, da gre pri vrednosti ideje zgolj za neke grobe ocene, ki pa običajno nimajo realnih temeljev. Sploh, če bomo idejo realizirali v okviru lastnega podjetja. V tem primeru je bistveno bolj kot vrednot poslovne ideje pomembno to, da počnemo stvari, ki nas veselijo ter da izberemo tisti trg, ki nam bo omogočal zgraditi tako veliko in dobičkonosno podjetje, kot si ga želimo in podobno. Ali nam bo uspelo pa je odvisno od mnogih faktorjev in tako se z vrednostjo ideje niti ni smiselno ukvarjati.

Do sedaj nisem še zasledil primera, da bi nekdo uspešno prodal zgolj poslovni načrt; mogoče se zgodi v enem primeru na milijone poslovnih načrtov. Če pa želimo res idejo zgolj nekomu prodati, je pomembno, da ne ostanemo samo pri poslovni ideji, temveč tudi pri strategiji in implementaciji. Premisliti moramo bistveno več, kot zgolj imeti poslovno idejo. Nato pa je najbolj smiselno vprašanje, zakaj tisti, ki bi mu idejo prodali tega že sam ni naredil. V  primeru, da dobimo smiseln odgovor, je naslednje vprašanje, kako se bomo zaščitili.

Če gre za podjetje, kjer delamo, se mogoče lahko dogovorimo v naprej za nagrado, sploh če je ideja izven naših pristojnosti in odgovornosti v podjetju. Pri tem se moramo seveda vprašati, kakšna bo dejanska predvidena finančna vrednost ideje za podjetje npr. znižanje stroškov in se dogovorimo za neko smiselno ceno. Ta nagrada je lahko celo vezana na uspeh ideje pri implementaciji. Veliko več verjetnosti je, da bo nekdo pripravljen na tak dogovor, če bomo tudi sami sodelovali pri realizaciji. Pri tem ne smemo pozabiti, da nam nihče nič ne bo dal kar tako. Vsak evro bo potrebno zaslužiti.

Prodati zgolj idejo nekomu drugemu je najtežje. V primeru, da si res želimo zgolj tega, ker nas nekoliko prežema lenoba, pa bi se zopet vrnil k strategiji Petra Florjančiča. Pozitivno je, če imamo patent ali kakšno drugo obliko zaščitene intelektualne lastnine. Drugače nam idejo enostavno “ukradejo”. Zgolj sporazum o varovanju poslovnih skrivnosti je redko dovolj. Nato pa se pogovarjamo z več potencialnimi kupci. Pri tem pa si določimo določen rok, koliko časa bomo skušali idejo prodati. Če je ne prodamo, gremo na neko drugo.

Vrednost ideje pa določimo v okviru nekega zneska, ki je razmerje med osebnim vrednotenjem in zmanjšan za nek velik faktor, ki bazira na dejstvu, da gre zgolj za idejo. Pomagamo si lahko tudi z vprašanjem, ali gre za enostavno implementacijo in takojšno dodano vrednost. V tem primeru je vrednost naše ideje lahko nek odstotek te dodane vrednost (npr. za vsak prodan proizvod). Kompleksnejša kot pa je integracija in realizacija poslovne ideje, težje bomo določili vrednost. Namreč vsi imamo mnogo idej, problem je le pomanjkanje časa in resursov.

V primeru kompleksnih poslovnih idej je mogoče celo bolje, da se lotimo nečesa, ki nas bo toliko navdušilo, da bomo pripravljeni v realizacijo investirati tudi svoja finančna sredstva ter svoj dragoceni čas, kot pa da se idejo ali poslovni načrt trudimo prodati, razen če nismo pripravljeni intelektualne lastnine prodati pod ceno.

Ko pa enkrat z idejo uspemo sami in dokažemo, da ima naša ideja dejansko vrednost na trgu, pa je to idejo veliko lažje prodati. V poslovnem svetu poznamo koncept franšizinga, kjer na trgu preverjeno poslovno idejo prodajamo tudi drugim, ki imajo pomanjkanje poslovnih idej. Seveda lastniki ostajamo sami, zgolj za možnost uporabe ideje nam plačujejo nadomestilo. Vendar smo zopet pred tem morali sami dokazati, da je poslovna ideja tržna uspešnica.

Vrednost poslovne ideje je torej prav takšna, koliko smo zanjo sposobni iztržiti. Brez veščin prodaje, pogajanja, strateškega razmišljanja ipd. bomo ne glede na to, ali želimo idejo prodati ali jo sami realizirati izjemno težko imeli kar koli od same ideje. S tem je tudi vprašanje, koliko je vredna moja poslovna ideja pogosto napačno vprašanje. Veliko bolj pomembno vprašanje je, kakšna je naša strategija, da bomo idejo spravili v življenje. Ko bomo zbrali pogum in se lotili realizacije, bomo tudi slej kot prej jasno spoznali, koliko je bila naša poslovna ideja dejansko vredna.