Ustvarjanje vrednosti in višina plačila

V življenju imamo samo dve možnosti – ali ustvarjamo vrednost sami, ali določeno vrednost za nas ustvarja nekdo drug. Ni nobene druge opcije. Bistvena zadeva, ki se jo moramo zavedati je, zato še enkrat podarjam, da če nismo sami ustvarili vrednost, so to vrednost za nas ustvarili drugi ljudje, na takšen ali drugačen način. Se pravi, če smo kaj prejeli (državna subvencija, žepnina itn.) brez da bi zato ustvarili neko vrednost, je moral nekdo drug angažirati svoje talente, da je ustvaril dovolj vrednosti tako zase, kot tudi za prejemnika transfera. Poglejmo si te stvari nekoliko bolj podrobno.

Vsak od nas ima talente in lahko prispeva k razvoju družbe. Pri tem imamo dva problema. Prvi problem je, da ljudje ne vedo, kje so njihovi talenti in ne vedo kako prispevati k družbi. Ne glede na to, kaj to je, od čiščenja prostorov, da se drugi ljudje dobro počutijo na delovnem mestu, do najzapletenejše jedrske fizike, ki prispeva k temu, da ima vsak dom elektriko. Vsak ima svoje talente, vsak talent je vreden zlata in vsak talent je potrebno spoštovati. Ljudje nismo enaki, smo pa enakovredni, vsak on nas ima prednosti in slabosti in vsak od nas je pomemben del sestavljanke delovanja celotnega sveta.

Torej prvo in čim prej bi moral vsak začeti pri spoznavanju samega sebe in svojih talentov, ne glede na to, kaj je to. Umetnost, znanost, podjetnost, šport, fizično delo, učenje, reševanje ljudi itn. Zanimivo je predvsem to, da sam za veliko ljudi vidim, predvsem za ljudi, ki so mi blizu, kje so njihovi talenti, kaj bi morali početi, sam pa nima pojma ali si ne upa priznati. Iskanje svojih talentov je povsem enostavno, edino kar nas lahko ovira so omejitve v glavi.

Drugi problem je, da šibkih posameznikov ni, so le šibke družbe, ki posameznikom ne omogočajo, da se razvijejo. Torej včasih posamezniki natančno vedo, kje se skrivajo njihovi talenti, pa jim družba ne omogoča, da te talente razvijejo. Dva tipična primera sta omejitve vpisa na fakultete ter neučinkovitost managementa, ki razporeja ljudi na neprava mesta. Tukaj je potrebna prilagoditev ter iskanje alternativnih poti, kako lahko prispevamo svetu s svojim talentom. Več kot imamo vpliva v družbi, bolj je pomembno, da ustvarjamo takšno družbo, kjer ima vsak posameznik možnost, da lahko zacveti, se samoaktualizira in prispeva.

Pri ustvarjanju vrednosti se moramo zavedati še enega pomembnega elementa. V preteklosti, pa še ne tako dolgo nazaj, je bil velik del vrednosti ustvarjen s trgovino, prodajo naravnih virov in fizičnim delom. Posamezniki pa so postali to, kar so počeli starši – obrtniki ali mogoče duhovniki in zdravniki. Vladali so kratki cikli inoviranja in dolgi cikli izkoriščanja. Na eni sami ideji, dobrem izum ali patentu je lahko temeljila celotna korporacija. Danes so časi povsem drugačni. Večina dela je opravljenega z možgani, biti drugačen je izjemno težko, cikli izkoriščanja ustvarjalnih izbruhov pa so izjemno kratki. Edina stvar, ki resnično šteje je edinstven, surov in velik talent, ob katerem zapleše kapital in ki ustvarja pravo dodano vrednost. In še enkrat, vsak od nas ima tak talent.

Malo je držav, katerih glavna dodana vrednost ostaja na ravni trgovanja naravnih virov, čeprav seveda še vedno obstajajo, posebno tam, kjer se nahaja nafta, plin itn. Vendar tudi to ne bo trajalo večno in pametne države ta prihodek vlagajo v razvoj kompetentnosti naroda. V dolgoročnem pogledu je edina prava vrednost v znanju, notranjih virih posameznikov. Zato se mogoče še ne zavedamo pomembnosti izobraževalnih sistemov v posamezni državi.

Ko govorimo o ustvarjanju vrednosti, se moramo tako vprašati, katere probleme rešujemo organizacijam, za katere delamo ter kako s svojimi talenti prispevamo k uspešnosti delovanja. Več vrednosti, kot prispevamo, bolj smo pomembni podjetju. Seveda je od nas odvisno, koliko se angažiramo, da našo dodano vrednost povečujemo. Bolj, kot jo povečujemo, bolj se razvijamo sami, več notranjih virov razvijemo ter bolj  smo pomembni za podjetje. To je prava »zmagam – zmagaš« situacija.

Iz naslova ustvarjanja vrednosti kaj hitro pridemo tudi do plačila. V čistem kapitalizmu naj bi veljalo, da za vsako vrednost, ki jo ustvarimo in ustrezno dostavimo trg določa, kakšno plačilo si za to ustvarjeno vrednost zaslužimo. Večja, kot je dejansko ustvarjena in dostavljena dodana vrednost, več plačila naj bi prejeli. Seveda je pri nekaterih aktivnostih, kot je prodaja, veliko lažje direktno meriti ustvarjeno vrednost, kot je na primer pri aktivnostih, kot je na primer razvoj.

Velikost našega plačila torej najprej določa naša kompetentnost v najširšem smislu (znanje, veščine, vrednote, stališča, izkušnje, socialni kapital) ter krivulja ponudbe in povpraševanja in trgu dela. Za kompetenčnost na trgu dela želimo biti čim bolj kompetentni. Bolj redko znanje, kot ga imamo in ga trg priznava kot dodano vrednost, večje plačilo bomo dobili. Več veščin, kot imamo razvitih, na primer, prodaja, pogajanje itn. bolje se bomo lahko pogajali za naše plačilo.

Drugi pomemben dejavnik je stanje na trgu. Tukaj delujeta dve krivulji in sicer ponudba in povpraševanje. Večja, kot je ponudba določene kompetentosti posameznikov na trgu dela, ter manjše kot je povpraševanje po teh kompetencah, v slabši poziciji smo seveda. Če dokončamo ekonomsko fakultete, nam te dve krivulji nista nič kaj v prid. Sploh, če smo dokončali ekonomsko fakulteto, ker nismo vedeli, kam drugam bi se vpisali. Če smo programer z znanjem računovodstva in uživamo v programiranju ERP platforme, bomo v sekundi dobili dobro plačano službo.

Vrednost, ki jo ustvarimo za podjetje ter stanje na trgu dela, dolgoročno uravnovesita ustvarjeno dodano vrednost ter plačilo, ki ga prejmemo, če odštejemo vse anomalije na trgu, ki pa jih je seveda na našem še veliko, jih bo pa dolgoročno vedno manj zaradi potrebe po globalni konkurenčnosti. Pri tem lahko še z lahko razložimo, zakaj je 70% najbogatejših ljudi na svetu podjetnikov in zakaj si jih večina to zasluži.

Ustvarjeno dodano vrednost lahko zagotavljamo posredno ali neposredno na trg. Posredno jo zagotavljamo tako, da naše kompetentnost najame določeno podjetje ter našo vrednost integrira posredno v svoje produkte in storitve. Za stvari, ki niso v opisu delovnega mesta posameznika ne skrbijo, važno le, da dobi plačilo za svojo ustvarjeno vrednost. Menja svoj čas, v katerem zagotavlja kompetentnost za denar. To je poslovni model prodaje kompetentnost za čas, plačilo pa je mezda oziroma plača.

Podjetniki so ljudje, ki obrnejo poslovni model prodaje znanja v neposredni model, sploh v primeru, ko govorimo o ustvarjalnem podjetništvu. Se pravi, da svojo kompetentnost ne prodajajo posredno v produkte podjetij na trgu, vendar ustvarijo svojo lastno organizacijo, prevzamejo odgovornosti za vse poslovne funkcije ter začnejo prodajati svojo kompetentnost na meta nivoju. Na tem nivoju pa je ustvarjena dodana vrednost neposredna trgu in zato toliko večja, če podjetniška zgodba uspe. Nagrada je ne zgolj v mezdi, temveč tudi v lastništvu podjetja, ki ima bistveno večjo vrednost. Ustvarjena vrednost je veliko večja, predvsem pa neposredna.

Ko razmišljamo o svojem plačilu, kje bomo dobili službo ali če želimo obogateti, se moramo vedno spraševati o ustvarjeni vrednosti. Komu, na kakšen način, zakaj , kako itn. rešujemo probleme, kako veliki so te problemi, koliko ljudi in kako hitro lahko na trgu ustvari enako rešitev, kot mi itn. Večja in redkejša, kot je naša kompetentnost ter večje, kot je povpraševanje, večja je ustvarjena dodana vrednost.

V tem okviru pa je pomemben še eden izjemno tehten vidik, ki sem ga že omenil. Če mi ne ustvarimo vrednosti sami, mora za nas to vrednost ustvariti nekdo drug, sploh če bogastvo naroda temelji na znanju in ne na naravnih virih ali kaj podobnega (se država pridno zadolžuje…). Torej za vsako plačilo, ki ga dobimo, pa ni posledica angažiranja naše lastne kompetentnosti, je moral nekdo drug ustvariti to dodano vrednost. Ta dodana vrednost se ni kar zgodila, vendar je moral to ustvariti nekdo drug.

Vsaka socialna pomoč, subvencija, otroški dodatek, študentski boni, žepnina itn. vse to je moral nekdo ustvariti za nas. Prišel je čas, da naredimo preskok v zavesti in ne razmišljamo več o temu, da bo za nas tako ali drugače poskrbela država, temveč kako bomo sami prispevali svetu s svojimi talenti. Čas je, da o vsaki materialni pomoči nehamo razmišljati, kot o naši pravici, da bo država poskrbela za nas, temveč smo za njo lahko iskreno hvaležni, se zavedamo, da je to za nas ustvaril nekdo drug, ter čim prej začnemo razmišljati, kako bomo dodano vrednost začeli ustvarjati sami.

Na svetu so ljudje, ki ne morejo ustvarjati dodane vrednosti, kot večina drugih. Na primer nekateri invalidi, bolni ljudje itn. Transfer tem ljudem je vsekakor več kot upravičen. Obstajajo življenjska obdobja, ko ne moremo ustvarjati materialne vrednosti. Ko smo na primer otroci, ali v pozni starosti. Transfer je vsekakor več kot opravičen. Obstajajo življenjska obdobja, ko ne moremo ustvarjati dodane vrednosti. Ko mater dobi otroka, velike nesreče, nenadna izguba službe in podobno. Transfer je vsekakor več kot opravičen.

Vendar se transferi tukaj ne končajo. Podjetja, ki bi že zdavnaj morala spremeniti svoje poslovanje, kot je na primer Mura. Potem je tukaj socialna podpora v nedogled. Preveliko število državnih uradnikov in draga država. Lista je seveda izjemno dolga. Veliko socialnih transferov z vidika ustvarjene dodane vrednosti nima nobenega smisla. Pri takšnih transferih je potreben dvig zavesti s strani posameznikov, ki dolgo časa prejemajo takšen transfer, brez da bi se angažirali, da čim prej začnejo ustvarjati dodano vrednost. Potrebno je jasno povedati, da je to vrednost ustvaril nekdo drug. Predvsem pa, da se na dolgi rok ta bilanca ne bo izšla. Na koncu bodo na najslabšem tisti, ki spijo na lovorikah, država pa za njih ne bo morala poskrbeti.

Vsekakor je socialna varnost izjemno pomembna, sploh v zgoraj omenjenih situacijah, ko za manj ali dalj časa ne moremo ustvarjati dodane vrednosti. Za rešitve takšnih situacij moramo delno poskrbeti sami (zavarovanja, varnostni fond itn.), delno pa je potrebno poskrbeti s socialnimi transferi. Kakovost življenja posameznika je zagotovo tako lahko veliko večja.

Razmišljanje zgolj v smislu pravic brez ustvarjanja dodajanja vrednosti, pohlep, prizadevanje, da nekaj dobimo brez vložene kompetentnosti in podobno pa je dolgoročno smrtonosno za celotno družbo. Zgolj nekaj posameznikov ne more ustvariti dovolj za vse ostale. V tem kontekstu socialna država ne obstaja in verjetno nikoli tudi ni bil namen da bi. Tako mora vsak od nas začeti razmišljati o svojih talentih, kako lahko prispeva k celotni družbi, koliko dodane vrednosti je ustvaril ter kakšno plačilo si dejansko v resnici za to zasluži. Največje odgovornost je ravno na ravni posameznika.