Tudi jeklo se stali

Vsak od nas ima svoj sistem vrednot, kateremu običajno sledi, seveda pa se te vrednote skozi obdobje spreminjajo. Bolj kot so te vrednote posameznika pozitivne v neki obči luči ter so obenem sestavni del morale specifična kulture in nenazadnje bolj kot smo konsistentni pri upoštevanju teh vrednot v svojih dejanjih, večja je naša mera integritete. Integriteta je pomembna sestavina socialnega delovanja, saj vliva zaupanje, to pa je ena izmed najbolj ključnih sestavin vsakega dolgoročnega partnerskega odnosa.

Glede na dinamiko bivanja so naše vrednote neprestano na prepihu. Življenje običajno našo konsistentnost in zvestobo vrednotam neprestano pošilja na test, s težjimi in večjimi izzivi, predvsem če se nahajamo izven cone udobja in osebnostno rasemo. Za vsako premagano izkušnjo nas čakajo še večji izzivi. V poslu poštenega človeka bo izkušnja zvabljala znova in znova na kriva pota. V razmerju zvestega človeka bo življenje pošiljalo na poti erotične skušnjave ipd. Že v zapisih evangelija lahko najdemo mnogo zapisov, kako je »hudič« skušal premamiti Jezusa, da bi se odrekel svojim krepostim.

Vendar je tudi Jezus prišel nekoč v tempelj in postal jezen, ko je videl trgovce, kako pohlepno trgujejo v svetišču. Denar in predmete je raztreščil po tleh svetišča. Na tej točki niti ni pomembno, kaj se je zgodilo v resnici,  ključna lekcija te prilike je to, da ne glede na to, kako trdni smo v svojih vrednotah, se vsake toliko časa zgodi, da svojim vrednotam obrnemo hrbet. Tudi jeklo se stali. To se lahko kaže tudi v povsem majhnih stvareh. Pomembna nam je točnost, pa kdaj sami zamudimo. Ne prenesemo laži, pa se kdaj sami zlažemo. Cenimo harmonijo življenja, pa kdaj koga razburimo. Vse to je povsem človeško, ključno je, da se iz tega kaj naučimo o samim sebi in svetu.

Vse to ni nič kaj novega in tega se verjetno zavedamo prav vsi. Veliko bolj pomembno je, da se vprašamo, v kakšnih okoliščinah običajno ljudje pozabimo na svoj sistem vrednot, spustimo moralne meje ter vtisnemo črno piko na listi naše integritete. Sicer je to že močno odvisno od vedenjskih vzorcev posameznika, kljub vsemu pa lahko najdemo neke splošne vzroke in situacije, v katerih lahko pričakujemo takšna dejanja. Kot zapisano se to lahko dogaja v majhnih stvareh, lahko pa te stvari prerasejo celo v splošno pomanjkanje morale. Vendar o morali in pomanjkanju morale kdaj drugič, posvetimo se sedaj situacijam, ko ljudje v določenem trenutku prekršimo svoj sistem vrednot, ne glede na to, ali so te sestavni del obče morale ali pa so samo stvari, ki nam osebno pomenijo veliko v življenju.

Na prvem mestu je seveda skušnjava. Vsi ljudje delujemo v skladu z motivacijskim mehanizmom in sicer se izogibamo stvarem, za katere ocenjujemo, da nam bodo prinesle bolečino in sledimo stvarem, za katere ocenjujemo, da nam bodo prinesle užitek. Kršenje določene vrednote običajno prinese moralno bolečino, prav tako pa neke takšne ali drugačne boleče posledice. Vendar, kot pravi rek, vse ima svoje ceno. Nekje obstaja točka, kjer je velikost užitka skušnjave večja od bolečine, ki jo prenaša prekršitev sistema vrednot skupaj z bolečino morebitnih posledic, ki naj bi jih to dejanje lahko imelo.

Moralne meje posameznika močno zniža strah pred preživetjem in takrat se običajno tudi podre sistem vrednot. Bolj, kot je ogroženo naše življenje, bolj smo pripravljeni pozabiti na naše moralne meje. To se ne kaže zgolj na fizični preživitveni ravni. Finančna kriza, ki jo trenutno preživljamo je jasno pokazala, da so ljudje bistveno znižati raven integritete v poslovnih odnosih. Mnogo dogovorov enostavno ni bilo izpolnjenih, mnogo partnerstev je čez noč propadlo.

Poleg straha pred preživetjem našo nekonsistentnost z vrednotami znižuje tudi strah pred resnico ali posledicami ter vsi drugi strahovi. Včasih je resnica preveč boleča ali pa se bojimo posledic resnice, tako da raje pozabimo na naš sistem vrednot. Recimo rek, kar se ne ve, ne boli ali kaj podobnega. Kakršna koli oblika strahu močno prispeva k znižani ravni integritete.

Veliko našega delovanja je programiranega na podlagi naše podzavesti, še posebno na podlagi dogajanj iz našega otroštva. Tako imajo nezavedni čustveni impulzi včasih to moč, da podrejo naš sistem vrednot. Nekaj naredimo, kar ni v skladu z našimi vrednotami, pa sploh ne vemo zakaj. Enostavno tukaj ne gre za racionalno proaktivno, vendar odzivno ravnanje, ki ga ne moremo identificirati brez dviga ravni zavesti. Vsi imamo namreč podzavest in takšni impulzi so enostavno del človeške narave, velikokrat pa celo moralno nesprejemljivi. Na primer v določenih situacijah postanemo agresivni, leni, počasni itn. Takšni moralno nesprejemljivo impulzno odzivanje je znak smeri potrebe po naši osebnostni rasti, da odvržemo prevzete vedenjske vzorce in pridemo bližje k svojemu bistvu.

Včasih smo nad okolico, sistemom ali ljudmi enostavno tako razočarani, da postanimo apatični in spremenimo naš sistem vrednot in moralne meje. Vendar bolj, kot nas življenje premetava, bolj zahteva od nas, da okrepimo naš sistem vrednot, ne ravno obratno.

Poseben primer tega so ljudje, ki so nam zgled in ki jih cenimo. Vsi ljudje imamo svoje prednosti ter slabosti in ljudje, ki so nam zgled lahko sprožijo spremembo naših vrednot na slabše (ali boljše). V tem kontekstu je pomembno, da opazujemo s kakšnimi ljudmi se družimo, saj običajno prevzemamo podoben sistem vrednot. Če gremo še dlje, sistem vrednot ljudi, ki nas obkrožajo je običajno odsev našega lastnega sistema vrednot. Iste ptice letajo skupaj, ljudje z enakimi vrednotami se družijo skupaj, zunanjost pa je le odsev notranjosti.

Manj kot vidimo možnosti, manj kot je alternativ in bolj kot je najboljši izhod povezan tudi s prekršitvijo sistema vrednot, več verjetnosti je, da bomo izbrali to alternativo, ker enostavno nimamo nobene druge možnosti. Zato je velikokrat pred odločitvami smiselno razmisliti o vseh možnih alternativah, predno prekoračimo ali spremenimo svoj sistem vrednot. Končna alternativa je, da svojo moč prenesemo iz fizičnega sveta na raven mentalnega pogleda.

Večji, kot je socialni pritisk, bolj je ogrožen naš sistem vrednot. Velikokrat nam je ljudem pomembno, kaj si mislijo drugi o nas in če počnemo stvari, ki niso običajne ali »normalne« te misli drugih običajno niso nič kaj pozitivne. Na določenem kulturnem območju so pač definirane neke moralne norme, ki imajo velikokrat smisel, običajno pa tudi ne. Bolj kot se nekaj pričakuje od nas, da bomo naredili, ne glede na sistem vrednot, več verjetnosti je, da bomo zvesti samemu sebi.

Povsem fizični faktor, ki vpliva na trdnost našega sistema vrednost je tudi utrujenost. Bolj kot smo utrujeni, težje iščemo alternativne rešitve in težje rešujemo kompleksnejše probleme. Izčrpanost, utrujenost, izgorelost, prispevajo k temu, da nimamo fizične ali psihološke moči, da bi sledili lastnemu sistemu vrednot.

Veliko od zgoraj navedenih stvari v bistvu vodi ali je vzrok v izkrivljeni subjektivni realnosti. Če imamo napako v našem subjektivnem zemljevidu realnosti, sprejemamo napačne odločitve. Lahko se na primer na podlagi našega subjektivnega zemljevida realnosti počutimo ogrožene, v realnosti pa smo daleč od tega. Ali pa na primer v našem subjektivnem zemljevidu realnosti imamo prepričanje, da nam bo nekaj prineslo užitek, kar nam na koncu sploh ne, smo pa zaradi tega ignorirali sistem vrednot.

Na zadnje so tukaj še kemične substance, kot so droge, alkohol, zdravila ipd. Tukaj verjetno ni potrebna obširna razlaga. Vsakemu pod vplivom substanc težje sledi lastnemu sistemu vrednot. Presoja običajno postane izjemno slaba. Se pa to pri vsakemu posamezniku odraža povsem drugače. Glede na zbris superega pod vplivom substanc, običajno pridejo na dan prvobitni id impulzi enega od sedmih smrtnih grehov. Nekdo pod vplivom substanc postane še bolj nadut in želi imeti v vsem glavno besedo, drug postane jezen in agresiven, tretji lahko bolj izrazijo svojo pohoto ali požrešnost, spet drugi postanejo še bolj leni in se brez problema usedejo za volan. Substance so pri posamezniku običajno samo še katalizator že tako ojačenih nekaterih izmed sedmih smrtnih grehov.

Na koncu imamo dve preprosti opciji. Lahko sprejmemo svojo človeškost ter s tem tudi vse moralne in dejanske konsekvence, če se včasih znajdemo v situacijah, kjer izdamo svoj sistem vrednot. Na drugi strani pa se lahko načrtno izogibamo zgoraj navedenih in drugih situacij, ki zmanjšajo razumsko presojo. Problem slednjega je, da včasih to zavira našo osebnostno rast, spoznavanje samega sebe in svojih meja. Zato je tukaj verjetno zopet prava Siddhartina srednja pot.

Zagotovo obstajajo situacije, kjer bi bile moralne in dejanske posledice tako velike, da se jih moramo izogibati. Tukaj moramo biti brezkompromisni, če gre za zla dejanja, kjer škodujemo drugim. Vendar so na drugi strani tudi situacije, ki nam omogočajo osebnostno rast obenem, če trdnost našega sistema vrednot postavimo na test. Ta test nam omogoča, da sistem vrednot še ojačimo in se na koncu lotimo še večjih izzivov. Če se sistem poruši, lahko analiziramo zakaj se je porušil stvari skušamo popraviti, vse to pa konec koncev vodi k spoznavanju samega sebe. Vsak od nas ima slepe pege v svojem značaju, nekatere od njih se lahko odkrijejo ravno ob tem, če postavimo naš sistem vrednot na test. Sicer pa ena lastovka še ne prinese pomladi.

Veliko zgoraj omenjenih situacij lahko ne podre samo našega sistem vrednot za trenutek, lahko celo prispeva tudi k pomanjkanj ali kršenju moralnih norm. Vendar je morala veliko olj kompleksen pojem, zato o tem v kakšni drugi objavi.