Vaš avatar je vaš karakter

Niti dva človeka na svetu si nista enaka po izgledu, še manj pa po karakterju. Vsakemu od nas je dan povsem edinstven avatar (telo). Res fascinantno je spoznanje, da na svetu živi in je živelo že več milijard ljudi (vsaj 7.000.000.000), pa si nista zrla v oči niti dva popolnoma enka avatarja. In vsak avatar je opremljen z določenimi edinstvenimi sposobnostmi, tako na fizičnih, kot drugih ravneh.

Na drugi strani je dejstvo, da se na svetu vse spreminja, le ljudje ostajamo enaki. Vaše karakterne lastnosti ostajajo celotno življenje enake. Lahko v nekem obdobju nekatere osebnostne lastnosti prevladujejo, prav tako lahko vaše osebnostne lastnosti izražate skozi povsem drugačne vzorce, negativne ali pozitivne, vendar vi ostajate vi. Druge ljudi lahko le brezpogojno sprejemamo in jih ljubimo takšne kot so. Če jih želimo spreminjati ali zahtevamo od njih, da se spremenijo, smo v slepi ulici. Zunanji svet lahko spreminjamo le tako, da spreminjamo sebe.

Imamo torej posameznika, ki ima avatarja s točno določenim izgledom ter točno določenim karakterjem. Sedaj pridemo do vprašanja in možnosti, da je izgled avatarja popoln odsev karakterja. Obstaja možnost, da je vaš avatar popoln odsev vaših karakternih lastnosti. Seveda je to drzna in nedokazljiva predpostavka, vendar kljub vsemu vredna razmisleka.

Dejstvo je, da lahko zgolj s pogledom ali izmenjavo nekaj besed z nekom hitro ugotovimo neke splošne značilnosti karakterja. Hitro lahko ugotovimo,  ali je oseba sangvinik, melanholik, flegmatik ali kolerik. Prav tako se hitro vidi, ali je oseba introvertirana ali ekstrovertirana. Prav tako lahko pri vsaki osebi brez problema ob pogledu najdemo vsaj nekaj lastnosti, ki jih avatar enostavno seva. Lahko je oseba sproščena, direktna, nesramna, vzvišena, prijazna ali kar koli že.

Še več, ko spoznamo izjemno veliko število oseb, si naredimo neke šablone oziroma stereotipe, po katerih ocenjujemo ljudi. Ne rečem, da nismo zmotljivi, vendar to na tej točki niti ni pomembno. Poglejmo recimo Alberta Einsteina (znanstvenik), Billa Gatesa (tehnološki podjetnik), Paris Hilton (estradnica), Salvador Dali (umetnik), Mike Tyson (razuzdani športnik) ipd. To so seveda ekstremi, vendar ne glede na to si oblikujemo določene šablone po katerih ocenjujemo karakter ljudi. Na ta način jih predalčkamo in naredimo hitro selekcijo, ali jih bomo izpustili v naše življenje.

Korak dlje so dokaj alternativne vede, ki proučujejo karakterne lastnosti v povezavi z izgledom posameznih delov avatarja. Določena oblika rok, odseva določene lastnosti. Prav tako določene oblika glave, nosa, oči in stopal in vseh drugih delov telesa ipd. Gre sicer za disciplino, ki ni najbolj razširjena, verjetno predvsem zato, ker nima znanstvene podlage, kljub vsemu pa lahko najdemo kar nekaj knjig na to temo.

Veliko več pozornosti zbujajo knjige o govorici telesa. Se pravi, da naše trenutno stanje doživljanja jasno zrcalimo skozi izraz avatarja. S tem se že lahko vsi veliko bolj strinjamo. Takoj zelo hitro lahko vidimo, če je nekdo ekstremno dobre ali slabe volje v določenem trenutku. In na tej točki se zopet pojavi vprašanje, če lahko z avatarja razberemo trenutno stanje doživljanja, zakaj s korakom nazaj ne bi morali razbrati karakternih lastnosti avatarja glede na sam izgled.

Na primer obraz nekoga lahko v splošnem odraža prijaznost, obenem pa je moč iz obraza tudi razbrati, da je oseba v določenem trenutku žalostna. Lahko pa tudi vesela, vendar je prijaznost kot karakterna lastnost še vedno vidna. Ta karakterna lastno pa se lahko odraža skozi različne vzorce. Tukaj je seveda prostor za osebnostno rast.

Prijaznost se lahko odraža recimo tako v pretirani popustljivosti (negativna), kot v prijetnem pogovoru (pozitivna). Mogoče lahko ljudje celo nehamo živeti del karakterja. Vendar bi se potem moralo tudi to odražati na zunanji pojavnosti. Verjetno tudi se in to verjetno opazimo, ko nekoga več let ne vidimo in mu rečemo, skoraj te ne bi prepoznal.

Naredimo še korak dlje. Postavimo tezo, da se vsaka vaša najmanjša karakterna lastnost odraža v točno določeni pojavnosti vašega avatarja. Vsak vaš najmanjši detajl zbirke osebnostnih lastnosti se kaže v skupku vaših celic. Avatar tako postane edinstvena manifestacija vašega edinstvenega karakterja. Tako ste čudež na vseh nivojih; inteligenca evolucije ali vesolja, kakor pač želite, pa je izjemna.

Prvi povsem utemeljen in zelo močan ugovor tej trditvi, ki ga lahko najdem, je igra. Če imamo na platnu večkrat igralca, ki igra povsem drugačne vloge, bi to neskladje morali takoj opaziti. Prav tako bi morali takoj opaziti, da prave karakterne lastnosti igralca, kot žive osebe, ne tiste na platnu, niso skladne z vlogo, ki jo igra. To se pravi, da bi takoj morali vedeti, da gre za igro. Na tej točki zadeva postane nekoliko kompleksna.

Mogoče podzavestno vemo, da gre za igro in da avatar na platnu nima resnično takšnih karakternih lastnosti, kot so prikazane na platnu. Vendar naši možgani izjemno težko ločijo realnost od prikazovanega. Prej si domišljamo, da se stvari, ki jih gledamo na platnu tudi v resnici dogajajo. Vendar vseeno z nekaj distance. Če bi na primer gledali Terminatorja in čez nekaj dni srečali Arnolda Schwarznegerja, verjetno ne bi pričakovali, da je resnično robot ali da ima enake karakterne značilnosti. Se pravi, da nekako podzavestno vemo, da gre za igro. Če srečamo slavnega filmskega igralca, ne pričakujemo, da bo popolnoma tak, kot v naši najljubši vlogi te osebe na platnu.

Verjetno pa pričakujemo zelo podoben karakter. In na tej točki pa zopet pridemo do določenih šablon. Od vsakega igralca pričakujemo zelo podobne vloge. Na primer, če se vrnemo k Arnoldu, se uvršča v šablono akcijskega junaka. To so neke karakterne lastnosti, ki jih pričakujemo od njega in do določene mere imamo verjetno podobna pričakovanja tudi v realnosti. Vemo, da verjetno ni ravno iz kupa železa, vseeno pa se zdi, da mora biti tudi v realnosti kar pogumen. Vprašanje pa je, koliko se karakter sklada z vlogo na platnu.

Imamo pa primer kakšnega igralca, ki je do določenega trenutka igral neumne komedije, nato pa je posnel neko res izjemno vlogo. Na primer Aston Kutcher v filmu Učinek metulja. To neskladje lahko takoj ugotovimo. Nekaj se ne sklada z našimi pričakovanji, karakterne lastnosti so bistveno drugačne od tega, kar smo pričakovali. Prvo vprašanje, ki nam pade na pamet tako je, kaj pa ta igralec dela v tej vlogi?

Dejstvo pa je, da se v te nove karakterne lastnosti dokaj hitro vživimo, kljub temu, da avatar, ki ga gledamo na platnu ostaja dokaj enak, sploh če ne upoštevamo oblek, maskare ter drugih učinkov. Sedaj imam dve najbolj očitni možnosti. Prva je, da gre za ekstremen dokaz naše naivnosti, da se ljudje spreminjajo. Druga, bolj verjetna je, da podzavestno še vedno vemo, da gre za igro. To igro kot sposobnost tudi občudujemo. Vidimo evolucijo veščin, ki so se angažirale skozi karakterne lastnosti. Vendar če bi osebo srečali, ne bi pričakovali tovrstnih karakternih lastnosti. Najbolj verjetno pa se nam dogaja kombinacija obojega.

Obstaja torej verjetnost, da se kar naenkrat avatar ne sklada s karakterjem, mi pa tega niti ne zaznamo. Veščina iluzije torej. Rezultat tega je lahko pozitiven (igra, ki nas fascinira) ali negativen (sprenevedanje). Naše dojemanje je torej lahko omejeno, vprašanje pa, koliko časa. Dokaza, da se je nekdo sprenevedal celotno življenje nimamo, ker je potem njegov pravi karakter odšel skupaj z avatarjem. Zato bi prej stopil na stran reka, nihče ne »more iz svoje kože«. Absolutno pa moramo na tej točki izvzeti javne podobe.

Dokaz našega omejenega dojemanja sicer obstaja. To so plastične operacije. Velik del operirancev po posegu še vedno doživlja del telesa, ki je bil operiran, kot da je v enakem stanju, kot je bil pred operacijo, kar se kaže v ravni samozavesti ipd. Pride torej do razkola med dojemanjem in novo realnostjo. Več o tem govori psihokibernetika. Se pravi, da avatar lahko odraža nove lastnosti, le mi tega ne zaznamo, oziroma bi se morale kazati skozi novega avatarja nove lastnosti, pa se zaradi napačnega dojemanja enostavno ne.

Ostanimo torej pri drzni tezi, da je avatar popoln odsev našega karakterja.

Tako za konec sledi le še izjemno provokativno vprašanje: Kaj če je tisti del telesa, ki vam je na vas najmanj všeč, odsev tiste karakterne lastnosti, ki jo imate pri sebi najraje? Ne preostane vam torej nič drugega, kot le to, da se popolnoma sprejemate in brezpogojno ljubite.