Tveganje

Hitro lahko opazimo, da je v naši kulturi odnos do tveganja izjemno izkrivljen. V samem bistvu tveganja sploh ne razumemo, kaj šele, da bi ga tolerirali – tako pri sebi, kot pri drugih. S takšnim odnosom do tveganja bomo v prihodnosti imeli velike probleme, saj bo drastično upadla kakovost naših življenj. Namreč, če posameznik pogumno ne obvladuje svojih strahov in se ne poda strastno za svojimi življenjskimi sanjami, lahko živi le v okovih sodobnega udobja s hipnotičnimi učinki (televizija, krediti in nakupovanje), medtem ko bistvo življenje usiha.

Izkrivljen odnos do tveganja je povsem razumljiv. Na eni strani je tukaj zgodovina našega naroda, ki jasno narekuje, da se tveganje enostavno ne izplača, saj povzroča zgolj nemir v življenju, pa čeprav je to življenje stisnjeno znotraj kalupa pravil gospodarja. Še več, če je tvegal sosed in se mu tveganje ni obrestovalo, je bilo s tem ogroženo življenje celega naroda. Več o tem ne bi razpravljal, saj zelo podrobno omenjene kulturne izzive obravnava Miha Mazzini v svojih kolumnah.

Za povrh je k zgodovinskemu razvoju negativnega odnosa do tveganja zaradi hlapčevstva in h izkrivljenemu pogledu na tveganje dodatno prispevalo še 20 let strahovito strme rasti našega gospodarstva. Če tveganje najprej stoletja in stoletja sploh ni bilo sprejemljivo, je potem prišlo obdobje dveh desetletji, ko je tveganje prinašalo zgolj gotove dobičke. V Slovenije je bilo obdobje hitre rasti in bogatenja naroda še posebej izrazito. Vsi tvegani posli so se bogato obrestovali. Tako tveganje sploh ni bilo več tveganje.

Tipičen primer so bile na primer investicije na borzi. Slovenski vzajemni skladi so kraljevali na svetovnih lestvicah najbolj donosnih upravljavcev, a realno le zaradi napihovanja balona. Investiranje v delnice je po definiciji tvegana naložba in pri nas je ta tvegana naložba nosila samo izjemne donose. Zato so ljudje začeli jemati kredite, da so lahko kupovali delnice. Saj naj bi tveganje pomenilo zgolj rast.

Če sedaj pomešamo oba psihološka pojava, dobimo povprečen pogled na tveganje pri nas. In ta je absolutno zmeden. Povsem zmeden. Po eni strani nam kolektivna podzavest narekuje, da nikakor ne smemo tvegati, ker bomo izgubili glavo ter da moramo čim prej potolči tudi soseda, ki želi tvegati, da ne ogrozi celotnega naroda. Ko nekako ozavestimo, da so te časi pa mogoče mimo in se odločimo za tvegano potezo, pa pričakujemo, da se nam bo tveganje obrestovalo. Brez tveganja.

Najslabši možno scenarij je na koncu ta, da zberemo pogum, premagamo sebe in tvegamo, potem pa se nam tveganje ne obrestuje (kar je normalno pričakovati). Zato se podamo nazaj v cono udobja in k vzorcem, ki smo jih premagali in tako resnično poskrbimo, da nikoli več ne tvegamo ali kdor koli drug, ki ga poznamo.

Prihodnost, ki nas čaka bo zahtevala, da razvijemo zdrav odnos do tveganja. Ne bo več gospodarja, na katerega bi lahko valili odgovornost, prav tako pa ne noro strme konjunkture gospodarstva, ki bi sama od sebe poskrbela, da se uresničijo naše sanje.

Zdrav odnos do tveganja

Poglejmo si sedaj, kaj pomeni relativno zdrav pogled na tveganje. Tvegati pomeni, da se podamo v nevarnost (neznano), z namenom dosega določenega cilja. Torej prvo dejstvo, ki se ga moramo zavedati je, da obstaja cona udobja v katero nas konzervira povprečje družbe in obstajajo naše življenjske sanje. Med njima je velik prepad in če bomo želeli uresničiti svoje cilje ter s tem sanje, se bomo morali podati v nevarnost iz cone udobja.

Te besede bom še enkrat ponovil. Če ne želimo v osebnem življenju živeti kot tlačani, če ne želimo biti v samem povprečju, ampak želimo izkoristiti sokove življenja do zadnje kapljice bomo morali tvegati. Zgodovino bomo morali postaviti v pravi kontekst ter razviti zdrav odnos do tveganja, ki je edina možnost, da razvijemo v prihodnosti kakovost življenja, kot si jo želimo. Drugače se bomo morali odpovedati standardu, ki ga danes uživamo.

Drugo pomembno dejstvo pa je, da se tveganje redko obrestuje. V večini primerov tveganje pomeni, da se spotakneš in polomiš. Pogled na tveganje, ki ga je nudila konjunktura je povsem napačen. Tveganje ni samo po sebi tveganje, če ni velike verjetnosti, da nam nekaj ne bo uspelo. To si moramo priznati. Realno življenje in filmska zgodba s srečnim koncem sta povsem nekaj drugega.

Vendar ko tvegamo in nam ne uspe, ni vse zaman. Daleč od tega. Ravno obratno. Ko smo se podali iz cone udobja, smo prešli v cono učenja. Dlje, kot smo šli iz cone udobja in več kot je faktorjev, ki so izven našega območja vpliva, večja verjetnost je, da bomo pogrnili. Bolj, kot smo nagnjeni k tveganju, večji korak bomo skušali narediti, vendar je tudi večja verjetnost, da se bomo povsem polomili.

Jezus Kristus je tvegal in bil zato križan. Tudi danes so ljudje lahko križani za svoja tveganja, čeprav mogoče ne v tako kruti obliki.

Torej ne smemo biti presenečeni, če tvegamo in se nam tveganje ne izide. To je zelo pogost scenarij. Zato se moramo ob vsakem tveganju nujno vprašati, kaj se bo zgodilo, če izgubim prav vse kar  z določeno potezo tvegam. Mlajši kot smo, manj kot imamo obveznosti ter več kot imamo resursov, ki jih nismo tvegali, večjo stopnjo tveganja si lahko privoščimo.

Če je prvo pravilo, da je za polno življenje nujno tvegati, pa je drugo pravilo, da mora biti to tveganje smiselno ocenjeno. Pripraviti se moramo na morebitni polom ter kako bomo iz poloma ponovno vstali. Uspeh pomeni, da se premikamo od poraza do poraza, ko se nam tveganja ne obrestujejo, ne da bi pri tem izgubili vztrajnost in motivacijo.

Vsi se zavedamo tveganja, če gremo v casino s 100€ in se z njimi igramo. Niti nismo razočarani, če odidemo iz casinoja praznih rok. Npr. podjetništvo na drugi strani, kot sinonim za poslovno tveganje, je veliko bolj tvegano kot kazino. Število neznank je bistveno večje. Torej, če se podamo v podjetništvo in nam ne uspe, ne smemo biti nič kaj bolj razočarani, kot gremo razočarani iz casinoja.

Vse skupaj pa ima eno zelo pozitivno plat, ki sem jo že izpostavil. V casinoju je stopnja našega tveganja vedno enaka. Sploh pri igrah, kjer ne moremo zmanjšati tveganja z razvojem kompetenc. V realnem življenju je drugače. Ob vsakem tveganju se nekaj naučimo in obvladujemo vedno več neznank. To pomeni, da imamo ob vsakem naslednjem enakem tveganju več možnosti za uspeh, če nam pri prejšnjem poskusu ni uspelo. Tako naš avatar postaja vedno bolj sposoben. Kot takrat, ko smo se učili vozit kolo.

Ne tvegati v življenju ni več sprejemljivo. To mentaliteto smo razvili s hlapčevstvom in se jo moramo znebiti. Prav tako pa ni smiselno brezglavo tvegati. To mentaliteto nam je dala konjunktura, kjer je bilo marsikaj enostavno podarjeno.

Odločiti se moramo za tveganja v življenju, ki nas vodijo k našim sanjam, predvsem pa stopnjo tega tveganja sistematično zmanjševati in se pripraviti na to, da lahko izgubimo vse. Nujno je, da ocenimo in naredimo strategijo, kako se bomo pobrali, če izgubimo prav vse, kar smo tvegali. Saj obstaja velika verjetnost, da se bo res izgubilo.

Takrat pa nima smisla preveč jamrati. Malo že, da se potolažimo, potem pa naprej v akcijo.

Na koncu pa si velja še zapomniti: Velikokrat tvegamo, da bomo pridobili nekaj vidnega navzven. Če nam uspe, dobimo res dobro kompenzacijo za naš ego. Pogosto pa zanemarjamo, kaj razvijemo v svoji notranjosti, če nam ne uspe. Tega se ne vidi, vendar je na koncu to vse, kar šteje.

Tvegajte in uresničite svoje sanje! Pri tem upajte na najboljše, vendar se pripravite na najslabše. Vsaj pri prvih nekaj tveganjih na posameznih področjih se vam bo zgodilo najslabše. Če ne boste obupali, boste od poraza do poraza postajali boljši in boljši, obenem pa razvijali notranje vire in tveganja se vam bodo vse bolj obrestovala.

Pri večjih tveganjih, kot smo jih sposobni obvladovati in h katerim bomo zagotovo vedno stremeli z zdravim odnosom do tveganja, pa moramo paziti, da tvegamo zgolj toliko, kot smo pripravljeni izgubiti v celoti.