Tretji Val

V letu 1967 se je profesor zgodovine Ron Jones na eni izmed srednjih šol v Kaliforniji odločil, da dijakom v okviru obveznega tedenskega projekta iz področja zgodovine izkustveno predstavi, kaj privede do razvoja avtokracije. Dijaki namreč zaradi primerov ekstremnih grozot v zgodovini, ki so se zgodile v takih sistemih (kot je bila na primer nacistična Nemčija) niso doumeli, kako do takega sistema sploh lahko pride in zakaj tega nihče ne prepreči. Pojavila so se sledeča vprašanja: Zakaj ljudje postanemo tako živalsko kruti? Kako lahko toliko ljudi dogajanje le nedolžno opazuje? Zakaj noben ne ustavi takega krutega početja? Zakaj se krutost običajno le stopnjuje in stopnjuje? Poskus, čeprav zelo slabo dokumentiran, je pripeljal do osupljivih rezultatov. Celo tako zanimivih, da je bila na njegovi osnovi napisana knjiga ter posnetih več filmov; eden v osemdesetih v ZDA z naslovom The Wave, nato musical v letu 2000 ter eden nedavno v Nemčiji (2008) z naslovom Die Welle, ki je bil prava uspešnica. Glede na to, da je bil poskus kot omenjeno slabo dokumentiran in filmi nekoliko prirejeni, nekatera navajanja v nadaljevanju zagotovo odstopajo od dejanskih dogodkov, kljub vsemu pa gre za pomemben vpogled v razumevanje delovanja družbe.

Profesor Jones je v okviru eksperimenta poimenoval gibanje Tretji val (sleng deskarjev), z motom »Moč z disciplino, moč s skupnostjo, moč z akcijo, moč s ponosom«!  Najprej je sebe imenoval za osrednjo avtokratko osebnost – diktatorja; nato je v prvih dneh uvedel majhna pravila, kot so način sedenja, razporeditev na podlagi kompatibilnost ter dodal nekaj drugih manjših disciplinskih postopkov. Vsak, ki je želel spregovoriti je moral vstati, voditelja pa so morali vsi navajati z gospod Jones. Pravila so vodila predvsem k učinkovitosti delovanja skupine, pri tem seveda tudi posameznika. Učenci so takoj zaznali majhne prednosti zahtevane drže in drugih disciplinskih postopkov, prav tako večjo zbranost. Nato je drugi dan dodal nova pravila, ki so še bolj oblikovala skupnost, večala homogenost, se pravi enakost med člani ter konec koncu vodila k večji pripadnosti. Vrhunec nabora simbolov skupnosti je bila uvedba pozdrava, ki je bil podoben pozdravu nacistov, prav tako uvedba »dress code«-a in našitkov, ki so bili neke vrste uniforma novo nastajajoče  skupnosti. Je pa imel gospod Jones za dijake tudi velik motiv, da so ubogali pravila; vsi so potrebovali dobro oceno za vpis na fakulteto. Pravila so bila sledeča: Če si vzoren član skupine, dobiš najboljšo oceno, če izvedeš revolucijo in ne uspeš padeš. V primeru da ti revolucija uspe, prav tako dobiš najboljšo oceno. Upoštevanje pravil je bilo zabeleženo in nagrajeno ter tudi obratno. Za beleženje upoštevanja pravil so uvedli neke vrste interno »policijo«, ki je redno poročala gospodu Jones-u. Eden izmed udeležencev eksperimenta je v intervjuju dejal, da dokler je bil prisoten strah pred kaznijo, je sistem brez problema deloval.

Tretji in četrti dan so bili že vidni rezultati testa, ki so bili osupljivi, tudi za gospoda Jonesa. Celo do te mere, da je moral eksperiment prekiniti. Skupnost je že po dveh dneh namreč začela živeti povsem po svoje, tudi izven šolskih klopi. Zabeležena je bila močno zvišana stopnja motivacije dijakov, prav tako njihove akademske sposobnosti. Vsak član je dobil specifično nalogo z doprinosom skupnosti (izdelava letakov, tipskega znaka, našitkov, varovanje učilnice itn.), prav tako so uvedli sistem sprejemanja novih članov. Poskus se je začel prvi dan s 30 člani, tretji dan je bilo že 43 pripadnikov skupine, četrti dan nepredstavljivih 200. Vse to v samo nekaj dneh! Disciplina in pripadnost je postala tako čustveno močna, da se je profesor odločil prekiniti eksperiment.

Eden takih znakov čustvene presežnosti je bil, ko je nekaj dijakov stopilo do gospoda Jonesa z idejo, da bodo njegovi osebni stražarji. Prav tako so se najboljši prijatelji začeli izdajati, če je kdo prekršil pravila skupnosti, do velike mere se je začelo izključevati in obsojati nečlane. Načrtovanih je bilo več nasilnih akcij do vseh, ki skupnosti niso podpirali. Mantra v zraku je bila preprosta: Ali si bil del gibanja, ali si pač proti, srednje poti ni bilo. Velja omeniti tudi to, da se je oblikovala skupina, ki se ni strinjala z načeli in dogajanjem in zato želela izvesti revolucijo. Situacija se je iz dneva v dan stopnjevala, tako s svojimi prednostmi kot tudi slabostmi. Na koncu ima gospod Jones pomemben oči odpirajoč govor, s ključnimi lekcijami in izhodiščnim vprašanjem, kako lahko sploh pride do takšnih krutih situacij. Za piko na i celotni skupini dijakov zavrti še film o nacistih ter nazorno prikaže kam bi tako gibaje, kot so ga začeli lahko vodilo (četudi na veliko bolj bazični ravni). V omenjenem nemškem filmu Die Welle se eden izmed pripadnikov gibanja zaradi ukinitve skupine ustreli. Možnost takega scenarija ni bila daleč od resnice, saj je imel eden izmed bolj čustvenih učencev dejansko velike travme. Ne glede na različen konec, je bilo v obeh primerih veliko drugih dijakov v šoku, nekateri so jokali in bili močno prizadeti, največ se jih o tem ni želelo pogovarjati.

Dogodek je zanimiv vsaj iz treh vidikov razumevanja družbe. Prvi je, kako se sistematično razvije določeni avtokratski sistem in kateri so ključni elementi takšnega sistema ter nenazadnje do kakšnih dejanj takšna ureditev lahko pripelje. Drugi vidik gre še korak nazaj in sicer analizira način delovanja posameznika skupaj s svojimi nagnjenji in motivi ter s tem tudi potrebo po vključevanju in vedenju v skupnostih. Zadnji pogled je razvoj različnih družbenih sistemov in ureditev, ki določajo temelje delovanja živečih na nekem območju.

Torej če se poglobimo v razvoj in podlago za nastanek fašističnega sistema na primer diktature, lahko takoj ugotovimo, da ta poteka po korakih in se ne razvije iznenada. Veliko dejstev, kaj so osnovni pogoji in karakteristike za razvoj takšnega sistema bom navedel kar iz dialogov v samem filmu: Avtokracija je, ko eden ali skupina vlada množici. Beseda izvira iz grščine in pomeni samovlado. Torej “avto” kot samo in “kracija” kot moč, oblast. V avtokraciji ima vladajoči posameznik ali skupina toliko moči, da po mili volji spreminja zakone. Primer takšnega sistema je Tretji rajh. Pogoj za nastanek avtokratskega sistema je močna ideologija, obvladovanje, nadziranje, nacionalna zavest in ključno nezadovoljstvo, s svojimi elementi kot so na primer visoka brezposelnost, nepravičnost, visoka inflacija, politična nejevolja. Vsaka diktatura  ima vodilno osebnost. Eden ključnih elementov avtokracije je tudi stroga disciplina.

Če pogledamo še bolj natančno, lahko opazimo, da mora sistem spodbujati čim večjo enakost in homogenost ter poudarjati takšne lastnosti posameznika, ki se jih da razširiti na skupni imenovalec in obrniti v prid celotne skupnosti. To seveda ne izključuje stroge hierarhije, pravil in nadzora, z mnogo sankcijami in kaznimi. Mesta za individualizem enostavno ni, sploh za drugačno misleče. Ključen element odstranjevanja družbenih razlik so uniforme, ki poleg tega tudi močno večajo pripadnost skupini in izločijo individualizem. Pripadnost skupini in prepoznavnost članov se nato veča tudi z uvedbo različnih simbolov skupine, kot so pozdravi, tipski znaki itn. Nujen mora biti prisoten prvinski strah, v primeru neupoštevanja disciplinskih pravil (palica). V ekstremnih primerih je to ogroženo življenje, družina, mučenje, kazni itn. Na drugi strani mora biti tudi velik skupen cilj in motiv za delovanje, h kateremu stremi celotna skupnost (korenček), aktiviranje pa zamegli strah in s tem tudi realne okoliščine.

Ključno vprašanje z vidika razvoja avtokratskega sistema je ravno vprašanje, ki ga dijaki niso razumeli – ali je v razvitem svetu kjerkoli in kdajkoli možno še kaj takega kot je diktatura? In poskus pokaže resnični odgovor. Ta je v zaključnem govoru profesorja Jonesa – Naše gibanje. To je bilo ravno to. Fašizem. Imeli smo se za nekaj boljšega. Za boljše od drugih. In kar je še huje, vse, ki niso delili našega mnenja, smo izključili iz skupine. Prizadeli smo jih. In nočem niti vedeti, česa vsega bi še bili sposobni. Opravičiti se vam moram. Predaleč smo šli. Jaz sem šel predaleč. Stvar je končana.

Vsak od nas bi si moral prizadevati, da v družbi ne prihaja do podobnih pojavov. Namreč stremeti moramo k temu, da od živali vedno bolj postajamo duhovna bitja. Za razumevanje tega, je potrebno dodati še en vidik. To je biološki in sociološki vidik. Že Darwin je govoril o temu, da se ljudje povezujemo v skupine, zaradi večje verjetnosti preživetja. Kasneje so sociologi ugotovili, da se poleg tega povezujemo z drugimi tudi zaradi višjih motivov, kot je na primer čustveno zadovoljstvo (razlog za to so zrcalni nevroni). Težnjo po pripadanju posameznika določenim skupinam lahko vidimo povsod, pri subkulturah, društvih, združenjih itn.; nenazadnje tudi podjetje ni nič drugega, kot socialna tvorba, kjer se na določen način poveže skupina ljudi, za dosego nekega cilja. Velik del podjetniške znanosti se ukvarja s kulturo in klimo v podjetju, kako zagotoviti elemente organizacijske strukture na način, da bo čim večja pripadnost, motiviranost, učinkovitost itn. Torej povezovanje v skupine je povsem običajno in kljub trenutno vedno večjemu individualizmu bo zagotovo vedno prisotno.

Če zopet pogledamo dogajanje v filmu, dijaki so morali med drugim napisati kratek esej, kaj so doživeli skozi to izkušnjo. Nekaj misli je bilo sledečih: Vedno sem imel, kar sem hotel. Oblačila, denar itn. Najbolj od vsega pa mi je bil dolgčas. Zadnji dnevi pa so bili zabavni. Ne gre več za to, kdo je najlepši, najboljši ali najuspešnejši… Val nas je izenačil. Naš izvor, veroizpoved in družbeno okolje niso več važni. Vsi smo del gibanja. Val nam znova daje pomen, ideale, za katere se je vredno postaviti… Prej sem se spravljal nad druge. Pravzaprav sem bil asocialen. Mnogo bolje je, če se angažiraš za pravo stvar. Če se lahko zaneseš na drugega, dosežemo veliko več.

Torej povezovanje v skupnosti ima velik čustveni naboj, potreba posameznika po tem je velika in verjetno bo vedno ostajala. Problem nastane, ko povezovanje v skupnost z uporabo represivnih elementov prerase v dominantno enoto, ki sproža veliko diskriminiranje okolja, ozkoglednost članov, nasilne akcije in podobno. Dominiranje se do neke (humane) mere tudi vedno dogaja s konkuriranjem na trgu dela, kapitala, politike itn. Vendar v določenih obdobjih zgodovine to preide preko vsakih mej razumskega in etičnega delovanja, še posebno v okoliščinah, ki so bile izpostavljene v okviru nastanka avtokratskega sistema. Pomemben nauk vsega je, da bodo skupnosti zagotovo vedno obstajale in vsaka skupnost bo stremela k dominiranju na svojem področju. Odgovornost družbe in vodilnih v teh skupnostih pa je, da identificira, kdaj dominantnost postaja nerazumska in etično sporna ter da se ob primernem času tako početje tudi ustavi oziroma preusmeri na drug nivo zavesti. Nujno je spodbujanje sodobnih vrednot, kot so odprtost, empatija, sprejemanje itn. Razvoj vsake skupnosti mora potekati v smeri razvoja posameznika, skupnosti same, širših organizacijskih tvorb in nenazadnje celotne družbe, z zdravo mero konkurenčnosti in tolerance. Vsi smo povezani in ekstremo škodovanje enemu delu, ne prinese nič dobrega preostalim.

Glede na to, da smo v času recesije, lahko slišimo veliko kritik na račun kapitalizma, kot gospodarske ureditve v okolju demokracije. Zato še nekaj besed in misli o temu največjem sistemu, z evolucijskega vidika. Ker smo kot omenjeno vsi povezani, so vse skupnosti vedno del neke večje skupnosti (družbenega sistema) in na koncu pridemo do splošne državne ureditve ali državnih ureditev, ki najširše definira, kako družba deluje znotraj nekega območja. Taka ureditev vedno obstaja, saj tako poznamo pravila, ki določajo okvire našega delovanja. Nenazadnje bi bila tudi odsotnost sistema, neke vrste sistem. Pri tem je vsak sistem odsev manjših podsistemov, se pravi stopnje razvitosti in stanja kolektivne zavesti, oziroma seštevka individualnih. Vendar tako kot vsaka stvar ali celo pojav, ima tudi skupnost ali sistem svoj začetek, vzpon, vrhunec, zaton in konec. Obenem ima vsak sistem tudi svoje prednosti in slabosti. Če pogledamo nekaj najbolj poznanih družbenih ureditev, kot so bili na primer sužnjelastništvo, fevdalizem, fašizem, socializem, kapitalizem itn., lahko za vsakega od sistemov identificiramo faze razvoja, prav tako prednosti in slabosti. Tudi sistemi v prihodnosti bodo imeli enake temeljne karakteristike, temu se ne bo moč izogniti. Tako kapitalizem potrebuje svojo evolucijsko nadgradnjo, glede na probleme s katerimi se soočamo, bo pa časovno trajanje tega in bodočega sistema prav tako omejeno, ne glede na izboljšavo pa bo imel tudi prihodnji sistem svoje slabosti, s katerimi se bomo morali soočiti. To je temelj, ki ravno omogoča rast in razvoj.

Pri vsem pa je najbolj zanimivo to, da se družba v globalnem, ne glede na sistem, vedno bolj razvija – hitrost tehnološkega razvoja se še vedno veča, postajamo vedno bolj humani in nenasilni, itn. Evolucija gre pač svojo pot in nekaj stvari celo delamo prav kot človeštvo. :) Torej ne glede na sistem, se družba z evolucijo (in tudi revolucijami) razvija in stopnja zavesti se neprestano dviguje. Se pravi, da je napredek družbe neodvisen od sistema, prav tako kot je tehnološki razvoj neodvisen od recesije. Vprašanje je, kam bo krivulja zavila v prihodnje, kje je meja eksponentnega razvoja?

Namreč prihaja obdobje, ko se bomo morali soočiti s povsem novo vrsto izzivov, od tehnološkega napredka, za katerega je vprašanje če smo mu kos, staranja populacije, novih globalnih velesil, globalnega segrevanja in zanemarjanja okolja, problematike zdravstvenega sistema mnogih držav itn. Prav tako je še veliko problemov, za katere je že skrajni čas, da jih začnemo skupaj odpravljati, namreč 80% planeta še vedno živi v povsem nehumanih razmerah. Ali se bo tudi pri tako obsežnih problemih zgodil enak scenarij, kot do sedaj v zgodovini – da smo ob tem, ko smo trčili ob zid z obstoječo tehnologijo in ravnjo zavesti, bili prisiljeni preskočiti na drugo raven? Ali se bo realiziral scenarij v skladu z mislijo Einsteina, da ne ve, katero orožje se bo uporabilo v tretji svetovni vojni, zagotovo pa ve, katero se bo v četrti – to so kiji, kamni in druga primitivna orodja?

Za konec še enkrat, glede na to, da smo vsi povezani med seboj, kot celice v telesu, je ključna usmeritev na podlagi že prej omenjene perspektive – da vsak posameznik načrtno dviguje raven zavesti, postaja vse bolj duhovno bitje. S tem se dviguje tudi zavest sistemov oziroma skupin (kolektivna zavest) in nenazadnje tudi zavest celotnega človeštva. Samoaktualizacija, pravičnost, družbena odgovornost, ustvarjalnost, sodelovanje, povezanost, izobraževanje, skrb za planet, odpravljanje revščine in socialnih stisk, odprtost do drugače razmišljujočih, itn. so zgolj nekateri elementi dviga zavesti, ki so ključni, da bo naše življenje na tam planetu kakovostnejše, lepše, pa ne samo za nas, vendar tudi za vse generacije za nami! S tem bodo na višji ravni tudi vsi podsistemi družbenih sistemov, torej različne skupnosti, ki bodo ob večanju uspešnosti in učinkovitosti predstavljale jedro razvoja materialnega in duhovnega aspekta človeštva, grozote ki so se dogajale pa bodo le še neponovljiva zgodovina prehoda, rasti in razvoja.