Tudi vi lahko rešite svet

Povsem jasno je, kako lahko vsak od nas prispeva k lepšemu svetu. Še več, s svojimi dejanji in zgledom lahko vsak popelje svet v lepšo prihodnost. Prav vsak od nas! Znanje o tem obstaja že tisočletja, problem je le, da jih ne živimo dosledno. Seveda prav zato, ker je vse to skupaj veliko lažje reči, kot dejansko živeti.

Poglejmo si iz praktičnega vidika, kako lahko skupaj rešimo svet. Če za uvod vzamemo malo darvinizma, vstavimo vse skupaj v konstrukt izrekov utemeljitelja krščanstva, vse skupaj pa napolnimo s taoizmom, dobimo lep pregled na tem, kaj in kako lahko vsak od nas prispeva k lažjemu in lepšemu vsakdanjiku. Torej poglejmo si, kako lahko tudi vi rešite svet ali z drugimi besedami:

Najprej je bil veliki pok. Kaj je bilo prej, nihče ne ve. Po velikem poku je nastala materija. In na enem planetu se je začelo življenje. Naš planet je postal izkustveni poligon, na katerem se skozi povsem individualno izkušnjo našega avatarja duša razvija v popolno ljubezen.

Naša daljna zgodovina sega v vse to, da smo bili najprej rastline, potem živali v zadnjih tisočletjih pa smo se razvili v človeka. Vse to je del nas in tega ne smemo zanikati, saj bi s tem zanikali del sebe. Sedaj pa je čas za nov kvantni preskok in sicer, da postanemo še duhovna bitja.

Če si podrobno pogledamo, način delovanja rastlin, živali in človeka, lahko ozavestimo, zakaj potrebujemo tudi duhovno komponento. Namreč ne glede na stopnjo inteligence še vedno vladajo v nas določeni primitivni mehanizmi, ki povzročajo veliko nasilja in trpljenja.

Največji motivator je seveda preživetje. Če nekdo začne ogrožati naše življenje, fizično ali psihološko, se bomo borili za preživetje. Ohranitev življenja je daleč največji motivatorv sklopu našega motivacijskega mehanizma. S tem, ko dobimo občutek, da je fizično ali psihološko ogrožen naš obstoj, izgubimo naše moralne vrednote. Pri tem seveda sledi vprašanje, zakaj bi se sploh kdo moral znajti v takšni situaciji, da bi se boril za preživetje? In na drugi strani, ali smo sposobni to preseči v smislu, če te kdo udari po enem licu, mu nastavi še drugega.

Drugi največji motivator je seveda nagon. Od živalskega sveta nam je ostal zapis, da je potrebno čim bolj razširiti kombinacijo čim boljših genov. To pa zopet vodi v nasilje, dominiranje nad drugimi, borbo ter bojevanje. Še več nasilja, zaradi primitivnega živalskega mehanizma.

Seveda smo deloma evolucijo uspeli prelisičiti. Stopnjo preživetja smo povečali s civilizacijo, nagon v smislu širjenja genov smo ukrotili s farmacevtskimi izumi. Vendar je evolucija še vedno nad vso našo kreativnostjo. Izkoristila je druge naše mnoge šibkosti, ki jih je krščanstvo strnilo v tako imenovanih Sedem smrtnih grehov. Trije delujejo kot »korenček« in sicer pohlep, pohota, požrešnost, trije kot »palica« in sicer zavist, jeza, lenoba. Nečimrnost pa je tista, ki na podlagi tega, koliko nas okolje priznava, polni eno ali drugo vrsto grehov.

Medtem ko bo to zimo zopet zmrznilo mnogo ljudi, ker nimajo toplega prenočišča, bomo drugi zapravljali na stotine evrov za darila, ki bodo tako ali tako verjetno pristala nekje v policah, v garažah ali smeteh. Tukaj ne govorim samo o bogatih in revnih, temveč vseh nas, ki v družbi potrošništva zapravljamo za vse mogoče stvari, ki jih sploh ne potrebujemo. Neskončni pohlep, ki se recimo odraža tudi na borzah, je zgolj še pika na i.

Namesto, da bi cenili družinsko življenje, ki nam omogoča rast, razvoj ter tako širili ljubezen, z ljudmi, ki so nam blizu, družina kot vrednota povsem razpada. Na eni strani se družino kot primarno enoto ljubezni izkorišča za takšne in drugačne zlorabe, po drugi strani pa beremo o vseh mogočih orgijah in ekscesih. Pomislite, kaj se je zgodilo z rimskim cesarstvom? Rešitev je, da prevzamemo odgovornost in širimo ljubezen, ne zgolj iščemo kratkotrajne užitke.

Seveda pohota izhaja iz nagona in nima nobenega smisla zatirati nagon, saj se ta na koncu lahko izrazi samo še v bolj izrojenih oblikah. Lahko pa pohoto oziroma lepše rečeno spolno energijo transformiramo v ustvarjanje, širjenje ljubezni, negovanje partnerske ljubezni ter prispevanje k boljšemu svetu. Spolna energija je kot ogenj, z njo si lahko skuhamo večerjo ali pa nas močno opeče.

Znana filmska igralka Angelina Jolie je lepo povedala, da ko enkrat obiščeš najrevnejše predele Afrike, te vsakič, ko ješ v restavraciji peče vest. Namreč medtem ko nekaj milijard ljudi nima praktično hrane, živijo v popolni bedi in upajo na en sam obrok v vsakdanjiku, ki je mogoče pest riža, se brez slabe vesti bašemo v restavracijah, mečemo hrano stran ter nimamo nobenega spoštljivega odnosa do nje. Če bi zgolj za nekaj odstotkov zmanjšali konzumiranje mesa, bi bil svet bistveno lepši.

In ko imamo že čisto vse, je sosedova trava še vedno bolj zelena. Namesto, da bi drugim privoščili izobilje, užitek, stvari, ki si jih resnično želijo, uspeh, raje poskrbimo, da jih pri tem oviramo ali ignoriramo. Zavist nam je seveda prirojena, kot živalski motivator, vendar prej ko jo presežemo, lepše nam je lahko na tem svetu.

Poleg zavisti je jeza še en podoben negativni motivator. Izjemno močan motivator, ki nam zamegli pogled, povzroča nasilje, krutosti in še bi lahko naštevali. Velja pa si zapomniti, kar je rekel Siddharta Gothama, da z jezo ne kaznujemo drugih, vendar jeza na koncu nas same kaznuje.

In na koncu še, medtem ko se pritožujemo, da od agencije nismo dobili ravno takšno sobo v hotelu, kot smo si jo želeli, za naš zaslužen počitek, nekateri delajo huda in nemogoča fizična dela, so zlorabljeni tako ali drugače ter zaradi pomanjkanja izobrazbe nimajo svetle prihodnosti. Tukaj so zajeti tudi otroci. Pomislite, da bi vaš otrok moral delati v rudniku, se zastrupljal ter počasi umiral, za osnovna živila.

Zopet lahko breme odgovornosti povsem enostavno odložimo iz svojih ramen. Namreč, če je narava kruta, zakaj ne bi bil tudi človek. Pač, enim je takšno življenje usojeno, si lahko rečemo. Vendar je enako rekel eden največji zločinec vseh časov.

Je takšna filozofija in vse to res največ, kar nam preostane in česar smo zmožni? NIKAKOR!

Čas je, da človek začne razvijati tudi duhovno komponento. Kot omenjeno, kako to dosežemo, vemo že dalj časa, le še v praksi zaostajamo. Čas je, da dvignemo raven zavesti, kot je to naredil že Jezus Kristus, Siddharta Gothama (Buda) in nekateri drugi. Pozitivnih zgledov je veliko.

O tem, kako lahko dvignemo svojo raven zavesti, govorijo ključna spoznanja. To so duhovna spoznanja, ki govorijo o tem, da nismo zgolj kos mesa, ki mu je bilo vdihnjeno življenje, da se prehranjuje in razširi svoje gene. Temveč smo tukaj tudi kot duhovna bitja, z namenom, da se razvijemo. Z namenom, da se naučimo ljubezni. Poglejmo si ta ključna spoznanja.

Neznane situacije v človeku sprožijo negotovost. Na negotovost pa se izjemno slabo odzivamo, ravno zaradi ranljivosti, ki izhaja iz našega otroštva. Negotovost sproži v nas strah, ta pa sproži to, da izgubimo stik sami s seboj. Ko izgubimo stik sami s seboj in s svojim duhom, podležemo svojim šibkostim in nismo več duhovno bitje, temveč se v nas prebudi žival, kot osnovni element narave.

Če želimo vedno ohranjati stik s seboj, moramo pogledati, od kje izvira ta negotovost. Dva glavna izvira negotovosti sta. Eden je pomanjkanje ljubezni (v najšitšem smislu, ki vključuje tudi spoštovanje, razumevanje ipd.), tako od staršev, partnerja in drugih, prav tako pa od okolice. Če nismo ali ne prejemamo dovolj ljubezni in spoštovanja, potrebujemo kompenzacijo. Drugi glavni vir pa je opiranje na zunanje vire, se pravi na materialni svet, kot je na primer denar. Lastnost zunanjih virov je ta, da nam jih lahko vedno vzamejo, zato jih ni nikoli dovolj.

Torej, če želimo vedno ohraniti stik sami s seboj, se moramo počutiti varne. Varne pa se lahko počutimo, če se zanašamo na notranje vire, se pravi na našo lastno kompetentnost. Takrat verjamemo, da bomo se bomo vedno znašli in obstajali, ne glede na to, kaj se nam bo zgodilo. Drugi korak pa je, da začnemo širiti ljubezen, saj dobimo nazaj prav to, kar damo. Če nam nečesa primanjkuje, moramo to začeti podarjati in ravno to bomo dobili.

Če pogledamo še nekoliko globlje. Kompetentnost in zanašanje na notranje vire pomeni, da poznamo samega sebe, tako na osebnem, kot tudi poslovnem področju. V življenju počnemo stvari, ki temeljijo na naših talentih, obenem pa neprestano vlagamo v svoje znanje, veščine ter gojimo pozitivne vrednote ter stališča. Tako se samoaktualiziramo, celoten proces pa zahteva seveda tudi to, da neprestano odpravljamo negativne vzorce, ki so nam bili vsiljeni skozi primarno in sekundarno socializacijo.

Potem pa je še ljubezen. Seveda govorim o ljubezni v najširšem smislu. Če želimo širiti ljubezen, moramo znati upravljati z negotovostjo, saj ta sproža strah. Strah pa je nasprotje ljubezni. Negotovost pa lahko obvladujemo zgolj z razumevanjem, se pravi dvigom ravni zavesti. Ko razumemo, zakaj se nam nekaj dogaja, takrat lahko širimo le še ljubezen.

Kaj pa je potrebno razumeti? To, da se vse dogaja z razlogom in vsi smo tukaj z namenom. Vsak problem ni problem, vendar je izziv, ki nam omogoča osebnostno rast. Vsi to rast potrebujemo in zato smo na svetu. Ljudje rasemo ob drugih ljudeh.

Ko drugim škodujemo, v bistvu sebi škodujemo. Če je na drugem koncu sveta nekdo sit in vesel, mi zato nimamo nič manj. Če pa nekdo trpi na drugem koncu sveta, medtem ko gledamo zgolj na nove in nove užitke, ki si jih lahko privoščimo, to povzroča napetost, ta pa sodi v nasilje. Zato so ključne pozitivne misli, to so pa misli povezovanja in sodelovanja ter omogočanja tudi drugim, da živijo dostojno življenje.

Večina je prepričana, da to že verjetno počnemo. Zato se moramo še enkrat vprašati in razumeti. Lahko je ljubiti tiste, ki vas ljubijo. Če vam nekdo daje ljubezen je naravno, da jo vračamo. Vendar ali ljubimo tudi tiste, ki po nas tolčejo, nas ne marajo, so opredeljujejo za naše sovražnike. Ko to dosežemo, je naše srce resnično polno zgolj ljubezni. To takega stanja pa je seveda dolga pot razumevanja, zato potrebujemo še več resnic, ki nam omogočajo to razumevanje.

Ljudje se srečujemo z različnimi ljudmi in situacijami. Vendar so vse te situacije in vsi, ki jih srečamo najboljša možna stvar, ki se nam je sploh lahko zgodila. Namreč s temi situacijami nam vesolje zada udarec tam, kjer smo najbolj ranljivi, vendar ravno to nam omogoča, da lahko osebnostno najbolj zrastemo. Naši najgloblji strahovi se manifestirajo v situacijah, ki nam omogočajo, da razvijemo popolno in brezpogojno ljubezen. Pri tem se moramo zavedati tudi tega, da nam življenje podari zgolj tako težke situacije, ki smo jih z danim karakterjem zmožni premagati.

Gremo še korak dlje. Vsaka stvar se zgodi v življenju, ko je zanjo pravi čas. Zaradi neučakanosti pri nekaterih stvareh prehitevamo, namesto, da bi se prepustili toku. Pomembno je, da situacije, ki se nam dogajajo sprejmemo v času, ko jim je namenjeno, da se zgodijo. Pri tem nam lahko močno pomaga »fuck it« filozofija, kot temelji duhovni način življenja.

Saj namreč sreča ali nezadovoljstvo na koncu ne izvirata iz dogodka samega, temveč iz naše interpretacije posameznega dogodka. Iz vsake situacije potegnemo samo dobro, če to situacijo resnično razumemo. Prava pot do razumevanja pa je skrita v obvladovanju uma. Nihče nas ne more tak hudo prizadeti, kot naš neukročeni um. Taoizem govori o tem, da moramo tigra poslati v gore in zmaja potopiti v vodo, se pravi obvladovati um, da um ne obvladuje nas, spolno energijo pa transformirati v ljubezen in ustvarjanje. To je pot za svetlo prihodnost.

Seveda pa se moramo ob tem osvoboditi tudi preteklosti. To pa lahko naredimo, če ozavestimo tudi to, zakaj so se nam zgodili pretekli dogodki. Postati moramo hvaležni za vse, kar se nam je zgodilo ter odpustiti vsem, ki so nas prizadeli. Namreč vsaka bolečina nam je bila namenjena, zgolj za to, da osebnostno zrasemo. Vse je zgolj iluzija, v kateri živi naš avatar, edinstveno doživlja ta svet, zato da lahko zrasemo. Saj je to vse, kar nam lahko na koncu ostane.

Zato, dragi so zemljan, bodi zadovoljen s tem kar imaš in s tem, kar si. Tega ti nihče ne more vzeti. Prvi korak, da razumemo vsa ostala spoznanja je ravno to, da začnemo sprejemati sami sebe ter situacije, ki se nam v življenje dogajajo. Ne smemo se bati smrti in minljivosti, saj se nič ne izgubi ali uniči, temveč se samo spremeni, transformira. Če delamo dobro, v višje stanje zavesti, v ljubezen, ki nam omogoča soočenje s trpljenjem.

Bolj, kot bomo širili ljubezen, lepše bo življenje na naši zemlji. Seveda bodo vedno izzivi, vedno situacije, ki bodo testirale našo voljo. In seveda, od časa do časa bomo izgubili stik sami s seboj. Vendar, če se bomo čim več časa trudili širiti dobro, če bomo ohranjali pozitivno in ljubezen v srcu, če bomo prispevali le en žarek k lepšemu svetu, bo naše življenje, skupaj s celotnim svetom veliko bolj svetlo.

Danes je dvig zavesti še toliko bolj nujen, kot kdaj koli v preteklosti. Namreč prišli smo do točke, ko na eni strani ni več nuje preživetja v džungli, vendar se po drugi strani soočamo z največjimi izzivi do sedaj. Pustiti za seboj preteklost ter stopiti v svetlejšo prihodnost omogoča zgolj dvig zavesti.

Če pogledamo samo nekaj največjih izzivov s katerimi se bomo morali soočiti, te vključujejo od vedno večjega razcepa med izobraženimi in neizobraženimi, neučinkovitostjo socialnega sistema, življenja milijarde ljudi v revščini, da ne govorimo k krizi vrednot, kjer vlada pohlep in še enkrat pohlep. Ljudje smo prepričani, da si nekaj zaslužimo, ne da bi za to kaj naredili.

Potem je tukaj problem zdravstvenega sistema, ki se bo zgolj še povečal s prihodom novih genetskih zdravil. Medtem, ko bo del sveta umiral v bedi, bodo nekateri lahko podaljšali svoja življenja za desetletja, odpravili vse svoje bolezni ter izbirali karakteristike svojih otrok. Seveda, če bomo dovolj modri, bomo z novimi tehnologijami omogočili lepše življenje vsem ljudem. Vendar je za to znova potreben dvig zavesti. Krizi zdravstvenega sistema seveda lahko priključi tudi krizo izobraževalnega sistema. Ta po eni strani ne sledi več razvoju tehnologij, po drugi strani pa postaja redka dobrina, ki omogoča izobraženim, da si privoščijo kar koli želijo, medtem, ko drugi živijo v popolni revščini.

Ne pozabimo pa še na staranje prebivalstva v zahodnem svetu ter splošni rasti prebivalstva. V naslednjih desetletjih se bo število ljudi na zemlji potrojilo. Sicer naj bi se število ljudi pri 20 milijardah stabiliziralo, vendar bomo v naslednjih letih priča hitri rasti, s tem pa še več potencialnim krizam. Potem je tukaj še kriza, kateri kontinent bo prevzel dominanco nad celotnim svetom in še bi lahko naštevali. Pa še zadolženost držav, prebivalstva ipd.

Problem je v tem, ker je vsaka država prevelika za majhne spremembe in premajhna za velike spremembe. Ljudje, ki vladajo po formalni politični strani imajo malo moči, da lahko kaj spremenijo. Zato je potrebno iskati rešitev nekje drugje. Pojavi se vprašanje, kdo nas bo popeljal v dvig višje zavesti.

Ljudje najprej računamo na heroje, ki jih gledamo na televizijskem platnu. Imajo nadnaravne moči, s katerimi nas osvobodijo zla ter nam pokažejo pot v lepše življenje. Heroji naj bi bili tisti, ki nam bi lahko pomagali do dviga zavesti, predvsem pa nam na lažji način omogočil pot v svetlejšo prihodnost. Vendar je to zopet bližnjica, ki jo iščemo, bližnjice pa ne obstajajo v življenju.

Namreč tako kot bližnjice, tudi takšni heroji, o katerih sanjarimo, ne obstajajo. Te so le plod naše domišljije, kot posledica iskanja varnosti ter izogibanja odgovornosti. Heroji, kot so »superman«, živijo zgolj na filmskem platnu. Vendar kdo potem lahko popelje svet v višjo stopnjo zavesti?

Pravi heroji! To ste vi. To so vsi ljudje, povsem vsakdanji ljudje, ki se od drugih ločijo zgolj po tem, da ne zamižijo in gredo mimo. Ob tem pa si mislijo, saj ni moja stvar ali pa, se bo že nekako uredilo. Pravi heroji so vsi ljudje, ki premagajo svoj strah, ki ne zamižijo in so odgovorni.

Seveda s tem, nekaj tvegamo. Zgodovina nas uči, da ljudje radi prave heroje vsake toliko časa križamo. Predvsem v največjih moralnih krizah. Verjetno predvsem zato, ker nam pokažejo ogledalo. Tako smo križali Jezusa Kristusa, zaprli Nelsona Mandelo in še bi lahko naštevali velike heroje, ki so svoje življenje žrtvovali za lepšo prihodnost vseh nas.

Vprašanje, ki se pojavi je seveda, ali je vredno? Seveda, da je! Namreč bolje je premagati sebe, kot zmagati v tisočerih zunanjih bitkah. Vsi te ljudje in tisoče drugih, ki niso imenovani, pa ne zamižijo, so zmagali sami nad seboj, zato, da so drugim omogočili lepše življenje. Čista ljubezen. Saj na koncu, kaj ti pomaga, če cel svet pridobiš, celotni možen denar, čast in slavo, svoje življenje pa ob tem pogubiš?

Če odgrnemo še tisti šokantni kanček tančice o resničnih herojih, tisti del tančice, ki lahko prevesi tehtnico na tisto stran, da resnično odpremo oči, je jasno, zakaj mora vsak od nas prispevati k lepšemu svetu. Simbolično rečeno, najbolj vroč del »pekla« je rezerviran za tiste, ki v času največjih moralnih kriz ostanejo nevtralni.

Ne glede na to, ali pripadamo kakšni religiji, smo popolni ateisti, ne glede na raso, prepričanja itn. so koraki, kako lahko začnemo enostavni. Jasno je, da se naslednji dan ne bomo sami prebudili razsvetljeni. Vse veliko se odvija, korak za korakom. Premislimo torej, kaj lahko naredi vsak od nas, vsak dan, brez večjih naporov, v dobro sebi in celotni družbi. Načinov, kako lahko polepšamo svet in sebi vsakdan je mnogo. Pomembno je, da se vsak dan, brez strahu podamo iz cone udobja.

Pomembno je, da imamo pozitivne misli, iščemo prave besede ter pokažemo svojo integriteto predvsem z dejanji. Namreč dejanja so drugim ljudem zgled. In samo zgledi imajo pravi vpliv. Ljudje se z zgledi učimo, rasemo in se razvijamo. Ko mi postanemo drugim zgled, se tudi drugi spremenijo. Te postanejo zgled drugim. In tako naprej. Z enim samim našim dobrim dejanjem, ki ga redno ponavljamo imamo lahko tako velik vpliv, da v celoti spremenimo svet. O tem govori »učinek metulja«, kjer en zamah s krili metulja na enem koncu sveta, povzroči vremenske spremembe na drugem koncu. Vi, prav vi imate moč, da spremenite svet. Postanite pozitivni zgled celotnemu človeštvu.

Najprej na vaši osebni ravni. Vprašajte se po svojih talentih in jih razvijajte. Najdite odgovor, kaj vam je dano, s čim lahko prispevate k lepšemu svetu. Nato razvijajte svoje talente, razvijajte voditeljske sposobnosti bodite odgovorni sami do sebe ter obenem drugim zgled. Neprestano se izobražujte ter se osebnostno razvijajte. Dvignite svojo raven zavesti in pokažite neverjetno trdno integriteto.

Od osebne odgovornosti pa preidemo še na kolektivno odgovornost. Ob vaših dejanjih ne razmišljajte, kaj boste imeli zgolj vi od tega, vendar celotna družba. Širite znanje in pomagajte drugim. Darujte v dobrodelne namene. Spremenite svet na boljše. Na tisoče dejanj je možnih, s katerimi lahko vsak dan polepšate svet vsem nam. Imejte razvit čut za sočloveka, živali, rastline ter za naš planet. Bodite odgovorni ter bodite dobri ljudje. V tem je prava vrednost vašega življenja, tako se bo vaše življenje napolnilo z ljubeznijo.

Na koncu se pojavi še vprašanje, pa je sploh upanje za človeštvo? Beremo tako veliko negativnih informacij, zdi se, da smo ujeti v spiralo, ki vodi navzdol. Zdi se, kot da nas bo strmenje k kratkotrajnim lastnim užitkom in navidezni varnosti zadalo konec.

Vendar temu ni tako. Vedno govorimo o starih dobrih časih. Ampak kdaj so bili te časi? Za časa Rima, ko so v eni seriji gladiatorskih iger pobili okoli 5.000 ljudi in 15.000 živali. Človeško življenje pa je bilo vredno manj kot nič. Mogoče za časa srednjega veka, ko so vse drugače misleče sežgali na grmadah. Ali pa nekaj več kot 50 let nazaj, kjer so te ob igranju klasične glasbe pospremili v kontracijsko taborišče?

Ljudje se razvijamo in postajamo boljši in boljši. Vendar sedaj se soočamo z največji izzivi vseh časov. Te nas lahko popeljejo 10 korakov oziroma nekaj tisočletji nazaj, ali pa v višje stanje zavesti. Kot je rekel Albert Einstein, ne vem, katero orožje bo uporabljeno v tretji svetovni vojni, vem pa, katero bo uporabljeno v četrti – palice in kamni. Ljudje smo preveč pretrpeli, se naučili ter preveč krvi žrtvovali, da bi šli celotno šolo še enkrat od začetka. Zato mora biti edina prava pot, dvig ravni zavesti.

Svetlejša prihodnost se torej skriva v temu, da pozabimo na fizično tekmovanje. To ima tudi z razvojem intelekta vse manj in manj vloge. Kot omenjeno živimo v manj in manj nasilnih časih. Vendar je namesto fizičnega tekmovanja zavladalo psihološko tekmovanje. Danes ni v največji prednosti tisti, ki ima največje mišice, vendar tisti, ki ima največ psihološkega kapitala. In zopet se dogaja nasilje.

Čas je, da presežemo tudi to. In da naredimo korak dlje. In sicer da preidemo iz psihološkega tekmovanja k ustvarjanju in povezovanju. Vsak od nas je na tem svetu, da nekaj ustvari, da nekaj naredi, da prispeva k lepšemu svetu. Obenem pa to naredi tako, da se z drugimi povezuje. Na koncu si velja zapomniti, da šibkih ljudi ni, so samo šibke družbe, ki posameznikom ne dovolijo, da bi se samoaktualizirali iz takšnih ali drugačnih razlogov. Zato je nujno, da gradimo družbo, ki vsakemu omogoča, da je iskren do sebe ter dober do drugih.

Težko je ločiti, katero naše dejanje je dobro in katero slabo. Na primer znanje, ki ga je razvil Albert Einstein, ob iskreno dobrih namenih, je doprineslo do tega, da smo ljudje izdelali atomsko bombo in umorili na tisoče ljudi. Po drugi strani pa so grozote druge svetovne vojne pripeljale do tega, da smo razvili marsikatero tehnologijo, ki nam omogoča mirnejše življenje.

Torej dobro in slabo bo vedno obstajalo. Prav tako se v vsem dobrem skriva nekaj slabega ter v vsem slabem nekaj dobrega. Zato nikoli ne bomo vedeli, kakšne posledice bodo imela naša dejanja. Vendar to konec koncev niti ni pomembno. Pomembno je zgolj to, da ima človek vedno možnost odločitve. Samo se lahko odločimo, kaj bodo naša dejanja in kako se bomo odzvali na določene situacije.

Kako naj sprejemamo te odločitve? Povsem enostavno. Tako, da vedno širimo mir in ljubezen. Ne glede na posledice naših dejanj, je ključno to, da so vsa naša dejanja posledica razumevanja, dobrih namenov ter prispevanja k lepšemu svetu. Ko to dosežemo, naše življenje postane sveto, vse drugo pa brez pomena. Takrat smo dosegli najvišji cilj. Zato vedno in povsod, širite mir in ljubezen.

Vse, kar počnemo na silo, nima prihodnosti. Vse, kar je izven ravnovesja, je že v svoji osnovi obsojeno na prepad. Če želimo prehitevati situacije, nas situacije prehitijo. Če ne sprejemamo sebe in lekcij življenja, če se na njih ne odzivamo tako da rasemo, se lekcije zgolj stopnjujejo. Vse to pa vodi k izgubi stika s samim s seboj. Zato razumite, bodite odgovorni in še enkrat, širite mir in ljubezen!