Ubij pošast, ko je še majhna

Prvo, kar bi rad izpostavil je, da ne smete ubiti nič na svetu in da je potrebno ceniti prav vsako življenje. Gre seveda zgolj za prispodobo, da lažje razumemo še en pojav pri problemih, poleg tega, da se problemi radi množijo in da ima hudič mlade. Predstavljajte si, da je vsak problem strašna in grozna pošast.

Od začetka je pošast (problem) majhna in lahko jo lopnete z »muhotepcem«. Vendar ljudje smo običajno leni in dokler se pošast ne zdi nevarna, jo preprosto ignoriramo. Raje se zleknemo pred televizijo in pobegnemo iz sveta realnosti. Vmes pa pošast pridno in počasi rase.

Tega se nekje v podzavesti tudi zavedamo, vendar ker bolečina še ni dovolj velika, pošast ignoriramo in se enostavno ne zmenimo zanjo. Potem pa pošast zrase že do te mere, da nas lahko malo ugrizne. In takrat se razjezimo. Vendar namesto, da bi se soočili s pošastjo, raje stopimo do omare z zdravili, vzamemo obliž in zapremo rano.

Vendar ne mine dolgo, ko nas pošast zopet ugrizne. In nato zopet. Vmes pa je pošast še zrasla in zobje so postali bolj in bolj ostri. Še malo odlašamo in kar naenkrat nas pošast prerase in postane prevelika, da se z njo enostavno in hitro soočimo.

Zato je pomembna lekcija, da ubijte pošast, ko je še majhna. Pojdite k zobarju, ko vas prvič zaboli zob. Izkopljite se iz bančnega minusa, ko ste nekaj deset evrov v minusu, ne pa ko gre ta v tisoče. Partnerski prepir ustavite ob prvem napačnem stavku, ne pa ko ste že sredi drtja.

Življenje nam vedno zada udarec, kjer moramo rasi. Najprej majhnega, vendar če se ne odzovemo, močnejšega in močnejšega. Če preveč ležimo pred televizijo, nas življenje najprej malo uščipne, nato frcne, nato dobimo udarec v roko ipd. Če se ne zganemo, pa nas življenje slej kot prej brcne iz fotelja. Če dolgo časa odlašamo, problemi narasejo. In nima si smisla zakrivati oči, da je življenje prijazno.

Rasemo in razvijamo se v težkih časih. In tukaj na zemlji smo zato, da rasemo in se razvijamo. Popolna odsotnost težkih časov, zato ne bi imela nobenega smisla. Res pa je, da je življenje toliko prijazno, da nam poleg težkih časov podarja tudi veliko radosti, ljubezni in dih jemajočih situacij ter pogledov.

Prisluhnite življenju, ko vas prvič malo frcne. Takoj se lotite reševanja izziva. Drugače bo pošast, medtem ko jo boste ignorirali zrasla. In vas skušala živega pojesti.